Februar - Planinski Vestnik

trde klopi za živo preprogo? Motivom se ni moč upirati. Zaklepi že tleskajo. snemalne
kamere brnijo. Nato se spet vkrcamo in kmalu obstanemo pred vhodom v bezenqiiski
alplager. »Vstop in prehod nezaposlenim prepovedana.«
Alplager Bezengi je dandanes moderno planinsko naselje na višini 2100 m; namenjeno
je izključno izšolanim alpinistom kot izhodišče za zahtevne ture. Sestoji iz starejših
lesenih barak in novejših, celo prav modernih stavb, zgrajenih v alpskem sloqu Začetki
segajo v leto 1959. Življenje je takrat teklo le pod šotori.
Odprt je le dva meseca v letu, od 25. junija do 25. avgusta. Septembra so v gorah
ze zimske razmere. V Sovjetski zvezi je le še en tak športni alplager, Pamiro-altajski
pripravniških pa je kar 18. Izmena traja mesec dni. Pripravniški staž traja tri leta
Ce opravi pripravnik v tem času predpisano število vzponov določene težavnostne
stopnje in če med letom ne zanemarja športa (smučanje, telovadba, atletika) ima
pravico bivanja v alplagerju. V bezengijskem je prostora za približno 200 alpinistov
v sezoni se jih torej zvrsti 400. Da bi bili prepuščeni samim sebi, na to ni misliti- zanje
skrbi 50 inštruktorjev alpinizma, na vsako navezo petih alpinistov po eden. V nasprotju
z alpinisti bivajo inštruktorji v alplagerju od začetka do konca sezone. V ta namen
porabijo svoj redni dopust (1 mesec), imajo pa pravico še do izrednega neplačanega
dopusta. Za svoje odgovorno delo so posebej plačani, vendar ne tako kakor na deovnem
mestu. Uživajo pravico do brezplačnega potovanja, hrane, stanovanja in opreme.
V »civilu« so inštruktorji večinoma visoko izobraženi možje, precej je med njimi visokosolskih
predavateljev.
Gorska reševalna služba — načelnik, šest reševalcev, dva zdravnika, po potrebi inštruktorji
in prostovoljci — je vedno v pripravljenosti. Helikopter lahko pristane in vzleti
do višine 3900 m. (Pristanek na vrhu Elbrusa je bil bolj rekordnega značaja ) Z navezami
je alplager v redni radijski zvezi dvakrat na dan. Osnove reševanja mora obvladati
vsak alpinist. Zahteve naraščajo s stažem.
Sovjetski alpinizem temelji na načrtnosti. Alpinisti se v alplagerju pravzaprav le vsestransko
pripravljajo na ture. Najprej se je treba z vodstvom temeljito posvetovati
o načrtih. Načelnik alplagerja Rahajev skrbi, da teče življenje brez zapletov in zastojev
Načelnik izobraževalne dejavnosti je I. B. Kudinov. Oba sta izredno izkušena alpinista
in natančno poznata razmere v bezengijskih gorah. Ko se o vsem zedinijo, morajo
alpinisti proučiti turo iz razpoložljive priročne literature in predložiti opis s skico Če
zdravnik ugotovi zadovoljivo zdravstveno počutje, lahko izpolnijo maršrutni list iz katerega
je razvidno, kje se bodo mudili od dne do dne in ob kateri uri se bodo vrnili
v alplager. V skladišču dobijo vso potrebno opremo in hrano po izbiri, vendar le do
protivrednosti dnevnih obrokov. Težko otovorjena odide karavana na pot, skoraj vedno
večja skupina, po več navez skupaj. Razdelijo se šele na izhodišču.
Ob našem prihodu slovesno sije sonce; le najvišji grebeni in vrhovi so zaviti v svilene
bele turbane Prepričani smo, da je to tisto vsakdanje »poprečno lepše vreme kot
v Alpah« in da bodo vse morebitne spremembe v okviru dopustne tolerance Od dolgega
potovanja in močnih vtisov smo zbiti, od zadnje etape pa kar vidno pretreseni
zato nam takoj pripravijo majhno okrepčilo. Odkažejo nam sobe v lični koči, po dva
v sobi. Ob treh nas zbude za kosilo, po večerji pa nas slovesno sprejmejo vsi funkcionarji
alplagerja. Želijo, da pridemo z načrti na dan. Ne maramo biti malenkostni
naštejemo nekaj pettisočakov, omenimo tudi Bezengijsko steno. Takoj se izkaže da
smo v Kavkazu novinci: 200 alpinistov in 50 inštruktorjev ne goji tako visokih želja
Začne se naštevanje vsakovrstnih nevšečnosti in nevarnosti, ki se jih ne zavedamo
dasi smo o njih poučeni. Tako smo na primer doma brali v časnikih, da je v Kavkazu
zapadlo ogromno snega, več metrov; novica ni na nas naredila posebnega vtisa Zdaj
bomo morali stoletni sneg spoznati od blizu, na svoje oči. Najprej pomeni to ovirokar
poskusi prilesti na navaden štiritisočak, če je snega za seženj ali dva čez glavo
Da . o Pettisocakih sploh ne govorimo. Predvsem pomeni to nevarnost: ledeniki so lepo
polosceni vse razpoke so hinavsko zakrite, kakor da so za vselej izginile; stene
so na debelo zametene, v severne vesine še ni segla odjuga; skozi ozebnike grmijo
plazovi ob vsaki uri, zlasti takrat, ko bi plezalci tako radi šli gor ali dol; grebeni so
ovešeni z velikanskimi opastmi. V vsakem primeru bodo morali visoki cilji počakati še
kaksnin 10 do 12 dni, da se sneg posede in odleti, pa še takrat ne bo nič s severnimi
stenami in zelo »prometnimi« ozebniki. V poštev pridejo le razi in grebeni. Tako.
Kam pojdemo na kondicijsko turo, da gore za začetek malo potipljemo? Pik Brno?
Pusto nezanimivo! Poskusite s Trapecnajo, visoka je prav toliko, tura je enodnevna
Velja!
Zadeve se lotimo kakor stari alplagerski mački. V priročni knjižnici poiščemo opis,
ga prevedemo, za nameček prerišemo še skico vršnega stolpa z vrisano smerjo.
Zdravnik nas pregleda in potrdi. V skladišču vzdignemo manjkajočo opremo in se
zalozimo s hrano. Tudi na maršrutno listo ne pozabimo. Na vreme sploh ne mislimo
saj je vendar »poprečno lepše« kot na Kranjskem. Za vsak primer, da ne bi že pred
dnevom izbruhnila inflacija sporazumevanja, le določimo dvočlansko komisijo ki se
bo navsezgodaj ozrla po vremenu, nato pa zmetala iz postelj ostanek odprave