ledenem grebenu, snežna skorja popusti, dereze padejo v prazno in svet se zavrti Varovanje vzdrži, redke skale pa me obdelajo na vseh straKeh Kako je moralo bm Boru pr, duši, raje ne pomislim. Vzpon nadaljujemo in kmalu smo v skalah kier se ? IL 1 ;^ bo j . domači. Po treh raztežajih prečimo zasnežene poTce skalnega stolpa ramnU. P ° SP ' rali ' eV naVZ0Or dosežemo ° vr h skalnega stolpa - P?k Pano ŠEtf M d - i . mo . prv ' č y njegovem popolnem sijaju. Pogled tava očaran od Elbrusa Užbe Share M.zirgjja, Kostantaua do Ullu-Auza prek mogočnih ledenikov med otčice na Sa sp Lll/n 3 V daljaVL Tak0 lepo je ' da ostanemo na vrhu dobm uro pri tem pa se seveda pošteno menjavamo na pretesnem prostoru na vrhu in tik ood niim kmal " zahodno^snežno i! zagrne pl^š^d^ka -i
Nekje v notranjosti se stopnjuje živčna napetost, zato mi je dobrodošel vtis vdanosti v usodo, ki ga kažejo moji molčeči granitni družabniki. »Pazi, SKALA!« Krik iz globine me zdrami iz otopelosti. Nagonsko stisnem vrv in čakam sunka, ki ga ni. Le zlovešče kreščanje ob trenju velikega kosa granita ob steno traja celo večnost in preneha. Še nekaj udarcev kamenja po čeladi mi ujame uho in vrv se spet počasi premakne. Pogled čez rob me navda s tesnobo. V dnu kamina še vedno ždi Lilo J ki ga prekratka Maticeva vrv ni spustila na varno. Matic se skrajno previdno in počasi spravlja čez nekaj, kar je približno tako veliko kot pralni stroj in dobesedno visi približno sredi kamina. Le dve oporni točki ima ta Damoklejev meč, eno na enem, drugo na drugem boku kamina. Lilo in Matic kar se da hitro izgineta izpod viseče skale. Le še modra vrv visi v kaminu, boža skalo, na trenutke zaniha v vetru in priča, da je zgoraj še nekdo, ki želi in mora navzdol, a mu je umik skozi kamin praktično odrezan. Živčna napetost na vrhu se skupaj z nevihto bliža višku. Dva klica »Pridi!« preslišim, nato se na hitro le poslovim od granitnih prijateljev in le počasi spustim čez rob. Noge za trenutek iščejo opore in jo najdejo. Pogled se mi ustavi na skali. Vrv prosto visi od pasu in čeznjo izginja v meglo. Mrzlično razmišljam o možnostih. Kaj bo, ko pridem do nje? Še trije metri so do tja. Ali naj jo sprožim? Prijatelji so sicer že na varnem za robom, toda kaj bo z vrvjo, ki ji pod skalo ne morem več slediti? Zatorej moram priti čez, ne da bi se je dotaknil. Edina možnost. Še dva metra, eden in pol, dva stopa, stop ... Tukaj je. Ne upam si več dihati. Skale ne gledam. Do skrajnosti se zberem in si poiščem oprimek v desnem boku kamina, a ga že naslednji trenutek vržem v megleni mrč. Poiščem še enega, tokrat bolj zunaj. Drži. Napočijo^ najbo j kritični trenutki. Sedaj sem popolnoma miren. Počasi, skrajno počasi se spuščam. Tik ob skali, morda milimeter od nje, a se je ne dotaknem. Sedaj jo imam v naročju. V višini štiri tisoč sto metrov mi vrv prosto visi od pasu v globino, v naročju pa imam petstokilsko skalo, ki se drži kamina le v dveh točkah. Tako majhnih, pa vendar pomenita življenje. Za nič na svetu ne smem porušiti tega šibkega ravnotežja. Zadržujem dih. Prevzema me občutek, da visim v zraku. A vendar se spuščam; počasi, zelo počasi. Še nekaj neskončnih trenutkov in pod njo sem, a še vedno ne na varnem. Še celih deset metrov mi bo visela nad glavo. Spet se spuščam, zelo previdno. Ničesar ne sprožim, ničesar ne majem. Skale ne gledam več, a jo čutim. Zdi se, da z vso svojo težo pritiska name. Še pet metrov do življenja. Vsak trenutek pričakujem tisto zlovešče hreščanje, ko se bo petsto kil nad mano premaknilo: konec je. Še trije metri. Vrv izginja za rob. Tam so prijatelji. Tiho spremljajo moj boj s skalo in samim seboj. Se malo. Kako je ta prestop zoprn! Še zadnjič jo pogledam in izginem pod previs. Vihar še vedno razsaja, meni pa gre na bruhanje ... MIŽIRGI MARJAN CURK Po zajtrku se odpravimo iz alplagerja Bezengi po Bezengijskem ledeniku proti Džangikošu (Avstrijskemu bivaku). Pot že poznamo, zato napredujemo hitreje kot prvič. Sonce žge. Da bi se zavarovali pred opeklinami, si zastremo obličja z gazo. Videti smo kakor beduini. Sredi poti srečamo skupino sovjetskih alpinistov, ki so zelo pisano opremljeni. Zvemo, da so doma iz Voroneža in da hodijo po nekakšni transverzali čez Kavkaz k Črnemu morju. Kar precej daleč. Pri ledenem slapu se povzpnemo na moreno; po njenem grebenu nadaljujemo pot proti bivaku, ki se razloči v daljavi kot majhen temen trikotnik na belem ozadju. Pri bivaku tabori drugi del skupine iz Voroneža, ki tudi roma proti Črnemu morju, vendar čez sedlo med Šharo in Bašha-Auz-bašijem. Že v alplagerju so nas opozorili, da bo v prihodnjih dneh prišlo k Avstrijskemu bivaku okrog 50 alpinistov in inštruktorjev. Zato poiščemo opremo, ki nas je neokrnjena počakala pod kamenjem nad ledenikom, ter se utaborimo više na moreni, kjer si na lepem prostoru postavimo štiri šotore. Smo na višini 3300 m in vendar je med skalami polno cvetlic, ki jim razen spominčice ne poznam imen. Od taborišča upremo poglede na sever proti našim ciljem v prihodnjih dneh — od krušljivih pobočij tik nad taboriščem navzgor do grebenov, ki se poganjata visoko navzgor, skoraj do vrha Dych-taua, ter po glavnem grebenu na desno
Change language