Februar - Planinski Vestnik

NA SMUČEH OD SAAS FEE
DO ZERMATTA
Ing. JANEZ ŠEME
Vsako pomlad se leto za letom podajamo s starimi in novimi znanci in prijatelji v zasnežene
gore s smučmi in brez njih. Poglavitni cilj nam je ponavadi kak vrh, ki je lahko
tudi tak, da prav z njega ne moremo smučati. Tako nam smuči omogočijo lažji in včasih
tudi hitrejši pristop, predvsem pa kot nenadomestljivo prevozno sredstvo za nagel in
pogosto nepopisnih užitkov poln povratek v dolino. Zato že cilj oziroma potek ture
navadno izberemo tako, da glede na vsakokratne snežne razmere pričakujemo čimveč
užitka. Kaj so užitki za turnega smučarja, bi bilo odveč pojasnjevati. Zase lahko povsem
iskreno rečem, da mi najprijetnejše vijuganje po steptanih smučiščih ob žičnicah pomeni
kvečjemu polovico tistega užitka, ki mi ga omogoča pravi turni smuk z enega naših
vrhov, da o tistem posebnem občutku sreče in zadovoljstva v takih in samo takih dneh
v gorah sploh ne govorim.
Kdo še tako kot turni smučar pozna rajsko potovanje iz zime v pomlad v enem dnevu
ali celo v nekaj urah, ko se v maju z visokih, še globoko zasneženih gora spusti v dolino
in po prevoženih dobrih tisoč metrih višinske razlike tako rekoč zavoha pravo pomlad,
ko vijuga po zadnjih zaplatah snega in kar pade med zeleneče bukovje, cvetoči teloh,
žafran in volčin. Njihov omamni vonj nosijo tople sape daleč prek gmajn, skal in
snega.
Zima^ 1974/75 je bila za smučarje izredno skopa. Ne le za tiste, ki poznajo uživaško
smučarijo samo brez vzpona, ampak tudi za nas, ki nam celo v ugodnih zimah ni
odveč večurna hoja na visoka, samotna, nesteptana smučišča.
Ko se je zima že prevešala v pomlad, smo bili turni smučarji vse bolj ogoljufani, saj
smo ostajali brez belega kapitala celo v najvišjih »bankah«. Običajni nedeljski smučarji
so v veliki večini že spravili smuči, saj je Kanin kot edino (pol)opremljeno visokogorsko
smučišče pri nas za večino smučarjev še presneto daleč, za nedeljskega smučarja
z Gorenjske vsekakor predaleč. Pa še za Kanin v taki zimi nihče ne bi smel trditi, da
lahko daje toliko, kot bi v normalni.
Čeprav smo stalno upali in pričakovali, da se bo pozna zima ali vsaj zgodnja pomlad
končno le odrezala in po gorah namedla snega, smo začeli premišljevati, kam bi šli za
prvomajske praznike, če stiska s snegom ne bi prešla. Težko sem si zamišljal, da bi
še kje lahko preživel tako čudovite dni, kot smo jih že tolikokrat v pravljičnem svetu
Velega polja in gora okrog njega, ne nazadnje tudi po zaslugi naše dobre, materinske
oskrbnice Angele.
Ko so začeli prijatelji omenjati švicarsko turo Haute Route na smučeh, pravzaprav že
v decembru, v marcu in aprilu pa vse pogosteje in resneje, sem si sprva mislil: »No,
tu zate ne bo nič, če že oni mislijo, da so temu kos; pa tudi številne obveznosti te
vežejo na bližino doma.« Po drugi strani pa — sem začel razmišljati aprila — ne smem
spoznavati tujih gora le poleti, treba je videti tudi njihov smuški svet pozimi ali spomladi
in se preizkusiti v prostranstvih centralnoalpskih ledenikov in širnih pobočij štiritisočakov
vse do vrhov. Potem bi lahko vse drugače, bolj realno gledal na naš gorski svet
in predvsem preizkusil, koliko me je utrdil za težavnejše cilje. Hic Rhodus, hic salta!
Izziv sem sprejel. Ko mi je prijatelj Ničo pokazal turni program in se je tudi doma
prižgala zelena luč, sem bil že odločen, čeprav sem se nekoliko bal, da ne bom kos
zahtevam, ki se postavljajo pred udeležence že v propozicijah razpisa in v turnem programu.
Prepričan sem bil, da ne bi bil edini, ki bi odpovedal.
Švicarska trgovska hiša »Eiselin-Sport«, katere ekskluzivni artikli so prav deli planinske,
alpinistične in smučarske opreme, center v Emmenbruckeju, filiale pa v Zurichu, Luzernu,
Bernu in Baslu, prireja med številnimi drugimi izleti, turami in tečaji že od I. 1964 vsako
pomlad enomesečni visokogorski turno-smučarski pohod po ledenikih in visoko ood
ali celo na same vrhove največjih štiritisočakov Centralnih Alp. Ta edinstvena tura se
imenuje »Haute Route« (Visoka pot) in jo — verjetno po pravici — imenujejo najlepšo
alpsko smučarsko visokogorsko turo. Turo delijo na štiri enotedenske etape.
Udeleženci se že ob prijavi odločijo za eno od dveh skupin: v skupino A naj bi se
prijavili manj izkušeni, v visokih gorah manj samostojni smučarji, ki se zaupajo gorskemu
vodniku (največ 10 na enega), v skupino B pa naj bi šli zelo izkušeni in samostojni
udeleženci, sposobni tudi voditi navezo v gorah. Tem je lahko po želji dodeljen 108