Create successful ePaper yourself
Turn your PDF publications into a flip-book with our unique Google optimized e-Paper software.
Neizrazita zajeda nad stojiščem mi da vetra. Na polici desno pod seboj opazim klin.<br />
Spet sem nekaj naredil po svoje. Prav mi bodi. Kdor ne misli, naj dela.<br />
Gladke plošče omogočajo lepo in uživaško plezanje. Hitiva. Nebo nad nama je vedno<br />
bolj odbijajoče. Stena se zavija v megle. Tu in tam mi na nos pade mrzla, težka deževna<br />
kaplja. Pa tudi ura naju priganja, veliko preveč časa sva porabila za telovadbo<br />
do sem.<br />
Rampa, ki teče levo pod strehe, je lažja. Trije raztežaji po njej minejo kot trenutek.<br />
Nejc ima polne roke dela v strmi, krušljivi steni nad menoj. Prave težave odkrijem<br />
šele, ko se potim za vrvjo proti stojišču.<br />
Gladka prečnica desno, navzgor, pa spet levo v kot pod streho. Spet mi je pošteno<br />
vroče. Svedrovci v plošči pod streho vzbujajo zaupanje. Streme zaniha v praznino.<br />
Nad streho dežuje. Moker žleb, precej trenja, stojišča. Dež je nekoliko ponehal. Mogoče<br />
pa le ne bo tako hudo. Nejc pleza hitro in zanesljivo, še kamin, previs nad njim<br />
in stojišče v lažjem svetu. Spet dežuje. Tokrat pošteno. Voda se mi s skale odceja<br />
za rokave. V lažjem svetu sva. Pospraviva kramo in hitiva proti desni.<br />
Po grebenu gospodarita strela in grom. Ne greva prav. Strm, celo nekoliko previsen<br />
kamin. Po njem curlja voda. Spolzko je. Menda me je strah. Česa? Ne vem natančno.<br />
Mogoče samega sebe. Zgoraj je lažje, mnogo lažje. Dež ponehuje. Megle okrog stene<br />
so se nekoliko razkadile. Na skali pred seboj zagledam rdeč krog z belo piko v sredini.<br />
Markacija!<br />
Rezki zvok budilke, zoprn, kot le more biti, robato rine v ušesa, trga spone sna, se<br />
prebija v podzavest in me postavlja pred neusmiljeno dejstvo. Vstati bo treba. Nehote<br />
zgrabim to ropotuljo in jo potisnem pod odejo. Utihni! Ura pa ropota. Zaspano manem<br />
oči. Vzmeti postelje levo od mene, zarjavele, škripljejo. Nejc se prebudi.<br />
Zagonetno se lesketa jezero Coldai, ko se spotikava po bolvanih okrog njega. V dolini,<br />
nekje sredi teme, utripajo luči v mestu Alleghe. Ob poti zamišljeno poje zvonec<br />
za vratom ene od ovac, ki z žarečimi očmi strme v jutranja razgrajača. Sem ter tja<br />
ga useka oster zvok kamna, ki prileti iz stene in udari v šoder.<br />
Sediva pod steno. Usta imam polna sira, ki nikakor noče po grlu. Spoštljivo mislim<br />
na steno in smer, ki je pred nama. Mraz je. Zgornja tretjina stene je rahlo zasnežena,<br />
na vrhu je menda 20 cm snega. Priznam, skrbi me! Vztrajni severni veter obeta nekaj<br />
vremena. Vsaj to.<br />
Sipka mel pod vstopom. Čim bolj rineva navzgor, tem niže sva. Strmo, trdo snežišče.<br />
Drsi nama. Preklinjava.<br />
Svetel dan je že, ko prvič primem za skalo. Lahek svet vodi levo navzgor. Redki so<br />
lahki metri v tej steni. Nejc potem opravi s prvim previsom. Nesigurnost in strah, ki<br />
sta še pod vstopom vrtala po podzavesti, sta izginila. Stena je previsna, vrv v loku<br />
pada do Nejca na stojišču. Plezava hitro. Globina pod nama raste. Tu in tam, le<br />
redko, naletiva na zarjavel klin. Na koncu vsakega raztežaja je v stojiščnem klinu<br />
zanka za spust. Zanke niso stare. Ne tako dolgo tega se je nekdo umikal iz stene.<br />
Zakaj? Prazno zazveni to vprašanje. Zdaj sem si na jasnem. Najin cilj je vrh.<br />
Zajeda. Prvič jo vidiva od blizu. Odbijajoče gladka je od tukaj. Na videz neprehodna.<br />
Toda opis jasno pravi, da smer poteka po njej. Naprej torej.<br />
Tukaj sva. Previsni kamini s 0 ozki, skoraj poči. V široki razkreki zapl e zam po zunanjem<br />
robu. Strehasti previsi so me kmalu pregnali v ozko notranjost. Stojišče je<br />
v ozki votlini vrh poči.<br />
Leva stran zajede nad nama je gladka kot steklo. Stena na desni je svetlo rumena in<br />
precej krušljiva. Nejc kot akrobat pleza v popolni izpostavljenosti po plošči nad menoj.<br />
Le trenje ga drži v steni. Zadržujem sapo. V mislih plezam z njim. Na obrazu, ki ga<br />
včasih zagledam, se zrcali napetost. V prečnici pred stojiščem me spomni na pajka.<br />
Naslednji raztežaj plezam kot stroj. Tu ni časa za ustavljanje in premišljevanje. Klini<br />
so redki in slabi. Prisilim se, da ne mislim nanje, da sploh ne mislim, kajti stena<br />
zahteva celega človeka. Četrti raztežaj v zajedi. Pet majavih klinov, previs za previsom,<br />
krušljiva skala, bobneče luske. V celem raztežaju ni niti mesta za še tako kratek<br />
počitek. Težko je, stena se brani z vsemi silami. Srajca se mi lepi za hrbet, pot me<br />
peče v oči. Pri Nejcu ni prostora. Znebim se nahrbtnika in se ovesim z vponkami.<br />
Zajedo nad menoj zapira rumena streha. Na videz nemogoče. Pa vendar tu čez plezajo.<br />
Kako? Ne preveč lahko, med zobmi odgovorim sebi in Nejcu, ko se po drobnih podprijemih<br />
in neumno nagnjeni steni plazim pod streho. Oprimki so majhni, pijejo mi<br />
moči. Zato hitim. Samo ne ustavi se, ne izbiraj oprimkov. Zdaj tudi preklinjam ne več.<br />
Stojišče! Oddahnem si. Še raztežaj navzgor, gladka prečnica levo in v tegu okrog<br />
vogala.<br />
Sprejme naju poledenela grapa. Mrzlo je kot v hladilniku. Za kratek čas se ustaviva<br />
na neudobni polički in uničiva škatlo čokoladnih napolitank. Nato pa spet navzgor.<br />
Previsni skoki v grapi so poledeneli. Po ledu in skali curlja voda in mi teče za hlače. 100
Change language