Letnik XIX/11 - Ministrstvo za obrambo
Letnik XIX/11 - Ministrstvo za obrambo
Letnik XIX/11 - Ministrstvo za obrambo
You also want an ePaper? Increase the reach of your titles
YUMPU automatically turns print PDFs into web optimized ePapers that Google loves.
sv <strong>11</strong><br />
podvigi<br />
Na Triglav z invalidskim vozičkom<br />
Besedilo: Slavko Perbil, organi<strong>za</strong>tor vzpona na Triglav<br />
Goran Todorović – Faca je bil že<br />
večkrat omenjen, mnogi ga poznajo,<br />
fant z zelo veliko energije in neverjetno<br />
voljo do življenja ter dober po<br />
srcu, vendar ga je usoda prikovala na<br />
voziček. Nekoč je bil gorski reševalec,<br />
tudi alpinist, osvojil je kar nekaj<br />
vrhov, od Mont Blanca do Elbrusa.<br />
Torej športnik po duši in rad je<br />
pomagal ljudem. Doživel je usodno<br />
nesrečo, ko se mu padalo ni odprlo<br />
tako, kot bi bilo treba, in še nekaj<br />
nesrečnih okoliščin in zgodilo se je<br />
tisto najhujše – preživel je, vendar je<br />
ostal na invalidskem vozičku.<br />
Začelo se je popolnoma drugačno<br />
življenje, ki ga poznajo vsi, ki so<br />
<strong>za</strong>radi različnih razlogov na vozičku<br />
in se borijo z vsakdanjimi težavami,<br />
ki jih ni malo, in se jih tisti, ki so<br />
lahko sami premikamo, mogoče premalo<br />
<strong>za</strong>vedamo. Goran se ni predal.<br />
Skrita želja po vzponu na Triglav je<br />
ostala, čeprav je stal že na bistveno<br />
višjih vrhovih. In tako je beseda dala<br />
besedo, <strong>za</strong>čeli smo malo kombinirati<br />
in spraševati in kmalu je bilo jasno,<br />
da mu bomo omogočili, da osvoji<br />
Triglav. Moči smo združili srbski in<br />
slovenski gorski reševalci, tako da<br />
smo se dogovorili, da Gorana s skupnimi<br />
močmi odnesemo do vrha, ko<br />
bo <strong>za</strong> to priložnost. Bilo je kar nekaj<br />
priprav, dogovorov in logistike, vendar<br />
je bila želja pomagati nekomu,<br />
ki si to srčno želi, velika. Predsednik<br />
Gorske reševalne službe Slovenije<br />
Igor Potočnik in vodja srbskih<br />
reševalcev Aleksander Miloševič sta<br />
združila moči in projekt je počasi dobival<br />
trdne temelje. Po nekaj mesecih<br />
priprav me je poklical Igor in rekel,<br />
da bi to lahko izvedli konec junija.<br />
Takoj smo se maksimalno <strong>za</strong>vzeli,<br />
telefoni so brneli, bilo je veliko elektronske<br />
pošte, klicev in usklajevanj.<br />
Vse je bilo pripravljeno, le ena <strong>za</strong>deva<br />
je bila kritična, in sicer kako Gorana<br />
prenesti iz doline do vrha. Zelo<br />
naporno in skoraj nemogoče, preveč<br />
naporno tudi <strong>za</strong>nj, vendar izvedljivo.<br />
Ko smo že skoraj obupali, se je poka<strong>za</strong>lo,<br />
kako dobri ljudje so tudi v naši<br />
Slovenski vojski. Vedeli smo, da sicer<br />
helikopter Slovenske vojske približno<br />
vsakih deset dni sodeluje pri menjavi<br />
meteorologov na Kredarici, vendar<br />
nismo upali pomisliti na to možnost.<br />
Kljub temu sem poklical poveljnika<br />
sil Slovenske vojske brigadirja<br />
Branimirja Furlana, ki je, ko sem mu<br />
povedal, <strong>za</strong> kaj gre, dovolil, da helikopter<br />
Slovenske vojske ob menjavi<br />
meteorologov na Kredarico prepelje<br />
tudi Gorana, tam pa ga pričakajo<br />
reševalci in ga odnesejo na vrh.<br />
Pooblastil je poveljnika 15. helikopterskega<br />
bataljona Slovenske vojske<br />
majorja Branka Reka, da uskladimo<br />
vse, da to izvedemo. Veselje v obeh<br />
taborih reševalcev je bilo nepopisno,<br />
saj smo vedeli, da bomo tako projekt<br />
lahko izvedli. In tako se je vsa ekipa<br />
28. junija zbrala na Pokljuki, kjer so<br />
fantje GSS iz Srbije prespali. Tudi<br />
pri tem moram poudariti pomoč<br />
Slovenske vojske, saj nam je komandant<br />
vojašnice na Pokljuki Brane<br />
Ambrožič omogočil prenočišče, da<br />
smo lahko prespali v vojašnici in tako<br />
bili zgodaj zjutraj pripravljeni ter<br />
spočiti <strong>za</strong> podvig.<br />
Helikopter je Gorana na Kredarico<br />
pripeljal malo po 9. uri 29. junija.<br />
Dan je bil čudovit, sončen in brez<br />
oblakov, kar je pomenilo, da smo<br />
imeli tudi z vremenom veliko srečo,<br />
saj je bilo ves dan sončno, kot da bi<br />
tudi vreme navijalo <strong>za</strong> to, da projekt<br />
izvedemo brezhibno. Vzpon je bil<br />
naporen in težak <strong>za</strong> vse, tako <strong>za</strong><br />
tiste, ki so Gorana nosili, kot <strong>za</strong> fante<br />
iz Gorske reševalne službe Slovenije,<br />
ki so skrbeli <strong>za</strong> varovanje. Najhujši so<br />
bili strmi deli, na katerih je možnost<br />
zdrsa velika že <strong>za</strong> posameznika, kaj<br />
šele <strong>za</strong> nekoga, ki nosi na hrbtu paraplegika,<br />
paziti pa je bilo treba tudi<br />
na njegove noge, saj jih ne čuti. Vmes<br />
smo imeli priložnost videti tudi nekaj<br />
čudovitih rož, predvsem planike so<br />
nas pričakale po poti in bilo jih je<br />
resnično lepo občudovati. Do Malega<br />
Triglava je šlo bolj počasi, potem<br />
pa so fantje dobili <strong>za</strong>gon in kmalu<br />
smo bili na vrhu. Goran se je lahko<br />
s sol<strong>za</strong>mi v očeh končno dotaknil<br />
Aljaževega stolpa in moram priznati,<br />
da ob takšnih trenutkih težko<br />
ostaneš ravnodušen in bilo nas je kar<br />
nekaj, ki smo to doživljali ter čutili z<br />
njim. Bilo je veliko veselja, seveda so<br />
sledile čestitke in nastalo je kar veliko<br />
fotografij. Po <strong>za</strong>dnjici so bili z vrvjo<br />
tepeni seveda vsi, ki so prvič prišli na<br />
Triglav, Igor pa ni prav nič skoparil z<br />
močjo udarca.<br />
Lahko bi trajalo, pa ni smelo. Gorana<br />
je bilo treba varno spraviti na<strong>za</strong>j, <strong>za</strong>to<br />
smo se po vseh običajih na vrhu kar<br />
hitro ponovno odpravili na pot, ki pa<br />
ni bila nič manj <strong>za</strong>htevna kot vzpon,<br />
saj vemo, da so včasih prav spusti<br />
bolj problematični. Ekipa je bila že<br />
uigrana od poti navzgor in Kredarica<br />
je bila kar hitro spet osvojena ter<br />
naša postojanka.<br />
Vidno utrujeni smo se zvečer zbrali<br />
ponovno na Pokljuki in veselje je bilo<br />
upravičeno, saj smo vse izvedli po<br />
načrtih in predvsem varno. Najlepše<br />
je bilo seveda videti Gorana, ki je sicer<br />
zelo utrujen še vedno podoživljal<br />
vzpon in spust ter trenutke na vrhu<br />
s solznimi očmi, ki so povedale same<br />
od sebe, koliko mu je ta vzpon pomenil.<br />
Sam pogosto pravi: »Trenutno<br />
sem le ustavljen v koraku časa, <strong>za</strong>to<br />
nikar ne obupajte vsi z enako usodo,<br />
saj se da s pravo ekipo dobrih ljudi, ki<br />
so še na tem svetu, doseči marsikaj.«<br />
Še enkrat se <strong>za</strong>hvaljujemo vsem, ki so<br />
pomagali pri projektu, in sicer so bili<br />
to BTC, Shark, Linde, Slovenska vojska<br />
ter drugi. Hvala izkušenim pilotom,<br />
mehanikom in drugemu vojaškemu<br />
osebju, osebju vojašnice na Pokljuki<br />
ter slovenskim in srbskim gorskim<br />
reševalcem, fantom, ki vedno tako<br />
pogumno in nesebično tvegajo svoja<br />
življenja, da bi rešili tuja. Hvala!<br />
32