Letnik XIX/11 - Ministrstvo za obrambo

More documents

Recommendations

Info

sv 11 podvigi Na Triglav z invalidskim vozičkom Besedilo: Slavko Perbil, organizator vzpona na Triglav Goran Todorović – Faca je bil že večkrat omenjen, mnogi ga poznajo, fant z zelo veliko energije in neverjetno voljo do življenja ter dober po srcu, vendar ga je usoda prikovala na voziček. Nekoč je bil gorski reševalec, tudi alpinist, osvojil je kar nekaj vrhov, od Mont Blanca do Elbrusa. Torej športnik po duši in rad je pomagal ljudem. Doživel je usodno nesrečo, ko se mu padalo ni odprlo tako, kot bi bilo treba, in še nekaj nesrečnih okoliščin in zgodilo se je tisto najhujše – preživel je, vendar je ostal na invalidskem vozičku. Začelo se je popolnoma drugačno življenje, ki ga poznajo vsi, ki so zaradi različnih razlogov na vozičku in se borijo z vsakdanjimi težavami, ki jih ni malo, in se jih tisti, ki so lahko sami premikamo, mogoče premalo zavedamo. Goran se ni predal. Skrita želja po vzponu na Triglav je ostala, čeprav je stal že na bistveno višjih vrhovih. In tako je beseda dala besedo, začeli smo malo kombinirati in spraševati in kmalu je bilo jasno, da mu bomo omogočili, da osvoji Triglav. Moči smo združili srbski in slovenski gorski reševalci, tako da smo se dogovorili, da Gorana s skupnimi močmi odnesemo do vrha, ko bo za to priložnost. Bilo je kar nekaj priprav, dogovorov in logistike, vendar je bila želja pomagati nekomu, ki si to srčno želi, velika. Predsednik Gorske reševalne službe Slovenije Igor Potočnik in vodja srbskih reševalcev Aleksander Miloševič sta združila moči in projekt je počasi dobival trdne temelje. Po nekaj mesecih priprav me je poklical Igor in rekel, da bi to lahko izvedli konec junija. Takoj smo se maksimalno zavzeli, telefoni so brneli, bilo je veliko elektronske pošte, klicev in usklajevanj. Vse je bilo pripravljeno, le ena zadeva je bila kritična, in sicer kako Gorana prenesti iz doline do vrha. Zelo naporno in skoraj nemogoče, preveč naporno tudi zanj, vendar izvedljivo. Ko smo že skoraj obupali, se je pokazalo, kako dobri ljudje so tudi v naši Slovenski vojski. Vedeli smo, da sicer helikopter Slovenske vojske približno vsakih deset dni sodeluje pri menjavi meteorologov na Kredarici, vendar nismo upali pomisliti na to možnost. Kljub temu sem poklical poveljnika sil Slovenske vojske brigadirja Branimirja Furlana, ki je, ko sem mu povedal, za kaj gre, dovolil, da helikopter Slovenske vojske ob menjavi meteorologov na Kredarico prepelje tudi Gorana, tam pa ga pričakajo reševalci in ga odnesejo na vrh. Pooblastil je poveljnika 15. helikopterskega bataljona Slovenske vojske majorja Branka Reka, da uskladimo vse, da to izvedemo. Veselje v obeh taborih reševalcev je bilo nepopisno, saj smo vedeli, da bomo tako projekt lahko izvedli. In tako se je vsa ekipa 28. junija zbrala na Pokljuki, kjer so fantje GSS iz Srbije prespali. Tudi pri tem moram poudariti pomoč Slovenske vojske, saj nam je komandant vojašnice na Pokljuki Brane Ambrožič omogočil prenočišče, da smo lahko prespali v vojašnici in tako bili zgodaj zjutraj pripravljeni ter spočiti za podvig. Helikopter je Gorana na Kredarico pripeljal malo po 9. uri 29. junija. Dan je bil čudovit, sončen in brez oblakov, kar je pomenilo, da smo imeli tudi z vremenom veliko srečo, saj je bilo ves dan sončno, kot da bi tudi vreme navijalo za to, da projekt izvedemo brezhibno. Vzpon je bil naporen in težak za vse, tako za tiste, ki so Gorana nosili, kot za fante iz Gorske reševalne službe Slovenije, ki so skrbeli za varovanje. Najhujši so bili strmi deli, na katerih je možnost zdrsa velika že za posameznika, kaj šele za nekoga, ki nosi na hrbtu paraplegika, paziti pa je bilo treba tudi na njegove noge, saj jih ne čuti. Vmes smo imeli priložnost videti tudi nekaj čudovitih rož, predvsem planike so nas pričakale po poti in bilo jih je resnično lepo občudovati. Do Malega Triglava je šlo bolj počasi, potem pa so fantje dobili zagon in kmalu smo bili na vrhu. Goran se je lahko s solzami v očeh končno dotaknil Aljaževega stolpa in moram priznati, da ob takšnih trenutkih težko ostaneš ravnodušen in bilo nas je kar nekaj, ki smo to doživljali ter čutili z njim. Bilo je veliko veselja, seveda so sledile čestitke in nastalo je kar veliko fotografij. Po zadnjici so bili z vrvjo tepeni seveda vsi, ki so prvič prišli na Triglav, Igor pa ni prav nič skoparil z močjo udarca. Lahko bi trajalo, pa ni smelo. Gorana je bilo treba varno spraviti nazaj, zato smo se po vseh običajih na vrhu kar hitro ponovno odpravili na pot, ki pa ni bila nič manj zahtevna kot vzpon, saj vemo, da so včasih prav spusti bolj problematični. Ekipa je bila že uigrana od poti navzgor in Kredarica je bila kar hitro spet osvojena ter naša postojanka. Vidno utrujeni smo se zvečer zbrali ponovno na Pokljuki in veselje je bilo upravičeno, saj smo vse izvedli po načrtih in predvsem varno. Najlepše je bilo seveda videti Gorana, ki je sicer zelo utrujen še vedno podoživljal vzpon in spust ter trenutke na vrhu s solznimi očmi, ki so povedale same od sebe, koliko mu je ta vzpon pomenil. Sam pogosto pravi: »Trenutno sem le ustavljen v koraku časa, zato nikar ne obupajte vsi z enako usodo, saj se da s pravo ekipo dobrih ljudi, ki so še na tem svetu, doseči marsikaj.« Še enkrat se zahvaljujemo vsem, ki so pomagali pri projektu, in sicer so bili to BTC, Shark, Linde, Slovenska vojska ter drugi. Hvala izkušenim pilotom, mehanikom in drugemu vojaškemu osebju, osebju vojašnice na Pokljuki ter slovenskim in srbskim gorskim reševalcem, fantom, ki vedno tako pogumno in nesebično tvegajo svoja življenja, da bi rešili tuja. Hvala! 32
v opomin sv 11 Spominski skok v počastitev Hannah Besedilo: Nataša Oblak pomagal pri vrnitvi, hkrati pa bi predstavniki te organizacije kot agentje judovske skupnosti pomagali pri reševanju Judov. Izbrali so 37 judovskih prostovoljcev in med njimi je bila tudi dvaindvajsetletna Hannah, ki se je leta 1939 preselila iz rojstne Budimpešte v Palestino. Kot pričajo zapisi iz njenega dnevnika iz leta 1943, jo je skrbelo za mater in brata ter druge Jude na Madžarskem in v Evropi, napisala pa je tudi, da stoji na križišču poti, kjer lahko izbere med iskanjem osebne sreče in zapiranjem oči pred dogajanjem okoli sebe ali pa se neposredno vključi v vojno za dobre in pravične stvari. Po večmesečnem urjenju je bilo 32 kandidatov pripravljenih na nalogo. Iz Kaira so odleteli v Bari v Italiji, kjer je delovala enota za reševanje ujetnikov. Jugoslavija je bila najbližja država, zato so pobegi in reševanje zaveznikov potekali čez naše ozemlje. Trinajst izmed 25 judovskih padalcev iz Palestine se je spustilo med jugoslovanske so jih pričakali in pospremili do glavnega štaba narodnoosvobodilne vojske in partizanskih odredov Slovenije v Semiču. Dan pozneje po srečanju s članom vrhovnega plenuma OF in poslancem drugega Avnoja dr. Maksom Šnuderlom so odšli v Črnomelj. Srečali so se tudi s komandantom Francem Rozmanom Stanetom, ki jim je predlagal pot do hrvaških partizanov, ki so nadzirali določene kraje ob madžarski meji. Skupaj s spremstvom so po dvanajstih dneh hoje minirali tračnice in nekaj mostov, na Hrvaškem pa so ostali skoraj tri mesece, dokler ni tja prispela skupina ubežnikov iz Madžarske. 6. junija se je Hannah odpravila na Madžarsko, tam pa so jo madžarski žandarji kmalu po prečkanju meje prijeli in odpeljali v budimpeški zapor. Obsodili so jo vohunstva in izdaje kot madžarsko državljanko. Hannah kljub mučenju ni izdala svoje naloge in tovarišev. Ustrelili so jo 7. novembra 1944, istega dne Na letališču Prilozje pri Metliki so 17. julija štirje izraelski padalci in štirje pripadniki Slovenske vojske izvedli spominski skok ob 90. obletnici rojstva izraelske narodne junakinje Hannah Senesh. Slovesnost je organiziral častni konzul Države Izrael v Republiki Sloveniji Roman Lisac v sodelovanju z ustanoviteljem The Mensch Foundation Stevenom Geigerjem. Spominski skok so izvedli v spomin na Hannah Senesh, ki je pred 67 leti skočila na slovensko osvobojeno ozemlje. Slovesnosti so se udeležili tudi Steven Geiger, Hannahin nečak Eitan Senesh, metliška županja Renata Brunskole in nekdanji obrambni minister Tit Turnšek. Slovenski in izraelski padalci z Etianom Seneshom (levo), županjo Renato Brunskole in Stevenom Geigerjem (desno spodaj) Slovesnost se je začela z uvodom, ki je obiskovalce popeljal v čas druge svetovne vojne. Zgodba Hannah se začne že veliko prej, preden so Britanci potrebovali padalce, da bi reševali letalske ekipe, ki so morale zapustiti svoja letala in se spustiti na sovražnikovo ozemlje. Hannah je izkusila antisemitizem v rojstni Budimpešti, v matični Palestini pa je živela v kibucu Sdot jam in v njem prevzemala vodilne naloge, v prostem času pa pisala pesmi. Konec leta 1943 in leta 1944 je dogovor med Hagano, judovsko paravojaško organizacijo od leta 1920 do 1948, ki je pozneje sestavljala jedro obrambnih sil Izraela, in Britanci omogočal reševanje vojnih ujetnikov ter britanskega vojaškega osebja, ki se je skrivalo na sovražnikovem ozemlju, jim partizane. Tako so oblečeni v britanske uniforme z všitim svilenim zemljevidom Jugoslavije 13. marca 1944 ponoči iz Barija proti slovenskemu ozemlju leteli nizko nad Jadranskim morjem in se dvignili visoko nad Istro. Skupino je vodil kapitan Robert Eden, v njej pa so bili Hannah Senesh, Jona Rosen, Aba Berdichev in Ruven Dafni. Pristali so na snegu, partizani pa pa je umrl tudi komandant Franc Rozman Stane. Hannah je zapustila dnevnik in pesmi, med njimi tudi pesem Ašrej hagfrur, Blagoslovljena vžigalica, ki so jo prebrali na nedeljski slovesnosti na priloškem letališču. Hannah velja za simbol junaštva in vzor poguma, njene pesmi pa so ponarodele in nekatere uglasbene v Izraelu prepevajo še danes. 33
Page 1 and 2: evija slovenska vojska Ministrica n
Page 3 and 4: 9 771318 068006 Cena 0,21 € sprem
Page 5 and 6: mednarodna dejavnost sv 11 Ministri
Page 7 and 8: odo te na državni ravni sposobne p
Page 9 and 10: Za 90 odstotkov požarov v naravi k
Page 11 and 12: gasilska olimpijada sv 11 Prve olim
Page 13 and 14: in ameriška pisarna za obrambno so
Page 15 and 16: izkušenih inštruktorjev ameriške
Page 17 and 18: sv11 objave ministrstva za obrambo
Page 19 and 20: sv11 objave ministrstva za obrambo
Page 21 and 22: domovini za praznik sv 11 prizoriš
Page 23 and 24: iz vojaškega življenja sv 11 Gard
Page 25 and 26: Urili manevriranje, nadzor akvatori
Page 27 and 28: Slovesno v postojnski vojašnici Na
Page 29 and 30: je povedal štabni vodnik Kalan, »
Page 31: Boštjan Buser, Gasilska enota Cink
Page 35 and 36: iz naših enot sv 11 Zmaga v 10. MO

Letnik XIX/11 - Ministrstvo za obrambo

You also want an ePaper? Increase the reach of your titles

Delete template?

Save as template?