Oktober - Planinski Vestnik

Dr. Miha Potočnik
petdesetletnik
»Koliko pa je Miha že star,« je mnog vneti planinec vprašal, ko se je razvedelo
za sklep PZJ, da naj Miha vodi našo planinsko odpravo v Himalajo. Torej tudi ni
bilo težko ugotoviti, da Smrčarjev letos srečuje Abrahama. Ob takem mejniku pa
je prav, da se ozremo na prehojeno pot. Nekaj skromnih besedi si je Miha krepko
zaslužil.
Mihova domačija je pod Triglavskimi in Karavanškimi gorami, tam kjer je
Dolina najožja, v vasici Belci pri Dovjem. Delavsko-kmečki družini je bil steber
Smrčarjev oca — kakor se je reklo tam po domače —, tki je neštetokrat v življenju
po plansarskih in gozdarskih poslih usmerjal svoje korake po strminah Celešnika
Vrtaske planine in Vrtaškega vrha ter Planice dn Gozdiča z divjim hudournikom
nič man i hudourno Savo Dolinko, da bi se preživela številna družina in
bi sli fantje lahko študirat.
Tako je hoja po gorah Mihi že »v krvi«, ostal ji je zvest do danes in ji bo do
konca življenjske poti. .Stari Smrčar je 29. septembra 1907. leta rojenemu sinu Mihi
pripomogel, da je dovršil klasično gimnazijo v Kranju dn nato pravno fakulteto
v Ljubljani. Sodno prakso je opravljal v Kranjski gori in Ljubljani, nato pa je bil
odvetniški pripravnik pri dr. Alešu Stanovniku na Jesenicah. Tam ie postal tudi
samostojen odvetnik.
Neprenehna želja po planinah je vezala Miho na bivanje v planinskih krajih
Tako je lahko deloval v alpinizmu kot praktični alpinist in kot planinski pisatelj V
letih 1927 do 1935 se vrstijo v Planinskih Vestnikih zanimiva in sočna opisovanja
novih poti po domačih in tujih gorah. Potem pa ta žuboreči, bistri potok najboljših
naših planinskih opisov usahne za dolgo časa.
Miho je začel jemati na izlete po Triglavskih in Savinjskih gorah njegov starejsi
brat inženir Franjo, ki je bil že na Visokih Tratah. Leta 1923. sta že v marcu
začela: »V snegu dvakrat k Peričniku in enkrat do Aljaževega doma v Vratih —
krasen pogled na zasneženi Triglav in sosede.« Potem pa se nista ustrašila tudi
težjih poti kakor so Grintovec v Savinjskih, Tominškova in Bambergova pot v
Triglavu, Mojstrovka, Prisojnik in drugi.
Slovensko planinstvo je tisti čas že lahko pokazalo na bogato žetev (Aljaž
Tuma, Tominšek itd.), tudi Kugyjeva knjiga »Iz življenja planinca« je v slovenskem
prevodu ze zagledala beli dan. Prva pota v strmi alpinistiki so bili že utrli Klement
Jug, Dušan Kveder, Debelakova, Stanko Tominšek. v Julijcih se pojavlja že Jese-
a n /? Ž a Cop in Pavla Jesihova - Razume se pp sebi, da je bila mlademu študentu
Mihi taka izkušena druščina zelo zaželena. »Tri leta sem -lazil za Čopovim Jožom
kakor Trentar za gamsom; četrto leto me je uslišal. Bil sem le preveč siten in
nadležen, da bi se me mogel zlepa odkrižati. Jasna in čista, kakor za nedeljo in
praznik, je bila Triglavska stena tistega septembrskega popoldneva sedemindvajsetega
leta, ko naju je s prijateljem Hafnerjem Jožetom (sedaj primarijem jeseniške
bolnice), vodil Joža po »slovenski smeri«. Tisti dan smo uživali svoje najlepše
urice, polne čudes, ki so se nam korak za korakom razodevala s tisto preprosto
iskrenostjo in veličino, ki te vsega prevzame za vedno.« Istega leta pleza v družbi
Jožeta Copa m Pavle Jesihove Jalovčevo severno steno. Ta tura je njegov literarni
prvenec. Miha se že v tem članku izpove, da ga privlačijo še nedotaknjeni deli
naših gora. Temu je ostal zvest ves čas trinajstih let, ko je v eni najstanovitnejših
navez z Jozom Čopom in dr. Stanetom Tominškom preplezal znamenite smeri v
triglavski severni steni in drugod, mnoge od teh prvenstveno in tako skupaj s
tovariši reševal, čast slovenskih plezalcev v domačih gorah pred tujimi alpinisti.
Miha Potočnik je v času med obemi vojnami poleg Turne in Debelakove poglavitni
glasnik ze krepko razvite slovenske alpinistike, ki ji je prerano umrli Jug
zgradil trdne temelje. To napredno stopnjo v razvoju planinstva brani Miha že
v prvem svojem planinskem članku: »...zaklenil sem v kamrico svojega srca bogastvo,
tuje in nerazumljivo večini, ki prav zaradi tega ve toliko ljubeznivih naukov
•in svaril z voska dold ...«
Zvest hrepenenju po neznanem hodi in opisuje svoja in svojih tovarišev
»neuhojena pota« v Martuljku, Škrnatarici, Široki peči, Debeli peči, v Rokavih in v
Skrlatici. V prvih člankih je le rahlo opozoril na pomen strme alpinistike, tu pa je
ze obširnejši in zajetnejši. »Kaj nas plezalce žene v skale?« Gotovo ne hlastanje
po rekordih m tudi ne častihlepje. Eno samo življenje je previsoka cena za vse
rekorde v gorah! Ker pa je »komaj za vsako deveto stvar beseda«, ni mogoče