You also want an ePaper? Increase the reach of your titles
YUMPU automatically turns print PDFs into web optimized ePapers that Google loves.
Vzhodno od nje leži v osamljeni kotlini od tu nevidna zadnja slovenska vas<br />
Golac z zaselki Brdo, Gojaki in Zagrad. Od tam drži iz Obrova prihajajoča in<br />
cez 762 m visoki prelaz Velika vrata speljana druga cesta, ki veže čez Čičarijo<br />
Slovenijo s Hrvaško. (Prva poteka iz Starada v Mirne, kjer žive še nekateri<br />
pristni Ciči, ki še niso pozabili svoje arumunske govorice). Tudi iz Skadanščine<br />
drzi proti jugu prelaz Mala vrata, a čezenj teče samo skrajno slaba vozna pot<br />
ki se izteka v vas Jelovico pod Velikim Grižanom (977 m), katere prebivalci so'<br />
se dolgo potegovali za priključitev k Sloveniji iz gospodarskih razlogov Pritegovala<br />
jih je zlasti železniška postaja v bližnjem Rakitovcu, ki leži še v<br />
koprskem okraju.<br />
Medtem pa, ko so se ti vrhovi počasi izgubljali za gozdom, nas je še dolgo<br />
spremljal pogled na desno stoječi 838 m visoki Srobotnik, ki je tesno vraščen<br />
v Slavnikovo pogorje. Pot se je pričenjala dvigati vedno bolj strmo navzgor<br />
m je postajala bolj skalovita. Nasproti nam je prišla s paše velika čreda *oveda'<br />
in s svojo vsiljivo radovednostjo za trenutek prekinila naše markacijsko delo<br />
Ko je odbrzela dalje, smo se kmalu znašli na mali planotni jasi, kjer stoji na<br />
visim 735 m kamnit vodnjak z deževnico. Tu smo se utaborili pod mladim<br />
hrastom, malicali in ogledovali severovzhodno Slavnikovo pobočje ki smo mu<br />
morali vrisati belordeče markacijske znake. Nato smo še na dveh drevesih<br />
napravili napis »voda« in okrepčani krenili dalje.<br />
Počasi nas je pričel v vedno večji strmini objemati svojevrstni gozd V njem<br />
smo zaman iskali res velikih gozdnih dreves in smo poleg malih in srednjih<br />
gabrov zasledili le še prav redke jesene in zakrnele hraste. Tako smo ugotovili<br />
da pokriva vse to pobočje dejansko le gaber, uporabljiv skoraj pretežno le za<br />
drva. Izsekavanje v preteklih desetletjih je iztrebilo večja drevesa in pravi<br />
listnati gozd bo tu zrastel šele v prihodnjih desetletjih. V tem pobočnem gozdu<br />
se poti m steze cepijo in križajo, zato je postalo določanje najboljše markacije<br />
tezavnejse in počasnejše. Na bolj »trdnih tleh« smo se znašli šele više gori<br />
proti koncu gozda, ko smo prispeli na lepo senčno pot, ob kateri sem še v tem<br />
letnem času našel nekaj gozdnih jagod in še več malin.<br />
Nenadoma, kakor bi odrezal, se je gozd nehal in pred nami se je odprlo<br />
strmo, z gorsko travo in cvetjem porastlo zadnje pobočje, izgubljajoče se v<br />
samem Slavnikovem vrhu. Po kratkem posvetovanju smo se odločili na najkrajšo<br />
markacijo počez pobočja. Znake smo naslikali v začetku na nekaj osamljeno<br />
stoječih dreves, nato pa na posamezne večje skale. Goličava me je pošteno<br />
varala. Zdelo se mi je, da je vrh tik nad menoj, pa je bilo treba še dobro<br />
pešačiti čez travo in skale. Prispeli smo tako naravnost na sam vrh in se ustavili<br />
ob triangulacijskem znamenju. Tik pod nami se nam je na zahodni strani<br />
pokazala sicer že dozidana, a znotraj še neurejena planinska koča. Premočeni<br />
od potu in prepihani od vetra smo se zatekli vanjo, da se ob čašici dobrega<br />
tropinovca ohladimo za razgled.<br />
Čeprav le 1028 m visok, se ponaša Slavnik s tako obsežnim razgledom<br />
kakor le malokatera naša gora. Primerjati bi ga morali res le s »štajerskim<br />
Triglavom« Bočem, le da se pod Slavnikom odpira do zadnjih obzorij tudi široko<br />
Jadransko morje. Tega dne nismo mogli izmeriti vseh daljav, ker je bilo ozračje<br />
nekoliko zamegleno. Tako nismo videli Kamniških planin, Karavank, Julijskih<br />
Alp in Dolomitov na Tirolskem, zato se nam je pa prekrasno odpiral ves naš<br />
slovenski svet do modrega Snežnika, do sivega Nanosa in Čavna ter po Krasu<br />
nad Tržaškim zalivom, vsej obmorski Slovenski Istri z Miljskim polotokom,
Change language