Oktober - Planinski Vestnik

ditev zmanjkalo denarja, kar je vsega obžalovanja vredno, je bila lani po
pričetku graditve provizorično odprta in je ob nedeljah tudi redno oskrbovana.
Dostopna je z več strani. Najkrajša, a tudi najstrmnejša pot drži do nje iz vasi
in železniške postaje Podgorje (490 m nad morjem). Prehodljiva je v poldrugi
uri in dobro markirana. Iz Podgorja drži na vrh Slavnika tudi še druga, dosti
slabša pot, bolj prikladna za sestop kakor za vzpon, a še nemarkirana. Tretja
pot nas pelje nanj iz Klanca (ob cesti Kozina-Koper). Prehodimo jo v 3 urah
in je najbolj prijetna. Četrta ima izhodišče v Kozini, oziroma Hrpeljah, in se
više gori združi s tretjo. Na peto pot pa pridemo iz Markovščine. Markirana
je bila 5. avgusta 1956. Pri tej markaciji sem tudi sam sodeloval.
Iz Kopra ne vozi v prikladnem času do Markovščine nobeno javno vozilo,
in ker nas je bilo v markacijski ekipi preveč za navadni osebni avto, smo
se razdelili v dve skupini. Prva je krenila z jutranjim avtobusom do Kozine,
druga pa z avtomobilom do Markovščine, se tam izkrcala in poslala vozilo
po nas v Kozino. Tako smo se okoli osmih zjutraj znašli srečno vSi v znani
in dobri markovščinski gostilni, kjer smo pozajtrkovali. Vas leži dobrih deset
kilometrov jugovzhodno od Kozine ob stari avtomobilski cesti za Opatijo in
Reko. Doslej je bila samo izhodiščna točka za znano kraško jamo Slivniška
dimnica, poslej bo pa tudi za vzpon na Slavnik s te malo rodovitne kraške
planote, ležeče na zanimivi prelomnici med brkinskim flišnim in čiškim apnenčevim
ozemljem.
Prav blizu gostilne krene nova markirana pot na Slavnik od glavne ceste
v jugozahodni smeri proti Skadanščini. Pokrajina je izrazito kraška gmajna
brez njiv in travnikov, razjedena po dolinicah in jarkih, porastla z grmičjem
brinja, rešelike, leske, gloga, črnega trna in šipka, pod katerim se skrivajo
tudi že prvi korčki ali ciklame. Markacija se drži kamnite vozne poti vse do
podnožja cerkvice svetega Roka nad Skadanščino, sezidane leta 1697. Prosto
viseči zvonovi na nadzidku ji dajejo tipično podobo takih cerkvic po Slovenskem
Primorju, pa tudi po Dalmaciji in Italiji. Oltar v njej kaže vplive baroka,
stene pa so gole, brez fresk. S svojo nizko vzpetino zakriva od te strani vasico
Skadanščino z značilnimi mediteransko-kraškimi kmečkimi domovi.
Na tem delu ozemlja je Skadanščina edino naselje južno od ceste Kozina —
Podgrad. Za njo leži v manjši kotlini nekaj njiv s krompirjem, fižolom, pšenico,
ječmenom in zeljem, vmes pa samevajo posamezna sadna drevesa, med katerimi
so nekoč najbolje uspevale češplje, pa jih v zadnjih letih vedno bolj uničuje
bolezen. Poprej so živeli njeni prebivalci pretežno od pripravljanja drv v
slavniških gozdovih, od koder so jih vozili prodajat v Trst. Sedaj te trgovine
ni več in kmetje se oprijemajo bolj živinoreje. Simentalska živina je dobro
rejena in izpričuje skrb svojih gospodarjev za njen blagor. V stiku z vaščani
me je še posebno zanimalo njihovo narečje. To je zelo čista in lepa slovenščina,
ki ne kaže niti italijanskih niti nemških niti hrvaških vplivov, čeprav se
pričenja onkraj Malih vrat že hrvaška Istra.
Blizu vasi pod potjo v smeri Slavnika je močan studenec s čisto in dobro
pitno vodo, kar je na tem kraškem ozemlju redek pojav. Zaznamovan je celo
na stari avstrijski špecialki. Mi ga tokrat nismo obiskali, ker smo morali slediti
najkrajši poti, če smo hoteli napraviti res najprikladnejšo markacijo. Sicer pa
markacija do studenca ni potrebna, ker je od odcepka do studenca prav tako
daleč kakor do vasi, ki stoji na višini 580 m nad morjem. Na levi se dviga
iznad planote 697 m visoki Ostrič, dalje jugovzhodno Mala Koprlica (750 m),
za njo Velika Koprlica (758 m), še dalje v ozadju pa Velika Plešivica (908 m).