Avgust 2012 - Univerzitetni Klinični Center Ljubljana

More documents

Recommendations

Info

Preberite Po tem ste torej začeli delati na GK. »Res je; specializiral sem ginekologijo in porodništvo, leta 1965 pa opravil specialistični izpit. Leta 1969 sem se vključil v večdisciplinarno skupino Fesum, ki je raziskovala zdravljenje motenj mikcije oziroma zdravljenje urinske inkontinence predvsem s funkcionalno elektrostimulacijo.« »Danes je uroginekologija del ginekologije, brez katere si integralne ginekologije sploh ne moremo predstavljati.« Kaj ta metoda omogoča? »Vse skupaj se je začelo z raziskovalno projektno nalogo, ki smo jo dobili iz raziskovalnega ameriškega sklada. Na razvoju zdravljenja s pomočjo funkcionalne elektrostimulacije je naša večdisciplinarna skupina delala okoli deset let. Vključeni so bili elektroinženirji (pod vodstvom prof. dr. Petra Šuhlja), nevrofiziologi, urolog (prof. dr. Slavko Rakovec) in jaz kot ginekolog. Skupaj smo izdelali parametre elektrostimulacije za zdravljenje urinske inkontinence, ki so osvojili ves svet in so še danes znani kot ljubljanski parametri zdravljenja s funkcionalno elektrostimulacijo. Skupina Fesum, ki je na tem delala okoli deset let, je bila v tistem času vodilna za zdravljenje s funkcionalno elektrostimulacijo. Gre za zelo uspešen način konservativnega zdravljenja, ki je v tistem času pomenil preboj, danes pa je manj v uporabi.« Kakšno težavo urinska inkontinenca predstavlja danes? »V devetdesetih letih smo izvedli statistiko o težavi urinske inkontinence; na vzorcu 3040 žensk smo ugotovili, da ima 34 odstotkov ženske populacije težave z urinsko inkontinenco in da jih 13 odstotkov potrebuje zdravljenje. Pri starejših ženskah je bil odstotek še višji: ženske, starejše od 65 let, imajo težavo z urinsko inkontinenco v 57 odstotkih. V manjšem številu smo študijo ponovili po letu 2002 in ugotovili, da je številsko podobno, le interes za zdravljenje je večji.« Čemu pripisujete večji interes za zdravljenje? »Ženske so včasih to težavo prikrivale, zdravniki smo morali nanjo opozarjati. Danes je nasprotno: ženske same prihajajo k zdravniku s to težavo. Prepričan sem, da je k temu veliko pripomoglo tudi to, da so bile v program diagnostike in terapije vključene tudi medicinske sestre in fizioterapevti, s čimer se je o inkontinenci več govorilo.« Zakaj posamezniki skrivajo težavo z urinsko inkontinenco? »Gre za neprijetno težavo; nekoč je veljalo, da je posameznica spregovorila šele, ko si jo neposredno vprašal, ali ima težave. Izjemno zgodnji smo bili v Sloveniji tudi z diagnostičnimi postopki (posebej z urodinamskimi preiskavami). Že leta 1969 smo uvedli vse preiskovalne metode za diagnostiko urinske inkontinence ter uvedli takrat najuspešnejšo operacijo, operacijo po Burchu (kolpocistouretripeksijo). <strong>Ljubljana</strong> je že zelo zgodaj postala najpomembnejše središče za uroginekologijo v tedanji Jugoslaviji, pozneje pa se je naše znanje razširilo še na dve središči v Jugoslaviji in Sloveniji. Danes je uroginekologija del ginekologije, brez katere si integralne ginekologije sploh ne moremo predstavljati. Od leta 1969 smo glede tega v Sloveniji orali ledino.« Za prepoznavnost uroginekologije ste veliko dosegli tudi v mednarodnih vodah. »Leta 1985 smo med prvimi v svetu poročali o motnjah v delovanju spodnjih urinskih poti, posebno o motnjah inkontinence po radikalni histerektomiji oziroma Wertheimovi operaciji. Leta 1988 smo na simpoziju ob stoti obletnici Wertheimove operacije prejeli priznanje za najboljši prispevek. Svoje mednarodne izkušnje cenim; že kot mlajši ginekolog sem bil na veliko izpopolnjevanjih v tujini. Najprej kot Fulbrightov štipendist v ZDA, kot štipendist British Councila v Londonu, izpopolnjeval sem se tudi v Berlinu in v Italiji ter sodeloval na številnih mednarodnih kongresih. Vsa ta izpopolnjevanja so bila izjemno koristna: uroginekologije namreč pred mano v Sloveniji ni bilo.« Veliko časa ste v svoji karieri posvetili tudi pedagoškemu delu. »Res je; v svojih začetkih sem predaval na babiški šoli, leta 1974 sem začel predavati ginekologijo in porodništvo na kasnejši Visoki šoli za zdravstvo v Ljubljani ter na dislociranih enotah v Mariboru in Ankaranu. Od leta 1990 sem redni profesor na Medicinski fakulteti Univerze v Ljubljani. Po upokojitvi na Ginekološki kliniki sem delo nadaljeval najprej kot dekan Visoke šole za zdravstvo Univerze v Ljubljani in nato kot dekan Visoke šole za zdravstvo v Novem mestu vse do letos. Dejansko sem v pokoju šele eno leto (smeh).« 26
Prof. dr. Zvonka Zupanič Slavec Revmatolog dr. Filip Terč (1844–1917), začetnik apiterapije in predhodnik znanstvene imunologije Češki zdravnik Filip Terč, ki je živel in delal v Mariboru, je spoznal povezavo med čebeljimi piki in ravmatoidnim artritisom Ljudska medicina ima pri zdravljenju pogosto pradavne izkušnje, a jih šolska medicina sprejme v uporabo šele, ko znanstveno dokaže njihovo delovanje. Čebelje pike so npr. za zdravljenje revmatoidnega artritisa uporabljale že stare in antične kulture, razmah pa je ta terapija doživela šele po letu 1888, ko je češki zdravnik Filip Terč, ki je živel in delal v Mariboru, spoznal povezavo med čebeljimi piki in revmatoidnim artritisom. Kljub pomembnemu odkritju je dr. Terč premalo znan, zato ga na kratko predstavimo. V Maribor je prišel leta 1875 S svojimi pravilno zastavljenimi in načrtovanimi eksperimenti ter kritičnim kliničnim opazovanjem je dr. Filip Terč na razmerju apitoksin (čebelji strup) : revmatični povzročitelj zgradil svojo »čebeljo terapijo« in utiral pot poznejši znanstveni medicini. Ker je dr. Terč neodvisno od francoskih in ruskih avtorjev spoznal zdravilnost apitoksina in povezavo med njim in revmatizmom, velja v Srednji Evropi za začetnika apiterapije. Rodil se je 30. marca 1844 v Šumavi na Češkem. Po maturi v čeških Domažlicah (1864) je študiral medicino na Dunaju, kjer je promoviral leta 1869. Strokovno se je izpopolnjeval v dunajski splošni bolnišnici in postal kirurški asistent. Leta 1875 je prišel v Maribor, kjer se je posvetil splošni zdravniški praksi, hkrati pa je, kot velik ljubitelj čebel, svojo pozornost namenjal tudi čebelam in čebelarstvu. Od leta 1890 je na moškem učiteljišču v Mariboru poučeval higieno in somatologijo, pomagal pa je tudi pri praktičnem pouku čebelarstva. Leta 1878 je postal predsednik mariborske podružnice Štajerskega čebelarskega društva in kot predavatelj, pisec in planinec predano sodeloval v mariborskem kulturnem življenju. Bil je tudi član Slovanske čitalnice in eden od ustanoviteljev Narodnega doma v Mariboru. Tam si je tudi ustvaril družino. Ko je dr. Terč pri nekem bolniku ugotovil, da so se mu po piku čebel revmatične težave omilile, se je v letih 1878/89 poglobil v raziskovanje odnosa apitoksina (čebeljega strupa) do zdravega in bolnega organizma. V tem času je spremljal 173 bolnikov, ki jim je apliciral 39.000 čebeljih pikov, do leta 1912 pa je med 658 primeri tako pomagal kar 543 bolnikom. Izbiral je predvsem bolnike, ki jim niso pomagala druga zdravila, in tudi revmatike s prizadetostjo srca. Dr. Terč je bil tudi sam revmatični bolnik in je zaradi lastnih dobrih izkušenj s tem zdravljenjem še bolj verjel vanj. Pogled nazaj 27
Page 1 and 2: INTERNO Interno glasilo Univerzitet
Page 3 and 4: Uvodnik Dragi sodelavci, spoštovan
Page 5 and 6: Kdo smo mi Simulacijski način je z
Page 7 and 8: Ksenija Ševerkar Še večje varče
Page 9 and 10: PRIJAVNICA: Mednarodna konferenca Z
Page 11 and 12: S celostno podobo želimo zaposleni
Page 13 and 14: Mag. Peter Pustatičnik Priprave v
Page 15 and 16: kožo na bolečem mestu, je deloval
Page 17 and 18: Karin Birk, prim. Ciril Triller, Ja
Page 19 and 20: sadjem za večanje odpornosti, za o
Page 21 and 22: Služba za odnose z javnostmi, Blan
Page 23 and 24: Služba za odnose z javnostmi , Sab
Page 25: O danes 80-letnem prof. dr. Božu K
Page 29 and 30: NAGRADNA KRIŽANKA Rešitev nagradn
Page 31 and 32: Kaj menijo o nas Ginekološka klini

Avgust 2012 - Univerzitetni Klinični Center Ljubljana

Create successful ePaper yourself

Delete template?

Save as template?