Avgust 2012 - Univerzitetni Klinični Center Ljubljana

Pogled nazaj
28
Zdravljenje je začel z
enim pikom, ga čez pol ure
nadaljeval z drugim ter
čez eno uro s tretjim pikom
Kot prvo reakcijo telesa na pik čebele
je lokalno opisal bolečino, oteklino in
srbenje, ki po dveh do treh dneh izginejo,
kot drugo reakcijo pa splošno
slabost, siljenje k bruhanju, vrtoglavico,
možnost izgube zavesti in izjemoma
tudi smrt (anafilaktični šok). Dr.
Terč je menil, da je uporaba apitoksina
učinkovita samo pri »pravem revmatizmu«
(revmatoidnem artritisu), ne
pa tudi pri drugih boleznih sklepov
(degenerativnih spremembah, protinu,
gonoreji, tuberkulozi itd.). Nerevmatične
primere je zato izločil, saj
je ugotovil, da se oteklina in različne
reakcije pri zdravem človeku pojavijo
že ob prvem čebeljem piku. Podobne
reakcije se pojavijo tudi pri bolnikih z
drugimi nerevmatičnimi boleznimi. Po
pravilu, ki ga je spoznal v praksi, se pri
revmatiku, ki ga piči čebela, oteklina
ne pojavi toliko časa, dokler trajajo
bolezenski znaki.
Prav tako je ugotovil, da je treba terapevtsko
dozo postopoma višati, in to
toliko časa, dokler bolnik ne postane
popolnoma imun na čebelji strup. Prepričan
je bil, da je pri lažji obliki bolezni
potrebnih manj pikov, pri hujši pa
več, celo do nekaj sto ali tisoč. Zdravljenje
je začel z enim pikom, ga čez
pol ure nadaljeval z drugim ter čez eno
uro s tretjim pikom. Ugotovil je, da če
bolnik dobro prenaša zdravilo, je mogoče
opraviti tudi 100 do 150 pikov na
dan, skupno pa kar 600 pikov! Opisal je
celo bolnico, ki ji je v treh do štirih poletnih
mesecih apliciral več kot 2000
pikov čebel.
S svojo »čebeljo terapijo« je utiral
pot poznejši znanstveni medicini
S svojimi pravilno zastavljenimi in načrtovanimi
eksperimenti ter kritičnim
kliničnim opazovanjem je na razmerju
apitoksin (čebelji strup) : revmatični
povzročitelj zgradil svojo »čebeljo terapijo«
in utiral pot poznejši znanstveni
medicini. Farmacevtsko industrijo
je posredno spodbudil k izdelavi apitoksinskih
pripravkov, tako med drugim
Švicarja dr. K. Avg. Forsterja, da je v začetku
tridesetih let izdelal prvi pripravek
z apitoksinom »Forapin«. V njem
so čebelji venom, benzilnikotinad,
bornilsalicilat, kamfora in metilnikotinat.
Preparat še danes uporabljajo
v obliki mazila za lajšanje sklepnih in
mišičnih bolečin, pri zdravljenju športnih
poškodb in tudi pri podhladitvah.
Strokovne
članke je dr.
Terč objavljal
v številnih
revijah, med
drugim leta
1888 v ugledni
reviji
Wiener Medizinische
Presse.
S tem se
je začel sodobni
razvoj
apiterapije v
medicini po
vsem svetu.
Ker je dr. Terč
n e o d v i s n o
od francoskih in ruskih avtorjev spoznal
zdravilnost apitoksina in povezavo
med njim in revmatizmom, velja
v Srednji Evropi za začetnika apiterapije.
Njegov rojstni dan, 30. marec, je
mednarodna čebelarska organizacija
Apimondia razglasila za mednarodni
dan apiterapije.
Terčevemu vzoru, ki je revmatoidni
artritis zdravil s čebeljimi piki,
sledili tudi drugi
Dr. Terč je umrl 28. oktobra 1917 v Mariboru,
kjer se po njem imenuje tudi
ulica. Glede na pomembna spoznanja,
ki jih je opravil kot predhodnik imunologije,
ki v njegovem času še ni imela
znanstvenih osnov, je med Slovenci in
še posebej zdravniki premalo poznan.
Zavedamo se, da v njegovem času še
ni mogel ločiti med revmatičnimi in
degenerativnimi boleznimi. Pri prvih
je apiterapija bolnikom pomagala, pri
drugih ne. S sistematičnimi preiskavami,
ki jih je opravljal dr. Terč, ga podobno
kot zdravnika Konstantina Konvalinko,
lastnika Dolenjskih toplic v
času med obema svetovnima vojnama,
lahko štejemo med prve revmatologe
na Slovenskem.
Če se ozremo po svetu, zapišimo še, da
so Terčevemu vzoru, ki je revmatoidni
artritis zdravil s čebeljimi piki, sledili
tudi drugi: Bodog F. Beck, ki je 1935 izdal
knjigo o zdravljenju artritisa s čebeljimi
piki in bil zaslužen za razvoj tovrstne
terapije v ZDA, in Charles Mraz,
ki je s čebeljimi piki zdravil predvsem
avtoimune bolezni. Ta je s sodelavci
zaslužen za prve klinične študije s čebeljim
strupom in razvil je standarde
za pridobivanje čebeljega strupa, ki jih
je prevzela Ameriška agencija za prehrano
in zdravila (FDA). Konec dvajsetega
in v začetku enaindvajsetega stoletja
so na živalih sledile nove študije,
ki so preučevale predvsem analgetične
in protivnetne učinke čebeljega strupa
ter potrdile zaviranje vnetnih učinkov
in prenos bolečinskih dražljajev. Pri
ljudeh teh študij ne bi bilo etično izvajati,
ker je apitoksin hud alergen, ki
lahko povzroča celo anafilaktični šok.