Pogled nazaj 28 Zdravljenje je začel z enim pikom, ga čez pol ure nadaljeval z drugim ter čez eno uro s tretjim pikom Kot prvo reakcijo telesa na pik čebele je lokalno opisal bolečino, oteklino in srbenje, ki po dveh do treh dneh izginejo, kot drugo reakcijo pa splošno slabost, siljenje k bruhanju, vrtoglavico, možnost izgube zavesti in izjemoma tudi smrt (anafilaktični šok). Dr. Terč je menil, da je uporaba apitoksina učinkovita samo pri »pravem revmatizmu« (revmatoidnem artritisu), ne pa tudi pri drugih boleznih sklepov (degenerativnih spremembah, protinu, gonoreji, tuberkulozi itd.). Nerevmatične primere je zato izločil, saj je ugotovil, da se oteklina in različne reakcije pri zdravem človeku pojavijo že ob prvem čebeljem piku. Podobne reakcije se pojavijo tudi pri bolnikih z drugimi nerevmatičnimi boleznimi. Po pravilu, ki ga je spoznal v praksi, se pri revmatiku, ki ga piči čebela, oteklina ne pojavi toliko časa, dokler trajajo bolezenski znaki. Prav tako je ugotovil, da je treba terapevtsko dozo postopoma višati, in to toliko časa, dokler bolnik ne postane popolnoma imun na čebelji strup. Prepričan je bil, da je pri lažji obliki bolezni potrebnih manj pikov, pri hujši pa več, celo do nekaj sto ali tisoč. Zdravljenje je začel z enim pikom, ga čez pol ure nadaljeval z drugim ter čez eno uro s tretjim pikom. Ugotovil je, da če bolnik dobro prenaša zdravilo, je mogoče opraviti tudi 100 do 150 pikov na dan, skupno pa kar 600 pikov! Opisal je celo bolnico, ki ji je v treh do štirih poletnih mesecih apliciral več kot 2000 pikov čebel. S svojo »čebeljo terapijo« je utiral pot poznejši znanstveni medicini S svojimi pravilno zastavljenimi in načrtovanimi eksperimenti ter kritičnim kliničnim opazovanjem je na razmerju apitoksin (čebelji strup) : revmatični povzročitelj zgradil svojo »čebeljo terapijo« in utiral pot poznejši znanstveni medicini. Farmacevtsko industrijo je posredno spodbudil k izdelavi apitoksinskih pripravkov, tako med drugim Švicarja dr. K. Avg. Forsterja, da je v začetku tridesetih let izdelal prvi pripravek z apitoksinom »Forapin«. V njem so čebelji venom, benzilnikotinad, bornilsalicilat, kamfora in metilnikotinat. Preparat še danes uporabljajo v obliki mazila za lajšanje sklepnih in mišičnih bolečin, pri zdravljenju športnih poškodb in tudi pri podhladitvah. Strokovne članke je dr. Terč objavljal v številnih revijah, med drugim leta 1888 v ugledni reviji Wiener Medizinische Presse. S tem se je začel sodobni razvoj apiterapije v medicini po vsem svetu. Ker je dr. Terč n e o d v i s n o od francoskih in ruskih avtorjev spoznal zdravilnost apitoksina in povezavo med njim in revmatizmom, velja v Srednji Evropi za začetnika apiterapije. Njegov rojstni dan, 30. marec, je mednarodna čebelarska organizacija Apimondia razglasila za mednarodni dan apiterapije. Terčevemu vzoru, ki je revmatoidni artritis zdravil s čebeljimi piki, sledili tudi drugi Dr. Terč je umrl 28. oktobra 1917 v Mariboru, kjer se po njem imenuje tudi ulica. Glede na pomembna spoznanja, ki jih je opravil kot predhodnik imunologije, ki v njegovem času še ni imela znanstvenih osnov, je med Slovenci in še posebej zdravniki premalo poznan. Zavedamo se, da v njegovem času še ni mogel ločiti med revmatičnimi in degenerativnimi boleznimi. Pri prvih je apiterapija bolnikom pomagala, pri drugih ne. S sistematičnimi preiskavami, ki jih je opravljal dr. Terč, ga podobno kot zdravnika Konstantina Konvalinko, lastnika Dolenjskih toplic v času med obema svetovnima vojnama, lahko štejemo med prve revmatologe na Slovenskem. Če se ozremo po svetu, zapišimo še, da so Terčevemu vzoru, ki je revmatoidni artritis zdravil s čebeljimi piki, sledili tudi drugi: Bodog F. Beck, ki je 1935 izdal knjigo o zdravljenju artritisa s čebeljimi piki in bil zaslužen za razvoj tovrstne terapije v ZDA, in Charles Mraz, ki je s čebeljimi piki zdravil predvsem avtoimune bolezni. Ta je s sodelavci zaslužen za prve klinične študije s čebeljim strupom in razvil je standarde za pridobivanje čebeljega strupa, ki jih je prevzela Ameriška agencija za prehrano in zdravila (FDA). Konec dvajsetega in v začetku enaindvajsetega stoletja so na živalih sledile nove študije, ki so preučevale predvsem analgetične in protivnetne učinke čebeljega strupa ter potrdile zaviranje vnetnih učinkov in prenos bolečinskih dražljajev. Pri ljudeh teh študij ne bi bilo etično izvajati, ker je apitoksin hud alergen, ki lahko povzroča celo anafilaktični šok.
NAGRADNA KRIŽANKA Rešitev nagradne križanke pošljite v pisemski ovojnici (ali na dopisnici) najkasneje do 14. septembra <strong>2012</strong> na naslov: <strong>Univerzitetni</strong> klinični center <strong>Ljubljana</strong>, Služba za odnose z javnostmi, Zaloška 2, 1000 <strong>Ljubljana</strong>, s pripisom: ZA NAGRADNO KRIŽANKO. Pripišite tudi svoje ime in naslov, kamor vam lahko pošljemo nagrado. Nagrade za to številko so (podarja jih Hypo Alpe Adria Bank, d. d., poslovalnica Moste, Zaloška cesta 51, <strong>Ljubljana</strong>, tel. št.: 01/580 48 50): 1. nagrada: poletna brisača, 2. nagrada: dežnik, 3. podloga za miško. Izžrebani iz prejšnje številke so: 1. nagrada: (Kuharska enciklopedija): Roman Vahčič, Ulica v Kokovšek 34, 1231 Črnuče, 2. nagrada: (USB-ključek): Jolanda Lampič, Centralna sterilizacija, UKC <strong>Ljubljana</strong>, 3. nagrada: (USB-ključek): Tina Žibert, Krška vas 28d, 8262 Krška vas. 29