oglejte si del knjige - VED

Najprej se ni zgodilo nič. Nato pa so se naenkrat odprla
vrata in skozi njih je divje lajajoč planil majhen bel pes ter se
zagnal naravnost proti ograji. Patrik se je v mislih zahvalil
sosedi, da stoji na tej strani ograje in sta se tako z rjovečo
mrcino, ki bi mu sicer verjetno najmanj odgriznila nogo, le
neprijazno ogledovala vsak s svoje strani.
»Fin, ne, Fin!« je zaslišal ženski glas in takrat jo je zagledal
stati med vrati.
Iz mulke je zrasla v lepo dolgolaso dekle, natanko takšno,
kakršne si Patrik niti od daleč ni upal pogledati, kaj šele
pritisniti na zvonec pri njeni hiši. Neodločno je stopil korak
nazaj. Po možganih mu je tulil ladijski alarm pred potopitvijo,
vendar je bilo že prepozno. Lili se je prav neverjetno podobno
kot prej njen pes zagnala proti ograji.
»Patrik!« in že mu je visela okoli vratu. »No, pa si le
nazaj!«
»Agugh grg g,« je izdavil Patrik, kar je pomenilo nekaj
takega kot »Živijo! Vesel sem, da te spet vidim! Rad bi se ti
zahvalil, ker si skrbela za hišo.«
»A, to je pa zame!« mu je Lili potegnila iz rok vrečko
bonbonov.
Znala je biti čudovito neposredna.
»Grg kh k m gkh,« je spet zagrgral Patrik, vendar se to ne
bi dalo smiselno prevesti v noben znan jezik.
»Kot nalašč si prišel,« se ni dala ustaviti Lili. »Ravno danes
odpotujem v Indijo, pa nimam kam dati tele moje zverinice.
Sem že mislila, da ga bom morala vzeti s seboj. Pa ni to za psa,
saj veš, potovanje, pa svete krave, pa te reči. Saj mi boš vrnil
uslugo, pa malo popazil nanj Veš, v resnici je čisto prijazen
kuža. A ne, Fin!«
Čisto prijazen kuža ga je medtem sumničavo ovohaval in
Patrik je samo čakal, kdaj bo ob njegovo hlačnico dvignil
nogo.
»Glej,« je Lili od nekod pričarala veliko vrečo pasjih
briketov. »Ne daj mu jih preveč. Pa vrvico imaš tule. Hvala ti,
res si zlat, zdaj pa tečem pakirat. Samo ne ga preveč razvadit!
Ja, pa hvala za bonbone. A si se imel v redu Ja, no, zdaj
moram pa zares pakirat, lepo se imejta! Pa, pa …«
14