utrinki junij 06c.indd - Termoelektrarna Trbovlje

Obstaja samo en način, da se dobro počutimo:
naučiti se moramo biti zadovoljni s tem,
kar nam je dano in ne vedno zahtevati tisto,
kar nam trenutno manjka.
Odzvali smo se prijaznemu vabilu na
drugi planinski izlet, tokrat v naše Zasavsko
hribovje.
»Za Savo je Zasavje. Pravzaprav ob Savi,
na obeh straneh, nekako od tam, kjer se
reka za Litijo stisne med zelena pobočja,
do Radeč.« Tako nam Zasavje predstavi
Roman Rozina v knjigi Zasavje – nekje
sredi Slovenije. Seveda se ta zelena pobočja
dvigajo in širijo daleč od levega
in desnega brega Save v notranjost, dvigajo
se »nekje sredi Slovenije«. Ti kraji,
zaznamovani predvsem z rudarstvom in
elektroindustrijo, so turiste kar nekako
odvračali – »saj je tam tako ali tako vse
umazano«. Vendar se časi spreminjajo.
Zgradili smo visok dimnik, čistilno napravo…kraji
postajajo lepši in spet bolj
zeleni. Lepo je pri nas.
Dolga zima in sneg nam letos res nista
prizanašala. Kam naj se človek odpravi,
da ne bo obtičal v visokem snegu, da ga
ne bo ogrožal zahrbten plaz, da za začetek
hoja ne bo preveč naporna. Za začetek
je bila Čemšeniška planina, ki je ena
od naših, zasavskih gora, kar primerna
in jo je bilo potrebno osvojiti.
ČEMŠENIŠKA PLANINA
Milena Treven
Pripeljali smo se do naše izhodiščne točke
na Prvinah. Seveda tudi tokrat nismo
bili vsi! Le kaj je nekaterim prekrižalo
načrte …Nič zato, pa drugič!… Oprtali
smo si nahrbtnike in se po kolovozu začeli
vzpenjati proti vrhu. Pot je lepo speljana,
mestoma kar strma in prepredena
s koreninami. Naša kolona se je vedno
bolj daljšala…spotoma smo opazovali
osamele telohe – bele, rdeče, zelene…,
proti vrhu preproge »kronic«, zapela nam
je tudi kukavica. Odprl se nam je lep pogled
na zasavsko hribovje: na vzhodu
Javor, Sveto planino, Mrzlico, na jugovzhodu
Kum, proti jugu in jugozahodu pa
Snežnik in Zasavsko sveto goro. Na severno
stran se spušča svet globoko proti
dolini. Kako mogočna je narava, strma
skalnata pregrada vzdrži ogromno – dež,
sneg, vročino sonca, močne vetrove. Kadarkoli
obiščemo vrhove, nas pričakajo v
drugačni preobleki, nekoliko drugačni…
enkrat se svetijo v zlatih jesenskih barvah,
drugič nam zastirajo pogled meglice,
tokrat pa na nas je pozdravilo prvo
pomladansko cvetje.
Po kratkem počitku na vrhu smo pot nadaljevali
po grebenu in se začeli spuščati
proti sedlu Guna. Spolzke korenine, prekrite
z listjem, so nas spravljale na tla takoj
ko ti je pazljivost popustila. Na sedlu
se nam je pogled ustavil najprej na strmem
hribu Krvavica, ki s svojo tipično
krivuljasto obliko pozdravlja človeka že
od daleč. Ko se mu približuješ, se oblika
iz zaobljene spreminja v vse bolj piramidno
in na drugi strani te preseneti
strma rdeča prepadna stena. Po njej naj
bi ta 909 metrov visoka gora dobila svoje
ime. Tu naj bi po različici zgodbe o Veroniki
Deseniški ta doživela svojo smrt,
ko naj bi jo vrgli čez strme skale, ki jih je
obarvala njena kri. Že smo nekateri začeli
razmišljati, ali ne bi »skočili« še na
ta hrib. Sledili smo smerokazu, tokrat
še vsi, ki nas je vodil proti Krvavici, na
razpotju pa se je nekaj planincev odločilo
nadaljevati pot proti Vrhem, drugi
pa smo osvojili še Krvavico. Pot nanjo
ni prav položna, vendar razgled, ki sega
daleč naokoli, hitro razblini vse napore.
Krvavica je znana po flori in favni, saj
domačini pravijo, da takšno premorejo le
veliko višje gore. Tu je v teže prehodnih
strminah našel svoj mir celo gams, v stenah
pa sokol selec. Morali smo pohiteti
in ujeti skupino pred nami. Na Vrheh
smo se jim pridružili in skupaj smo nadaljevali
pot proti Jesenovemu, kjer nas
je čakalo okrepčilo.
Prijetno utrujeni in polni nove energije
smo se v poznih popoldanskih urah vrnili
domov.
Vmesna postaja
28 junij 2006