1. PDF document (4843 kB)

12-2007
Sam s steno
Razmišljanje solo plezalca
Pavle Kozjek Marko Prezelj
Kadar se spomnim na solo plezanje, mi
misli najprej zaidejo v naše hribe. Ne v Ande,
kjer sem preplezal največ velikih sten, in tudi
ne v Himalajo, ki mi je za solo vzpon prinesla
celo nagrado in nekaj več pozornosti plezalske
javnosti. In zakaj se mi naši hribi prikažejo
pred ostalimi Zato ker je tisto, na kar pomisliš
v prvem trenutku, najmočnejše, najgloblje.
Svojih občutkov ne moreš prelisičiti. Lahko se
poskusiš zavestno prepričati, da so se pravzaprav
zgodile še druge, pomembnejše stvari, a
to je na nek način goljufanje svojih občutkov …
Pomembno je tisto, kar pride spontano.
Nostalgija …
Vrnil se bom precej nazaj, v osemdeseta
leta, pravzaprav na njihov začetek: v čase, ko
smo plezalci pričeli spoznavati, da je za dobro
plezarijo treba tudi dobro trenirati. Ne le tako,
da veliko plezaš; trenirati je treba tudi vmes,
in to trdo. Ni treba posebej razlagati, koliko so
k takemu razmišljanju pripomogli Franček 1 ,
pa Iztok in za njim še Johan in Silvo, ki so na
podlagi lastnih izkušenj ali z obiskov v tujini
prinesli nove poglede na trening. Veliko vadbe
in veliko plezanja, desetine »kilometrov« težkih
in še težjih smeri te počasi pripeljejo v tisto
stanje, ko s steno zares postaneš eno. Mogoče
se sliši kot poceni fraza, ampak kdor je to
doživel, se bo strinjal, čeprav morda z drugačnimi
besedami. Gibanje je potem le še poezija,
nerodnih prestopov v smereh nenadoma ne
opaziš več, oprimka ne stiskaš, ampak ga le za
trenutek pobožaš, preden se posvetiš naslednjemu
… Vertikala postane prijazno življenjsko
okolje. Takrat je pravi čas, da razmišljaš tudi o
solo vzponih. Pravzaprav te stavke pišem z nekakšnim
obžalovanjem, ker težko verjamem,
da bom še kdaj doživel občutke, ki so v tistih
1
Knez, Tomazin, Jeglič, Karo Pavle v Čopovi prečnici med snemanjem filma Steber
10