1. PDF document (4843 kB)

12-2007
Andrej Trošt
S tovorom ne bo šlo naprej
Dan se je pričel nagibati, vzpon s tovorom
je bil počasen in pošteno utrujena sta že bila,
ko sta leskovki zapičila v prvega od napihanih
zametov. Burja se je proti vrhu zopet prebudila
iz navideznega sna. Višje ko sta bila, v
močnejših in obilnejših valovih se je mrzli zrak
razlival preko roba planote in pljuskal proti
dolini. Pojavila se je snežna vejavica. Mina si je
debelo ruto spustila čisto do oči, pa je komaj
kaj pomagalo, drobne iglice so ju neusmiljeno
grizle oči, ki so se solzile, da se je skalil pogled.
Če je prehudo zapihalo, sta oprta na palici na
pol počenila in obrnila hrbet, ki je prestregel
sunek. Šlo je vedno počasneje, burja se je kljub
debelim oblačilom pregrizla do teles in povampirjeno
pila njuno toploto. »Prekleta reč,«
je zaklel Anton, ko se je prevrnil v zamet, ki mu
ga ni uspelo odkriti s palico, ki jo je v iskanju
poti ves čas zabadal pred seboj. Koš mu je neusmiljeno
pritisnil na hrbet, tako da je moral
najprej potegniti jermene z ramen, preden
se je lahko izkopal iz pokrite snežne kotanje.
Šele ko je povlekel tovor za seboj, je začutil, da
ima roki že čisto odreveneli od mraza. Pritisk
tovora je v ramah dušil pretok krvi, stisnjena
pest, ki je oklepala palico, se mu je zaradi neobčutljivosti
zdela kakor tuja. »Mina, snemi koš in
ga postavi sem v kotanjo. Jutri prideva ponju,«
je dejal odločno. Dekla je sunkovito stresla z
glavo. »Anton, ne nori, gospodar bodo hudi, če
prideva praznih rok,« je drdrala skozi šklepetajoče
zobovje. Lastni glas jo je še bolj prestrašil,
konci rute so ji divje frfotali v vetru in Anton ji
je videl po očeh, da sama ne verjame besedam,
ki jih pravkar govori. Moral je prevzeti odgovornost
in se gospodarju postaviti po robu, če
ne gre drugače. Če pride živež v hišo dan ali
dva kasneje, se tudi ne bo podrla Gora, kaj šele
svet. Vedno temnejše zahodno obzorje mu je
prikimalo k tej odločitvi. Rob bi lahko poleti
dosegla v četrt ure, zdaj v snegu, a brez tovora
morda v slabi uri. Dekli, ki se ni več upirala, je
potegnil koš z ramen in ga spustil v kotanjo
poleg svojega. Na bližnjem rebru, kjer je bilo
popolnoma spihano, je s premrlimi rokami
prevalil nekaj večjih skal in postavil piramido,
iz katere je štrlela leskovka, da bi v prihodnjih
dneh lažje našel tovor, ki ga je sneg pričel nemudoma
zasipati.
Mina je stala kot kip, dokler je ni stresel za
ramena in pahnil na pot. Morala sta pohiteti.
Toda to je bilo vedno težje, burja je bila z vsakim
korakom proti robu močnejša, sunkovitejša in
tuleča kot trop steklih volkov. Morda je tulilo
zgoraj, skozi Otliško okno, kdo bi vedel Anton
se je zaganjal naravnost vanjo in plaval skozi
zamete, v katere se je pogrezal brez palice, s
katero je prej tipal pot. Mina je stopala za njim
30