1. PDF document (4843 kB)

12-2007
Ledena
pesem
Ratitovec na
silvestrovo 2001
in Marjan Bradeško
Tako pripraven je. Strmo se postavi
pokonci – in sprejme te v ranem jutru,
ko se na vrhu pred kočo v skodeli kadi
mleko in dišijo žganci; v zenitu vročega
poletnega dne, ko med cvetnim obiljem
za nameček zorijo še dišeče jagode; v
ugašajočem jesenskem dnevu, ko se
dolina umirja in v robovih grejejo le še
rumeni šopi trav, na modrino vzhodnega
neba pa se že vzpenja mesec. Posebej
prijeten je Ratitovec pozimi – vedno
zgažen, zaradi skalovja in kar spodobne
višine pa tudi prava zimska gora. Kako
se torej ne bi nanj podal na silvestrsko
dopoldne, da se planinsko leto dostojno
zaključi Že mnogokrat sem se. A
tisto leto je bilo drugače.
Dolina je bila mračna, čez rob na
Prtovču pa so se plazile težke sive megle,
vonj vlage je silil v nos in na volnenem
puloverju so se brž nabrale kapljice. Ni
bilo prav živahno, kar sam sem odšel
navzgor v belino. Zglajena pot že na
začetku ni bila udobna, še preden pa se
okrog robu obrne v Razor, je zaradi hladu
prejšnjih dni postajalo vse bolj trdo in
ledeno. Kar tam sem si nadel dereze in
v roke prijel cepin, saj bi bilo prečenje
strmega pobočja v takem lahko zelo
nerodno. Še dobro, da sem s seboj vzel
popolno zimsko opremo - brez nje tisti
dan ne bi nikoli dosegel vrha. V Razorju
so z nizkih smrek že visele velike ledene
sveče, na vsako vejo so se obesile, tudi
iglice so bile zalepljene v ledeni oklep. Z
Vratic je vel rahel vetrič, megla se je tam
že cefrala. Postal sem na ravnici. Led na
tleh, led na drevju, led vsepovsod. Tisti
32