1. PDF document (4843 kB)

12-2007
Pot na Črno prst,
Rodico in Planino Vogel
Mirko Budkovič
Namenil sem Vam nekaj povedati o planinah,
nekaj o naših bohinjskih gorah, nekaj o
mojem domačem kraju. Ako je že imel kdo od
Vas priliko biti v Bohinju, ne bo nikdar pozabil
krasnih, skoraj bi rekel nebeških pogledov, na
Kralja jugoslovanskih gora, na resnega očaka
Triglava, ki gleda mogočno na svoje tovariše,
ne bo pozabil nanj, ki kljubuje vsem viharjem
in ob katerega stenah se odbijajo strele, katerega
skale rušijo gromi, toda on stoji mogočno.
Vsakkdo od Vas ima gotovo kakega človeka,
do katerega čuti posebno nagnjenje, do katerega
čuti vse več, ko do kakega drugega človeka.
Z drugimi besedami vsakdo ima gotovo kakega
prijatelja. Srečen tisti, ki ga ima, srečen zato,
ker je potreben, da deli svojo srečo s svojim
najbližjim, ali pa svoje gorje. Kako težko je,
kako pusto se zdi človeku ves smoter življenja,
vse življenje sploh, ako nima kakih težkoč, ki
Mirko Budkovič sredi jeseni leta 1932 na vrhu
Raskovca v družbi majaric s planine Poljana
ga ubijajo. Toda ves drugačen je, da bi rekel
ves srečen vse bolj volno prenaša svoje gorje,
ako ga zaupa drugemu-svojemu prijatelju, tako
kot drugi ga imam tudi jaz. To je neki dijak, ki
študira v Ljubljani. Med počitnicami sva vedno
skupaj in skupno uživava lepe proste dni.
Lanske počitnice sva se domenila, da greva
za teden dni v hribe. Komaj sva čakala, da se bo
to uresničilo. Toda kmalu se je uresničilo.
Odšla sva ob dveh zjutraj. Bilo je še temno.
Po kaki uri hoda sva že dosegla tako višino, da
sva videla pod seboj megleno morje. Megla je
značilna za Bohinj, kar pa ni nič čudnega, saj
leži v Bohinjski dolini jezero in teče po njej
Sava Bohinjka. Začelo se je svitati. Pot je postajala
vedno bolj strma in pokrita z od vode
razjedenega skalovja. Še mal ovinek na levo,
že sva bila pri Orožnovi koči. Pred nama se je
razprostrla lepa planina. Tu se nisva ustavila,
ampak sva jo ubrala na vrh Črne prsti. Pot od
Orožnove koče je kamenita. Le tu pa tam raste
iz žive skale rušje. Med govorjenjem sva prišla
do vojaške koče ali karaule, kakor pravijo
vojaki. Kar nas je ustavil mrki Makedonec in
zahteval legitimacijo. Bil je še precej prijazen.
Pogovorili smo se čisto prijazno, se poslovili in
krenili na vrh.
Ko sva prišla na vrh je bila ura pet. Tam na
vzhodu se je rdečila zarja. Postajala je vedno
svetlejša. Ker je bilo rano zjutraj in so bila tla
še rosna, midva pa lačna od dolge poti sva oba
naslonjena na mejnik s kruhom v roki pričakovala
solnce. Kmalu je vzšlo. Najprej so se pokazali
solčni žarki, nato solnce in priroda se je zalesketala
v ranem jutru. Po dve urnem počitku
sva hodila dalje po grebenu proti Rodici. Občudovala
sva valovite griče tam preko, in gledala
sva zasužnjeno Primorsko, domislil sem si žalostno
zgodovino našega naroda, ki ječi pod
tujim jarmom in zdelo se mi je kakor, da čujem
1
Mirko Budkovič je članek napisal za predavanje na 1.
državni realki v Ljubljani 15. 3. 1930.
26