1. PDF dokument (13 MB)

PLANINSKI
VESTNIK
štiri dni je vztrajal in samo še nekaj več kot 70 kilometrov
druge polovice Antarktike je pustil za seboj do
29. decembra, ko je zmagala njegova pamet in je poklical
letalo, da ga je iz ledenega pekla odneslo na toplo.
Prej, kot je nameraval, se je spet podal na to pot. S seboj
je lani vzel 180 kilogramov prtljage, ki si jo je skrbno
zložil na posebne vlečne sani, s seboj je kajpada vzel
prirejene tekaške smuči in majhno jadralno padalo, ki
ga je nameraval uporabiti na bolj ravnih antarktičnih
predelih, ko bi mu v hrbet pihal veter ter ga nosil dalje.
Predvsem pa je bil to pot oborožen z dotedanjimi bogatimi
izkušnjami.
Lanskega 14. novembra je bil spet na otoku Birkner v
VVeddellovem morju, kjer je začel drugo antarktično
avanturo. Za seboj je imel celotno evropsko poletje
trdega treninga, kajti tokrat v igri ni bil sam.
Drugič je sam prišel na Južni tečaj po 38 dneh hoje in
smučanja ter vlečenja težkih sani, na katerih je imel
poleg živeža predvsem šotor in padalo. Vsi, ki so od
daleč, prek satelita, spremljali njegovo napredovanje,
so komajda verjeli, da mu gre tako hitro. Pozneje je pripovedoval,
da je lahko kar pogosto in s pridom uporabljal
jadralno padalo, da je tako hitreje napredoval in
hkrati štedil moči.
HITRO IN NEVARNO JADRANJE PO LEDU
Ko mu je sredi letošnjega januarja, pravzaprav 59. dan
poti, do cilja preostalo le še 300 kilometrov ledene
puščave, je v svoji podporni bazi v Oslo in pod Patriot
Hills na Antarktiki sporočil, da je od 2. do 12. januarja
prav zaradi pomoči vetra v lepo napolnjenem jadralnem
padalu premagal kar 647 kilometrov, na dan povprečno
nekaj več kot 42, so se začeli v obeh taborih že
pripravljati na proslavljanje. »Dne 9. januarja, ko sem
imel pod seboj za jadranje na tekaških smučeh skorajda
idealno podlago in je krepko vleklo v pravo smer,
sem v 16 urah naredil rekordnih 221 kilometrov,« je
zvečer iz svojega šotorčka po satelitskih radijskih
zvezah sporočil Ousland, ki si sicer po prej pripravljenem
načrtu ni dovoljeval več kot 10 ali 12 ur pešačenja
dnevno.
Kot se je zvedelo precej pozneje, bi takšno smučanje
skoraj pogubilo Poljaka Kaminskega. Potem ko je tudi
to pot odnehal in prej povzročil precej skrbi svojim
daljnim spremljevalcem, ko so z njim izgubili vsakršno
radijsko zvezo in ga že skoraj smatrali za izgubljenega,
je povedal, da je nekega dne lepo jadral in smučal, ko
se je naenkrat zapletel s smučmi in padel, padalo pa ga
je kilometre daleč vleklo po ledu, tako da se je precej
poškodoval.
»Potem ko sem po Južnem tečaju premagal vse
težavne vzpone in vlekel sani navkreber skoraj do nadmorske
višine 3000 metrov in se nato dolge dneve
počasi spuščal proti vedno zaledenelemu morju, sem
že vedel, da tokrat dvoboja z naravo ne morem izgubiti,«
je nekaj sto kilometrov pred ciljem bolj sam zase kot
za oddaljeno javnost brundal bradati Norvežan. Samo
nekajkrat pa je povprašal, kako gre antarktični sprehod
njegovim konkurentom, predvsem Angležu in Poljaku.
Ko je izvedel, da sta mnogo počasnejša, je le še hitreje
pognal.
»Seveda ne bom zmagal čisto sam,« se je skoraj
opravičeval. Predvsem vreme in še najbolj veter je imel
v mislih, ki sta mu predvsem v drugi polovici tega ledenega
mučenja pomagala, da ni izgubljal svojih
dragocenih moči s takrat že bistveno lažjim tovorom,
naloženim na super lahkih saneh.
Poljak Kaminski je odnehal, potem ko je izračunal, da
do dogovorjenega časa nikakor ne bo mogel priti na
cilj, v ameriško bazo McMurdo, kjer je bil dogovorjen,
da pred koncem kratkega antarktičnega poletja prideta
ponj letalo ali ladja.
Smučarska humoreska
IRENA BREŠČAK
Čaven se v snegu blešči kot sadna kupa s smetano,
tudi dolga, razpotegnjena Gora je vsa bela, nad njo pa
vihra »zastava« — oblačna zavesa, ki naznanja burjo.
Kot štajerski domorodki, izvoženi na Vipavsko, se
mi ob pogledu na sneg dogaja kot biku v areni, ki
mu torero pred očmi maha z rdečo cunjo (čeprav
biki barv ne vidijo).
Skratka, poželjivo in pohlepno gledam iz rjave doline
bleščeče se hribe. Spomin hiti v mlada leta, ko
sem smučala kot »oldtajmerji«: z lesenimi dilcami,
privezanimi z vrvico čez gojzarje, v pumparicah —
in to celo na Krvavcu v sedemdesetih letih...
V diano (19 let stara škatla, že skoraj za odpad)
naložimo smučke in pancerje za moji prvošolki —
gimnazijko in osnovnošolko — ter polpancerje
zame. Bencinski kazalec kaže sumljivo proti ničli.
Nič zato, gremo pa najprej po bencin!
Zapeljem v Ajdovščino na bencinsko črpalko. Odprem
denarnico — v njej pa je s kovanci vred 400 tolarjev drobiža.
Kaj sedaj Domov se mi ne da, do Predmeje pa je
le 13 kilometrov. Malo v zadregi razložim črpalkarju, da
imam le štiristo tolarjev, pa dobrohotno komentira: »Se
pač zgodi!« Nakaplja mi torej okrog 4 litre bencina.
Nakapljali smo bencin in odropotali proti Predmeji. Stara
škatla se trese, cvili in stoka, leze pa le. Nad Platnami so
še krpe snega, a premalo za smučanje. Skozi predore
vozim previdno, ker je cesta malo poledenela. Končno —
Predmeja, odeta v zimsko pravljico. Zapeljem v Tiho
dolino. Danes ni nič tiha, saj zunaj tuli burja. Ko odprem
vrata avta, jih skoraj sname. Razpoloženje moje gimnazijke
pade za 10 stopinj Celzija. Odprem prtljažnik, iztovorimo
opremo. Jelki, najmlajši, skušam zapeti pancerje. Po
15 minutah truda odneham. Hkrati ugotovim, da imajo
moji polpancerji potrgane vezalke. Starejša hči se prestopa
in ledeno iztisne: »Gremo domov!«
Obrnem diano, pa zakoplje v sneg. Poskusim znova, a
le zatuli in zakoplje. Po kakih petih minutah nažiganja
obupam in grem iskat moško pomoč; Gorjani so prijazni
ljudje in ni hudir, da ne bi koga našla. Hiše so si prav