1. PDF dokument (13 MB)

PLANINSKI
VESTNIK
lahko pripomorejo, da se kamen premakne ali celo
dokončno zapusti sečne organe. Kar na pot!«
SREČANJA SAMOTNEGA POPOTNIKA
Taka terapija mi je prišla kot naročena. Vrnil sem se
domov, pripravil nahrbtnik in se čez dan, dva odpravil
na pot.
Obsojen sem bil, da hodim sam, svojci in znanci so bili
zasedeni ali pa so že porabili letni dopust. Zdravnik se
s samohodstvom najbrž ne bi strinjal, a tega ni vedel.
Tako sem odšel.
•Vreme je bilo lepo, ko sem 15. septembra 1959 s kolesom
rinil v klance proti Kamniški Bistrici, kjer sem kolo
pustil v shrambi in se ob kokti srečal z znancem iz
vojnega časa, španskim borcem Jožetom Berkopcem-Mišljem,
ki je v letu 1944 opravljal delo komisarja
v nekaterih enotah IV. operativne cone. Imel sem ga v
prijetnem spominu kot dobrega, preprostega tovariša.
Videla se nisva že od leta 1944, torej sva si imela kaj
povedati. Zdel se mi je utrujen, za njim so bili težki vojni
časi, pa tudi delo v Zveznem sekretariatu za ljudsko
obrambo mu v Beogradu najbrž ni dobro delo in ga ni
preveč osrečevalo.
V času najinega srečanja je bil sam samcat na oddihu v
Sloveniji. Zaželela sva si vse dobro in odšla vsak po
svojem. V kokti se je med pomenkom nabrala truma
os. Pustil sem jim plen in se odpravil.
Cojzova koča je bila skoraj prazna, naletel pa sem na
prijatelja Toneta Dreščka. Spoznal sem ga na Dunaju
pri Zgornjem Tuštanju v Moravski dolini, ko je bil
spremljevalec radiotelegrafista Otona Hudečka. Družbo
nama je delalo še nekaj neznanih planincev. Oskrbnik
je bil redkobeseden, odljuden, mrk in nič kaj prijazen.
Spustil se je večer, v jedilnici smo še malo pokramljali
in si povedali, kam nas naslednjega dne vodi pot. Pred
spanjem smo se v večernem hladu zbrali pred kočo,
kjer je tišina še posebno zgovorna.
Spomnil sem se podobnega poletnega večera, ko sem
prav od tam v večerni soparici občudoval čudovit prizor:
tik nad temenom Storžiča je, nenaravno velik, visel
in svetil tenek rdečkast polmesec. Prizor bi bil vreden
umetnikovega čopiča. Mnogo let kasneje je podoben
prizor z nasprotne smeri, od cerkvice na Jamniku pri
Kropi, ujel v objektiv svojega fotoaparata poročevalec
National Geographica.
NEVARNE POTI
Jutro je bilo sveže, nebo čisto »kakor ribje oko«. Nismo
se mudili, že zgodaj smo odrinili proti svojim vrhovom.
Najprej me je čakala Kočna. Hoja je bila prijetna, nenaporna,
malo navzgor, malo navzdol in po meleh v
Dolcih nekoliko dolgočasno do vstopa v vršni del
krušljive velikanke.
Sprejel me je vrh z rdečkasto, od strel razbito in razkrojeno
skalo, s pogledi v prepade in prelepimi razgledi.
Videlo se je daleč, jesensko čisto ozračje je
približalo gore in doline do daljnih obzorij.
Visoko nad Grintovcem je negibno čepel majhen črn
oblak. Zbujal mi je nelagodje, saj človek nikoli ne ve,
kaj v določenem trenutku lahko »pride na misel električnim
nabojem«. Preveč so mi še tičali v spominu
članki in ugibanja ob skrivnostni smrti neke planinke in
izginotju njenega spremljevalca na Kočni dobri dve leti
popreje. Bila sta žrtvi strele, ki je njega pahnila čez rob
v robno zev Rjave grape, kjer so šele leto dni po nesreči
našli nekaj njegovih mumificiranih telesnih ostankov.
Čakala me je še dolga pot, odrinil sem navzdol proti
Dolški škrbini.
Tam sem leto, dve poprej hodil z dvema naključnima
sopotnicama. Srečali smo se na vrhu, kjer smo malicali
in se pomenkovali.
Ena od njiju me je opazovala in mi potem, ko smo nehali,
rekla: »Vi ste pa pesimist!«
Presenečen sem jo vprašal: »Kako pa to veste«
Bila je psihologinja in v oči ji je padlo, ko sem si — po
svoji utečeni navadi — najboljše zalogaje prihranil za
konec. Zdi se mi, da se ni zmotila.
Ko smo se skupaj vračali, se je spremljevalk iznenada
polotil strah. Po sestopu s skal sta kar obtičali, čeprav
je tisti del pred preduhom prav lepa, varna, celo široka
stezica. Nazadnje se je najbolj boječa med hojo oprijela
ratišča mojega cepina. Tehnično nekoristen, povsem
simboličen ukrep! Blažev žegen! Pomagalo pa je. Ko
smo se preplazili skozi špranjo, je ukletost prešla...
SPOMINI NA PREDVOJNO LETO
Taki so bili spomini. Tokrat sem sam naglo sestopil do
najnižje točke v globeli med Kočno in Grintovcem in se
lotil strmega boka Grintovca.
Na vrhu je bilo lepo, jesensko toplo.
Oblak črnuh je odveslal proti Skuti in me osrečil. Elektrike
se mi nekaj časa ne bo treba bati. Spet širni
razgledi z malce spremenjeno panoramo, z drugačno
osvetlitvijo in sencami. Nikjer žive duše. Povsod mir, ki
ga je le od časa do časa zmotil hrup letala v zračnem
koridorju. Visoko in kar pogosto so se spreletavale srebrne
ptice, za katerimi so se vlekli beli repi in se kodrale
megličke. Sicer pa je bila vsepovsod blažena samota.
Nobenega sledu o bolečinah.
Prek zoprno naloženega kamenja sem bil hitro na Mlinarskem
sedlu. Misli so mi upravičeno ušle devetnajst
let nazaj.
Ob zaključku šolskega leta 1940 je sprva kazalo, da se
mi bodo izpolnili upi. Mikala me je Kočna, privlačil Grintovec,
česa več si takrat nisem niti upal želeti.
Potem pa so načrti nepričakovano splavali po vodi.
Takoj ko so se pričele velike počitnice, me je v mestu
srečal občinski delovodja, gospod Malovrh, oče
znanih kranjskih gornikov in alpinistov Mihe in Ceneta.
»Kaj boš počel med počitnicami«
»Na Kočno grem!« sem odvrnil brez pomišljanja.
»Kočna bo počakala. Jutri se oglasi pri meni! Potrebujem
figuranta!«
In tako sem bil nato vse poletje od zore do mraka na
nogah s trasirko v rokah. Ljubljanski geometer Mandelj
je premeril ves levi naseljeni breg Kokre od Čirčič do