1. PDF dokument (13 MB)

PLANINSKI
VESTNI K
cestnega križišča, kjer gre ena cesta ob vodi, druga pa
navzgor. Na križišču je samotna kmetija; po razmetanih
otroških igračah sklepam, da še ne misli izumreti.
Pred hišo je stal ogromen pes, ki se je odločil, da me
spusti noter, v kuhinji pa sem našla le priletno žensko,
ki je brala Ognjišče. Povedala mi je, da moram nazaj
do one leve ceste, če hočem priti do križišča proti Goram.
Trikrat sem ponovila, da ne bi zopet »zašajtala«,
kamor ni treba, kot onikrat v Idrski Beli. Trikrat je tudi
ona ponovila — kakor da bi obe coprali.
Potem je bila cesta, ozka, a dobra, polna neskončnih
ovinkov in krasnih razglednih točk, čeprav le na
gozdove in samotne kmetije Jeličnega vrha. Dan je bil
sprva lep, a se je naenkrat začelo oblačiti. Ko sem
prilezla ven iz grap in gozdov in prišla med hiše
Jeličnega vrha, se je pošteno usulo, a vendar je bilo
skozi dež videti — no, še sama ne vem kaj, a so bili
gozdnati hrbti — morda Poldanovec, morda... No,
oprostite mi, goram ne maram menjavati imen, glavno,
da so lepe.
Končno sem prišla na Rebar, kjer je ono križišče za
Gore. Mokra sem tako, da kar teče z mene, zato grem
korajžno po cesti, ki je nekoliko navkreber in se končno
raztegne po planoti, kjer je več lepih hiš in lepo polje.
Pri eni od prvih hiš Jeličnega vrha sem videla, da gojijo
— polže!
No, na Gorah se najbrž ukvarjajo z nekoliko večjo živino,
saj sem od kokoši, psov in mačk do krav in bikov
videla vse živali — le konj tu ni bilo, toliko več pa traktorjev.
Dež me je neusmiljeno močil, a vendar sem se povzpela
do tiste cerkve, ki me je tako mikala. Poleg nje je
mogočno, z lesom obito župnišče. Pred njim me sreča
ženica, ki me vpraša, če sem tu tujka. Povem ji, da bi si
rada ogledala cerkev, saj je najbrž odprta. Seveda je —
a potem naj pridem do nje, stanuje na številki 17. Stopila
sem do starodavne cerkve, ki je posvečena
sv. Magdaleni, katere kip je na glavnem oltarju. Od
cerkve je med oblaki krasen razgled na Idrijsko kotlino
in na Čekovnik, Hleviše in drugam naokrog. No, potem
sem morala odkriti hišo številka 17, kar sploh ni bilo
lahko, saj so hiše premešane kot karte pri briškoli.
Končno sem za lepo vilo odkrila skromno hišico. Tu
domuje ženica. Pove mi, da je mati župnika iz Šebrelj,
tu pa imajo župnika, ki je doma iz Sanabora.
Najprej meje preoblekla. »Veste, neka ženska je umrla
pred leti, meni so dali njena oblačila, pa ne vem kaj z
njimi. Sedaj se preoblecite, potem jih podarite Rdečemu
križu.« Hvaležno sem sprejela ponujeno in za pokoj
duše te neznanke zmolila očenaš. Ženica je potem
pripeljala še svojega kot top gluhega moža — in ker jaz
nič bolje ne slišim, smo nekaj časa vsi trije složno in
prijazno kričali. Nato je pred mene postavila skodelico
lipovega čaja, pomešanega z vinom, enako pred gluhega
soproga in pred sebe, in načela velik hlebec
domačega kruha, ki ji ga je podarila vnukinja iz one
lepe sosednje hiše.
Zahvalila sem se za vse in se podala do onega slovitega
križišča. Tam so me naložili neki zakonci, ki so
176 ravno tako kot jaz študirali, čemu se je Triglavska ulica
iz Idrije pomešala s Kovačevim Rovtom. Do Idrije je še
šlo, potem sem kot kakšna filmska igralka začela menjavati
avtomobile. Menda sem jih do Vipave zamenjala
šest. Če jih ne bi, ne bi pisala teh vrstic.
SVETA KATARINA, KI JE SVETI GABRIJEL
Sedaj mi je preostala za ogled le še cerkev sv. Katarine
v Medvedjem Brdu, ki so jo po nemarnem preimenovali
v sv. Gabrijela. Ob njej je Koča Medved z umetno
plezalno steno za različne šole v naravi.
Seveda je bilo zopet nedeljsko popoldne in zopet stop
do Godoviča, od tam pa peš proti Veharšam. Pa ne
predaleč! Ustavita mi simpatična zakonca, ki gresta na
pokopališče na Medvedjem brdu in mi bosta tudi
povedala, kje bom dobila cerkveni ključ. Ko se tako peljemo
po znani poti, jima pravim, da je občasni stanovalec
mojega hleva poleg bikov, kravi in prascev tudi
Jaka.
»A, Jaka umrl — stop, a ne«
Jaka je imel burno zgodovino. Brezdelnež, pijanček in
postopač spi po različnih hlevih in povsod ima spravljene
kaj svoje garderobe. Nekega temnega večera je
pijančka povozilo pri Vipavi. Policaj je ugotovil, da gre
za Jaka, položili so ga v krsto, obvestili družino, brat je
žrtvoval novo obleko, čevlje so dobili vsakega v drugem
hlevu in so »Jaka« odpeljali na njegov dom v
Medvedje brdo. »Vidite, gospa,« mi pove ženska, »tu
je njegova rojstna hiša. Bratje in sestre so se poročili,
mati je umrla in hišo so prodali, pa lepo obnovljena je!«
Vendar je bila takrat mati še živa in je trdila: »To ni moj
Jaka!« Bratje so prinesli vence z ganljivimi napisi,
grobarje izkopal jamo, pogrebci so se že zbirali, ko se
je Jaka živ in zdrav po telefonu oglasil iz vipavskega
Šmarja!
Kdo pa je potem mrlič Kmalu pride priletna ženica iz
Budanj povedat, da je mrlič pač njen brat, ki je po poklicu
Jakov kolega v pijanstvu in postopanju. Z vencev so
potrgali trakove in dali druge, obleko je ženica plačala
in Janeza so odpeljali v Budanje.
Med pogovorom smo prišli do svete Katarine, Gabrijel
imenovane. Zakonca sta šla po pokopališču, jaz pa
sem stopila do hiše, kje mi je mlad fant dal cerkveni
ključ. Odklenila sem. Leseni kipci — sv. Katarina s
kolesom, s katerim so jo mučili, sv. Jedrt s srpom,
Barbara s kelihom, okrog prižnice pa evangelisti s
svojimi simboli. Upam da cerkveni tatovi ne berejo
planinskega tiska in ne bodo poiskali plena v tej prelepi
cerkvi. Ogledam si še lepo okolico in si mislim: čas je,
da se vrnem v Veharše, saj bom morala še do
Godoviča!
A zadeva se je obrnila drugače. Nekaj sto metrov od
cerkve mi ustavi, ne da bi ga kaj prosila, možakar z avtom:
»Pohajate, gospa«
Priznala sem mu, da pohajam.
»Doma sem iz Čekovnika, pomagal sem prijatelju v
Rovtah, peljem se domov, a nerad vozim sam. Poročen
sem, gozdni delavec, star 46 let. Če želite, peljite
se z menoj!«
»Zakaj pa ne!«