You also want an ePaper? Increase the reach of your titles
YUMPU automatically turns print PDFs into web optimized ePapers that Google loves.
PLANINSKI<br />
VESTNIK<br />
PRIMER TURNE SMUKE<br />
POD MODRO NEBO<br />
VLADO HABJAN<br />
Z jugovzhoda Čelo ne kaže podobe smučarskega vrha, vendar so<br />
njegova južna pobočja čudovito smučišče.<br />
s smučmi na vrh, sam raje čobodram kar peš. Dol ni šlo<br />
nikakor — niti na smučeh niti brez njih. Poleg tega so<br />
se v neposredni bližini še začeli kopičiti gosti oblaki s<br />
Primorske in če nama zakrijejo svet pod Velikimi vrati,<br />
sva v »pači«. Po mehkem, premehkem snegu jim<br />
nekako ubeživa in med mešanjem mokrega snega pri<br />
poskusih smučanja modrujeva o slabem dnevu. Začuda<br />
sneg med spustom postaja vse boljši in v Lopučnico<br />
se pripeljeva v celo smučanju podobnem slogu.<br />
Ampak nekaj je gotovo res: drugič greva bolj zgodaj!<br />
Razmere na vrhu so takrat gotovo boljše.<br />
Če se ne motim, sva bila naslednjič res bolj zgodnja,<br />
ampak razmere na vrhu niso bile v redu. Smučati se je<br />
sicer dalo, toda smučarija še zdaleč ni bila taka, da bi<br />
vriskal kot prvič. Tako se je zgodilo, da nama je postala<br />
smuka pod Kosmato lašto bolj všeč kot spust z vrha<br />
Čela, še posebej zato, ker sva se vedno bolje znašla v<br />
iskanju primernih prehodov in ni bilo več treba metati<br />
smuči čez skale. Prav lepo se da zmotoviliti med macesni<br />
in pravzaprav je spust pod Kosmato lašto<br />
čudovit. Občutek gibanja sem in tja med macesni ob<br />
hkratnem oprezanju za najprimernejšim nadaljevanjem<br />
spusta in iskanju prehodov je pravi ustvarjalni užitek, ki<br />
ga ne pokvari niti nekoliko razmočen sneg.<br />
Po dveh raztopljenih zimah, ki nista razmetavali z zares<br />
dobrimi razmerami za smuko, sva začela nekoliko<br />
dvomiti o smučarski primernosti Čela (o primernosti izbire<br />
dni za smuko in časa odhoda s Komne nisva toliko<br />
razmišljala.) Morda nama je zato naslednjič le uspelo<br />
spet ujeti čudovito smuko s Čela.<br />
Za ponoven obisk zdaj že skoraj starega znanca sva se<br />
oborožila z zgodnjim odhodom s Komne in hitrejšo<br />
hojo, temperatura pa tudi ni bila tako razmočeno visoka.<br />
Z vrha pa — ah, kaj bi tvezil! Sneg je bil v globini<br />
končno spet trd in na površini dovolj mehak, da sva po<br />
njem bolj lebdela kot smučala, pobočje je kar samo<br />
vodilo navzdol. Pod Kosmato lašto je bil bolj cmok, ampak<br />
saj je zdaj že vseeno.<br />
Nekje tako, drugje drugače, nikoli enako. Nikoli ne veš,<br />
kaj lahko pričakuješ — veš le, da bo neke vrste<br />
smučarija. Kakšna, se pokaže šele med njo. Ta nepredvidljivost<br />
je kljub najrazličnejšim kolobocijam po<br />
snegu z najbolj raznolikimi odlikami ena izmed največjih<br />
privlačnosti turne smuke.<br />
Mrzlo jutro leze pod kožo. Snežni kristali pokajo pod<br />
smučmi. Loviš sapo, misli bežijo. Ko se dvigneš nad<br />
megleno morje in te objamejo prvi sončni žarki, se ti<br />
duša vzradosti. Na koncu poti dosežeš šele začetek<br />
naslednje. Ko prvič spustiš, še tipaš. Po začetni negotovosti<br />
pa steče.<br />
Tako je lahko na turnih smukah; ni vedno, je pa. Prava<br />
turna smuka je večdnevno potovanje. Pisatelj Tone<br />
Svetina je zapisal, da je »turno smučanje duhovna<br />
varianta smučanja«, skladatelj Marijan Lipovšek pa je<br />
po enem od mnogih turnih smukov takole zapisal:<br />
»Sreča, gorska sreča sredi snežne samote.« Lanska<br />
zima, ki se je vlekla tja v pomlad, nas je vedno znova<br />
presenečala z novimi snežnimi padavinami, ki so sprva<br />
kazale na dolgo sezono turnega smučanja, kar pa se<br />
kasneje ni uresničilo. Na takšno sezono, kot so bile<br />
včasih. Saj smo zaradi nekaj zim brez snega skoraj<br />
pozabili, kako je to. Prav ta obilica snega pa nam je<br />
omogočila vrsto lahkih turnih smukov, ki so običajno<br />
možni le pozimi, pa še to ne vselej. To so predvsem tisti,<br />
ki segajo vse do nižin. Če vzamemo v roke edini<br />
turnosmučarski vodnik v Sloveniji (razen tistega, ki ga<br />
je že pred drugo svetovno vojno napisal smučarski propagandist<br />
Rudolf Badjura), je teh kar precej, na primer<br />
Veliki Javomik za Storžičem, Kranjska Reber nad<br />
dolino Drete, planina Konjščica na Pokljuki, Rodica v<br />
Spodnjih Bohinjskih gorah, Blegoš, Mala Košuta nad<br />
Medvodjem, Matajur, Snežnik...<br />
Zadnji lanski marčevski vikend je spet vabil. Sobota je<br />
mrka in deževna, pri sebi že odpišeš vikend. A vseeno<br />
greš, tudi če ni najbolj obetavno. Nedeljsko jutro te preseneti<br />
s tisto pravo modrino neba, ki je značilna samo<br />
za zimske dni. Po dolini Črne je cesta še zasnežena.<br />
Parkiraš pri Jurčku v Krivčevem. Pripneš smuči in se<br />
odpraviš. Kar po cesti, saj je snega dovolj. Dolina Volovljeka<br />
je ledeno mrzla. Vzpenjaš se ob potoku po<br />
kolovozu, ob katerem ponavadi ta čas že cvetijo telohi<br />
in zvončki. Sence padajo po dolini, bližnji vrhovi pod<br />
domačijo Podkrajnika pa so že obsijani. Prijazni<br />
domačini pozdravijo in te ogovorijo: »Kam pa kam Na<br />
planino Pa bo šlo s smučmi Do Raka je dolga, vleče<br />
se.« Prijazna beseda ti kraje približa bolj kot vsak planinski<br />
vodnik. Povprašaš še ti. Terenski avtomobili jim<br />
omogočajo, da pripeljejo otroke po zasneženi cesti v<br />
šolo. Vso zimo, dan za dnem. Griči so presmučani, sledi<br />
sank vsepovsod, tu otroci res uživajo v zimskem veselju.<br />
Sence se umikajo, toplina sonca narašča. Svež sneg<br />
se še drži smrek, če si neroden, ga dobiš za vrat. Mrzlo<br />
jutro popušča, ko po zadnjem vzponu pristopiš do<br />
Raka.<br />
Svet se odpre, smo na prehodu dveh dolin, na prelazu<br />
najkrajših cestnih povezav med osrednjo Slovenijo in 179
Change language