1. PDF dokument (13 MB)

PLANINSKI
VESTNIK
Ressel; cesta pelje mimo gostilne, ki ji pravijo (ne vem
zakaj) »Porka Eva«. No, ustavili se bomo prej, pri novi
cerkvi v Lokavcu (stara cerkev je v starem delu naselja).
Tu je kažipot k sv. Urbanu, pa tudi kažipot za na
Čaven. Zadeva je skozi Lokavec tako temeljito
zmarkirana, da prav nihče ni prisiljen Lokavčanov
spraševati po poti. Medtem ko je Nanos ves votel, s
Čavnom ni tako. Če greste tja ob deževnem času,
boste lahko kar precej visoko gazili blato. Zelo dobro
markirana pot pelje med borovimi boršti in travniki, a
ker je bilo že popoldne (kdo ve, če je svet' Urban že
prignal Sivo in Brezo domov), so se ljudje s Čavna že
vračali in me opozorili, naj ne grem več po markaciji
naprej, temveč levo po potki.
Tu je majhna »rovna« in na njej lična samotna kmetija.
Pred njo stoji možakar srednjih let, ki ga olikano
vprašam za pot k Urbanu. Možakar mi pove, da je takoj
za »ravno« kolovoz in da bom kmalu tam.
»Ali greste sama«
»Sama pač.«
»Ali res greste sama«
Ko me je že tretjič vprašal, sem se zadrla: »Ali je res
tako čudno, če grem sama« (Spomnila sem se, da mi
je nekdo nekoč povedal, da ta možakar tukaj sam živi
in kmetuje.) Naglo sem jo potem odkurila naprej. Na
levi je bil nekoliko strm travnik, desno pa borštek, ograjen
z električnim pastirjem — in tukaj sem našla, po kar
sem danes pravzaprav prišla sem: zvončke v izobilju!
Nabrala sem jih lep šopek in se podala po kamnitem
kolovozu.
Vendar sem šele takrat razumela možakarjevo skrb.
Na strmem travniku je bila namreč v zavetju skladovnica
čebeljih panjev! Spomnila sem se, da mi je o samotnem
čebelarju pravil še moj pokojni mož. Za živalce se
je bal, verjetno ima slabe izkušnje z mimoidočimi.
Kmalu sem zagledala cerkvico pred seboj, okrog nje pa
vse belo zvončkov — in vse črno nabiralcev. Vendar je
za vse nabiralce bilo zvončkov več kot zadosti; zdelo
se mi je, da sproti rastejo! Med obiskovalci je bil celo
konjenik na konju. Cerkvica je bila seveda trdno zaprta
— imajo prav, svet' Urban bi lahko kam ušel!
Spustila sem se po drugi poti, nekoliko širši, in prišla
mimo zaselka Kovači na drugi konec Lokavca, tja, kjer
imajo konjeniki svoje hleve in sestajališče. Grem proti
Ajdovščini in zopet dvignem palec.
»Oprostite, mladenič, ali me lahko peljete vsaj do
Ajdovščine«
»Tudi v Podrago, če hočete!«
A pri Podragi je drugi sv. Urban!
MARSIKAJ PRISRČNO KIČASTEGA
Vedno, ko sem hodila v Idrijo, me je zanimala cerkvica
visoko v gorah, ki se ogleduje v idrijsko kotlino. Nekega
nedeljskega popoldneva sem pristopala do križišča
proti Goram (Gore-Dole 8 km), a ker se zanašam na
svoj palec, sem se krepko zagrizla v Triglavsko ulico.
Prometnica je kljub asfaltu strma in ozka in nas na
začetku opominja, da ob vsaki uri ne smemo gor ali dol,
ker je avtobus na cesti. Z vseh ovinkov sem videla Idrijo
in tja čez Čekovnik ter ostale temu podobne »finte«.
Že sem prišla do prvih zelo urejenih hiš zaselka
Kovačev Rovt. Tam mi je prijazna ženska povedala, da
je do Gor le dober kilometer in da tja hodijo k maši, duhoven
pa da oskrbuje obenem še sv. Katarino na
Medvedjem brdu, ki so jo na zemljevidih iz meni neznanih
razlogov preimenovali v sv. Gabrijela.
Ženska je govorila slovensko. Oprostite — ali ne govorijo
tod vsi ljudje slovensko Kje neki! Slovensko govorijo
oni, ki uporabljajo knjižno slovenščino. Ostali
govorijo po idrsko, gorjansko, vipavsko, šembiško,
dulenjsko (iz spodnje Vipavske doline).
Zagrizla sem se v to strmo cesto. Nekatere hiše imajo
zapisano Kovačev Rovt, druge so vztrajale pri Triglavski
ulici. Kilometer, ki mi ga je ženska obljubila, je bil
res dober; bilo ga je vsaj za tri. Končno sem zagledala
na hišnih tablicah napis Gore in križišče v to vas, a se
je usul dež, zato sem jo raje mahnila naprej proti
Medvedjemu brdu. Sem ter tja sem med oblaki videla
zaselke med boršti in travniki. Videla sem celo, da
imajo nekatere hiše tablice Dole, druge pa Jelični vrh.
Končno sem uvidela, da je tudi po asfaltu prav lepo
planinariti in da je prav zanimivo opazovati mogočne
kmetije (tu ni prav nobena opuščena), lepe, sodobne
hiše.
A glej, ali ni tam zvonik, čisto majhen zvonik In celo
pozvanja — štiri je ura. Pomeni, da bo ob petih maša.
Kadar vabi, kliče dve babi, kadar zvoni, kliče vse ljudi!
Pa niti dveh bab še ni bilo na cesti.
Blizu kapelice je mogočen hlev, ki se drži hiše; vse skupaj
je iz ponarejenega rezanega kamna; na zidu ima
nekakšno Kekčevo fresko, vse skupaj pa je zelo prisrčno
kičasto. Kar zadeva cerkvico, je videti kakor
prava cerkev, ki jo je nekdo poškropil s pomanjševalnim
sprejem. Ima zvoniček in pod njim zakristijo, v
kateri se lahko obrne le zelo shujšan duhovnik, za
ministranta pa že ni prostora. Cerkev ima dve oblazinjeni
klopi, oltarno sliko, tabernakelj, rezljani podobi
dečka in deklice, freski Karla Boromejskega in sv.
Janeza, v kotu pa kup razglednic (samopostrežba) in
zraven škatlo za miloščino. Nad tem je uokvirjena
pesmica o zidavi cerkvice. Vse skupaj je ravno tako
prisrčno kričasto, a tukaj prav pristaja.
Potem je še križišče do onega nesrečnega Zavratca,
kjer imajo shranjene radioaktivne snovi, in nato so
Veharše. Saj bi po dobrem kilometru bila tudi pri oni
preimenovani sveti Katarini, a sem imela dobrih kilometrov
za ta dan dovolj.
Ja, svet' Krištof me niti danes ni pustil na cedilu.
Prvega avtomobilista sem poprosila, če me vzame vsaj
do Godoviča. A je bil namenjen na Gradišče pri Vipavi.
GORE Ml NISO DALE MIRU
Vendar mi Gore niso dale miru. Drugič sem jih naskočila
od onega križišča, ki z idrske ceste kaže na Jelični
vrh. Le nekaj sto metrov od glavne ceste je lepa, a trdno
zaprta pekarna Jesenko. Saj ob nedeljah popoldne
verjetno ne pečejo in tudi ne prodajajo kruha.
Levo gre od tod asfaltna cesta navzgor. Spustim se do