Create successful ePaper yourself
Turn your PDF publications into a flip-book with our unique Google optimized e-Paper software.
PLANINSKI<br />
VESTNIK<br />
Savinjsko dolino. Jekleni konjički se mučijo z verigami,<br />
zelo težko jim gre »od koles«. Čimprej stran od tod,<br />
spet v samoto snežnih poti! Domačini plužijo z bagerjem<br />
cesto do Marjaninih njiv, mladeniča nosita kruh do<br />
Doma na Kisovcu. S poti bo treba. Prejšnje sledi so<br />
prekrite, greš v nedolžno belino. Vlečeš špuro, psi prijemajo,<br />
strmina počasi popušča.<br />
Prave prostrane snežne poljane se odprejo pri Gojški<br />
planini. Veter ti pove, da si na odprtem svetu, smreke<br />
pa so bele kot novoletne jelke. Pred Nežkinim domom<br />
pravi domačin z Gojške: »Preveč jih je že, teh turnih<br />
smučarjev, včasih nas je bilo malo in vsi smo se poznali<br />
med seboj. Zdaj pa jih srečaš že vsepovsod.«<br />
Prisega na staro opremo. Povabi na čaj na Gojški. Res<br />
je, včasih jih je bilo manj. Zdaj postaja to vse bolj<br />
množičen šport in rekreacija. Kaj pa nam preostane!<br />
Vedno bolj bežimo iz vsakodnevne norije: poleti v brezpotja,<br />
pozimi in spomladi na vrhove, sedla, planine,<br />
stran od mest in urejenih smučišč. Imam cel kup prijateljev,<br />
ki so zamenjali alpske smuče za turne. Ni jim<br />
žal.<br />
Sonce že krepko pripeka, treba bo iti. Prvi metri so negotovi.<br />
Smuči se ugrezajo, pred tabo je sama nedolžna<br />
belina. In potem spustiš. Saj to je tako, kot bi se vozil<br />
po preprogi! Zadnje zavoje narediš med sadovnjaki.<br />
Skoraj 1000 metrov višinske razlike je za tabo. Kot<br />
blisk.<br />
Pa spet naslednji teden! Dan je izpolnjen, duša tudi.<br />
PO GRAPAH IN BREZPOTJIH IZ DOLINE KOLPE NA KREMPO<br />
MIRTOVIČKI POTOK<br />
MARJAN BRADEŠKO<br />
Ta dan sva iskala pomlad. Predlanskim, ko smo bili z<br />
družino tu prav v enakem času, je bila že v polnem<br />
dahu. Lani pa je bila, kot kaže, še precej oddaljena — v<br />
ranem jutru zagaziva v sneg nad Inlaufom, Borovška<br />
gora pa je zavita v sivo zimsko meglo. Na sedlu pod<br />
Krempo presenetiva divjo mačko, ki jo ucvre preko bele<br />
planjave nekam v pobočja Krokarja. Divje buči južni<br />
veter, ki se žene gor z Gorskega Kotarja, še bolj sivega<br />
in zimskega, kot so tukajšnji gozdovi. Dolina Kolpe je<br />
kopna in med sicer rumenosivimi zimskimi odtenki se<br />
pojavljajo prve zelene lise. Le malo sonca, in življenje<br />
bo vzbrstelo.<br />
Tokratna pot je precej nenavadna, obrnjena na glavo,<br />
saj se po razglednem, še vedno malo poprhanem<br />
grebenu Kobile najprej spustiva v dolino Kolpe. Dolina<br />
je opustela, cesta prazna, še Kolpa se leno vije v hladnem<br />
jutru. Za vasjo Mirtoviči se začenja grapa Mirtovičkega<br />
potoka, po katerem sva se namenila vzpeti<br />
pod stenami Krempe nazaj na sedlo. Na začetku je ta<br />
potok prav poštena reka, po kateri je tudi nekaj skromnih<br />
travnikov. Dolinsko dno in uklenjenost med stranske<br />
grebene dajeta toliko zavetja, da že cvetijo prve<br />
kalužnice, pa jetrniki, morske čebulice in tevje, ta zelenorumena<br />
roža, iz katere kar diha pomlad.<br />
Star podrt most naju spravi na gladke skale, prek<br />
katerih se prestaviva na drugo stran reke. Prav kmalu<br />
sva na sotočju — z leve prihaja droben potok, ki ima<br />
tudi naprej enako ime, pravokotno z desne pa vsa<br />
glavnina vode. Nedaleč odtod mora biti izvir — ko sva<br />
se spuščala v dolino, sva videla, da se ta krak slepo<br />
končuje pod stenami.<br />
Svetujte svojim planinskim prijateljem, naj se naročijo<br />
na Planinski vestnik, naj pred začetkom poletne<br />
planinske sezone začnejo brati najstarejši slovenski<br />
mesečnik, ki jim bo odprl nove poglede na gorski svet!<br />
Po dobrih stotih metrih se pri bučnih tolmunih struga še<br />
enkrat ostro obrne, tokrat naravnost pod navpične<br />
stene. Takoj za zavojem privre v mogočnih izvirih na<br />
dan vsa voda.<br />
Struga je vse do sten odeta v zeleno preprogo mahu.<br />
Prava pravljična dežela, polna mehkobe, je pred nama.<br />
Stene se še malo stisnejo in pred nama zija globoka<br />
luknja. Spustiva se vanjo — na dnu je polna mivke.<br />
Nekakšni rovi izginevajo pod skale in nekje pod nama<br />
je slišati vodo. Velikanske količine se pretakajo po<br />
kraškem podzemlju, verjetno s kočevske planote zadaj<br />
za kamnitim robom nad Kolpo. In kadar so posebno<br />
hudi nalivi, se voda dvigne in zalije luknjo, iz katere bruha<br />
v beli dan — živo si pričarava mogočne prizore.<br />
Navdušena se vračava do sotočja in skušava v trajen<br />
spomin ujeti čimveč pršečih prizorov in zelene, v<br />
oblačnem vremenu kar nekoliko temačne struge.<br />
Mirtovički potok je od sotočja navzgor res le še potok,<br />
zelo igriv, vode pa premore ravno dovolj, da s svojo<br />
močjo oblikuje zanimive žlebove, drasle in tolmune.<br />
Kmalu naju gladka struga pošlje na prvi »obvoz«<br />
navzgor v breg. Nekaj časa je mir, potem pa nastopi<br />
prva večja ovira — globoka, divja korita z nekaj<br />
manjšimi slapovi, na robovih pa obraščena z nenavadno<br />
sršečimi tisami. Travna polica nad koriti je prikladna<br />
za razgledovanje, za pravi obhod pa morava zlesti še<br />
precej višje. Na drugi strani se po gozdnem pobočju<br />
spustiva v strugo, ki je spet precej umirjena — a le za<br />
kratek čas. Stene okrog naju se vse bolj stiskajo, v grapi<br />
ležijo tudi ostanki snežnih plazov, pa debela debla<br />
padlih dreves, družbo jim dela tudi prenekatera kost<br />
živali, ki poginejo v teh pobočjih. Grapa pobira vse.<br />
Najdem celo jelenov rog.<br />
Pri naslednjem sotočju je na desni lep dvopramenski<br />
slap, visok sicer, vode pa ne premore več veliko. Pot<br />
naju žene naprej, po levem kraku, ki se vse bolj vzpenja,<br />
ko pa zavije nekoliko v desno, morava spet v
Change language