Odvetnik - Odvetniška Zbornica Slovenije

Odvetnik 51 / marec 2011
Luka Jukič
Članki
Odvetniški stroški – odmera po ZOdvT
Z dnem uveljavitve Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT), 1 tj. s 1. januarjem 2009, je ta zakon, ki je
bil namenjen večji preglednosti in jasnosti obračunavanja odvetniških stroškov, povzročil popolni
kaos.
1
Največjo zmedo je povzročala (in jo še povzroča) tarifna
številka 3102 – Nagrada za narok. Nekatera sodišča prve
stopnje namreč odvetniku priznavajo nagrado za vsak
narok, druga pa so si to tarifno številko razlagala tako,
da pripada odvetniku le ena nagrada, ne glede na število
opravljenih narokov. Kot so mi povedali kolegi iz Celja,
prvostopenjsko sodišče na njihovem območju priznava
nagrado odvetniku za vsak opravljeni narok. Kolikor mi
je znano, glede tega Višje sodišče v Celju še ni vzpostavilo
enotne prakse, saj se zoper takšno odločitev odvetniki
niso pritoževali.
Okrajno sodišče v Črnomlju prav tako priznava nagrado
za vsak opravljeni narok. Prva pritožba glede odmere odvetniških
stroškov je bila vložena v zadevi P 68/2009, in
sicer je pritožba zagovarjala stališče, da so odvetniški stroški
nepravilno odmerjeni, saj naj bi odvetniku pripadala
le ena nagrada za vse opravljene naroke. Višje sodišče
v Ljub ljani je s sodbo I Cp 2385/2010 z dne 1. septembra
2010 potrdilo stališče sodišča prve stopnje, da odvetniku
pripada nagrada za vsak opravljeni narok. Sodba se nahaja
na spletni strani sodne prakse ().
Zoper sklep o stroških, navaden v tej sodbi, je Vrhovno državno
tožilstvo 7. januarja 2011 vložilo zahtevo za varstvo
zakonitosti. V njej navaja, da je bila volja zakonodajalca ob
sprejemanju zakona določitev nagrade za celotno storitev,
od prevzema do dokončanja zadeve. Pri tem se zahteva za
varstvo zakonitosti sklicuje na obrazložitev Predloga Zakona
o odvetniški tarifi. 2 V tej obrazložitvi naj bi bilo po
mnenju Vrhovnega državnega tožilstva zapisano, da odvetnik
za svoje storitve ne prejme več nagrade za vsako
posamezno dejanje, temveč je nagrada določena za celotno
storitev od prevzema do dokončanja zadeve. V potrditev
temu stališču je Vrhovno državno tožilstvo priložilo
dve sodbi Višjega sodišča v Kopru, in sicer opr. št. Cp
1 Ur. l. RS, št. 67/08.
2 Poročevalec Državnega zbora RS, št. 28 z dne 26. februarja 2008.
627/2010 z dne 5. oktobra 2010 in opr. št. Cp 87/2010 z
dne 16. marca 2010, ki sta glede odmere odvetniških stroškov
sprejeli podobno stališče, tj. da odvetniku pripada le
ena nagrada, ne glede na število narokov.
Menim, da je bilo v sklepu o stroških sodbe Višjega sodišča
v Ljubljani I Cp 2385/2010 materialno pravo popolnoma
pravilno uporabljeno, saj je bil ZOdvT pravilno
uporabljen. In sicer tako, kot je v njem zapisano. Sodišče
je namreč dolžno uporabiti člene v zakonu tako, kot so zapisani,
ni pa pristojno dikcije zakona spreminjati z ugibanjem,
kaj je z njim morebiti mišljeno, še manj pa obrazložitev
sodbe opirati na predlog zakona, objavljen v Poročevalcu
DZ RS. ZOdvT k opombi dela tarife navaja: »Nagrada
za narok nastane za zastopanje stranke na naroku
ali za sodelovanje pri pogovorih izven naroka, usmerjenih
h končanju ali preprečitvi sodnega postopka. Nagrada ne
nastane za odvetnikove razgovore s svojo stranko.«
Če bi zakon določal, da pripada le ena nagrada za vse naroke,
bi bilo v skladu z jezikovno razlago v zakonu zagotovo
zapisano: Nagrada za narok nastane za zastopanje
stranke na narokih.
Jezikovni se lahko pridruži tudi logična razlaga zakona.
Pri vrednosti spora do 300 evrov znaša nagrada za narok
22 evrov. Če so opravljeni trije naroki, je to manj kot
8 evrov na narok (skupaj s čakanjem na narok, trajanjem
naroka in potovanjem), kar je precej manjša nagrada, kot
jo prejme povprečen obrtnik (čevljar, dimnikar, mehanik
itd.) za uro dela. Zakonodajalec ob sprejemanju zakona
gotovo ni imel v mislih takšnega razvrednotenja odvetniškega
dela, saj bi to pomenilo željo po uničenju odvetništva,
ki je po Ustavi del pravosodja.
Za poenotenje sodne prakse in položaj odvetnikov
bo pomembna odločitev Vrhovnega sodišča v tej
zadevi, ki jo vsi nestrpno pričakujemo.
13