UNIVERZA V LJUBLJANI FILOZOFSKA FAKULTETA ODDELEK ZA ...

UNIVERZA V LJUBLJANI

FILOZOFSKA FAKULTETA

ODDELEK ZA PEDAGOGIKO IN ANDRAGOGIKO

DIPLOMSKO DELO

ANALIZA SOCIALNEGA KAPITALA

NA UNIVERZI ZA TRETJE ŽIVLJENJSKO OBDOBJE

LJUBLJANA, 2009

URŠKA DOKL

UNIVERZA V LJUBLJANI

FILOZOFSKA FAKULTETA

ODDELEK ZA PEDAGOGIKO IN ANDRAGOGIKO

DIPLOMSKO DELO

ANALIZA SOCIALNEGA KAPITALA

NA UNIVERZI ZA TRETJE ŽIVLJENJSKO OBDOBJE

Študijski program:

pedagogika – andragoška smer

Mentorica: doc. dr. Dušana Findeisen

URŠKA DOKL

LJUBLJANA, 2009

ZAHVALA

Hvala mentorici doc. dr. Dušani Findeisen za potrpežljivost, vzpodbudne besede, podporo

in usmeritve pri pisanju in raziskovanju. Hvala tudi slušateljicam Univerze za tretje

življenjsko obdobje, ker so bile iskrene in pripravljene sodelovati z menoj.

Iskrena hvala staršem za izkazano ljubezen, potrpežljivost in tople besede. Hvala bratu

Juretu za nasvete in ves njegov čas, ki mi ga je v času pisanja diplomske naloge posvetil;

zahvaljujem se tudi sestri in bratu za potrpežljivost in vzpodbudne besede, ter vsem

prijateljem, ki so me razumeli, spremljali, vzpodbujali in podpirali pri dokončanju

zastavljenega. Hvala.

POVZETEK

Avtorica preučuje koncept socialnega kapitala, sprva teoretično, nato ga analizira v

povezavi z Univerzo za tretje življenjsko obdobje v Ljubljani. Socialni kapital so družbeni

odnosi, pravi, v katerih se prepleteta nesnovna posest in dediščina (znanje, spretnosti,

kultura, izkušnje) udeleženih. Avtorica ugotavlja, da univerza omogoča povezovanje z

ljudmi sorodnega položaja, pa tudi premoščanje, to je povezovanje z neznanci, znanci,

sodelavci; pletejo se odnosi z mlajšimi mentorji, z ljudmi, ki so v drugačnem položaju. Pri

tem Urška Dokl poudari, da je socialni kapital inovativen način merjenja gospodarskega in

družbenega razvoja, da družba, ki nima veliko socialnega kapitala zastane tudi v

gospodarskem in ne le družbenem razvoju. Socialni kapital avtorica teoretično opredeli na

temelju teorij najvidnejših piscev, predstavi značilnosti predstavnikov družbenih skupin, ki

ga tvorijo. Urška Dokl opredeli tudi pojme kot so starost, staranje in tretje življenjsko

obdobje. Našteje prebivalstvene spremembe in med njimi posebej poudari staranje

prebivalstva. Avtorica predstavi poslanstvo Univerze za tretje življenjsko obdobje, njene

cilje in namen; zanima jo, kako izobraževanje na Univerzi za tretje življenjsko obdobje

povečuje znanje njenih slušateljev in kako vpliva na druge sestavine osebnostne rasti.

Zanima jo tudi, kako vpliva na gradnjo socialnih omrežij, kaj pomeni univerza za starejše

same in za njihovo socialno okolje. Poudari, da obstajajo pozitivne in negativne oblike

socialnega kapitala.

Ključne besede

Socialni kapital, tretje življenjsko obdobje, univerza za tretje življenjsko obdobje,

izobraževanje starejših odraslih, izobraževanje v poznejših letih življenja, zaupanje

ABSTRACT

The author researches the concept of social capital, first theoretically and then analyses the

concept in connection with The Third Age University in Ljubljana. The conclusion is that,

social capital consist of social relationships containing non-material property and legacy

(knowledge, skills, culture, experiences) of its participants. The author proves that The

Third Age University enables linking between related site individuals as well as bridging,

i.e. connecting with strangers, acquaintances, co-workers; relationships with younger

mentors and with people in different life situations. By this Urška Dokl stresses, that social

capital is a innovative way of measuring economical and social development and growth;

society with low social capital lags behind in social as well as economical development. She

theoretically defines the concept of social capital on the basis of the most recognised authors

and presents its social groups’ representatives. Urška Dokl also defines the concept of old

age, ageing, and the third age. She enumerates the demographic changes focusing on

demographic ageing. The author presents the mission of The Third Age University, its goals

and purposes. She researches the effect of The Third Age University education and its

impact on knowledge of its students and how this infuences on other components of their

personal growth. She also researches the influence on social networking; the meaning of

University to elderly people and to their social environment. She stresses the existence of

positive and negative forms of social capital.

Key words

Social capital, the third age, the third age university, education of older adults, education in

later life, trust

KAZALO

Uvod.............................................................................................................................. 1

1. Opredelitev, vrste, značilnosti in teorije človeškega, kulturnega in socialnega kapitala... 6

1.1. Opredelitev, značilnosti in vrste socialnega kapitala ............................................... 6

1.2. Zaupanje kot bistvena lastnost socialnega kapitala................................................ 15

1.3. Socialna omrežja kot nosilci človeškega, kulturnega in socialnega kapitala .......... 18

1.4. Vrste socialnega kapitala ...................................................................................... 20

1.5. Teorije socialnega kapitala ................................................................................... 23

2. Staranje, starost, tretje življenjsko obdobje in pogledi nanje ......................................... 34

2.1. Staranje posameznikov, staranje prebivalstva ....................................................... 34

2.2. Opredelitev in značilnosti starejših odraslih.......................................................... 40

2.3. Tretje življenjsko obdobje, družbene vloge starejših in socialne mreže ................. 43

3. Univerza za tretje življenjsko obdobje.......................................................................... 51

3.1. Nastanek Univerze za tretje življenjsko obdobje................................................... 51

4. Analiza socialnega kapitala na Univerzi za tretje življenjsko obdobje........................... 57

4.1. Opredelitev raziskovalnega problema in raziskovalnih vprašanj ........................... 57

4.2. Metodologija ........................................................................................................ 59

5. Ugotovitve in interpretacija.......................................................................................... 62

6. Spoznanja .................................................................................................................... 91

7. Zaključek..................................................................................................................... 94

8. Viri in literatura ........................................................................................................... 96

KAZALO SHEM

Shema 1: Razsežnosti socialnega kapitala ............................................................................ 10

Shema 2: Socialna mreža, prikaz vezi med ljudmi, njihovo prepletanje in povezovanje........ 19

Shema 3: Kombinacija različnih količin kapitala.................................................................. 26

KAZALO PRILOG

Priloga A: Vprašalnik – vodilo za ugotavljanje pomena za življenje slušateljev univerze ... 101

Priloga B: Primer kodiranja odgovora spraševanke ............................................................ 105

Priloga C: Primer transkribiranega intervjuja ..................................................................... 111

Uvod

Pojem socialnega kapitala se pojavi leta 1960. V razširjeno rabo pride z deli sociologa

Jamesa Colemana. Danes je veliko govora o socialnem kapitalu. Po prvem poročilu o

naložbah v človeški kapital leta 1998 pojem osvoji tudi OECD. Pojem človeški kapital

dobro poznajo ekonomisti, socialni kapital pa je inovativen način merjenja gospodarskega in

družbenega razvoja. Univerza za tretje življenjsko obdobje je velik prelom v izobraževanju

odraslih v Sloveniji. Novo področje izobraževanja odraslih je nazadnje pripomoglo k temu,

da se je ustvarilo približno tisoč delovnih mest za izobraževalce in koordinatorje tega

izobraževanja. Kaj vse je še nastalo s socialnim kapitalom Univerze za tretje življenjsko

obdobje je težko izmeriti, zato smo v tej nalogi želeli opredeliti pojem socialnega kapitala,

opredeliti sestavine tega in poskušali, vsaj delno, analizirati kaj vse je socialni kapital

univerze in kako spreminja starejše udeležence v izobraževanju same in kako spreminja

socialno okolje.

Dokument OECD - ja je opozoril na povezavo med človeškim in socialnim kapitalom.

Izvedli so mednarodne longitudinalne raziskave, zbrali veliko empiričnih podatkov. Ker sta

kakovost življenja in dobro počutje ljudi postala pomembna v deželah OECD - ja, bi se

lahko nekatere politike spremenile. Novi družbeni kazalci, tako morda ne bodo le s področja

gospodarske rasti in delitve dohodka, marveč bo pozornost namenjena tudi drugim

kazalcem, ki so dosti zahtevnejši in zajemajo raznolike vire, ki so na razpolago

posamezniku in/ali skupnosti.

V poročilu je rečeno, da človeški in socialni kapital nista dovolj dobro opredeljena. Dobro

bi bilo bolje raziskati tisto, kar v ekonomiji temelji na znanju, zaupanju in kompetencah.

Četudi socialni kapital ni čudežna formula, ki bi omogočila absolutno merjenje interakcije

med osebnostno rastjo posameznika na eni strani in družbeno trdnostjo ter gospodarsko

rastjo na drugi, je socialni kapital vendarle pot k novim indikatorjem socio-ekonomskega

razvoja. Dinamika, ki se je ustvarila z rastjo Univerze za tretje življenjsko obdobje, nove

oblike in novi nosilci izobraževanja, finančna podpora države in lokalne oblasti univerzi,

manjše število bolnišničnih dni starejših odraslih udeležencev izobraževanja, širjenje

pridobljenega znanja in spretnosti v socialno okolje, vse daje slutiti, da ima univerza

dalekosežne posledice ne le za življenje posameznikov, marveč tudi skupnosti, da prinaša

tudi pomembne ekonomske posledice in da bi veljalo, iz tega razloga, bolje analizirati

socialni kapital na Univerzi za tretje življenjsko obdobje v Ljubljani. Vrhu tega je univerza

organizacija civilne družbe in kot takšna je zrasla na zaupanju.

Prebivalstvo se stara. Stara se tudi delovna sila. Prebivalstvena piramida se je obrnila na

glavo in v naslednjih desetletjih se bo razmerje med aktivnim in neaktivnim prebivalstvom

korenito spremenilo. Sodobna družba, predvsem zahodni svet, danes ne temelji več na

industrijskem razvoju. Počasi prehajamo v družbo, kjer se večino delovno intenzivnega dela

opravi ob pomoči tehnološko dovršenih produkcijskih sistemov. To pomeni vse manjšo

ponudbo fizičnih del na trgu dela in poglavitna prednost, ki jo delavec ima, je izkustveno

znanje. V družbi znanja se vsi člani nenehno učimo in izobražujemo, prilagajamo

spremembam. Potrebno je vseživljenjsko učenje, potrebno je tudi izobraževanje skozi vse

življenje.

Današnja svetovna gospodarska, finančna, politična in predvsem družbena kriza, se zdi

najhujša po krizi iz tridesetih let prejšnjega stoletja. V tej novi krizi sta se znova postavila v

ospredje izobraževanje in kultura. Izobraževanje kot način prilagajanja spremembam,

izobraževanje in kultura kot način konstruiranja dostojanstva in način povezovanja z

drugimi, kot vzpostavljanje prekinjene kontinuitete. Ob iskanju svoje identitete smo se

pričeli bolj strpno zanimati za druge kulture.

Današnja kriza nas tudi navaja na razmislek o novi družbeni pogodbi, na drugačna razmerja

med generacijami. Sodelovanje med generacijami je potrebno, če želimo, da delujemo v

skupnosti. Socialni kapital, ki ga prinašajo posamezne generacije je treba povezati. Delo ni

več glavna kohezivna sila v družbi, zato socialni kapital igra še pomembnejšo vlogo v

družbi. Vanj se ujamejo znanje, medsebojni odnosi, norme, pričakovanja, vrednote. Socialni

kapital starejših odraslih je omejen; kljub starajoči se družbi je za starejše odrasle premalo

organizacij, ustanov, skupin in drugih struktur, kjer vladajo medsebojni odnosi, norme in

vrednote, kjer se plemeniti in pridobiva znanja.

Da družbena skupina starejših odraslih ne bi bila »potisnjena na družbeni rob«, je

pomembno, da druge generacije ne določajo njenih potreb in vrednot, ne uveljavljajo

zakonske možnosti odkrite ali prikrite prisilne (ex lege) upokojitve. Vrhu tega se morajo

starejši odrasli dobro upokojiti in se pripraviti na novo življenjsko obdobje, ki ga danes

imenujemo med delom, upokojitvijo in starostjo.

Trdimo, da je Univerza za tretje življenjsko obdobje ena od oblik socialnega kapitala, kjer

se tvorijo socialna omrežja, v katerih je moč pridobivati in menjati znanje, informacije,

materialno podporo in doživljati čustvene menjave. Še več, na univerzi vrstniki navezujejo

stike z drugimi generacijami, z mlajšimi od sebe, pa tudi s starejšimi od sebe. Tvorijo se

odprta socialna omrežja, ki vključujejo tudi mlajše odrasle. Na univerzi starejši odrasli

pridobivajo znanje na sebi bližnjih področjih ob pomoči kompenzacijskega učenja,

izkustvenega učenja, sodelovalnega učenja, recipročnega učenja ipd. Osebnostno rastejo. Se

spreminjajo in ob tem spreminjajo druge, na katere prenašajo pridobljeno znanje.

Za skladno in trdno povezano družbo ter ohranjanje velike produktivnosti, je bistvenega

pomena socialni kapital. Povezovanje in sodelovanje ljudi med seboj, na temelju

medsebojnega zaupanja, z namenom, da bi dosegli večjo funkcionalnost družbe - tako

socialno kakor tudi ekonomsko funkcionalnost - sta poglavitni prvini socialnega kapitala. V

družbah z bogatim socialnim kapitalom se ljudje počutijo dobro, varno in udobno. Uspešno

sodelovanje in dejavno povezovanje med pripadniki različnih generacij pa se zgodi takrat,

ko je neka starostno dokaj homogena skupina ljudi dovolj povezana v sebi. Ko je temu tako,

se lahko širi tudi navzven. Univerza za tretje življenjsko obdobje je oblika socialnega

kapitala, kjer se je moč učiti, osebnostno rasti in se socializirati ob delu in druženju. V tej

nalogi nas je zanimalo ali Univerza za tretje življenjsko obdobje ima prvine socialnega

kapitala in če da, katere.

Socialni kapital s svojimi prvinami temelji na povezovanju in interakciji različnih generacij.

Starejši prebivalci lahko družbi dajo veliko. Njihove življenjske in delovne izkušnje so

možen vir razvoja, ki ga v starajoči se družbi ni moč zanemariti ali zavreči. Zanimalo nas je

tudi, kakšni so odnosi med udeleženci Univerze za tretje življenjsko obdobje in kako

njihovo obiskovanje univerze vpliva na njih same, na njihovo osebnostno rast ter na odnose

z drugimi v vsakdanjem življenju. Dejavno sodelovanje v družbenih omrežjih, ki nastajajo

ob pomoči univerze, pripomore k boljšemu fizičnemu in psihofizičnemu stanju starejši

odraslih.

Nalogo smo razdelili na štiri vsebinske sklope:

1. Opredelitev, vrste, značilnosti in teorije človeškega, kulturnega in socialnega

kapitala

2. Starost, staranje in tretje življenjsko obdobje ter pogledi nanje

3. Univerza za tretje življenjsko obdobje kot oblika socialnega kapitala

4. Analiza socialnega kapitala na Univerzi za tretje življenjsko obdobje v Ljubljani.

V prvem sklopu, Opredelitev, vrste, značilnosti in teorije človeškega, kulturnega in

socialnega kapitala, opozorimo na nedorečenost koncepta socialnega kapitala in njegovih

prvin. Spregovorimo o konceptih, ki se povezujejo s konceptom socialnega kapitala, tj.

človeškim in kulturnim kapitalom. Razpravljamo o vlogi socialnih skupin, socialnih omrežij

in o njihovem vplivu na osebnostno rast, pridobivanje znanja in posledično na rast

skupnosti, družbeno kohezivnost in gospodarsko rast. Preučimo zamisel o tem, da lahko

posamezniki in skupine bolje aktivirajo svoje vire ob medsebojnih povezavah. Opozorimo

na to, da kar se dogaja na mikro ravni, dobrih medsebojnih odnosov, vrednot, misli, itd.,

vpliva tudi na makro družbeno raven. Posebno mesto damo osrednji prvini socialnega

kapitala: družbenemu zaupanju, ki izhaja iz obojestranskih, vzajemnih norm in pravil, prav

tako kot socialni kapital. Sprva spregovorimo o konceptu socialnega kapitala na splošno,

kasneje se poglobimo v teoretike, ki so koncept oblikovali, pri čemer se osredotočamo na

sociološko interpretacijo pojma.

V drugem sklopu teoretičnega dela Starost, staranje in tretje življenjsko obdobje preučimo

naslovne koncepte. Poudarimo prehod iz obdobja poklicne dejavnosti v poklicno nedejavno

obdobje po upokojitvi. To je čas, ko se zgubi veliko človeškega kapitala zaradi pomanjkanja

socialnega kapitala v okolju. Obravnavamo dejavnike, ki ta prehod določajo. Pozornost

posvetimo tudi psihološkemu stanju človeka, ki se sooča z novim življenjskim obdobjem.

V tretjem, zadnjem sklopu teoretičnega dela naloge, Univerza za tretje življenjsko obdobje,

predstavimo poslanstvo te. Seznanimo se z zgodovino univerze vse od njene ustanovitve v

Sloveniji dalje. Opišemo profile sodelujočih, njihove cilje in dejavnosti. Preučimo tudi

mednarodno sodelovanje in sodelovanje z lokalnimi skupnostmi.

V četrtem, empiričnem delu Analiza socialnega kapitala na Univerzi za tretje življenjsko

obdobje v Ljubljani sprva preučimo, kako izobraževanje na Univerzi za tretje življenjsko

obdobje v Ljubljani vpliva na pridobivanje znanja, na medsebojne odnose in na širjenje

socialnega omrežja. Nadalje nas zanima, kaj je slušateljem na univerzi najpomembnejše.

Raziskujemo tudi, ali se je v življenju slušateljev kaj spremenilo odkar prihajajo na univerzo

in kaj obiskovanje pomeni za njihovo socialno okolje.

1. Opredelitev, vrste, značilnosti in teorije človeškega, kulturnega in

socialnega kapitala

1.1. Opredelitev, značilnosti in vrste socialnega kapitala

Socialni kapital je razmeroma nov pojem, v rabi predvsem v ekonomski, politični,

sociološki znanosti. Koncept je v rabi tudi na področjih kot so gospodarjenje z viri,

upravljanje, poslovodstvo in tako dalje. Nanaša se na povezave med socialnimi mrežami ter

na povezave znotraj teh.

Socialni kapital se tesno povezuje s konceptoma človeški in kulturni kapital. Človeški

kapital opredelimo na različne načine, denimo kot:

a) »znanje, spretnosti, sposobnosti in značilne lastnosti posameznika, ki boljšajo

osebno, družbeno in gospodarsko bivanje«. (Healy in Cote 2001, str. 18) Theodore

Schultz je ekonomist, ki je prvi opozoril na to, da so naložbe v kakovost življenja

prebivalstva odločilne za prihodnost. Ko govorimo o gospodarskih dejavnostih,

mislimo na vse dejavnosti, ki posredno ali neposredno ustvarjajo dobiček. Večinoma

je to plačano delo, vendar vključujemo tudi neprofitne dejavnosti, ki podpirajo

posameznike in njihovo zaposljivost.

b) V preteklosti so definicije človeškega kapitala zajemale le stopnjo izobrazbe, sedaj

pa upoštevajo tudi do katere mere nekdo zna uporabiti svoje znanje in spretnosti.

(OECD 1 1998, str. 6) Po OECD-ju človeški kapital čemi v ljudeh: gre za znanje,

spretnosti, zdravje ljudi. Gre za znanje in za znanje o uporabi znanja. Obe vrsti

znanja pridobivamo vse življenje. Izobraževanje, usposabljanje in zdravje bistveno

določajo proizvodnost posameznikov. Ekonomija preteklosti je temeljila na naravnih

virih. Ti so seveda redki, saj jih je moč izčrpati. Današnja ekonomija pa temelji na

virih, ki se ne izčrpajo, saj se gradijo na znanju. (Daniele Blondel v Findeisen 2004,

str. 66)

1 OECD je kratica za Organizacijo za ekonomsko sodelovanje in razvoj, uradna spletna stran je na voljo na naslovu:

http://www.oecd.org (29.11.2008)

V znanju, ki je plodno za ekonomijo, se prepletajo štiri temeljne vrste znanja, ki se

neprestano povezujejo med seboj. Prepletajo se v znanju ali zmožnostih slehernega

posameznika in organizacije:

a) teoretično znanje,

b) znanje o tem, kako se kaj naredi (angl. know - how),

c) znanje o tem, kaj se naredi (informacije, podatki na internetu, v podatkovnih bazah,)

d) znanje o odnosih (vedeti kdo je kdo, kdo kaj pomeni, na koga se je moč obrniti). To

znanje je plod izobrazbe, okolja in del, ki jih človek opravlja, pa tudi socialnega

kapitala, ki je na razpolago. (prav tam)

Sleherno znanje vsebuje vse druge vrste znanja, ki so se vanj integrirale še preden smo ga

dali od sebe in vsebuje vse tisto znanje, ki se bo vanj še integriralo v prihodnje. Kako ljudje

povečamo svoje znanje Tako, da skupaj delamo. 2 Znanje je namreč neizčrpen vir, ki ga je

nemalokrat moč izkoriščati povsem brezplačno, povečuje pa gospodarsko rast in boljša

počutje.

Francoski sociolog Pierre Bourdieu piše o kulturnem kapitalu oziroma znanju, ki ga nekdo

pridobi v procesu vzgoje in izobraževanja, od česar je kasneje odvisen njegov družbeni

položaj. Govori o vlogi kulturnega kapitala v močno razslojeni družbi. Do razlik v sistemu

kulturnih hierarhij pride predvsem zaradi socialnih razlik. Še več, kulturni »okus« nekoga

navadno zrcali »okus« družbenega razreda, ki mu posameznik pripada. Na kulturnem

kapitalu pravzaprav temelji sistem razlik med posamezniki. Zdi se, da danes materialne

razlike med ljudmi niso tako velike, obstajajo pa velike razlike, ki jih povzroča različnost v

kulturnem kapitalu. Kulturni kapital tudi bistveno vpliva na ustvarjanje dobička in dohodka

- kulturni turizem, ekonomija kulture, itd.

2 Npr. delavec, ki si je veliko izkušenj pridobil s praktičnim delom, sam uporablja to znanje; uporablja pa ga tudi njegov

delodajalec. S tem znanjem pa se bogati tudi delovna skupina v kateri delavec dela. Z njim se bogatijo dobavitelji, ki

dobavljajo, kar je potrebno za izdelavo izdelka, pa tudi uporabniki predmetov, ki jih delavec proizvaja.

Bourdieu v teoretični okvir postavlja tudi socialni kapital, ki temelji na tem, koga poznaš

oz. kdo pozna tebe. Prijatelji, poznanstva medsebojni odnosi so temelj za pridobivanje

socialnega kapitala.

Socialni kapital kaže, koliko imamo družbenih vezi in koliko smo vpleteni v družbena

omrežja; gre za družbene mreže, družbene vezi, kolektivne vrednote, norme, družbena

razmerja, vključenost v civilno družbo. Socialni kapital se gradi na medsebojnem zaupanju

in odnosih.

Gre torej, kot smo dejali, za povezovanje ljudi med seboj, v družbene skupine, v formalne in

neformalne odnose, gre za sodelovanje, občutek skupnosti, t.i. »veze«. Namen povezovanja

pa je boljšanje socialnega zaupanja, izgradnja boljših odnosov, medsebojna pomoč, tudi

reševanje pogostih problemov, ki jih ima nekdo ali neka družbena skupina. Ker socialni

kapital ni zgolj koncept, ampak tudi praksa, lahko o izgradnji socialne mreže ljudi govorimo

tudi kot o nezavednem pojavu, saj se posamezniki v družbo ne vključujejo vedno z zavestno

težnjo po pridobitvi oz. povečanju socialne mreže, morda le zato, da bi zadovoljili osebne

potrebe po druženju.

Večino življenja preživimo v različnih družbenih skupinah (družina, šola, vrstniki, prijatelji,

služba…). Skupine močno vplivajo na nas in mi nanje in nam nalagajo svojske oblike

socialnih interakcij. Skupin ne gradimo zaradi zunanje prisile, vanje ne vstopamo prisilno,

temveč zaradi svojih potreb. V t.i. primarnih družbenih skupinah 3 , za katere so značilni

trajni, močno emocionalni medsebojni odnosi, zadovoljujemo svoje osnovne psiho-socialne

potrebe; po varnosti, pripadnosti ljubljenosti, spoštovanju, sprejetosti.

3 Primarna družbena skupina je manjša družbena skupina, katere pripadniki imajo tesne skupne osebne in dalj časa

trajajoče odnose. Te skupine druži zavest članov o skrbi drug za drugega znotraj skupine, skupne dejavnosti in kultura ter

veliko preživljanja skupnega časa. Primer teh skupin so družina, prijatelji iz mladosti in druge visoko vplivne družbene

skupine (ekipni športi, akademske skupine, itd.). Teorijo primarnih in sekundarnih družbenih skupin je podal sociolog

Charles Horton Cooley. Primarno skupino je Cooley poimenoval iz razloga, ker si jo oblikujemo zgodaj v življenju. Za te

skupine je značilno, da so psihološko blizu posameznikovim pogledom in so vir podpore in vzpodbud. Primarne skupine

imajo pomembno vlogo pri razvoju osebne identitete.

V sekundarnih skupinah 4 – te so precej instrumentalno določene – pa uresničujemo svoje

različne kulturne potrebe in interese, opravljamo delovne naloge, pripravljamo načrte,

zadovoljimo potrebo po sprostitvi.

»Socialne skupine so zato osnovna oblika socialnih kontekstov, v katerih potekajo socialne

interakcije med ljudmi in tečejo socialni vplivi na posameznike. So nujna vmesna stopnja

med posamezniki in družbo z vsemi različnimi institucijami, ideologijo in družbenimi

procesi. (…) Skupine pa so tudi same »družbe v malem«, saj se v njihovih strukturah

zrcalijo tudi obsežnejše družbene strukture in odnosi, ne le potrebe in interesi ljudi, ki se v

njih združujejo.« (Nastran Ule 2000, str. 368-369)

Tako socialna omrežja, ki jih tvorijo posamezniki s svojim nesnovnim premoženjem,

gradijo boljšo prihodnost in vlagajo v skupno dobro. Koristnost socialnega kapitala lahko

vidimo v boljših ekonomskih in družbenih rezultatih. Pojmi kot so dejavno državljanstvo,

poštenost in družbeno zaupanje se med seboj povezujejo in se posledično medsebojno

krepijo. Socialni kapital, skupaj s človeškim, kulturnim in ekonomskim kapitalom

predstavlja veliko vrednost tako v gospodarskem razvoju kot tudi razvoju družbenih

odnosov oz. socialne povezanosti med ljudmi. 5

Socialni kapital je v svojem poglobljenem smislu precej novejši koncept. Opozarja, da se

predmeti raziskovanja posameznih ved ne končajo tam, kjer so tradicionalno - zlasti

institucionalno - zakoličene meje znanstvenih področij. Socialni kapital, kot predmet

raziskovanja, tako preseže makro raven raziskovanja; brez analize okoliščin, v katerih

interakcije med posamezniki potekajo na mikro ravni, teh interakcij ne moremo razumeti,

kaj šele, da bi predvideli njihove učinke. (Dragoš 2000, str. 241 – 252)

Zato mikro obravnava in koncepti - drobne lastnosti posameznikov v majhnih družbenih

skupinah, na neformalne ravni - opozarjajo nekateri pisci, lahko pomembno vpliva na makro

učinke v celotni družbi na najširši ravni. Kar se dogaja daleč pred pragom institucij, v okolju

4 Ljudje v sekundarni družbeni skupini komunicirajo na precej bolj neosebni ravni, njihova razmerja pa so ponavadi

časovno omejena. V sekundarnih skupinah so vloge pripadnikov bolj podvržene spremembam, kar je tudi v skladu s

temeljnim namenom sekundarnih skupin – določanjem funkcij.

5 http://dictionary.reference.com/browse/social%20capitalr=14; 15.9.08

vsakdanjih družinskih, sosedskih odnosov je pomembno, kajti prav tu se ustvarjajo

razmerja, ki so najmanj vidna in jih institucije najteže dosežejo, so pa odločilna za količino

socialnega kapitala. (Dragoš 2002, str. 71-89)

Shema 1: Razsežnosti socialnega kapitala 6

Shema 1 pokaže, da je sintagmo 7 socialni kapital v družbeno dogajanje precej težko

umestiti, saj gre za pojav, ki je razpršen na vse ravni družbenega udejstvovanja in odnosov;

zajema pa tako makro kot mikro raven povezovanja med ljudmi, tako spoznavno kot

strukturno raven družbenega udejstvovanja. Še več, vsi te ravni so med seboj pomembno

povezane, se dopolnjujejo in ne obstajajo druga brez druge.

Pierre Bourdieu in James Coleman (v Dragoš, 2002), s podporo tudi drugih piscev trdita, da

socialni kapital ne izvira iz posameznika, temveč se socialni kapital nahaja v strukturi vezi

med akterji in iz teh struktur tudi izhaja. Lastnosti socialnega kapitala kot so zaupanje,

6 prirejeno po: http://www.gnudung.com/figures/conceptualisationbain.gif, 25.10.08

7 besedna zveza, v kateri je ena beseda glavna, druga pa podrejena (SSKJ – Slovar slovenskega knjižnega jezika)

vrednote, uporabnost in dostopnost informacij, veljavnost in učinkovitost norm in sankcij,

nadzorna razmerja in vezi odgovornosti v skupini, so temeljne za njegov obstoj. (Dragoš

2002, str. 71-89)

Kot primer druženja in povezovanja ljudi, lahko omenimo tudi sodobno »virtualno« 8 obliko

združevanja, komunikacije in drugih odnosov med ljudmi – internet 9 oz. medmrežje. (Field

2005, str. 27) Gre za »virtualno« druženje pa tudi menjavo znanja, izkušenj in kulture (t.i.

angl. «on-line« klepetalnice in portali, Facebook, Myspace, Netlog, forumi, konference, tudi

e-pošta).

Lahko rečemo tudi, da je socialni kapital skupek družbenega zaupanja, sodelovanja, norm,

odnosov in socialnih mrež, na katere se lahko ljudje zanašamo pri reševanju skupnih

oziroma javnih problemov.

V današnjem pomenu se pojem socialni kapital prvič omenja leta 1916, ko je Lyda Judson

Hanifan opozorila na pomembnost medsebojnega sodelovanja pri učenju v lokalnih,

podeželskih skupnostih. (Lyda Judson Hanifan 1916 v Putnam 2000, str. 19)

Zadnje čase se je ideja o opisovanju socialnih vezi kot neke vrste kapitala razširila še na

nekatere druge razsežnosti socialnega povezovanja. Sodobne interpretacije so se

osredotočile predvsem na idejo socialnega kapitala kot vir, ki ga lahko uporabimo za

medsebojno sodelovanje in sledenje ciljem, svojim ali skupnim. Dejavnik, ki omogoča, da

dosežemo cilje, je vrsta in število socialnih povezav, ki jih imamo, okrepljenih s skupnimi

prepričanji in vrednotami. Takšen pogled na socialni kapital je vse bolj vpliven v sociološki

znanosti. Ne samo zato, ker obstaja kup dokazov, ki potrjujejo pomembnost povezav med

ljudmi z namenom boljšega življenja, temveč tudi zaradi demokratičnega življenja v širši

skupnosti. (Field 2005, str. 19)

Putnam (Putnam 1995 v Dragoš 2002) pravi, da gre pri socialnem kapitalu za: »lastnosti

socialne organizacije kot so zaupanje, norme in omrežja, ki lahko povečajo učinkovitost

družbe, ker omogoča lažjo doseganje usklajenega delovanja«. »Lahko pospeši usklajevanje

8 mogoča, potencialna, namišljena, navidezna – SSKJ

9 Internet je globalni sistem medsebojno povezanih računalniških omrežij. »Omrežje omrežij«, sestavljeno iz milijonov,

tako javnih kot zasebnih, akademskih, poslovnih, vladnih, lokalnih mrež. Gre za računalniško povezavo, podprto z

različnimi tehnološkimi načini in mediji: z bakrenimi žicami, optičnimi kabli, brezžično povezavo itd. (Wikipedia, 18.9.08)

in sodelovanje pri uresničevanju vzajemnih koristi«. »Omrežja, norme in zaupanje,

usposobijo udeležene za učinkovitejše delovanje na poti do skupnih ciljev«.

Bourdieu (Bourdieu v Paxton 1999 v Dragoš 2002) socialni kapital opredeli kot »agregat

aktualnih ali potencialnih virov, s katerimi razpolagajo trajnejša omrežja bolj ali manj

institucionaliziranih razmerij, osnovanih na vzajemnih poznanstvih in prepoznavnosti –

oziroma, z drugimi besedami, s članstvom v skupini«.

Coleman (Coleman v Paxton 1999 v Dragoš 2002) pravi, da »koncept socialnega kapitala

ponazarja, kako lahko socialna struktura posamezne skupine deluje kot opora članom

skupine«.

»Socialni kapital je zamisel o tem, da lahko posamezniki in skupine bolje aktivirajo svoje

vire, ob medsebojnih povezavah.« (Paxton 1999 v Dragoš 2002)

Kawachi (Kawachi idr., 1997, v Dragoš 2002) pravi, da gre za »nevidno lepilo, ki družbo

drži skupaj (…) socialni kapital je najpomembnejši dejavnik ekonomske rasti«.

OECD v svoji študiji navaja (vsaj) štiri obravnave koncepta socialnega kapitala:

1. Antropološka obravnava

Človek nagonsko stremi k združevanju, druženju. Fukuyama poudarja, da je težnja k

socialnemu redu biološko pogojena in da so razlogi za »pojav« socialnega kapitala v

človeški naravi.

2. Sociološka obravnava

Socialni kapital je motivacija ljudi za doseganje socialnih norm in poudarja značilnosti

socialne organizacije kot so zaupanje, norme vzajemnosti in mreže vključevanja v civilno

družbo.

3. Ekonomska obravnava

Temelji na predpostavki, da se človek zaradi osebne koristi odloči za vzajemno delovanje v

družbi in predpostavlja socialni kapital kot možnost upravljanja z različnimi oblikami

skupinskega delovanja. (Glaeser 2001 v The Well being…2001)

4. Politična obravnava

Poudarja vlogo institucij, političnih in socialnih norm pri izoblikovanju človeškega vedenja.

Nedavno delo, ki ga je sponzorirala Svetovna banka 10 , poudarja vlogo institucij, socialnih

dogovorov, zaupanja in mrež, torej, socialnega kapitala, pri zmanjševanju revščine in

pospeševanju razvoja. (The Well-being…2001, str. 40)

Kot za vse druge kapitalske oblike (naravni, kulturni, denarni, človeški, blagovni, duševni,

proizvodni kapital), tudi za socialni kapital veljajo naslednje lastnosti:

Odnosnost

Socialni kapital razumemo kot družben odnos, ne kot stvar. Dokler temu ni tako, o

socialnem kapitalu govorimo kot o potencialu. Ta lebdi, a ga je moč aktivirati, kadar je to

potrebno. Brez odnosov socialnega kapitala ni, zato je potrebno izraz razumeti hipotetično,

interakcijsko.

Učinkovitost

Označuje primerjavo razmerij med posameznimi sestavinami ob začetku, ob nastanku

socialnega kapitala in ob koncu socialnega kapitala. Sestavine socialnega kapitala se lahko

pomnožijo, ali pa se v vsem času obrabijo. Zaupanje, kot primer značilnosti, se lahko v

nekem dejanju ali dejavnosti utrdi, ali pa splahni.

Vidnost

Pomeni da se kapital obnavlja, še najbolj takrat, ko je viden in očiten. Pojavno bistvo

(vsake) oblike kapitala je v tem, da bolj ko je viden, večji je in ko je večji, je tudi bolj viden.

Uspešnost

Se nanaša na vse tisto, kar lahko z nekim kapitalom dosežemo. Gre za cilje, ki ne bi bili tako

dostopni, če ne bi bilo socialnega kapitala. (Dragoš 2002, str. 71-89)

10 Svetovna banka je mednarodna organizacija, ki nudi denarno in tehnično pomoč razvijajočim se državam, osnovni

namen njenega delovanja pa je zmanjševanje revščine. Uradna spletna stran je na voljo na naslovu:

http://www.worldbank.org/ (29.11.2008).

Socialni kapital vključuje dve razsežnosti in ga lahko opredelimo tudi kot kombinacijo

stvarnih in subjektivnih lastnosti socialnih omrežij. Stvarne lastnosti omrežja se nanašajo na

zanimanja, mnenja, cilje nosilcev; subjektivne lastnosti pa razumemo kot kakovost odnosov

tj. pripravljenost za recipročnost, podobnost ali različnost v stališčih, prepričanjih, več ali

manj čustvene bližine. (Dragoš 2002 str. 71-89)

V vseh, med seboj precej različnih, teorijah socialnega kapitala in v pripadajoči literaturi,

najdemo dva sestavna dela socialnega kapitala: zaupanje in socialno mrežo. (Baron, Field,

Schuller 2000, str. 14)

Za boljše razumevanje nadaljnjega opisa sintagme socialnega kapitala je ključnega pomena,

da na kratko opišemo tudi ta dva pojma, v sociološko družbenem smislu.

1.2. Zaupanje kot bistvena lastnost socialnega kapitala

V svetu, ki je vse bolj zapleten in negotov, so posamezniki bolj kot kdajkoli poprej

prepuščeni sami sebi in nasprotujočim silam, ki sem jim upirajo. Nekdanji veliki kolektivni

diskurzi, denimo diskurz delavskega gibanja ali revolucije, so prepustili mesto samostojnim

in osamljenim nastopom, osamljeni besedi.

Vrhu tega se krha odnos z normami. Nekateri to imenuje denormalizacija, drugi spet

deregulacija. Težko je zaupati, kadar norm ni.

Z vprašanjem zaupanja se ukvarjajo različne vede: psihologija, sociologija, etnologija,

socio-ekonomija.

Kriza družbenih vezi ima tudi svoje dobre plati. Nujno je namreč ohraniti trdnost družbe, ki

jo načenjajo najrazličnejši pojavi; depolitizacija, pomanjkanje recipročnosti, upad spontane

družabnosti, neprijaznost, itd. Robert Putman v Bowling Alone (2000) opiše ta upad; pravi,

da kadar poštenost in zaupanje mazilita družbene svetove in neizogibna družbena trenja,

tedaj je pomanjkanje zaupanja med državljani in institucijami, med člani družbe lahko zelo

nevarno.

Če je zmožnost posameznikov, da sodelujejo in dosegajo skupne cilje odvisna od norm in

skupnih vrednot, kamor spada tudi medsebojno zaupanje, tedaj je tudi moč družbe odvisna

od tega: od zaupanja. Pomanjkanje zaupanja slabo vpliva na zmožnost inoviranja in na

upravljanje z notranjimi konflikti.

Danilo Martucelli (1999) 11 trdi, da je za zaupanje potrebno kompleksno družbeno strukturo

razbiti na manjše koščke. Stopnja negotovosti in nedoločenosti je v današnji družbi številnih

družbenih situacij, v medsebojnih odnosih takšna, da zaupanje bolje deluje v manjših

družbenih okoljih.

Manj kot so organizacije urejene s predvidljivimi postopki in navodili, toliko bolj zaupanje

postaja pomembna prvina dinamike teh organizacij. Univerza za tretje življenjsko obdobje

je zrasla na zaupanju, medsebojna pravila delovanja so dolga leta nastajala tako kot nastaja

11 Danilo Martucelli; Sociologie de la modernit, 1999

pravo običajev; z delovanjem in življenjem. Bolj ko je organizacija rasla, bolj se je zatekla k

pravilom in pravilnikom, a njene študijske skupine so še zmeraj samo organizirane in zdi se,

še zmeraj temeljijo na zaupanju.

Koncept zaupanja buri duhove v filozofskih in političnih razpravah že od nekdaj. V takšnih

kontekstih gre predvsem za zaupanje kot zaupanje med posameznikom in institucijo.

Fukuyama (1992 v Baron, Field, Schuller 2000, str. 15) pravi, da je zaupanju dodeljen

najvišji status, da ima najpomembnejšo vlogo pri razumevanju in nastajanju ekonomskega

in socialnega reda posamezne družbe. Dobrobit in konkurenčnost nekega naroda, države ali

družbe sta odvisna predvsem od zgolj ene kulturne značilnosti; od stopnje zaupanja med

pripadniki te skupine. Zaupanje Fukuyama opredeli kot pričakovanje, ki izhaja iz skupnosti,

v kateri veljajo neke skupne norme. Lastnosti takšne skupnosti so poštenost, urejenost ter

medsebojno sodelovanje, tako, da ne potrebujejo neke razširjene, institucionalne ali uradne

ureditve svojih odnosov. Osnova za medsebojno zaupanje izhaja iz primarne in prioritetne

moralne obveze.

V sociološki literaturi najdemo različna pojmovanja pojma zaupanje. Zaupanje lahko

opredelimo kot lastnost posameznika, značilnost zaupanja so tedaj sočutje, občutki in

vrednote. Drugi pogled vidi zaupanje kot kolektivno oznako, ki je namenjena doseganju

skupnih organizacijskih načrtov. Zaupanje lahko razumemo tudi kot družbeno koristno

dobrino, ki jo ustvari in vzdržuje družbeni sistem. (Misztal 1996 v Fu 2004, str. 14 - 15)

Kako se gradi zaupanje Odvisno je od tega, kakšne so naše predstave. Če ima drugi močan

družbeni položaj, če se ta kaže v njegovem normiranem obnašanju, v spoštovanju

dogovorjenih kod obnašanja, če izkazuje umeščenost v družbo, če ima diplome, če podpiše

pogodbo, itd. Če ima ugled, če imamo skupne znance, tedaj je možnost vzpostavitve

zaupanja večja. Pa tudi, če je odnos z drugim oseben, če poznamo njegova predhodna

dejanja, če delamo skupaj, tedaj so možnosti za zaupanje večje. Na Univerzi za tretje

življenjsko obdobje so denimo svojo rast sprva zvezali z uveljavljenimi imeni strokovnjakov

iz uglednih ustanov, kasneje so s trdim delom in zavzetostjo gradili ugled. Vrstila se je vrsta

skupnih aktivnosti, a slednje niso prinesle večjega zaupanja slušateljev do vodstva univerze.

Največ zaupanja se na univerzi odvija v primarnih socialnih skupinah, ki se ustvarjajo

znotraj študijskih krožkov.

Zaupanje je prepričanje, da je nekdo sposoben, voljan narediti, kar se od njega pričakuje; je

prepričanje, da je nekdo pošten, iskren; je prepričanje, da je nekaj dobro in da bo dobro

vplivalo na uresničitev nekaterih pričakovanj. (SSKJ)

Vsa ta različna pojmovanja so med seboj povezana. Na osebni ravni nekomu zaupamo, da

bo nekaj storil, na podlagi poznavanja njegovega ugleda ter na podlagi lastnih izkušenj z

njim ali iz izkušenj nekoga, ki mu zaupamo. Na kolektivni ravni pa velja, če ne zaupamo

organizaciji, ki ji nekdo pripada, tedaj tudi posamezniku ne bomo zaupali. Preden nekomu

zaupamo, pomislimo na njegovo ozadje, kulturo in na to, kakšen je njegov družbeni položaj;

medsebojna povezanost kaže na to, kako bomo gradili zaupanje na mikro ravni, kar je

podlaga za bolj zapleteno in abstraktno pojavnost zaupanja na makro - družbeni ravni.

(Dasgupta 1988 in Luhmann 1988 v Fu 2004)

Potrebno je razločiti tri vrste zaupanja:

• medsebojno zaupanje med poznanimi ljudmi (družina, sodelavci, sosedje),

• medsebojno zaupanje med nepoznanimi ljudmi in

• zaupanje v javne in zasebne institucije.

Če lahko ljudem zaupamo, pomeni da so zaupanja vredni; to pomeni, da je družba bogata s

socialnim kapitalom in da so problemi znotraj takšne skupnosti lažje rešljivi. (The Wellbeing…2001,

str. 42)

Vse poteze socialne organizacije (zaupanje, norme, socialne mreže) so usmerjene v

napredek in boljšo učinkovitost vse družbe. Napredek v korist posameznika, je temelj

napredka v javno dobro. Razvite kolektivne vrednote in socialna vključenost posameznika z

zaupanjem do drugih in sistemu, pa so predpogoji za obstoj zaupanja. (Putnam 2000)

Zaupanje je mehanizem, ki je »utelešen« v strukturo socialnih odnosov; je posledica

dogovorov na osebni ravni in v širšem smislu tudi dogovorov znotraj neke socialne mreže.

Vir zaupanja, so skupne norme in pravila. Putnam (1993 v Fu 2004) pravi, da družbeno

zaupanje izhaja iz obojestranskih, vzajemnih norm in pravil, prav tako kot socialni kapital.

1.3. Socialna omrežja kot nosilci človeškega, kulturnega in socialnega

kapitala

Socialno omrežje je družbena struktura, sestavljena iz t.i. vozlov - to so posamezniki ali

organizacije - in povezav med njimi. Spoji, ki te vozle združujejo, temeljijo na vrstah

medsebojne odvisnosti kot so vrednote, vizije, ideje, prijateljstvo, skupni interesi, cilji; vse

to skupaj tvori družbeno sestavo, ki je nemalokrat zelo zapletena.

Omrežja so »odprte strukture, zmožne brezmejnega širjenja navzven in dopolnjevanja z

novimi vozli, vse dokler so jim skupne iste kode sporazumevanja (npr. skupne vrednote za

doseganje ciljev)«. (Castells 1996 v Baron, Field, Schuller 2000, str. 19)

Iglič socialno omrežje opredeljuje kot »množico enot, ki jih povezujejo družbene vezi«.

Enote analize socialnih omrežij so lahko posamezniki, skupine, formalne organizacije,

industrijske veje. Gre za socialno okolje posameznega akterja, znotraj katerega je mogoče

akterjevo vedenje pojasniti z njegovim položajem v okolju in z lastnostmi omrežja, ki mu

pripada. Pomembni za oblikovanje posameznikovega interesa in sprejemanja odločitev pa

so tudi drugi akterji v omrežju opazovanega posameznika. (Iglič 1988, str. 3)

Sociologi se v splošnem strinjajo, da so socialna omrežja izjemno pomembna na vseh

ravneh svojega obstoja, tako za uspešnost skupnih prizadevanj kot za uspešnost ravnanja

posameznika, ki se ukvarja z vsakodnevnimi pripetljaji. Socialna omrežja analizirajo

antropologi, sociologi, tehniki itd. Norme in pretok informacij so osnovne sestavine

pojavnosti in delovanja socialnih omrežij, kljub temu pa je precej zahtevno pojem ujeti v

eno opredelitev.

Analize socialnih omrežij dajejo poudarek socialnem odnosu, na vzorcih in vsebinah teh

odnosov. Ključna predpostavka analize je, da se vse posameznike in njihove reakcije

opazuje neodvisno ter da vezi med njimi vidimo kot kanale za prenos oziroma pretok

informacij in nesnovnih virov. Odnosi pomenijo transakcijo, komunikacijo, koristnost

odnosov, čustvovanje, moč/avtoriteto in sorodnost odnosov. Socialnih omrežij ni moč

obravnavati na temelju lastnosti enega posameznika, pripadnika te socialne mreže. (Knoke

and Kuklinski 1991 v Baron, Field, Schuller 2000, str. 1, 19)

Posledično lahko rečemo, da socialni kapital, ki izhaja iz socialnih mrež in povezav, ni

lastnost posameznika, temveč funkcija odnosov med posamezniki samimi ali odnosov med

posameznikom in institucijo.

Bolj ko se posameznik povezuje z drugimi, večjo omrežje si omogoča. Kot je razvidno iz

druge sheme, je mreža skoncentrirana tam, kjer je največ ljudi. To pa še ne pomeni, da so

velika mesta, kjer je veliko ljudi na kupu, že sama po sebi bogata s socialnim kapitalom. Za

dobre odnose je potrebno še veliko več kot samo kvantiteta ljudi.

Shema 2: Socialna mreža, prikaz vezi med ljudmi, njihovo prepletanje, povezovanje in

združevanje 12

Ko obravnavamo povezovanje ljudi med seboj v socialna omrežja, tedaj je pomembno, da

razlikujemo kako, kje in zakaj se takšne vezi vzpostavljajo.

12 http://www.orgnet.com/alters2.gif, pridobljeno, 2.12.08

1.4. Vrste socialnega kapitala ali vzpostavljanje družbenih vezi,

»premoščanje« in spoji

Woolcock (1999 v The Well-being…2001) opredeli tri osnovne pojavne oblike socialnega

kapitala: družbene vezi, »premoščanje« in spoje (angl. bonding, bridging, linking).

Povezovanje (angl. bonding) se navadno izrazi kot odnos med ljudmi s podobnimi

življenjskimi situacijami; znotraj družine, tesni prijateljski odnosi, sosedje, pripadniki iste

etnične skupine. Socialni kapital kot »premoščanje« (angl. bridging), se nanaša na odnose

med daljnimi prijatelji, sodelavci, znanci, združbami.

O spojih (angl. linking) pa govorimo pri odnosih med različnimi socialnimi formacijami

(sloji) v družbeni hierarhiji, kjer so moč, bogastvo in socialni položaj, različno razporejeni

in dostopni posamezniku, ki pripada določenemu družbenemu sloju.

Močno povezovanje ljudi znotraj družinskih ali etničnih skupin se izraža s skupnim

namenom in medsebojnim zaupanjem. Brez mostov med takšnimi združbami, lahko pride

do t.i. »zaprte družbe«, ki sama zase izključi druge ne-pripadnike določene skupine ali

družine. Sledenje ozkim, omejenim interesom, z občutkom medsebojnega zaupanja in

varnosti znotraj takšnega socialnega združenja, lahko privede do nizkega zaupanja do

drugih družbenih skupin in zato tudi do ne-sodelovanja z družbo. (The Well-being…2001,

str. 42 - 43).

Pri močno povezani »zaprti« družbeni skupini, je odločilnega pomena, da se takšna socialna

mreža poveže tudi z drugimi navzven, da sprejema drugače misleče ali zgolj pripadnost

drugi socialni mreži; da premosti svoje meje, da sodeluje tudi z drugimi pripadniki drugih

družbenih struktur. Le tako se lahko razvije tudi zaupanje do druge družbe, ki je zelo

pomembno pri delovanju družbe kot celote oz. družbe nasploh. Zato so lahko nekatere

močno povezane družbe ovirane pri socialnem vključevanju in osebnem razvoju

posameznika.

Nekateri pisci (Dragoš 2002) opredeljujejo »bonding« kot negativno funkcijo socialnega

kapitala – kot utesnjujoč socialni kapital. Učinek takšnih povezav je za okolje lahko

velikokrat negativen, saj se socialni kapital generira na podlagi sankcij. Neformalne norme

in vrednote 13 lahko posameznikom znotraj socialnih mrež lajšajo ali pa tudi otežijo

dostopnost do življenjskih virov.

Socialni kapital kot povezovanje med ljudmi (angl. bonding), je pogoj za izražanje

medsebojne vzajemnosti in solidarnosti; kot nasprotje temu je »premoščanje« družbenih

omrežij (angl. bridging) boljše za zunanje pridobitve in za razpršenost informacij; še več,

omogoča nastanek t.i. širše identitete in širše vzajemnosti, med tem ko povezovanje znotraj

družbenega omrežja (angl. bonding) na nek način zavaruje omejenost oz. ozkoglednost

pripadnikov. 14 Figurativno rečeno, povezovanje med ljudmi znotraj neke družbene skupine,

deluje kot super-lepilo družbe, med tem ko »premoščanje« navzven, zunaj družbenih

skupin, družbo splošno oskrbuje kot »WD-40«. (Putnam 2000, str. 23)

Tudi Dragoš in Leskošek (2003, str. 66 in 67) podobno trdita, da socialni kapital nastaja v

kombinaciji horizontalnih in vertikalnih socialnih vezi. Med horizontalne spadajo povezave

med posamezniki in skupinami na neformalni podlagi – sorodniki, prijatelji, sosedje,

znanci. 15 Vertikalne povezave pa se nanašajo na formalizirana hierarhična razmerja - med

lokalnimi in državnimi oblastmi, med delavcem in nadrejenim, učiteljem in učencem itd. S

sovpadanjem ugodnih, tako vertikalnih kot horizontalnih, povezav, socialni kapital utrjuje

podlago iz katere je nastal; izkušnja zaupanja okrepi zaupanje. In v primerih, ko to ni

mogoče, socialni kapital še vedno nastaja tako, da se pomanjkljivost enega področja

nadomesti s prednostjo katerega drugega področja - kompenzacija 16 .

13 …posamezniku sugerirajo hierarhijo med individualnimi in skupinskimi cilji, določajo razmerja moči med njimi, ter s

tem krepijo ali pa dušijo socialni kapital celotnega omrežja. (prav tam)

14 Socialni kapital v smislu »premoščanja« (bridging) pozitivno vpliva tudi na ekonomsko rast gospodarstva, med tem ko

ima zgolj »interno« povezovanje v homogene skupine (bonding) negativen vpliv. Iz močnih družinskih vezi, lahko sledi

šibkost vzpostavljanja vezi med posamezniki, ki niso povezani. (Beugelsdijk, Smulders 2003, str. 2 in 3)

15 Horizontalne povezave so lahko tudi formalizirane narave, pod pogojem, da ni bistvene razlike v količini družbene moči

med partnerji. (prav tam, str. 66)

16 zaradi izgube, pomanjkanja česa narediti, sprejeti kaj drugega; nadomestiti, nadoknaditi (SSKJ)

Povezovanje med ljudmi v horizontalne socialne mreže lahko primerjamo (če ne celo

istovetimo) s pojavno obliko socialnega kapitala imenovano “bonding” – socialne vezi in

»bridging« - premoščanje, ki se vzpostavlja med ljudmi s podobnimi interesi ali

življenjskimi situacijami. Vertikalno obliko nastajanja socialnega kapitala pa lahko

povežemo z t.i. “linking”-om, kjer gre za povezovanje ljudi iz različnih socialnih situacij,

različno stopnjo družbenega ugleda, moči itd.

1.5. Teorije socialnega kapitala

Pri podrobnejšem opisu teoretične podlage pojma socialni kapital, smo se omejili na tri

psice. Pierre Bourdieu, sociolog, filozof, mislec, socialni kapital močno povezuje s sociokulturno

družbeno sestavino; Robert Putnam, sociolog, politolog, socialni kapital

opredeljuje kot temelj javnega in osebnega, tako razvoja kot dobrobiti; James Coleman,

sociolog, ekonomist, pravi da je socialni kapital »bližnjica« do uspešnega delovanja družbe.

Pierre Felix Bourdieu (1.8.1930 – 23.1.2002) je francoski sociolog, pisatelj, mislec,

filozof, pedagog, akademik in antropolog. Zaradi širine svojega delovanja je bil eden

vodilnih francoskih mislecev, poznan po svojem vplivu na razvoj sociologije. Vodil je tudi

obsežne empirične sociološke raziskave o življenjski stilih različnih družbenih skupin v

Franciji.

Bourdieuja je zanimala predvsem trdovratnost obstoja družbenih slojev in drugih utrjenih

oblik družbene neenakosti. Za razumevanje Bourdieujevega koncepta socialnega kapitala je

pomembno upoštevati dejstvo, da je bil njegov vodilni interes razumeti družbeno hierarhijo.

(Field 2003, str. 13 – 15) Kljub sodobnosti, je skrbno ohranjal tudi vez s sociološko

tradicijo. V njegovih delih je čutiti vpliv tradicionalne sociologije Maxa Webra, Karla

Marxa, Emila Durkheima. 17

Na tej podlagi je izoblikoval tudi svoje teorije, za katere je zmeraj iskal tudi izkustveno

podlago, osnovano na vsakodnevnem življenju. Zato lahko njegova dela opredelimo kot

dela kulturne sociologije; tudi on sam je svoj prispevek k znanosti imenoval teorija prakse

ali angl. »Theory of Practice« 18 . Osnova Bourdieujeve sociološke misli je ideja, da je družba

17 Po Webru je povzemal pojmovni aparat, predvsem pa koncepte za proučevanje simbolnih praks in simboličnih dobrin;

ohranjal je Marxova načela, da se je pri sociologiji potrebno osredotočiti na prakse, ne samo na strukture ali teorije in da

predmet sociološkega raziskovanja ni posameznica ali posameznik temveč so to družbene skupine; Durkheim pa ga je

navdihnil s splošno sociološko shemo, ki omogoča strogo konceptualizacijo družbenih »reprezentacij« in njihovo povezavo

z »družbenimi dejstvi«. (Bourdieu, 2003)

18 Theory of Practice – teorija prakse; tako je Bourdieu poimenoval svoje delo, saj je svoje teorije vedno podkrepil z

izsledki iz praktičnega dogajanja v družbi; povezovanje in dopolnjevanje teorije s prakso. (Wikipedia, 2.12.08)

skupek družbenih polj. Oblike kapitala – ekonomski, kulturni in socialni – so bistveni

dejavniki, tako pri določanju družbenega položaja kot pri različnih možnostih kateregakoli

subjekta, na kateremkoli družbenem področju. 19 Ekonomski kapital zajema ekonomsko

vrednost določene družbe oziroma dohodke in premoženje (stavbe, tovarne, denar). Kulturni

kapital pa predstavljajo znanje, izkušnje, navade, sposobnosti pripadnikov družbe.

(Siisiäinen 2000, str. 11)

Dragoš in Leskošek (2003) kulturni kapital po Bourdieuju še nadalje delita na tri oblike:

• objektiviran (snovni in virtualni izdelki, denimo umetniški),

• institucioniziran (formalna dokazila o doseženi izobrazbi) in

• personificiran (privzgojene veščine za vrednotenje, razumevanje in ustvarjanje

kulturnih dobrin) kulturni kapital.

Vse tri vrste kapitala lahko razumemo kot izvore družbene moči zaradi naslednjih

značilnosti:

• dostopni so v omejenih količinah,

• so dragoceni (vrednotno so razvrščeni nad večino drugih dobrin, ali pa so celo sami

vrednote),

• so predmet tekmovanja med posamezniki in skupinami ter

• omejene količine se lahko povečujejo same od sebe.

Mobilnost, posameznika ali družbenih skupin, skozi te tri vrste kapitala, je pogoj za večanje

ali manjšanje njegove/njihove družbene moči. Pri vsem tem je potrebno upoštevati tudi

pomembno predpostavko in sicer, posameznikov izhodiščni položaj, ki ga Bourdieu

poimenuje s terminom »habitus«. To je duševna in duhovna »drža« posameznika, ki je

določena s socialnim položajem družine, ki ji je ta izpostavljen že s primarno socializacijo

in od katere je v pomembni meri odvisna tudi njegova nadaljnja pot.

19 Vsako družbeno polje ima svoj profil; sorazmerno odvisno od tega, katera oblika kapitala prevladuje.

Ključni pojmi Bourdieujevega raziskovalnega dela so: »habitus« 20 , »field« 21 in »symbolic

violence« 22 . (Wikipedia, 15.9.08)

Socialni kapital je vsota dejanskih in potencialnih virov, ki se povečujejo z mnoštvom

vzajemnih poznanstev ali prepoznavanj tako posameznika kot družbene skupine. To je

kapital socialnih odnosov, ki bodo, če bo potrebno, družbo podprli. Posameznikova zavzeta

navzočnost v družbenih omrežjih zvišuje dobiček (tudi ekonomski) in s tem zahteva

posebno naložbeno strategijo, osebno ali skupinsko, pri čemer se naključni odnosi lahko

spremenijo v družbene; takrat je takšno socialno omrežje uporabno in dobičkonosno,

kratkoročno in tudi dolgoročno. (Field 2005, str. 20)

Bourdieu socialni kapital opredeljuje tudi kot del širše strukture odnosov in osebnih

prepričanj, ki so povezani z nesorazmernostjo virov in različno stopnjo moči. (Field 2005,

str. 19) Človek se rodi v družino, ki je že umeščena v družbeno okolje; družbeni status je

tako rekoč določen in »začetna točka« posameznika je neizbežno taka, kot okolje, ki mu

pripada njegova družina.

Zaradi tega, t.i. posameznikovega izhodiščnega položaja (habitus), je tudi dostopnost do

življenjskih virov med posamezniki neenakomerna, stopnja družbene moči različna in

družbena mobilnost neenako dostopna. Ljudje smo na začetku svoje poti opremljeni z

različnimi količinami vseh oblik kapitala. Obstaja seveda mnogo poti (npr. brezplačno

šolanje, dopolnilno učenje itd.) za zvišanje kateregakoli od njih, vendar glede na izhodišče,

dostop ni enakomerno porazdeljen. (Dragoš in Leskošek 2003, str. 66 in 67)

20 Pridobljeni vzorci mišljenja, obnašanja in naklonjenosti; vzorci ali dispozicije so rezultat ponotranjene kulture in

socialne strukture prek izkušenj posameznika ali skupine.

21 Polje oz. ozadje, v katerem so nameščeni t.i. agenti (filozofski koncept za predstavnike družbe) in njihov socialni

položaj.

22 T.i. »simbolično nasilje«; tiha, skoraj nezavedna oblika kulturne ali družbene nadvlade, ki se pojavlja v vsakodnevnih

socialnih navadah in je nad zavednimi subjekti.

Shema 3: Kombinacija različnih količin kapitala z njegovo socialno, ekonomsko in kulturno

obliko (prirejeno po Dragoš in Leskošek 2003, str. 44)

Na tretji shemi je prikazan »5-dimenzijski« socialni prostor posameznika. Prve tri

razsežnosti so ponazorjene s kocko moči (vse tri vrste kapitala; ekonomski kulturni in

socialni). Četrta razsežnost je posameznik in njegova pot oziroma mobilnost skozi

(socialno) življenje, kar pa predstavlja peto dimenzijo, čas. Upoštevanje teh dimenzij, pa

pomeni da se zavedamo naslednjega :

• posameznik je vselej različno opremljen s posameznimi količinami ekonomskega,

kulturnega in socialnega kapitala;

• smer in hitrost menjavanja teh položajev sta nepredvidljiva;

• začetna vrženost posameznika v preigravanje teh položajev; v shemi si lahko

predstavljamo ta del kot začetek, izhodiščno točko vstopa v prostornino kocke, od

koder ta nadaljuje svojo mobilnost.

Prav to, začetno vrženost posameznika ali izhodiščno točko na shemi, Bourdieu imenuje

habitus. V narisanem primeru gre za posameznika, ki je na začetku opremljen z izrazito

nizkimi količinami vseh treh oblik kapitala; ko pa mu uspe zvišati kulturni kapital, se lahko

poteguje tudi za več ekonomskih dobrin. (Dragoš in Leskošek 2003, str. 43 - 46)

V delu »The Forms of capital« 23 Bourdieu (1986) definira socialni kapital kot »skupek

dejanskih ali potencialnih virov, ki vodijo do vrednosti trajne socialne mreže, bolj ali manj

institucionaliziranih odnosov skupnega poznanstva in prepoznavanja«.

Lahko rečemo, da je socialni kapital po Bourdieu-ju sestavljen iz dveh sestavin.

Prva je za našo obravnavo pomembna. Temelji na skupinskem udejstvovanju in socialnih

omrežjih - ne samo kakovosti določene skupine, temveč tudi skupka dobrih odnosov med

ljudmi znotraj teh omrežij. Medsebojno sodelovanje, pripadnost skupini in vpletenost

posameznikov v socialne odnose, nanje delujejo pozitivno in vodijo k izboljšanju

družbenega položaja na različnih področjih.

Sodobni primeri socialnega kapitala so prostovoljna društva, trgovske družbe, politične

skupine, skrivna združenja (t.i. prostozidarji 24 ). Prostovoljna društva so primer rezultata in

formiranja socialnega kapitala. Prostovoljci so med seboj povezani, združeni, imajo

»občutek skupnosti«. Znanje, izkušnje in delo si med seboj porazdelijo. S skupnim znanjem

in sodelovanjem ustvarjajo mrežo, ki je v družbi dobrodošla in cenjena. Ustanavljanje

prostovoljnih društev lahko vidimo kot naložbo posameznika ali družbe; naložbo v dobre,

trajne odnose v socialni mreži in s tem kopičenje socialnega kapitala. Tako posameznikov

subjektivni občutek, kot tudi zagotovilo institucionalne organizacije, predpostavljata ugoden

razvoj socialnega omrežja. (Siisiäinen 2000, str. 11 - 12)

Druga razsežnost Bourdieujevega koncepta socialnega kapitala po Siisiäinen-u temelji na

medsebojnem poznavanju in priznavanju. Od tu izhaja vedenje o simbolnem kapitalu 25 . Za

učinkovitost socialnega kapitala je pomembno, da se objektivne razlike med socialnimi

23 http://www.jyu.fi/en/congress/soca07/tracks/track8, 18.9.08

24 Mednarodno bratsko društvo, katerih osnovne paradigme temeljijo na subjektivnosti in misticizmu, kar otežuje

objektivno predstavitev tega gibanja. Več na: http://sl.wikipedia.org/wiki/Prostozidarstvo (30.11.2008).

25 Simbolni kapital se nanaša na čast, odliko, spoštovanje, prestiž ali prepoznavnost ideje, ki jo podaja / jo je podajal

posameznik. Vedno je definiran glede na družbeni sistem, v katerem je cenjen. (Wikipedia, 17.9.2008)

skupinami preoblikujejo v simbolične razlike. Gre za pojav, ki ga ne moremo meriti v

stavbah, denarju, diplomah, saj je prisoten v komunikaciji med ljudmi, v praksi, v

podzavestnem ali zavednem spoštovanju posameznika do neke ideje. Postavlja temelj

socialnega položaja v določeni družbi. (Siisiäinen 2000, str. 13). S simbolnim kapitalom

Bourdieu pojasni način, kako se zaznava različen kapital v socialni strukturi. Ekonomski,

socialni, kulturni in simbolni kapital so temeljni stvaritelji družbe. (O’Brien, Ó Fathaigh

2004, str. 9)

Robert David Putnam se je rodil leta 1941 v ZDA. Znan je po svojih delih o socialni

vpletenosti in civilni družbi. Njegovo najslavnejše delo, v katerem kritizira družbo v

Združenih državah je »Bowling Alone«, kjer pokaže, da se bodo Združene države razsule v

civilnem, socialnem in političnem življenju, kar bo imelo hude negativne posledice.

Tematiko je najprej obravnaval v razpravi »Bowling Alone: America's Declining Social

Capital« leta 1995, kjer nakaže nazadovanje socialnega kapitala. Kasneje, leta 2000, pa je

idejo razširil v knjigo z naslovom »Bowling Alone: The Collapse and Revival of American

Community«.

Prišel je do zaključka, da je razlika v socialnem kapitalu pomembno odvisna tudi od

vodenja; v tem primeru je Severna Italija, razmeroma premožnejša in meščanska »boljša« v

socialnem kapitalu od Južne Italije, ki je relativno revnejša in slabo vodena. Socialni kapital

se v tu predvsem nanaša na »značilnosti socialne organizacije, kot so zaupanje, norme in

mreže, katere lahko napredujejo v svoji moči/učinkovitosti v določeni družbi, s

pospeševanjem usklajenih dejanj«. (Putnam 1993 v Field 2005, str. 173)

Na primeru Italije se vidi negativna plat povezovanja ljudi t.i. »bondinga« južne Italije, kjer

so družinske vezi in zaprtost te specifične družbe (mafija 26 ) napram drugim družbam

povzročile zmanjševanje socialnega kapitala in s tem zaostajanje tega dela Italije za drugimi

26 tajna, teroristična, kriminalna organizacija, zlasti v italijanskem in ameriškem okolju (SSKJ); iz intervjuja z Robertom

Putnamom z naslovom »Bowling with Robert Putnam« (http://www.the-american-interest.com/ai2/article.cfm

Id=374&MId=17, pridobljeno 2.12.08)

deli. Na severu so učinkovito izkoristili vse prednosti t.i. linkinga, ki se kažejo tudi v večjem

socialnem kapitalu, ki se sčasoma pokaže tudi v ekonomskem kapitalu.

V sredini devetdesetih let je objavil svojo teorijo ter jo podkrepil z izčrpnimi raziskavami in

dokazi. »Nesrečna« teorija vsebuje dokazno gradivo, s preroško noto, da je upad socialnega

kapitala od leta 1960 naprej v Ameriki, katastrofalen. Podatki na podlagi katerih je napisal

knjigo 27 , kažejo na dramatično skrčenje družbenih dejavnosti kot so politična vključenost,

članstvo v društvih, prostovoljstvo, dobrodelnost, neformalni družbeni stiki itd.

Putnam poudari tudi, da se je v tem času - od 60tih dalje - povečala proti težnja in nastale so

sicer majhne skupine za samopomoč, prostovoljno delo najstnikov ter pojav novih poti

komunikacije po spletu in drugih modernih tehnologij… Vendar vse to naj ne bi omajalo

njegove teorije. Krivdo za takšno stanje pripisuje povečani in vsakodnevni uporabi domačih

tehničnih zabavnih pripomočkov, predvsem televizije in pa počasno nadomeščanje stare

družbe - zelo človekoljubne generacije, ki sta jo sooblikovali svetovni vojni in skupno

trpljenje v srednjih letih tega stoletja z novo družbo, njihovih sebičnih in samoljubnih otrok

in vnukov. (Putnam 2000 v Field 2005, str. 180, 275)

Putnam (1993 v Kump 2003, str. 151–160) socialni kapital opredeli kot družbeno korist, ki

temelji na medsebojni povezanosti, zaupanju, na pomoči med ljudmi. V vseh družbah je

socialni kapital gonilo gospodarskega in družbenega življenja. Načeloma ustvarja ozračje, v

katerem se je z družbenimi, političnimi in gospodarskimi problemi laže spopasti in jih tudi

laže reševati. Putnam (2000) tudi pravi, da se socialni kapital nanaša na posamezne vidike

družbene organizacije kot so zaupanje, norme, omrežja, ki naredijo družbo učinkovitejšo in

bolj medsebojno povezano.

Interakcija med ljudmi omogoča izgradnjo skupnosti, v kateri so posamezniki med seboj

povezani, si med seboj zaupajo, delujejo vzajemno in tako sestavljajo socialno strukturo

določene družbe. (Smith 2001, 2007)

V »Bowling Alone« (2000) Putnam pravi, da je posameznik z dobrimi vezami, a v slabo

povezani družbi na splošno, manj uspešen kot tisti z dobrimi vezami, v dobro povezani

27 Bowling alone: The Collapse and Revival of American Community

družbi; še več, četudi ima nekdo slabe vezi v družbi deluje bolje v dobro povezani, kot v

slabše povezani družbi.

Socialne mreže ne obstajajo v pravem pomenu besede brez vzajemnih dolžnosti. Na nek

način so odvisne od norm recipročnosti 28 .

Socialni kapital je sestavljen iz treh sestavin, na katerih temelji napredovanje civilnega

združenja in civilne družbe nasploh:

• moralne obveze in norme, vrednote,

• zaupanje kot družbena vrednota in

• socialna omrežja.

Vse tri sestavine se med seboj dopolnjujejo, povezujejo in tako rekoč izhajajo druga iz

druge. (O’Brien, Ó Fathaigh 2004, str. 4)

Moralne obveze ali norme so vrednote posameznikov, ki v družbi veljajo za splošno

veljavne in sprejete. Gre za ponotranjenje vzorcev obnašanja in mišljenja, ki jih pridobimo

na življenjski poti; vzgoje staršev, okolja, izkušenj, ustnega izročila, procesi socializacije,

tako formalne kot neformalne. Vsaka družba ima svoje norme, razloge in vzroke za

interpretacijo »moralnega«; med seboj se lahko zelo razlikujejo. Posplošeno zaupanje 29

podaja temelj za »pogumno vzajemnost«.

Bistvo socialnih omrežij in združenj ni v kratkoročnih ciljih, ampak gre za naložbo v skupno

dobrobit. Zaupanje je pomemben dejavnik za uresničitev zastavljenega cilja. (Siisiäinen

2000, str. 6)

28 medsebojna povezanost, vzajemnost, SSKJ

29 Ko v modernih družbah govorimo o zaupanju, potem le-to zaupanje imenujemo posplošeno zaupanje (angl. »generalized

trust«). Ljudje ne delajo za dobro družbe zato ker poznajo en drugega, ampak zato ker zaupajo, da bodo njihova dejanja

»nagrajena« s pozitivnim razvojem skupnih odnosov.

James Samuel Coleman je ameriški sociolog. Na začetku svojega delovanja je pozornost

posvečal izobraževanju manjšin in s tem povezano problematiko. Prav njemu gre zasluga,

da je pojem socialni kapital zadnje čase pogosto v rabi v socioloških razpravah in družbenih

analizah. (O’Brien, Ó Fathaigh 2004, str. 3)

Coleman (1988-89 v Field, 2005) v svojem delu »Social capital in the creation of human

capital« 30 , pride do spoznanja, da je socialni kapital vzajemno koristen v odnosu do

človeškega kapitala in razvoju tega kapitala. Je »uporabno sredstvo«, ki je na voljo

posamezniku, ki gre v socialne odnose. Je bistvenega pomena za javno dobro, ki ga ustvarja

posameznik, ki je del neke družbene skupine. Socialni kapital zahteva sodelovanje med

posamezniki, ki nenazadnje ob tem zadovoljujejo tudi svoje interese, pa vendar, v skupno

dobrobit.

Pri raziskovanju na področju sociologije izobraževanja, je Coleman izpostavil tri ključne

funkcije, ki na socialni kapital pomembno vplivajo. Socialni kapital sestavljajo:

• dolžnosti in pričakovanja,

• informacijske poti ( pridobivanje pomembnih informacij in vedenja)

• socialne norme in pravila.

Pri Colemanu je socialni kapital prvotno postal pomemben za razumevanje odnosa med

učno uspešnostjo in socialno neenakostjo. S svojimi večletnimi raziskavami in analizami je

tudi dokazal pomembno vez med tema dvema pojmoma. (Baron , Field, Schuller 2000, str.

Coleman (v Fukuyama 1995, str. 10) socialni kapital opredeli kot zmožnost ljudi, da

delujejo skupaj za splošne cilje v skupinah in organizacijah.

Coleman (1990, v Smith 2007) socialni kapital opiše tudi kot pospešek pri doseganju

zastavljenih ciljev (tudi ekonomskih). Cilji družbe bi bili doseženi tako ali drugače, ampak s

kvalitetnim socialnim kapitalom, se le-to lažje in hitreje zgodi. Socialni kapital po

Colemanu izvira iz družine in družbene skupnosti, ki lahko, če ga je dovolj, nadomesti tudi

ekonomske pomanjkljivosti. Coleman (1994 v Baron, Field, Schuller 2000, str. 7) socialni

30 Socialni kapital v ustvarjanju človeškega kapitala

kapital vidi kot »stranski produkt«, kot nenameren proces in ga predvsem definira s

funkcionalističnimi izrazi. Prav zato socialni kapital »deluje«, saj izhaja predvsem iz

dejavnosti ki so bile namenjene drugačnim ciljem. Torej, glavna uporaba koncepta

socialnega kapitala, je v bistvu stranski produkt dejavnosti drugačnih namenov.

Največkrat o socialnem kapitalu govorimo kot o nečem, kar ima samo pozitiven pomen,

čeprav bi bilo dobro proučiti tudi druge plati tega pojava. Strnjeno rečeno, je socialni kapital

skupek mrež, lokalnih društev in organizacij pa tudi neformalnih povezav med posamezniki,

ki jih lahko najdemo na nekem območju. Ponavadi se tu razvijajo pozitivne plati socialnega

kapitala kot so vzajemnost, boljši odnosi, medsebojno zaupanje in nenazadnje boljše

življenje vseh, ki sodelujejo. Pri tem mislimo na vse tiste organizacije in posameznike, ki

skupaj lahko rešijo nekatere probleme in zagotovijo, da se upoštevajo družbene norme,

pričakovanja in vrednote. Omogočajo ali omogočali naj bi kakovostne odnose in

napredovanje skupnosti. Pomembna je moč vmesnih skupin, tistih med družino in državo in

tistih, ki skupaj tvorijo socialno državo. (Findeisen 2006, str. 8–10)

Dohodek v neki skupnosti in nenazadnje tudi v državi, se veča tudi zaradi razvoja

socialnega kapitala. To kar lahko storimo ljudje skupaj pa je neprecenljivo in ni plačljivo z

denarjem. Če je socialni kapital dovolj razvit, je velika verjetnost, da se veliko število ljudi,

ki bi sicer ostali na robu družbenega dogajanja, integrira v skupnost in poveže z drugimi.

Postanejo proizvodni člani te skupnosti in takrat skupnost, v smislu Erica Fromma in

njegovega dela Zdrava družba, postane zdrava. Vsi na svoj način prispevajo k skupnosti,

postanejo tvorni člani, k razvoju prispevajo in niso le porabniki storitev. (prav tam)

Več kot je socialnega kapitala, organizacij in struktur za boljšo kvaliteto življenja, delo in

izobraževanje po upokojitvi, večja je možnost, da starejši odrasli ostanejo integrirani v

družbo in da družba ostaja trdna, »zdrava«. Bolj kot je možnost vključevanja v formalne ali

neformalne oblike medsebojnega sodelovanja razpršena in dostopna, več ljudi bo dosegla.

Več ljudi bo med seboj sodelovalo, si izmenjavalo izkušnje, bolj bomo v skupnosti zmožni

premoščati razlike, reševati probleme, tako medgeneracijske kot vsakdanje.

Torej socialni kapital vpliva na blaginjo in posledično tudi na gospodarstvo. Socialni kapital

je večji, če se vzpostavljajo kakršne koli družbene vezi, mreže (pod pogojem, da v njih

vladajo demokratični odnosi) in vzajemno zaupanje. To pomeni, da se socialni kapital

znotraj skupnosti, institucije vzpostavi šele, ko si člani zaupajo. Pri tem pa ugotavljamo, da

je včasih korist posameznika večja, če sodeluje v skupini. Da se človek lahko sproščeno

azvija in izraža, tako kot bi si želel, je zaupanje ostalim pripadnikom neke družbene

strukture pomemben, če ne celo ključni dejavnik.

V Sloveniji imamo nizko zalogo socialnega kapitala in šibko razvito intermediarno področje

(področje prostovoljnega delovanja in udeležbe v različnih prostovoljskih društvih in

organizacijah). Za kohezijo 31 na horizontalni dimenziji socialnega kapitala, je delež aktivnih

v različnih neprofitnih organizacijah pomemben indikator socialnega kapitala določene

družbe. Raziskave Slovenskega javnega mnenja (Toš 1999a v Dragoš 2000) so pokazale da

velika večina ne prakticira prostovoljnega dela na nobenem področju. S tem je verjetno

povezan tudi odgovor anketirancev na vprašanje kako lahko v splošnem zaupamo drugim

ljudem. Kar 77,6% anketirancev je odgovorilo, da »ne smemo biti preveč zaupljivi« v

nasprotju s 16,3% odgovorov ki pravijo, da »večini ljudi lahko zaupamo«. Torej, če

povzemamo po tej javnomnenjski raziskavi, manj kot petina ljudi meni, da lahko zaupamo

drugim ljudem, kar je za recipročne oziroma vzajemne odnose in širitev socialnih mrež

precej nevzpodbudna okoliščina.

V družbah z nizko stopnjo zaupanja med prebivalstvom, opažajo visoko stopnjo smrtnosti

na nacionalni ravni in nizko stopnjo zadovoljstva s svojim zdravjem. Enaka zveza je tudi

med dohodkovno neenakostjo in socialnim zaupanjem. Korelacija je premosorazmerna –

kjer je zaupanje nizko, tam so nizke tudi bruto plače oz. družinski dohodki zaposlenih.

(Dragoš 2002, str. 71-89)

Zaradi zavedanja o tem, da je socialni kapital dragocena dobrina zaradi svoje

produktivnosti, je upravičen strah pred zmanjševanjem le-te, oziroma pred izginjanjem

socialnih vezi. Tako kot strah pred modernizacijo v preteklosti, je danes prisoten strah pred

posledicami individualne, potrošniške družbe, vse večje tekmovalnosti in anonimnosti.

(Filipović 2005, str. 159 – 175)

31 Sila, ki privlači molekule iste snovi (SSKJ). V našem primeru gre za figurativno rabo.

2. Staranje, starost, tretje življenjsko obdobje in pogledi nanje

2.1. Staranje posameznikov, staranje prebivalstva

Staranje je pojav z dvema obrazoma. Je bodisi individualno ali družbeno; v slednjem

primeru gre za staranje prebivalstva in nastop starajoče se družbe ter vsega, kar takšna

sprememba prinese; spremenjeni vzajemni sistemi socialne in pokojninske varnosti,

spremenjene potrebe po izobraževanju, spremenjena razmerja med generacijami, potreba po

vseživljenjskem izobraževanju vse do visoke starosti oziroma konca življenja. Kdor se ne

izobražuje vse življenje, v družbi znanja veliko tvega.

Staranje in starost sta družbeni konstrukt, dogovor v družbi. Prav tako so družbeni

konstrukt tudi značilnosti, ki jih pripisujejo starosti, staranju in starejšim. Med temi so

značilna prepričanja, da postanejo ljudje z leti pozabljivi in razdražljivi, da izgubijo

zanimanje za druge, da imajo težave z učenjem in so podvrženi boleznim. Če je temu tako,

se te značilnosti pojavijo zaradi velikih socialnih primanjkljajev, ki jih občutijo starejši.

Tako si zagotovijo pozornost in priznanje, ki ga potrebujejo od drugih. Veliko teh

negativnih mnenj o starih ljudeh je stereotipnih. Na družbene konstrukte pa je mogoče

vplivati. Družba se nenehno spreminja, posledično naj bi se spreminjali tudi močno

zakoreninjeni stereotipi.

O stereotipnih pogledih na starost govori tudi Findeisen (1998, str. 14 in 15). Pravi, da so

stereotipi 32 lahko pozitivni ali negativni. Starejši odrasli so lahko dobri, skrbni stari starši,

ljubeznivi, izkušeni, »zlati«, modri, ali pa v nasprotju s tem nadležni, godrnjavi, nekoristni,

nesamostojni, itd. Pri vsem tem označevanju se pozabi na stvarnost starega človeka, ki je

predvsem človek, šele potem star. Star človek, ki ima potrebe in vrednote, kot vsi drugi, le

da so te drugače razporejene na vrednostni lestvici kot pri drugih generacijah.

32 »Stereotipi niso samo kognitivni produkt (spoznavni), so tudi socialne sodbe, norme, vrednotenja. Zaradi tega imajo tudi

socialen in družben pomen. (…) Vplivajo tudi na medskupinske odnose in jih usodno zaznamujejo.« (Nastran Ule 2000,

str. 162) Stereotipi so tudi odporni na spremembe, vendar pa do pomembnih sprememb stereotipov lahko pride takrat, ko

se zgodijo realne spremembe v medskupinskih odnosih. (prav tam, str. 160-161)

Starost je, kot pravi Jung (v Findeisen 1998), »človekovo kulturno popoldne, ko sta boj za

ustvarjanje potomstva in premoženja in želja po neprestanem samopotrjevanju v družbi že

za njim«.

Pečjak (1998, str. 67 - 72) piše o skrajnem pojavu v družbi, ageizmu. Ageizem je nekaj

podobnega kot rasizem in seksizem. 33 Gre za diskriminacijo oseb z nekoliko drugačnim

organizmom, v našem primeru do starejših odraslih oseb. Ageizem izloča osebo iz

družbenega življenja, vendar ne iz moralnih, ideoloških ali političnih razlogov, temveč

zaradi koledarske starosti. V zadnjih letih je borba proti ageizmu dobila večji razmah. Na to

vpliva tudi naraščajoča številčnost te skupine ter politična, socialna in ekonomska moč

starejših odraslih ljudi.

Z ageizmom povežemo tudi pojav socialne oz. družbene izključenosti.

Socialno izključenost razumemo kot kopičenje izključenosti, oziroma omejenega

sodelovanja pri ključnih virih, institucijah in mehanizmih preko katerih potekajo civilno,

ekonomsko, socialno in medsebojno vključevanje posameznikov in skupin v družbo.

Starost, zadnje obdobje v človekovem življenju, je pomemben del življenjskega kroga. 34

Tudi v tem obdobju, kakor v vseh drugih vzdolž življenja, prihaja do mnogih sprememb,

tako fizioloških kot psiholoških. Predvsem pa je v tem obdobju pomembna družbena

sestavina, vprašanje vključenosti ali izključenosti iz družbenega dogajanja. Pešanje vitalnih

bioloških funkcij, slabšanje sposobnosti sledenju nenehnim spremembam, soočanje z

izključitvijo s trga dela, soočanje z izgubami bližnjih, vprašanje družinske vloge…in še

mnogo drugih vzrokov je lahko razlog, da je soočanje s tretjim življenjskim obdobjem lahko

težavno. Če želimo kot družba delovati kar se da uspešno, je ključnega pomena to, da ne

izključimo nobenega pripadnika, ne glede na njegove lastnosti. V delovanje je potrebno

vključiti vse ljudi, s sprejemanjem drugačnosti in povezovanjem med generacijami. S

33 …rasizem je diskriminacija rasnih skupin, seksizem pa spolnih skupin (praviloma žensk)…gre za neupravičeno

posploševanje nekaterih lastnosti na vse posameznike v skupini.

34 Z razvojem življenja in razvojnimi fazami se ukvarjajo različne teorije in različni pisci te faze različno definirajo, jih

razdelijo v časovna obdobja in jih tudi različno imenujejo. Prehodne faze so pogosto imenovane tudi krize, ki se kažejo v

težavnosti sprejemanja novih življenjskih nalog.

spoštovanjem, medsebojnim razumevanjem, upoštevanjem in potrpežljivostjo. Dejstvo je,

da se sodobna družba stara. Če bomo v prihodnosti želeli dobro živeti je pomembno, da

poiščemo in najdemo novo družbeno pogodbo.

Zadnje čase vse pogosteje govorimo o staranju družbe. Gre za pojav, kjer se povprečna

starost neke družbe vztrajno zvišuje - vse več je starih ljudi, mladih pa vedno manj.

Pričakovana življenjska doba se v razvitem svetu viša. 35 Dolgoživost je posledica sočasnega

učinkovanja izboljšanja življenjskih pogojev, kar se kaže kot podaljšanje pričakovane

življenjske dobe ob rojstvu in zmanjšanja števila rojstev. Razlogi za dvig povprečnih

starostnih meja so tudi v napredku medicinske znanosti, boljših bivalnih okoliščinah,

higienskih in prehrambenih dejavnikih, splošni osveščenosti o skrbi za zdravje in telesno

ravnovesje, itd.

Staranje prebivalstva je proces, ki že poteka in bo po demografskih projekcijah v prihodnjih

letih še bolj intenziven. Strokovnjaki dokazujejo, da se starostna piramida v industrijskih

družbah obrača na glavo. Potrebno je tudi omeniti dejstvo, ne samo da se pričakovana

življenjska doba daljša, ampak tudi zmanjšanje stopnje rodnosti. 36 S tem se sorazmerno

povečuje tudi odstotek starih ljudi v družbi. Leta 1960 je bilo v Evropski Uniji 1,5%

prebivalstva starega 80 let ali več, med tem ko je ta delež poskočil na 4% prebivalstva v letu

2004. (Eurostat, http://europa.eu)

Struktura socialnih slojev prebivalstva kaže, da smo imeli v Sloveniji leta 1995 na enega

upokojenca 2,65 delovno aktivnega prebivalca, medtem ko je leta 2004 to razmerje že manj

kot 2. Indeks staranja se je po analizah Urada za makroekonomske analize in razvoj

(UMAR) 37 v Sloveniji v zadnjih dvajsetih letih več kot podvojil in že presega 100 (108,7 za

leto 2005). To pomeni, da je število starejših odraslih prebivalcev (65 let in več) večje od

35 Za ženske, rojene leta 1962 je bila pričakovana življenjska doba 72,9 let, za moške pa 67,2. Pričakovana življenjska

doba rojenih v letu 2004 pa je, za ženske skoraj 82 let in za moške skoraj 76 let. (http://europa.eu/abc/keyfigures/

sizeandpopulation/older/index_sl.htm, 18.10.08)

36 Leta 1960 je večina žensk v EU imela dva otroka ali več; statistično to pomeni 2,5 otroka na žensko. Do leta 2004, pa je

rodnost padla na približno 1,5 otroka na žensko. (http://europa.eu/abc/keyfigures/sizeandpopulation/older/index_sl.htm,

18.10.08)

37 Iz članka na spletni strani Šola za življenje (http://www.solazazivljenje.si/clanki/staranje_prebivalstva_-_resna_

groznja.html, 17.10.08)

števila otrok (pod 15 let). Veliko skupino starejših odraslih ljudi bo potrebno obdržati na

trgu delovne sile, jo integrirati v družbo, uporabiti njene zmožnosti in prednosti, ji

omogočiti sodelovanje v družbenem in ekonomskem razvoju. Pomembno je, da ohranimo

človeški kapital te skupine ob pomoči bolj razvitega socialnega kapitala.

Statistični podatki kažejo, da se bo število starejši odraslih v starostni kategoriji od 65 do 79

let po letu 2010 močno povečalo. Projekcije pa tudi kažejo, da se bo večalo vse do približno

leta 2030 (+37,4 %). Starejši odrasli pa bodo v prihodnosti dejavnejši in če se bo tako

nadaljevalo, tudi bolj zdravi in s tem tudi bolj vpleteni v trg dela, saj jim bodo zmožnosti leto

dopuščale. (Zelena knjiga 2005, str. 6 - 8)

Če gre verjeti napovedim in projekcijam, bo v prihodnosti struktura prebivalstva občutno

drugačna. Kar pomeni, da bo potrebno veliko skupino starejših odraslih ljudi zaposliti,

»uporabiti« njene prednosti, jo vključiti v družbo, in ji z različnimi ukrepi omogočiti, da

sodeluje. Ne gre pozabiti tudi na veliko družbeno moč, ki jo poseduje skupina starejših in

upokojencev v družbi, ki se stara. Če je delež predstavnikov določene družbene skupine,

glede na vso družbo, relativno velik, je temu primerno močan tudi njen družbeni vpliv.

Slovenija ni pripravljena na »epidemijo starostnikov«. Posledice starajoče se družbe ne

bodo vplivale le na zdravstvo, ampak tudi na gospodarstvo, socialno politiko in na druga

področja. Vzpostaviti je potrebno sistemske ukrepe. 38 (Zupanič 2008, str. 2) Pa vendar, če se

želimo soočiti s spremembami starajoče se družbe, moramo najprej dojeti, da je staranje

prebivalstva civilizacijski napredek in ne grožnja obstoječi družbi. Skrivnost rešitve je v

upoštevanju že potrjenega znanja starejših odraslih, skrivnost je v upoštevanju človeškega

kapitala in razvoju socialnega kapitala v katerega naj se človeški kapital starih ljudi ujame!

V dobro družbe.

38 Odločitve so sprejemali strokovnjaki z različnih področij na strokovnem srečanju, posvečenem staranju prebivalstva v

Sloveniji, ki ga je organiziralo Slovensko zdravniško društvo.

Eden izmed razlogov za pospešeno staranje prebivalstva v zadnjem času, je nedvomno tudi

»baby-boom« generacija. Gre za generacijo otrok rojenih po 2. svetovni vojni. 39 Ti ljudje so

sedaj na meji starosti. Pečjak (1998, str. 22) pravi, da je ta generacija drugačna od

pričakovanj družbe. So glasnejši in zahtevnejši, bogatejši in vplivnejši od prejšnjih

generacij. Duševno in telesno so bolje ohranjeni in opravljajo odgovorne funkcije v družbi.

Zavedajo se svojega položaja in družbene moči. Pečjak predvideva družbeno krizo - na

katero se je moč pripraviti, saj jo že nekaj časa predvidevamo, ki jo bodo povzročili starejši

odrasli te generacije in ki naj bi se začela okrog leta 2010.

Požarnik (1981, str. 11) govori o razlikovanju treh vzrokov staranja. To so:

• biološke,

• psihološke in

• sociološke razlage staranja.

Biološka razlaga staranje opredeljuje kot posledico dogajanja v organizmu, kot posledico

bolezni, poškodb in slabih življenjskih pogojev. Biološko staranje se v nekem smislu začne

že ob rojstvu. (Accetto 1987, str. 20) Pravi, da so pri mladem organizmu procesi

novogradnje in rasti (anabolni proces) bolj v ospredju kot procesi staranja in propadanja

(katabolni proces). Z leti se stanje v telesu harmonizira in v zrelostnem obdobju življenja sta

procesa v ravnovesju. Prav tako tudi Baltes (1989 v Pečjak 1998) vidi staranje kot proces

pridobivanja in izgubljanja. V zgodnjih letih človek pridobiva (denimo rast inteligence), v

kasnejših pa izgublja (npr. pešanje spomina).

Psihološke teorije staranja se opirajo na razvojne dejavnike, ki oblikujejo osebnost

(struktura osebnosti). Kako se človek v starosti počuti, koliko ima samozaupanja,

življenjskega optimizma, kako se prilagaja, kako reagira na spremembe itd., je odvisno od

39 Domov se je vrnilo veliko vojakov, beguncev in ujetnikov in število rojstev se je v tem obdobju močno povečalo. V

ZDA se je leta 1946 rodilo 600 000 otrok več kot leto poprej. Skokovita rast narodnega prirastka se je čez 5 let zopet

umirila.

stopnje zrelosti človekove osebnosti. 40 Ljudje z veliko interesi, samostojni in aktivni se po

tej teoriji starajo pozneje, osebnostno manj zreli in manj sposobni ljudje pa prej.

Pri bioloških in psiholoških razlagah staranja se osredotočamo zgolj na osebnostno

doživljanje le-tega, na sprejemanje staranja na subjektivni ravni, medtem ko sociološka

razlaga staranja poizkuša zajemati vprašanje širše. Spremembo osebnosti v procesu staranja

lahko razumemo zgolj takrat, ko opazujemo in upoštevamo odnos med posameznikom in

njegovim socialnim okoljem. Človekovo doživljanje staranja in občutek starosti, je po tej

teoriji odvisno od pričakovanja okolja. Če družba stereotipno misli, da je človek po denimo

65 letu star, potem se bodo stari ljudje dejansko tudi tako vedli. »Starostno vedenje« bo

sledilo pričakovanjem nekih družbeno socialnih sredin. (Požarnik, 1981)

Tudi Findeisen (1998, str. 14 in 15) poudarja, da je način, kako človek doživlja starost

močno odvisen od tega, kako na starost, starega človeka in pomen njegovega z izkušnjami

podprtega znanja, gledajo v družbi v kateri živi. Pomembno je torej kakšno starost družba

človeku omogoča, dopušča ali pa morda vsiljuje. Eden redkih, ki verjamejo, da človek v

starejših odraslih letih lahko obnavlja svoje mladostne zmožnosti, še več, da je zmožen

razviti tudi nove zmožnosti, je švedski razvojni psiholog Erik Erikson, ki v svojem delu

»Vpletenost v življenje v starosti« omenja človekove razvojne zmožnosti v tem

življenjskem obdobju. (prav tam)

Sociološke razlage staranja, oziroma tiste, ki govorijo o vplivu družbe in socialnega okolja

na posameznika, so pomemben dejavnik pri počutju starejšega človeka. Če bi družba

spremenila pogled na to starostno skupino in ovrgla mnoge (pogosteje negativne) stereotipe,

če bi ljudje splošno spremenili razmišljanje, ali bi lahko to vplivalo tudi na biološko

(fizično) in psihološko stanje človeka

40 Pojem osebna zrelost ima več komponent; poleg telesne zrelosti razlikujemo tudi čustveno (izražanje in nadzorovanje

čustev, pozitiven čustven odnos do sebe in drugih), spoznavno (razvitost umskega presojanja v realnosti, razvitost različnih

interesov), socialno (spoštovanje drugih in njihovega mnenja, mišljenja, samokritičnost, samokontrola, prilagajanje) in

moralno (spoštovanje sprejetih in utemeljenih moralnih načel, norm, etičnih prepričanj) zrelost. (Musek 1997, str. 341)

Tako kot Požarnik, podobno tudi Pečjak (1998, str. 13) govori o treh vidikih staranja:

• koledarski,

• biološki in

• psihološki vidik.

Ti vidiki so sicer med seboj povezani, ni pa nujno, da sovpadajo. Lahko je človek po

koledarskem vidiku staranja že presegel mejo »starosti«, s psihološkega vidika pa je še

vedno bistrega pogleda in dojemanja sveta in družbe. Koledarsko enako stari ljudje se lahko

med seboj močno razlikujejo v biološkem vidiku, kar pomeni, da se zdijo različno stari.

Ocenjena razlika lahko znaša od 10 do 15 let, izjemoma tudi do 20.

2.2. Opredelitev in značilnosti starejših odraslih

V današnjem času je pogosto govor o starejših delavcih. Ti naj bi ob pomoči politike prožne

varnosti ostali dlje na delovnem mestu in tako bi evropske države zagotovile ravnovesje

javnih financ. Uvedli so celo politiko dejavne starosti, ki je omejena zgolj na delovni vidik

starejših. Uvedli so zakonodajo, ki naj ščiti starejše delavce pred neenako obravnavo in pred

prisilno upokojitvijo. Vendar ob vsem tem se postavlja vprašanje, kdaj je človek star Kdaj

postane starejši delavec Opredelitev je nešteto. Ena med njimi pravi, da je starejši tisti

delavec, katerega znanje in spretnosti ne ustrezajo več novi situaciji in zahtevam

proizvajanja. Največkrat pa definicije niso podane. Pa vendar se ve, kdaj kdo na trgu dela

postane starejši. V Italiji že pri 35-ih letih, v Sloveniji nedvomno takrat, ko dosežemo

petdeset let starosti, v skandinavskih državah pri 60-ih letih. Vsekakor pa je definicija

starejšega v mislih ljudi nemalokrat v povezavi z zaposlitvijo. Človek postane dokončno

starejši, ko se upokoji. Upokojitvena starost naj bi bila, po zakonu pri 65-ih letih, v

stvarnosti pa je dosti nižja, tudi pod šestdeset let. Po upokojitvi starejši človek vstopi v

obdobje, ki ga zdaj imenujemo obdobje med upokojitvijo, delom in starostjo. Takšno

poimenovanje nekdaj tretjega življenjskega obdobja, kaže na to, da gre za dinamično

obdobje in da je človek star šele, ko iz te dinamike prožnega zaposlovanja izstopi. Starejši

pa tudi niso zgolj starejši ali stari marveč govorimo o upokojencih in starejših. (Statut

organizacije Age v Bruslju)

Vsekakor sredi evropskih družb starejši človek dobi neke družbene oznake. Zanj velja, da

ima časa na pretek - stereotip - da lahko služi potrebam mladih, saj morajo ti skrbeti za vse

večjo produktivnost, starejši pa so del skupnosti in se morajo tako tudi vesti. Sredi tematskih

konferenc, ki jih prireja Evropska komisija je denimo govora tudi o starejših in družinah

(angl. Old People and Families); a konferenca je zgolj razmišljanje o daljšanju delovnega

urnika in o nalogah, ki tako pripadejo starejšim. Starejši so tudi tisti, ki so stisnjeni med skrb

za odrasle otroke in ostarele starše. Poznati družbeni položaj, ki določa starejšega, je

pomembno pri načrtovanju izobraževanja zanj.

Oznako starejši pa si nadenemo tudi odvisno od tega, kdo nas obdaja. Če je večina starejših

od nas, smo mi mlajši in nasprotno, če je večina mladih, postanemo prav kmalu starejši.

Nemalokrat pravijo, da je človek starejši ali star, če se tako počuti. Tukaj gre seveda za

individualno občutje in potrošniška družba, ki je v starejših našla pomembno nišo, sili

starejše naj sprejmejo oznake mladih, če hočejo ostati na trgu, zadržati svojo vrednost. Ti

naj bi privzeli lastnosti mladih, še več, počeli naj bi, še bolj zagnano, kar počnejo mladi. Pri

tem gre zmeraj za prijetne stvari. Starejši, mladi po srcu, naj bi se potapljali, imeli naj bi

zmenke, študirali naj bi in se pri tem maskirali v mlade pankerje, ki prihajajo s petelinjimi

pobarvanimi lasmi na fakulteto, itd. Resno bo treba razmisliti, kaj je lahko, ni pa nujno,

prednost starejših odraslih (socialna zrelost in predvidljivost, zmožnost svetovanja, večja

zmožnost komuniciranja, pragmatična inteligentnost, večja potreba po skupnosti in nemara

tudi skupnost, nemalokrat večja strpnost, obrnjenost v kulturo in humanistične vrednote,

izboljšana zmožnost samostojnega učenja, itd.). Na teh prednostih, če obstajajo, velja

graditi.

Starejši in staranje je torej družbeni in kulturni konstrukt, ki se spreminja. V nerazvitih

družbah, kjer je pričakovana življenjska doba znatno manjša kot v razvitem svetu, je tudi

pojem starosti drugače opredeljen. Kdo je starejši, pa tudi kdo in do kdaj je nekdo mlajši

določajo srednje generacije, ki nekako “določajo” družbena razmerja. V zdajšnji situaciji,

pravijo da je krizna, ne gre toliko za težavo s staranjem družbe, s številnimi starejšimi,

marveč bolj, da bomo s težavo dosegli, da bi srednje generacije prepustile del svoje

družbene moči starejšim.

Tudi Findeisen (1999), govori o možnosti podobne kronološke diferenciacije starejši

odraslih. Ni natančno določeno in tudi ne more biti, kdaj človek postane »star« star pa

vendar, meja med »mladimi« starimi in »starimi« starimi naj bi bila nekje na sredini

njihovih 70-ih let. Družbene vloge, družbeni položaji, notranje doživljanje lastne starosti in

druge značilnosti obeh skupin se razlikujejo. Nekatere značilnosti »mladih« starih so: po

upokojitvi se dejavnost te skupine ne zmanjša, spremenijo se vzorci dejavnosti in socialne

vezi. Pozornost se bolj usmeri v družinska opravila in varovanje vnukov, tudi socialnoekonomski

položaj je bolj ugoden kot pri »starih« starih. Na svojo prihodnost gledajo

razumsko in v nasprotju s »starimi« starimi, jim je odvisnost in onemoglost še dokaj

oddaljen pojem. Značilnosti skupine »starih« starih pa so že poslabšano zdravstveno stanje,

veliko jih živi samih, na svojo prihodnost gledajo emocionalno. Razlike v doživljanju so

odvisne tudi glede na spol. Ženske so bolj zaskrbljene glede prihodnosti in se bolj bojijo

smrti, psihično so občutljivejše, kar je pri mnogih rezultat nezadovoljstva v doseganju ciljev

na prehojeni življenjski poti. (Hojnik 1994 v Findeisen 1999, doktorska disertacija…)

Kytir in Münz (1999 v Majhenič 2005, str. 24 in 25) starost delita na dve obdobji: od 55 do

75 let so ljudje »mladi stari«, nad 75 let pa »stari stari«. Sodobnejša delitev te vrste pa je

delitev na generacije »baby-boom« (»mladi stari«) in na »seniorje« (»stari stari«), ki jih je

treba drugače obravnavati, kajti njihov življenjski slog je različen. Ta delitev ni

zanemarljiva z vidika proizvajalcev blaga in storitev, politikov, izobraževalcev itd. Jasno

pokaže, da starejši odrasli niso monolitna skupina. Delitev bi bila vrednejša po življenjskem

slogu kot po starosti. Najhitreje danes narašča delež »zelo starih«. Ponekod ta pojav

označuje izraz »dvojno staranje« (prav tam, str. 24–25).

Ali so starejši odrasli v Sloveniji izključeni iz socialnih omrežij Raziskave socialne

izključenosti po starostnih skupinah so pokazale, da je socialna izključenost pogostejša pri

starejših odraslih anketirancih, še posebej v starostnih skupinah od 55 do 75 let. 41 (Kakovost

življenja…1996, str. 287-310) Nekateri o družbeni izključenosti govorijo tudi kot o posebni

vrsti revščine, ki se ne omejuje le na materialne dobrine, t.i. družbena diskvalifikacija

41 Sklep raziskave o socialni izključenosti je pokazal na hipotetično sliko »tipičnega« socialno izključenega anketiranca:

gre za starejšo, slabo izobraženo osebo, ki živi v majhnem kraju, se ukvarja s kmetovanjem in je ali brezposelna ali

opravlja občasna dela. (prav tam, str. 308)

evnih. »Današnja revščina je predvsem družbena izločenost, poklicna izločenost, izločenost

iz izobraževanja. Danes je reven tisti, ki mu družba ni dostopna.« (Serge Paugam v

Findeisen 2001)

Če opazujemo skupino starih ljudi ugotavljamo, da gre za zelo različne ljudi. Medtem ko

nekateri živijo polno in ustvarjalno tudi pri devetdesetih, so drugi že pred petinšestdesetim

letom telesno in psihično »stari«. Zakaj je temu tako Številne analize so ugotovile, da je za

doseganje uspešne starosti pomembno uravnoteženo stanje na kar nekaj področjih, to so:

telesno zdravje, duševno (miselno in čustveno) zdravje, socialno okolje, ugodno ekonomsko

stanje, ugodne družbene in zgodovinske razmere ter zdravo okolje. 42

2.3. Tretje življenjsko obdobje, družbene vloge starejših in socialne mreže

Tretje življenjsko obdobje se začne z upokojitvijo oziroma javnim priznanjem, da so starejši

odrasli »nesposobni« nadaljevati poklicno delo, kar se kaže tudi v veliko »diskriminatornih«

zakonih. 43 Da so nezmožni še naprej opravljati poklicno delo ne drži za vse, kajti zmožnosti,

ki jih imajo, ne usahnejo kar čez noč, ampak ostanejo del njih. Še več, obogatene so z leti

izkušenj in praktičnega udejstvovanja na trgu dela. Upokojitev je javno priznanje, da se za

starejše začenja novo življenjsko obdobje, ko poklicno delo zamenjajo z nepoklicno

dejavnostjo in ko morajo poiskati nove življenjske vsebine in nove načine integriranja v

družbo. Močan pritisk starejših odraslih, da bi se vpisali na Univerzo za tretje življenjsko

obdobje vse bolj kaže, da je potreba po novih življenjskih vsebinah že jasno v zavesti ljudi.

Pripravljeni so na nova doživetja, novo znanje.

Toda kaj se dogaja s tretjim življenjskim obdobjem v današnjem času Upokojitvena starost

se pomika navzgor, nismo več zaposleni za nedoločen čas in smo vajeni delati s

prekinitvami zato ni nujno, da se poklicno dejavno življenje zaustavi pri neki starosti. Z

daljšanjem delovne dobe in z vse kasnejšim zaposlovanjem mladih ljudi pa se poraja

http://www.fidimed.si/zdravstvene_teme/clanki_strokovnjakov/25/uspesno_staranje.html, 18.10.08

43 http://www.zveza-zotks.si/starejsi/gradivo/sociala/porocilo.html

vprašanje, če bo upokojevanje v prihodnosti sploh del našega življenja Normalno življenje

in vključenost v delo in družbo se vse bolj pomikata v starost.

Danes nimamo več jasnih življenjskih obdobij in zdi se, da se življenjska obdobja oziroma

stanja prekrivajo. Tretje življenjsko obdobje je vse manj kronološko obdobje, ki se začne po

prenehanju poklicne dejavnosti oziroma po upokojitvi. Ta kronološki red je pripadal

industrijskemu času, iz katerega izhaja tudi stereotip, da je delo in življenje ljudi razdeljeno

na življenjska obdobja. Te opredelitve so dokaj plastične in nefleksibilne, ki pa v družbi

nenehnega spreminjanja težko vzdržijo. Vidimo, da tretje življenjsko obdobje oziroma

značilnosti le-tega, lahko nastopi tudi večkrat vzdolž človekovega življenja in ne le samo po

upokojitvi. Tako se skozi življenje velikokrat znajdemo v stanju, značilnem za tretje

življenjsko obdobje oziroma za čas, ko se umaknemo iz plačanega dela; ne delamo ali

delamo manj, imamo več prostega časa, premislimo o tem, kaj je vredno in kaj ni vredno v

našem življenju, spremenimo pot, ipd..

Leta 1950 je J. A. Huet, utemeljitelj francoske gerontologije 44 uvedel izraz tretje življenjsko

obdobje, ki se mu je kmalu pridružil še izraz četrto življenjsko obdobje. Javno mnenje tretje

življenjsko obdobje povezuje z dejavnostjo, za četrto življenjsko obdobje pa velja, da je to

čas nemoči in odvisnosti (Findeisen 1997, str. 11). Ker se pričakovana življenjska doba in s

tem tudi obdobje vitalnosti podaljšuje, se je tretje življenjsko obdobje začelo ločevati še na

četrto življenjsko obdobje. Tako je bilo v industrijskem obdobju. Kaj pa v pozni moderni

Je takšna jasna delitev na obdobja sploh še mogoča

Upokojitev je »izum« moderne dobe. Preproste družbe je ne poznajo. Ljudje delajo dokler

zmorejo in to kar zmorejo. V primitivnih družbah in skupnostih imajo starejši odrasli svoje

mesto. Te družbe so skoraj večinoma odvisne od znanja in preteklih izkušenj, katere

prihajajo od prejšnjih rodov. Starejši odrasli veljajo za modre in izkušene. 45 (Findeisen

1998, str. 14 in 15)

S tem se strinja tudi Pečjak (1998, str 74-76) in nadalje pravi, da ljudje upokojitev

sprejemajo na dva načina. Če nekdo ni maral svojega dela ali ga je občutil celo kot breme, je

44 gerontologija – veda o staranju

45 Prenašanje izkušenjskega znanja teče brez posrednikov; starejši odrasli ljudje so cenjeni in spoštovani zaradi izkušenj in

znanja. Imajo jih za drugačne, posebne ljudi, ne povsem običajne. (prav tam)

upokojitev zanj lahko kot »blagoslov«. Vstopi v nov, prijetnejši čas življenja, kjer se lahko

posveti stvarem, ki zanje prej ni imel časa ali zbranosti (hobiji, kulturno udejstvovanje,

branje knjig). Univerza za tretje življenjsko obdobje jim omogoča dopolnjevanje ali pa

odkrivanje znanja, ki so si ga vedno želeli. Drugače pa upokojitev sprejmejo ljudje, ki so

radi delali, še posebej tisti, ki »so se v svojem delu našli«, ki so v njem našli vsebino in

smisel svojega življenja. Zanje je upokojitev travmatična, lahko ji sledi depresivno stanje,

lahko tudi upad duševnih funkcij. 46 (prav tam)

Podobno poudarja tudi Požarnik (Požarnik 1981, str 86-88), rekoč, da so stališča ljudi do

upokojitve zelo različna. Raziskave kažejo, da se ljudje par let pred upokojitvijo te veselijo,

saj bodo imeli čas zase in za različne stvari. Ko pa se čas upokojitve bliža, se njihovo

mnenje spremeni. Takoj po upokojitvi je kriza s soočanjem najtežja in stanje se izboljša šele

nekaj let pozneje.

Za čim manj težaven prehod, je pomembna tudi priprava na upokojitev. Starejši odrasli

delavci, ki so na upokojitveno obdobje primerno pripravljeni, imajo v povprečju manj

duševnih, psihosomatskih in socialnih problemov. Priprava na upokojitev se izvaja v obliki

predavanj (5-10 let pred upokojitvijo) in raznimi skupinskimi pogovori, s ciljem

realističnega orisa življenja po upokojitvi in le najboljšo prilagoditev na ta čas. (prav tam,

str. 89)

Predupokojitveno izobraževanje je namenjeno razmisleku, učnemu procesu, izboljšanju

osebnega in delovnega življenja, ni le skupek informacij namenjen boljšemu življenju v

prihodnosti, ampak predvsem lažjemu prehodu v pokoj. Za čim boljšo prilagoditev novemu

načinu življenja po upokojitvi je predvsem potrebno, da se prehod iz poklicno dejavnega

obdobja v nedejavno zgodi s čim manj pretresi in brez prevelikega obžalovanja ter da se

človek zanj svobodno odloči. (Findeisen 2003, str. 9-17)

Z upokojitvijo se zgodijo ne le družbene, temveč tudi psihološke spremembe, ki so še

močnejše, če je ločnica med dejavnim in t.i. nedejavnim obdobjem življenja ostra in nasilna.

Človek prične razmišljati o preteklem življenju. Vse tisto, kar je bilo nekoč vredno, postane

46 Pečjak (1998, str 74) ironično reče, »da se niso upokojili zato, ker so stari, marveč so se postarali zato, ker so se

upokojili«.

neresnično in ne nudi več psihološke opore. Preteklo življenje je potrebno v mislih

preoblikovati, pojasniti in utemeljiti pretekle odločitve, zaradi lažje povezave v sedanje

življenje oziroma s sedanjostjo. Po upokojitvi išče svoj novi jaz, kar vsekakor povzroča

negotovost. Potrebno je čim prej najti (nov) smisel življenja, v izogib neplodnosti le-tega ali

t.i. začasnega življenja. (Findeisen 1997, str. 11)

Findeisen (prav tam) naniza pahljačo možnosti ponovne vključitve starejših odraslih ljudi v

družbene dejavnosti. Trendi iz tujine nam lahko služijo kot vzor, vodilo in morda celo

»recept« vzpostavitve bolj skladne medgeneracijsko povezane družbe.

Starejši odrasli so v britanskih muzejih pogosto zaposleni kot kustosi ali muzeologi; v

mnogih evropskih mestih se izobražujejo za vodnike po mestu; v francoskih bolnišnicah se

vključujejo v projekte umetnosti in kulture ali se izobražujejo na področju psihologije

bolnika; vključevanje v društva, ki uvajajo internet v domove starejši odraslih in invalidnih

oseb; v Nemčiji starejši odrasli sodelujejo s študenti geragogike 47 . V Sloveniji se mnogo

starejši odraslih ljudi vključi v študijske krožke 48 in s tem se vpnejo v sistem lokalne

kulture. (Findeisen 1997, str. 11) V Sloveniji se je zgodilo tudi na tem področju marsikaj,

kar doživlja mednarodno odmevnost. Uvedli smo projekt kulturnih mediatorjev v slovenskih

muzejih kjer gre za izobraževanje starejših, tematsko glede na potrebe muzejev in o

prostovoljstvu in za hkratno izobraževanje muzejskega osebja za sprejem prostovoljcev in

za ustvarjanje novih prostovoljskih vlog zanje. V projektu gre za povezavo med Slovensko

univerzo za tretje življenjsko obdobje in muzeji. Danes je Slovenija na drugem mestu v

Evropi po udeležbi v izobraževanju starejših odraslih.

Tretje življenjsko obdobje, tako kot vsa ostala obdobja v življenju, je pogojeno tudi s

pričakovanjem družbe in je močno odvisno od družbenega in kulturnega konteksta. To, kar

družba v svojem širšem smislu od posameznika, pripadnika določene družbene skupine

pričakuje, imenujemo družbena vloga. Družbena vloga je celota družbenih pravil, norm,

vzorcev obnašanja in delovanja, ki se povezujejo z določenim družbenim statusom. Zajema

vedenjske vzorce, vsa obnašanja, ki jih družba pripisuje določenemu sloju prebivalstva,

47 geragogika – veda o izobraževanju starih ljudi

48 Cilj študijskih krožkov je združitev znanja, izkušenj in kulture pripadnikov različnih generacij. Medsebojno učenje in

delo v kraju, z namenom oživljanja krajevne tradicije.

posameznim poklicem, različnim družbenim skupinam, staršem, otrokom in nenazadnje tudi

starejšemu prebivalstvu. (Pečjak 1998 str. 61)

Vsak posameznik v svoji družbeni vlogi ponotranji norme in pričakovanja, ki jih vsebuje

ustrezni družbeni položaj. Socialna psihologija opredeljuje veliko teorij o vedenju

posameznika v različnih družbenih vlogah. Med njimi sta najpomembnejši dve, popolnoma

različni, teoretski tradiciji:

• funkcionalistična koncepcija vedenja v vlogi in

• etnometodološka koncepcija igranja vloge.

Funkcionalistična koncepcija opredeljuje, da vedenje v vlogi ustreza izvajanju neke funkcije

v družbeni skupini (funkcija izhaja iz skupno sprejetih norm v družbi, iz ciljev skupine itd.).

Po tej koncepciji je življenje organska celota, kjer ima vsak del svojo funkcijo.

Posameznikovo delovanje, v določenih situacijah v skupini, na podlagi socialne vloge kot

sistema vedenjskih pravil in situacijskih definicij, pa je model etnometodološke koncepcije

igranja (življenjske/gledališke) vloge. Navezujoč se na to koncepcijo lahko rečemo, da je

življenje zgolj skupek različnih socialnih vlog, katere prevzamemo za svoje in jih igramo,

med tem ko je naš osebni odnos do teh vlog lahko povsem različen. (Nastran Ule 2000, str.

377 - 379)

Družbeno vlogo, katera tudi starejši odraslim pripisuje neke norme obnašanja, torej lahko

razumemo na dva načina. Prvič, s poudarkom na način vedenja posameznika znotraj

določene družbene vloge in drugič, na način, da se posameznik z družbeno vlogo seznani, jo

osvoji in nadalje le-to igra, kakor mu družba zapoveduje in kakor se od njega (v tem

obdobju življenja) pričakuje.

Kljub temu, da družbene vloge na nek način omejujejo vedenje, predpisujejo (pričakovano)

obnašanje, prinašajo omejitve, družbena vloga prinaša tudi prednosti. Kot privilegij

družbene vloge starejši odraslih ljudi lahko štejemo na primer razne starostne popuste,

znižane cene blaga, vstopnic; omejitve pa so lahko posebni pregledi za podaljšanje

vozniškega dovoljenja, omejitve pri pridobitvi kreditov…(Pečjak 1998 str. 61) Kljub temu

pa je vprašanje različnih popustov za starejše dvorezno. Z nekaj popusti družba starejše

odpravi na družbeni rob in jih ne pripusti več do virov družbe.

Družba določa vloge vsem svojim pripadnikom, s tem tudi starejšimi, družbena vloga pa je

»koncept, s katerim določamo družbeno identiteto posameznika (…). Z družbeno vlogo se

povezuje več konceptov, med drugim tudi koncept družbenega položaja.« (Boudon in drugi

1995 v Findeisen 1999, str. 32) Starejši odrasli, ki prevzamejo družbeno vlogo

(internalizacija), ki jim je v družbi namenjena, se zavedajo svojih pravic in dolžnosti v zvezi

z družbenim položajem katerega pridobijo ob »vstopu« v to življenjsko obdobje. »Z

igranjem vlog posameznik sodeluje v družbenem življenju.« (Berger in Luckmann, 1992 v

Findeisen 1999 doktorska disertacija…) Njihovo obnašanje pa določa oziroma predpisuje z

družbenimi pričakovanji pogojena družbena vloga.

Omejitve, ki jih prinaša družbena vloga starejših odraslih ljudi, imajo dostikrat

diskriminatorno in noto predsodkov. Stereotipi starih ljudi so dostikrat negativni (nemoč,

odvisnost, pešanje različnih sposobnosti, konservativnost, slab spomin itd.), le redkeje pa so

tudi pozitivni (modrost, izkušenost, ljubeč odnos do potomcev itd.).

Z družbenimi vlogami se starejši odrasli ljudje na raznolikih področjih vključujejo v družbo,

kar na posameznika deluje vzpodbudno in pozitivno. Druženje z ljudmi, sorodniki, pomoč

pri varstvu (morebiti tudi pri vzgoji) vnukov, deljenje interesov, učenje drug od drugega,

pogovor, in še na mnogo drugih načinov se socialne mreže, pod določenimi pogoji in s

prisotnostjo raznolikih družbenih vlog, ustvarjajo. Za stare ljudi, zaradi (večje) možnosti

morebitne socialne izolacije, je vključevanje v socialne mreže družbene strukture, še toliko

bolj pomembno.

Staranje vpliva na socialne mreže in obratno, torej tudi socialne mreže vplivajo na staranje.

Dragoš (Dragoš 2000, str 293 - 314) pravi, da so učinki socialnih mrež tesno povezani tudi z

zdravstvenim stanjem starih ljudi (tudi z nižjo smrtnostjo). Socialne mreže delujejo kot

nekakšen varovalni dejavnik, pod določenimi pogoji in odvisno od različnih okoliščin.

Bistvene so zlasti materialno stanje, fizična kondicija in spol. Tisti starejši odrasli z nižjimi

dohodki so praviloma bolj izpostavljeni zdravstvenim tveganjem, imajo slabši dostop do

zdravstvenih storitev. Zato je verjetno, da storitve socialnih mrež tisti z nižjimi dohodki bolj

potrebujejo in so posledično tudi bolj prizadeti, če ostanejo brez njih, kot premožnejši. Z

denarjem si starejši odrasli lahko olajšajo dostopnost storitev s tržno osnovo, torej se

pomanjkljiva vključenost v socialne mreže s tem lažje kompenzira. Podobno je tudi s

fizično kondicijo 49 starejši odraslih ljudi. Tisti, ki so fizično sposobnejši, so tudi manj

odvisni od socialnih mrež, in obratno.

Razlike med ženskami in moškimi se pojavljajo tudi pri (ne)vključevanju starejši odraslih v

socialne mreže. Dragoš (prav tam) izpostavi hipotezo, ki pravi, da so ženske zaradi

socializacijskih dejavnikov verjetno socialno bolj spretne, v socialnih mrežah se bolje

znajdejo, lažje vzpostavljajo stike, bolje vzdržujejo odnose; podporni učinki socialnih mrež

so potemtakem tudi bolje učinkoviti pri ženskah. Predvideva, da če se razlike v primarni

socializaciji in v kasnejšem življenjskem prevzemanju družbenih vlog odražajo med

ženskami in moškimi tudi v starosti, potem so moški (ki so predvideno manj socialno

spretni od žensk) tudi bolj socialno ranljivi, če ostanejo brez socialne podpore, v smislu

socialnih mrež. Raziskava na to temo, ki jo povzema Dragoš je bila izpeljana v ZDA, med

primerjavo karakteristik 4030 anketirancev, starih od 70 do 79 let. Ugotovili so, da imajo

socialne vezi močnejši učinek na moške anketirance, zlasti na tiste z manjšo fizično

kondicijo; učinki vdovstva na kardiovaskularno (srce in ožilje) smrtnost so večji pri moških

kot pri ženskah; socialne mreže delujejo bolj zaščitniško na tiste starejše, ki imajo nižjo

fizično kondicijo (koristijo tudi onim z višjo, a v manjši meri). Osnovni rezultat raziskav

lahko povzamemo v preprosto dejstvo in sicer, da so pri starejši odrasli populaciji pozitivni

vplivi socialnih mrež povezani že s samim številom socialnih vezi.

Kljub vsem raziskavam in potrjenim mnogim hipotezam, raziskovalcem še vedno buri

duhove dejanska povezava socialnih mrež z zdravjem starejši odraslih ljudi. Še vedno je

nejasno vprašanje, ali je pešanje zdravja starejši odraslih ljudi predvsem posledica

pomanjkanja socialnih mrež, ali pa se jim mreže redčijo zato, ker so šibkega zdravja.

Lennartsson (1999, v Dragoš 2000) daje večjo verjetnost predpostavki, kar je bolj verjetno,

da ljudje telesno in psihično zbolijo zaradi pomanjkanja socialnih stikov, kot pa da bi manj

kontaktirali zato, ker bi jih omejevali zdravstveni simptomi. Zanimiva je ugotovitev

raziskave švedskih starejših odraslih ljudi (77 do 98 let) v povezavi njihovega vključevanja

oziroma odnosov v družbeni skupnosti glede na njihovo zdravstveno stanje. Ugotovili so

49 Fizično kondicijo so v raziskavi ugotavljali s t.i. Nagijevo fizično-funkcionalno mero; gre za merjenje težav, ki jih imajo

stari ljudje pri opravljanju naslednjih (petih) nalog: potiskanje in vlečenje večjih stvari, poklekniti/upogibati se,

dvigati/prenašati določeno težo, iztegniti/razširiti roke in pisati/držati manjše stvari. (prav tam)

močno zvezo med stiki s sorodniki in testom PEF (Peak Expiratory Flow) 50 . Tisti

posamezniki, ki so brez vira kontaktov (socialni stiki z brati, sestrami, sorodniki…) imajo

nižje vrednosti testa PEF kot oni, ki imajo vsaj osnovne, četudi redke, tovrstne stike. Glede

na takšne rezultate lahko rečemo, da socialni stiki pomembno prispevajo k fizičnemu

zdravju starejšega človeka. Za telesno oziroma fizično zdravje, je odsotnost sorodnikov

verjetno bolj kritična kot maloštevilnost stikov z njimi. (Dragoš 2000, str. 293 - 314)

Morda lahko malce drzno sklepamo, da je tudi zdravje lahko nekako odvisno od druženja in

socialnih stikov oziroma s tem pogojeno. Včasih je dovolj že preusmeritev pozornosti in

zapolnitev misli s čim drugim kot s skrbjo o zdravstvenem stanju.

Torej, starejši odrasli ljudje lažje »preživijo« če so vključeni v družbene mreže, tam lahko

najdejo nove izvore življenjske energije, ostajajo v stiku z dogajanjem v družbi kateri

pripadajo in se obenem tudi prilagajajo in se seznanjajo s spremembami. Univerza za tretje

življenjsko obdobje je eden izmed načinov združevanja starejši odraslih ljudi. Skupni

interesi tu niso ključnega pomena. Že zgolj druženje, razbitje monotonega vsakdana je več

kot dobrodošlo in pozitivno vpliva ne samo na fizično/biološko in socialno plat

posameznika, temveč tudi na (pomembnejšo) duhovno oziroma psihološko stanje človeka v

jeseni svojega življenja.

50 PEF (Peak Expiratory Flow; »najvišja dihalna vrednost«) je test, s katerim izmerijo pljučno kapaciteto posameznika, ki

je vdihnil in z vso močjo izdihnil zrak. Potrdili so, da je PEF test dokaj zanesljiv pokazatelj telesne zdravstvene kondicije,

saj visoko korelira z določenimi zdravstvenimi problemi (visok krvni pritisk, bolečine v prsih, funkcionalne omejitve,

srčna kap, umrljivost…). (prav tam)

3. Univerza za tretje življenjsko obdobje

3.1. Nastanek Univerze za tretje življenjsko obdobje. Oblikovanje njenega

poslanstva in njenega socialnega kapitala

Slovenska univerza za tretje življenjsko obdobje »širi obzorja in združuje ljudi«. Tako se

glasi njen slogan, ki je nastal na podlagi izsledkov različnih raziskav in empirično

pridobljenih podatkov. Kaže na to, zakaj se sredi izobraževanja za življenje starejši

izobražujejo; da bi si pridobili novo znanje in osebnostno zrasli, da bi izstopili v javnost,

odprli svojo socialno mrežo in se tako povezali z drugimi socialnimi mrežami, ki jih

omogoča človeški, kulturni in socialni kapital univerze.

Univerza za tretje življenjsko obdobje je izobraževalna ustanova, ki je nastala in je ostala v

civilni družbi. Povezuje različne generacije med seboj (mlade, srednje stare in starejše).

Znotraj univerze udeleženi usklajujejo svoje cilje, pričakovanja, norme, da bi lahko skupaj

delovali in bili uspešni. Univerza ima različne cilje. Zadovoljuje tako osebne, kakor tudi

družbene potrebe. Gre za razvoj osebnih interesov ljudi, željo po spoznavanju novih stvari,

po učenju, za zadovoljevanje potreb in bujenje interesov slušateljev in mentorjev. Starejši

odrasli tam pogosto tudi preverjajo znanje, ki ga že posedujejo, izkušnje, ki so si jih že

pridobili.

Nastanek, delovanje in poslanstvo univerze

Slovenska univerza za tretje življenjsko obdobje je nastala po vzoru iz tujine. A ta vzor je

bil sprva dokaj skromen. Lekcija v francoskem učbeniku. Leta 1973 je profesor

mednarodnega prava na Fakulteti za družbene vede v Toulousu Pierre Vellas ustanovil prvo

univerzo za tretje življenjsko obdobje. Že naslednje leto je s pomočjo francoske socialistične

oblasti nastalo 83 podobnih univerz po francoskih mestih. To dejstvo kaže na to, kako zelo

je za socialni kapital pomembno, da se povezuje navzven, dobi oporo. (Findeisen, 1998)

V Sloveniji je univerza nastala po prizadevanjih, pod vplivom njenih želja, interesov,

raziskovanja in ustvarjanja lingvistke, strokovnjakinje na mnogih področjih povezanih tudi s

starejši odraslimi, Dušane Findeisen. Leta 1984 je v Centru za tuje jezike v Ljubljani razvila

prve eksperimentalne izobraževalne programe, jih raziskovalno spremljala in tako pridobila

prve slušatelje, s katerimi so si skupaj prizadevali za ustanovitev (prve) Univerze za tretje

življenjsko obdobje na Slovenskem. Hkrati je pričela nastajati tudi slovenska teorija tega

izobraževanja.

Univerze so plod dolgoletnega prostovoljnega dela strokovnjakov s področja izobraževanja

odraslih. Po začetnem raziskovalnem in eksperimentalnem obdobju dveh let obstaja

univerza že šestindvajset let. Devetintrideset Univerz za tretje življenjsko obdobje je

razpršenih po vsej državi, v mestih in manjših krajih, te pa združujejo predvsem starejše

slušatelje nad petdeset let pa tudi mentorje in različne sodelavce, predstavnike tudi drugih

generacij. Vsi so si v medsebojno pomoč. Vsak opravlja svoje naloge, vendar imajo vsi cilj,

pridobiti znanje, strukturirati si čas in ustvariti si socialne vezi, izboljšati družbeni,

psihološki, politični in gospodarski položaj starejših odraslih. Njeno delovanje temelji na

skupnem učenju, soodgovornosti in prostovoljnem delu slušateljev, mentorjev in sodelavcev

univerze. 51

Za Univerzo za tretje življenjsko obdobje lahko rečemo tudi, da je nacionalni

medgeneracijski projekt, saj se na njej srečujejo različne generacije mladih, srednje starih in

različne generacije starih. Srečujejo se in skupaj študirajo ljudje iz različnih socialnih okolij

in poklicev. Veliko ljudi tu z vrstniki pa tudi z mlajšimi deli svoje vrednote, oživlja znanje,

ki so si ga ljudje pridobili v prejšnjih življenjskih obdobjih, in ga dopolnjujejo ali pa

odkrivajo povsem nova področja. (Findeisen 2006, str. 10)

Univerza za tretje življenjsko obdobje je nevladna in neprofitna organizacija, s

prostovoljnim delom podprta organizacija, ki je namenjena izobraževanju in razvoju

starejših odraslih. Osnovno poslanstvo Univerze za tretje življenjsko obdobje je integracija

starejših odraslih v družbo. Namen Univerze za tretje življenjsko obdobje je razvijati

izobraževanje starejši odraslih za njihovo osebnostno rast, razumevanje lastnega položaja v

družbi ter za dejavno delovanje v družbi v dobro vseh rodov.

Interesi starejši odraslih za obisk univerze so različni. Opravljene študije so pokazale, da to

ni le povečanje obsega prostega časa ali sprememba načina življenja. (Kolbezen 2001 v

Šantej 2003). Velikokrat se za študij odločijo iz razloga, ki leži globoko v preteklosti. Gre

51 http://www.univerzazatretjeobd-drustvo.si

za t.i. nadomestno učenje; veliko je takšnih študentov, ki so si neko znanje želeli že v

preteklosti ali skozi celo življenje in si ga iz takšnih in drugačnih razlogov niso (znali)

usvojiti ali si ga privoščiti. Mnogi si želijo svoje že obstoječe znanje obnoviti, nadgraditi.

Močan interes za izobraževanje gre pripisati tudi želji po izboljšanju odnosov z domačimi

(člani družine) ali za pomoč domačim. Starejši odrasli si velikokrat želijo bolje razumeti

sebe in družbo nasploh, dogajanja okoli sebe, biti v stiku z drugimi generacijami. (Šantej

2003, str. 18 - 24)

Prav takšni motivi vključevanja starejši odraslih na univerzo so dobra podlaga za gradnjo

socialnega kapitala. Želja po združevanju, po spoznavanju novih ljudi, njihovih navad, želja

po druženju in medsebojnem zaupanju je temelj ustvarjanja novih (ali obnavljanja starih)

socialnih vezi. Lahko rečemo, da se na Univerzi za tretje življenjsko obdobje se ustvarja

socialni kapital.

Findeisen (2006, str. 10) opredeljuje univerzo ne samo kot obliko medgeneracijskega

delovanja, ampak tudi kot pomembno obliko socialnega kapitala. Odnosi, zgrajeni na

podlagi izmenjave znanja, izkušenj in kulture štejejo.

Študij in učenje na Univerzi za tretje življenjsko obdobje je organiziran na več načinov.

Temeljna oblika so študijski krožki 52 . Poleg teh, na univerzi potekajo tudi predavanja,

delavnice, izobraževalni tabori, terensko in raziskovalno delo, poletna univerza. (Findeisen

2001, Univerza za …) Uveljavljajo tudi druge (drugačne) izobraževalne oblike kot so

različne tematske učne delavnice, učenje v parih, raziskovalno in sodelovalno učenje,

samostojno, reševanje problemskih nalog (tako življenjskih kot študijskih) ter učenje z

delovanjem.

52 Študijski krožki so kot oblika neformalnega izobraževanja odraslih oblika, ki je najbližja življenju. So oblika

neformalnega učenja, v kateri se zbirajo ljudje, ki se želijo nečesa novega naučiti o določeni temi, se družiti in narediti

nekaj koristnega za svoj kraj in druge ljudi. (http://www.drustvo-interes.si/izobrazevanje/studijski_krozki.htm, pridobljeno

25.11.2008)

Poleg mentorja so vir učenja tudi slušatelji, ki sami s svojimi izkušnjami, znanjem, odkrivanjem in kulturo sodelujejo in

dopolnjujejo medsebojno učenje. Študijski krožek, kot oblika skupinskega izobraževanja, je izvirno nastala okoli leta 1900

na Švedskem.

Izobraževalna srečanja praviloma potekajo enkrat na teden, po dve ali tri pedagoške ure

skupaj, kontinuirano skozi vse študijsko leto, ki se začne v začetku oktobra in konča maja

naslednjega koledarskega leta. Če je le mogoče, študijske skupine svoje učenje na koncu

predstavijo z raznolikimi t.i. študijski nasledki; to so lahko razstave, prevodi, literarni

večeri, razne oddaje, priprava študijskih izletov, raznih projektov, objava raziskovalnih

rezultatov, sodelovanje z različnimi društvi. 53 Vsaka od teh učnih skupin ima več ciljev:

osebnostno rast udeležencev (in mentorja), izboljšanje identitete starejši odraslih, krepitev

samozavesti in vzpodbuda za vključevanje v družbo, uveljavitev predhodnega znanja,

izkušenj in kulture ter pridobitev novega znanja za spreminjajoče se družbene vloge in za

razumevanje družbenega okolja ter povezovanje z njim.

Področja delovanja univerze so zelo raznolika in široka:

• izobraževanje starejši odraslih, kontinuirane študijske dejavnosti

• predupokojitveno izobraževanje v sodelovanju z Gerontološkim društvom Slovenije

• izobraževanje starejših odraslih za samozaposlitev

• izobraževanje starejših odraslih za prostovoljno delo

• izobraževanje starejših odraslih za prispevanje k lokalnemu razvoju

• izobraževanje starejših odraslih in javnosti za spreminjanje položaja starejših

odraslih v družbi in za dejavno sožitje z drugimi generacijami

• svetovanje starejšim odraslim za življenje in reševanje življenjskih vprašanj

• izobraževanje za razvoj novih univerz za tretje življenjsko obdobje

• izobraževanje mentorjev starejši odraslih

• izobraževanje strokovnjakov s področja socialnega varstva in drugih strokovnjakov

v povezavi z vprašanji starejših odraslih ljudi

53 http://www.univerza zatretjeobd-drustvo.si

• izobraževanje starejših odraslih delavcev, delodajalcev in javnosti za spreminjanje

položaja starejših odraslih delavcev

• povezovanje z evropskimi partnerji v projektih razvoja izobraževanja starejši

odraslih

• povezovanje s sorodnimi ustanovami doma in v tujini

• študijske izmenjave slušateljev

• projekti izobraževalnega in kulturnega turizma 54

• projekt Kulturni mediatorji v slovenskih muzejih

• povezovanje z nevladnimi organizacijami za razvoj civilne družbe

• založniška dejavnost

• razvojno raziskovalna dejavnost

• mentorstvo mladim raziskovalcem in študentom

• priprava strokovnih posvetov. (Šantej 2003, str. 18 – 24)

Poleg kognitivnih ciljev v izobraževanju imajo starejši odrasli še druge cilje. Glavni namen

univerze je, da starejše odgovorno in dejavno poveže s skupnostjo ali družbenim okoljem,

da to okolje znova postane njihov svet. Odgovornost (zase in za druge), samoorganizacija in

avtonomnost so ključnega pomena pri (ponovnem) vključevanju v družbo (družbeno

integracijo) v tem življenjskem obdobju. S pomočjo izobraževanja naj bi starejši odrasli v

odnose vstopali bolj pozitivno. Gre za odgovorne odnose, ki se ustvarjajo tako med študenti

samimi kot med študenti in mentorjem. »V odgovornih odnosih se starejši odrasli srečujejo

z drugačnostjo drugega, kar je tudi temeljni pogoj za učenje in ustvarjalnost.« (Findeisen

1999, str. 217) Kadar pri organizaciji svojega znanja sodelujemo sami, takrat se učimo bolj

54 Kulturni turizem je tista vrsta turizma, »pri kateri gre predvsem za širjenje splošne razgledanosti, za pridobivanje znanj

in željo po čustvenem doživljanju ob odkrivanju dediščine in ozemlja, ki vsebuje prvine kulturne dediščine«. (Findeisen

2001, str. 183)

spontano in brez zadržkov. V izobraževanju odraslih skušamo razviti »kulturo odgovornosti

v nasprotju s kulturo ubogljivosti, ki ji ljudje pripadamo skozi večino svojega življenja«.

»Samostojnost in organiziranost v izobraževanju starejših odraslih je naravna posledica

odgovornosti, ki jo največkrat vzpodbudita mentor in animator skupine.« (prav tam, str.

220)

Slovenska univerza za tretje življenjsko obdobje je tudi pestro mednarodno aktivna. Stike

navezuje povsod po Evropi. Je tudi ustanovna članica mreže evropskih univerz LILL 55 pri

Centru Zawiw redne Univerze v Ulmu. Nekatere povezave so stalno aktivne, druge le

občasno. 56

55 »learning in later life«

56 http://www.univerzazatretjeobd-drustvo.si/mednarodnadejavnost.htm

4. Analiza socialnega kapitala na Univerzi za tretje življenjsko obdobje

4.1. Opredelitev raziskovalnega problema in raziskovalnih vprašanj

Prebivalstvo se v razvitejših delih sveta stara, kar pomeni, da bo v prihodnosti starejši

odraslih ljudi vse več, mladih pa vse manj. Spremenjena podoba prebivalstva od družbe

zahteva spremembe. Vse te spremembe pa potrebujejo odgovor tudi na področju

izobraževanja odraslih. Imeli bomo opravka z velikim številom upokojencev, ki so svojo pot

na trgu dela že zaključili. Kar pa ne pomeni, da v družbi ne želijo več sodelovati in dejavno

prispevati k njenemu razvoju in dobrobiti. Gradnja dobrih medsebojnih odnosov vsekakor

prispeva k družbeni rasti – tako ekonomski kot socialni. Močnejši kot je socialni kapital,

bolj je družba vzajemno močna, harmonično povezana. Združevanje ljudi na vseh področjih

posameznikovega življenja pomembno pripomore k boljšemu počutju posameznika in

posledično k njegovi višji funkcionalnosti znotraj (in navzven) njegovega socialnega

omrežja.

Za lažje vključevanje in dejavno sodelovanje v družbi je pomembno tudi kako so starejši

odrasli vključeni v »svojo« družbo, v svet, ki jih obkroža. Predvidevamo, da je za starejše,

še preden se vključijo v sodelovanje z drugimi generacijami, predvsem pomembno, kakšne

imajo odnose (če jih imajo) s svojimi vrstniki in ljudmi, ki jih obkrožajo v njihovem

vsakdanu. Univerza za tretje življenjsko obdobje predstavlja precejšen del izobraževanja

starejši odraslih ljudi. Starejši odrasli, ki se tu srečujejo svoje odnose gradijo na izmenjavi

znanja, zaupanju in medsebojni povezanosti.

V raziskavi ugotavljamo, kako obiskovanje univerze vpliva na socialno mrežo njenih

slušateljev in kolikšen je ta vpliv znotraj študijskih skupin, in ali seže tudi navzven, v

»drugo« družbeno polje starejših slušateljev. Zanima nas tudi, kaj je tisto najpomembnejše,

kar jih motivira za obiskovanje univerze, kakšen je namen obiskovanja univerze, oziroma

zakaj se na univerzo vračajo, in ali so se morda spremenili tudi oni sami.

Raziskovalna vprašanja:

1. Kako izobraževanje na Univerzi za tretje življenjsko obdobje vpliva na odnose in na

širjenje socialne mreže slušateljev

2. V kolikšni meri izobraževanje in socialno omrežje vplivata na transformiranje

slušateljev univerze

3. V kolikšni meri slušatelji zaupajo, komu in zakaj

4. Kaj njihovo obiskovanje univerze pomeni za njihovo socialno okolje

Raziskovalna vprašanja smo oblikovali izhajajoč iz literature o socialnem kapitalu in opisa

različnih prvin tega; pa tudi na podlagi prvih pilotnih razgovorov, ki smo jih imeli s

slušatelji ene same študijske skupine.

4.2. Metodologija

Metoda raziskovanja

V diplomskem delu sem kot raziskovalno metodo uporabila obliko intervjuja s pomočjo

odprtih vprašanj. Raziskovala sem stališča, mnenja in vedenja posameznikov ali skupin. To

kvalitativno raziskovanje sem izvedla v obliki poglobljenega individualnega intervjuja. Z

individualnimi pol-strukturiranimi intervjuji sem pridobila količinsko in kakovostno zelo

obsežne informacije, ki so mi omogočili vpogled v posameznika in njegove predstave, s

temi bogatimi empiričnimi podatki pa sem analizo lahko opravila relativno enostavno.

Vse spraševanke so bile izredno sodelovalne in odprte za razpravo, zato je bilo občasno

razmeroma težko slediti zastavljenim raziskovalnim vprašanjem, ampak sem s širšim

obravnavanjem problematike dobila še boljši vpogled v stališča in poglede spraševancev.

V obdobju od 25. marca do 10. aprila 2009 smo opravili intervjuje, in sicer polstrukturirane,

s petimi spraševankami. Intervjuji so potekali individualno, v sproščenem

vzdušju in so trajali od 50 do 70 minut. Opravljali smo jih na različnih krajih. V knjižnici in

v kavarni, pri spraševanki na domu v Postojni in pri dveh doma v Ljubljani.

Raziskovani vzorec

V vzorec raziskovanja smo vključili pet spraševancev, pet žensk, ki so vse vključene v

študijski krožek transakcijske analize oziroma medsebojnih odnosov. Rodile so se v

obdobju od leta 1938 do leta 1949 in imajo od 60 do 71 let.

Vse spraševanke so slušateljice iste študijske skupine na Univerzi za tretje življenjsko

obdobje v Ljubljani in vse obiskujejo samo en študijski krožek. So pa že »stare« slušateljice

univerze, saj jo obiskujejo že od 6 let do 12 let. Obiskovale so že vrsto različnih študijskih

krožkov (oblikovanje gline, angleški jezik, geografija, risanje in slikanje, umetnostna

zgodovina, španski jezik…).

Dve spraševanki imata srednješolsko izobrazbo; poklica, ki sta jih opravljali sta bila vodja

izvoza in kemijski tehnik. Dve spraševanki imata visoko izobrazbo in njuna zadnja poklica

sta bila svetovalka v upravi podjetja in umetnostna oblikovalka (modno oblikovanje pletenin

in tekstila), slednja je zaposlena kot samostojna podjetnica. Ena spraševanka ima magistrsko

izobrazbo in sicer je magistra farmacije; zadnji poklic, ki ga je opravljala pa je bil

samostojna strokovna sodelavka v farmacevtski industriji.

Vsem spraševankam se zdi, da je bilo takrat, ko so bile one del formalnega izobraževanja,

izobraževanje na splošno v družbi, pomembno. Nekaterim bolj, drugim manj, ena pa se ne

spomni kaj je bilo v družbi pomembno, ve pa, da je bilo pomembno pri njih doma. Njihovi

starši so opravljali različne poklice. Očetje so bili po poklicu upravnik knjižnice, receptor v

hotelu, računovodja, kmet ter magister farmacije. Matere pa otroška negovalka,

računovodkinja (kasneje tudi šivilja), fotografinja, gospodinja (kmetica, mama), umetnostna

zgodovinarka.

Tri spraševanke že od mladosti živijo v mestnem okolju, dve pa prihajata iz vasi. Od tega

ena iz bogate kmečke družine, druga pa iz oddaljene kmetije.

Zbiranje raziskovalnega gradiva in opis instrumenta

Za metodo zbiranja empiričnega gradiva smo uporabili metodo spraševanja in sicer polstrukturirani/usmerjeni

intervju. Metoda poteka v razgovoru s spraševancem, kjer

spraševalec predstavi temo in usmerja pogovor v okviru vnaprej sestavljenih okvirnih

vprašanj, ki so predmet problematike, spraševanec pa podaja svoje mnenje oz. razmišljanja

na zastavljena vprašanja. Spraševalec poskuša s podvprašanji temo poglobiti oz. razjasniti

posebnosti ali nejasnosti, hkrati pa preoblikuje morebitna že odgovorjena vprašanja, tako da

pogovor teče gladko. Poznamo več vrst intervjujev, naš sodi med tematske intervjuje, saj

smo z njim želeli pridobiti podatke spraševanca o določeni temi.

Pred intervjujem smo spraševancu razložili, da gre za raziskavo, kjer potrebujemo njegovo

sodelovanje za kakovostno izvedbo raziskave. Pridobili smo tudi njihova soglasja za

snemanje intervjuja, saj nam le to omogoča kasnejšo obdelavo podatkov. Poudarili smo tudi

anonimnost raziskave, kar je pustilo spraševancem več svobode pri odgovarjanju, zaradi

česar so bili odgovori konkretnejši, bolj detajlni in s tem naši podatki kakovostnejši.

Pred intervjujem smo imeli pripravljena okvirna vprašanja, predvsem odprtega tipa, ki smo

jih kasneje uporabili za usmerjanje razgovora. Vsekakor pa je bil razgovor voden bolj v

sproščenem ozračju, kar je intervjuvancem omogočalo podajanje neobremenjenih in pristnih

odgovorov. Za tehnično izvedbo intervjuja smo uporabili digitalni snemalnik, ki je bil pri

razgovoru povsem nemoteč, kar je spraševalcu in spraševancu omogočilo neoviran potek

razgovora, nam pa kasnejšo analizo podatkov.

Priprava podatkov in analiza

Osnovno empirično gradivo (zapise intervjujev) smo prepisali (transkribirali) in uredili. Pri

prepisovanju smo pustili na desni strani širši rob, kamor smo vpisovali kode (pojme). Ti

zapisi intervjujev so bili izhodišče za analizo. Zapise smo nato razčlenili in tako dobili enote

kodiranja. Za enoto kodiranja smo izbrali frazo, misel, stavek ali odstavek. Dele besedila

smo izpustili, kajti nekateri deli besedila so bili irelevantni za namen raziskave, preostale

dele besedila pa smo podčrtali in oštevilčili z zaporednimi številkami, da smo lahko pozneje

povezali pojem, ki smo ga pripisali, z deli besedila, na katere se je nanašal. Pri oblikovanju

pojmov smo uporabili odprto kodiranje; posameznim delom besedila smo pripisali izraze za

pojme, za katere smo menili, da jim najbolje ustrezajo. Besedila, ki smo jim pripisali isti

pojem, smo zbrali skupaj in tako organizirali podatke. Sorodne pojme smo nato združili v

kategorije in jih tudi poimenovali. Uporabili smo postopek kategoriziranja in tako dali isto

ime več različnim opisom, v katerih smo prepoznali isto potezo. (Mesec 1998, str. 104–105)

Pri kvalitativnem raziskovanju uresničujemo načelo preverljivosti, tako da podrobno

opišemo celoten postopek raziskave, še posebej postopek analize, v kateri oblikujemo pojme

in ugotavljamo pravilnosti ter vzorce ravnanja, doživljanja in interakcij. V kvalitativni

raziskavi je pomembno tudi dokazovanje in postopna graditev pojmov iz empiričnega

gradiva – torej opišemo pot do končnih ugotovitev in svoja postopoma razvijajoča se

razmišljanja; opazovanja opišemo v nastajanju in vsako ugotovitev podkrepimo z

argumenti. Tako na osnovi kvalitativnega empiričnega gradiva izdelamo postopke

argumentiranega sklepanja. V kvalitativni raziskavi tudi jasno in razvidno opišemo postopke

sklepanja in postopnega abstrahiranja pojmov različni ravni abstraktnosti iz empiričnega

gradiva. (Mesec 1998, str. 45–46)

5. Ugotovitve in interpretacija

Zdi se pomembno poudariti, da so spraševanke na vsa vprašanja povezana z Univerzo za

tretje življenjsko obdobje, odgovarjala z izjemno pozitivnim pristopom, navdušeno, z

veseljem, na način, » da je to pa res dobra stvar«.

Vpliv univerze na odnose in širjenje socialne mreže

Odgovori spraševank večinoma potrjujejo, da se z obiskovanjem Univerze za tretje

življenjsko obdobje, širi njihova socialna mreža in odnosi z ljudmi izboljšujejo. Odnosi s

»sošolci« so prijateljsko sodelovalni, na univerzi se počutijo dobro, prijetno in sproščeno.

Na univerzi se v študijskih krožkih rojevajo primarne socialne skupine, pletejo se socialna

omrežja, ki se lahko razširijo v nova, vzpostavlja se povezovanje (angl. bonding), saj se

izrazi kot odnos med ljudmi s podobnimi življenjskimi situacijami, položajem upokojenca.

Dopuščamo, da je študijska skupina transakcijske analize k odnosom bolj obrnjena kot

druge in da to pomaga ustvariti primarno socialno skupino hitreje kot pri drugih

izobraževalnih tematikah.

Intervjuji so pokazali, da so slušatelji med seboj povezani in da si pomagajo pri dajanju

nasvetov, tako praktičnih kot svetovalnih. Ljudje, ki so jih spraševanci na univerzi spoznali,

so jim pomagali priti v stik tudi z drugimi ljudmi. Kadar kdo potrebuje kakšen nasvet, na

koga se obrniti in podobno, si med seboj svetujejo in priporočajo:

»…sigurno mi je kdo kdaj povedal za koga, ki kaj ve ali pa kaj zna…«

»…sem pa jaz povedala že velikokrat komu, na koga se lahko obrne, kam lahko povpraša za

kakšno zadevo…«

»…ko je bil ta sejem Narava in zdravje, smo šli, pa so nam potem povedali, kdo lahko kje

kaj dobi…spoznaš različne ljudi, pa če kaj potrebuješ...».

S tem, da izmenjujejo informacije o morebitnih storitvah, se njihova socialna mreža širi

navzven. Kot smo predvidevali, so slušatelji željni menjati svoje dobre izkušnje tudi z

drugimi, z veseljem svetujejo in vstopajo v simetrične odnose z drugimi.

Samo ena od spraševank je izrazila mnenje, da nikoli ni prišla v stik s kom drugim z

Univerze, preko ljudi na Univerzi:

»… ne…«, »…ne bi vedela, ne spomnim se…ampak mislm da ne…«.

Lahko sklepamo, da se informacije o obstoju univerze zadovoljivo širijo med tiste, ki jim

pridejo prav. Za univerzo so spraševanke izvedele od ljudi, ki so na univerzo že prej

prihajali:

»…na jogi, od kolegice…pa tudi od moje sestrične…«

»…poznam dosti ljudi…že prejšnji sodelavci so jo omenjali…«.

Ali pa iz tiskanih medijev:

»…pravzaprav iz enega članka v časopisu…že kar nekaj let nazaj…«, »…povedal mi za

univerzo mi ni nihče, mislim, da sem to nekje zasledila v tisku…«.

Za Univerzo za tretje življenjsko obdobje je pomembno, da je vidna. To je tudi način, da

postaja velika in to je tudi način, da socialni kapital postaja velik. Pojavno bistvo (vsake)

oblike kapitala je v tem, da bolj ko je viden, večji je in ko je večji, je tudi bolj viden.

Tisti slušatelji, ki univerzo obiskujejo že dalj časa, so svoje zadovoljstvo z njo uspešno

razširili v socialni krog potencialnih prihodnjih slušateljev. To potrjujejo odgovori

spraševank, ki so za univerzo izvedele od slušateljev, ki so na univerzo že prej prihajali.

Hkrati pa je takšno širjenje informacij tudi v skladu z vsakdanjo ljudsko modrostjo, ki pravi,

da dober glas seže v deveto vas.

Delo in poslanstvo Univerze za tretje življenjsko obdobje se v medijih vedno bolj

predstavlja. Kot je razvidno iz intervjujev, veliko ljudi svojo prvo informacijo o obstoju

univerze dobi prav tam. Članki profesorjev, mentorjev, slušateljev, rezultati dela, vabila na

razstave, poročanja z delavnic, opis študijskih krožkov ali pa samo splošne predstavitve

univerze pripomorejo k osveščanju ciljne publike in odgovori naših spraševank so potrdili,

da je temu tako.

Kar nekaj slušateljev univerze prihaja na predavanja še ko so zaposleni. S tem morda želijo

omiliti stresen prehod s trga dela v upokojitveno obdobje, ciljno naravnati svoj prosti čas,

ustvariti nova socialna omrežja za čas »po«… Tako se socialno omrežje ne omejuje samo na

službo in sodelavce, ampak se v takih primerih širi tudi že na področje, ki je za enkrat še v

prihodnosti.

Ena spraševanka je začela univerzo obiskovati že kot zaposlena:

»…začela sem hoditi že ko sem bila še zaposlena…«.

Na vprašanje, če so tudi oni komu priporočali obisk univerze, so vse spraševanke odgovorile

pritrdilno, ena je povedala celo kam hodijo tiste, ki jih je ona »pripeljala«:

»…ja, sem priporočala…«

»…ja recimo, ta moja sošolka še iz srednje, ki hodi na angleščino recimo...«

»...dve gospe sta šli potem na umetnostno zgodovino…«

»...ja, seveda sem…priporočam vsem, ki me kdaj kaj vprašajo…pa tudi pri planincih sem

povedala…«.

To, da univerzo priporočajo tudi drugim, je pokazatelj, da je univerza privlačna iz različnih

razlogov.

Ena izmed spraševank je povedala, da se včasih »boji« priporočati univerzo ljudem, da jih

ne bi spravila v neprijeten položaj češ, da ni morda mislili, da ima slabo mnenje o njihovem

znanju:

«...samo to je tako, če nekoga nekaj ne zanima…če bi komurkoli rekli, bi si lahko mislil, ali

še ne znam dovolj pa tako…a nisem že dovolj pameten…«.

Odgovor priča o tem, da ljudje dobronamerno informacijo ali nasvet lahko sprejmejo na

različne načine. Ni nujno, da je vsak odziv pozitiven, zato morda previdnost ni odveč;

predvsem pa prihodnjemu slušatelju.

Poleg pridobivanja novega znanja in ciljno porabljenega časa, je bil razlog zakaj hodijo na

univerzo tudi, da gredo ven oziroma:

»...da se mi nekaj dogaja...«,

in da jim je prijetno ter da spoznavajo nove ljudi:

»…ker mi je univerza simpatična…človek lahko koristno čas porabi…da nekaj novega sliši,

pa da druge ljudi spozna…tudi takim recimo, ki še niso upokojeni povem, da je to

dobro…ker mogoče ne vedo…«

»…vedno rečem, da je to ena super zadeva, pa ne glede na razlog zakaj boš hodil…da imaš

občutek da si nekam šel…«

»…kadar le imam priložnost povem, da obstaja način kako izkoristiti čas…«.

Nedvomno je razlog obiskovanja univerze potreba, po izstopu v javnost oziroma širjenju

socialnega omrežja, četudi je včasih ta potreba nezavedna. To trdno potrjujejo tudi odgovori

spraševank, ki univerzo priporočajo ostalim, z namenom spoznavanja novih ljudi ter

pridobivanja novega znanja in spoznanj - tudi od slušateljev. Gotovo je pomemben razlog

tudi koristna (u)poraba prostega časa, načinov za to je mnogo; če povzamemo, je univerza

po mnenju spraševank sinonim za združitev prijetnega s koristnim.

Prijetno počutje je eden izmed glavnih razlogov, da neki socialni skupini lahko pripadamo

in da v njej vztrajamo. Občutek sprejemanja in sproščenost sta pogojena z medsebojno

pripadnostjo in spoštovanjem. Socialni krog s takšnimi lastnostmi lahko optimalno deluje,

člani med seboj sodelujejo ter svoje znanje in vrline širijo tudi navzven, v druge socialna

okolja, ki so kakorkoli povezana z obstoječo skupnostjo. Odgovori spraševank so potrdili,

da se v svoji študijski skupini počutijo prijetno, sproščeno in da se imajo dobro, kar ustreza

širitvi socialne mreže. Kadar odnosi niso dobri, se mreža ne širi.

»…se zelo dobro počutim, zato ker mi je prijazno…«

»…ja dobro mi je, sproščeni smo…kakor sem že rekla…«

»…ja seveda, sigurno se zelo dobro počutim…«

»…ja čist v redu je…sicer v mejah »pričakovanega«…dobro je…«.

Dobro se počutijo tudi zaradi občutka identifikacije in »delitve« podobnih skrbi, problemov.

Možnost primerjave svoje življenjske poti ali osebnih prepričanj in mnenj z drugimi, se je

izkazala tudi kot razlog dobrega počutja v študijski skupini. Občutek poistovetenja z

drugimi in odkritje podobnosti in razlik slušateljem vliva občutek sprejetosti ter možnost

izmenjave mnenj in nasvetov.

»…ja seveda da se…mogoče zaradi tega, ker vidm, da imajo tudi druge podobne probleme,

da nihče ni brez…ta občutek ko se primerjaš…«

Mnenja o tem, ali so na univerzi spoznali kakšnega človeka, ki jim je postal bližnji so precej

deljena, a vendar enaka; prijateljstvo in medsebojna povezanost, vsaj v času, ko se družijo

na predavanjih ali na kavi po predavanjih. Prav bližnjega niso spoznale, a si na univerzi med

seboj zaupajo na splošno:

»…nasploh si zaupamo med sabo…«.

Medsebojno zaupanje je kot temelj izražanja prisotnosti socialnega kapitala na univerzi

nedvomno prisotno.

Ena od spraševank pravi, da so s sošolkami postale prijateljice tudi zasebno; če se že ne

videvajo, pa so stalno v stikih preko elektronske pošte:

»…te kolegice ko hodimo skupaj, to si neprestano dopisujemo, preko računalnika…si

pošiljamo razne šale pa novosti…saj smo kolegice, ne samo na tretji univerzi, ampak

zasebno tudi…«.

Slušatelji se torej družijo na različne načine tudi izven univerze.

Odgovor spraševanke potrjuje dobre odnose in širjenje socialne mreže prek univerze, tudi

ko niso več sošolci:

»…recimo ravno sedajle…sem srečala eno gospo ki sva skupaj na angleščino hodile…in sva

se objeli, poklepetali, kako si kej…in z eno gospo, ki ne hodi več, se tudi večkrat srečava in

greva na kavo…«.

Socialne vezi, ki so nastale na univerzi so močne in se ohranjajo tudi vnaprej.

O pomembnosti druženja tudi po predavanjih za vzpostavitev boljših odnosov priča tudi

odgovor, ki sicer pravi, da na univerzi ni spoznala bližnjega, a vendar ne izključuje te

možnosti. Prav tako opozori na verjetnost »zaprtih odnosov« pri starejši odrasli populaciji.

Pravi, da starejši ko si, težje naj bi širil svoj krog prijateljev in ostajaš pri ljudeh, ki jih

poznaš že dalj časa:

»…nisem spoznala bližnjega…saj mogoče ravno zaradi tega, ker jaz grem ponavadi domov

s predavanja…druge se še družijo…sigurno so prijateljice…saj ne rečem da ne bi mogla

iti prijateljica s kakšno, samo je tako, starejši kot si…bolj ti je všeč družba takih ljudi, ki

jih že dalj časa poznaš…vsak ima tisti neki svoj krog…«.

Ena od spraševank pa je na univerzi spoznala prav posebnega človeka, ki ji v življenju

veliko (največ) pomeni in sta od takrat, z medsebojnim spoštovanjem, nerazdružljivi

prijateljici. Pravi:

»…ja to pa ja…Ivica moja…ki mi je kot mama, mislim prjateljce sva, imenitna gospa

je…tako srčen človek…«.

Intervjuji so pokazali, da se slušatelji med seboj socialno povezujejo in si zaupajo.

Prijateljske vezi in poznanstva, ustvarjena na univerzi, trajajo tudi še po tem, ko slušatelj

morebiti preneha z obiskovanjem univerze.

Nekatere spraševanke opravljajo prostovoljno delo:

»…prostovoljno delo z veseljem opravljam, na Karitasu sem ja…«

»…ja prostovoljno tako, da plačujemo članarino…«,

kar pomeni, da se njihov krog ljudi širi tudi v prostovoljske sfere. Ena od spraševank je

prostovoljno delo opustila zaradi nestrokovnosti skupine s katero je delala, hkrati pa izraža

skepso kar se tiče prostovoljnega dela pri velikih institucijah kot sta Karitas in Rdeči Križ:

»…pri Rdečem Križu ali pa Karitasu sigurno ne…sem pa delala ene dve leti pri Tvoj

telefon…«.

Negativnost do organizirane oblike prostovoljnega dela se je pokazala tudi pri drugih

spraševankah:

»…Hospic pa te zadeve ne…to pa jaz nisem za to…«.

Prostovoljnega dela ne opravljajo iz različnih razlogov. Preobremenjenost z delom do sedaj

v življenju oziroma želja po prostem času:

»…ne, načelno ne…sem imela zelo težko življenje…mislim da imam lahko sama svojih 5

minut za sebe…mislim da sem izpolnila svojo mero prostovoljnega dela…vedno sem morala

za druge živeti…in rečem temu hvala ne…«,

občutek fizične nezmožnosti in spolno razlikovanje. Gospa sicer dopušča možnost

občasnega prostovoljnega dela, a se za to ne čuti sposobno:

»…bi se verjetno našlo kaj…bi recimo kakšni ženski pomagala kaj, moškim ne…da ji kaj

skuham ali pa družbo delam…fizično tudi nisem tako močna…se ne čutim sposobno…«.

Torej, prostovoljno delo spraševanke sprejemajo različno. Lahko rečemo, da ima vsaka

svoje razloge za ali proti.

Občasno plačano delo bi več ali manj vse spraševanke z veseljem opravljale, kar kaže na

željo po ponovni vrnitvi na trg dela, vsaj za nekaj ur dnevno:

»…prav gotovo bi, z veseljem opravljala plačano delo…«

»…z največjim veseljem…delala bi kakšne štiri urice na dan…«

»…bi šla tudi kaj delat' še…«

»…tudi na to sem že mislila…ja seveda bi kaj delala…«.

Poleg zasluženega denarja, sta razloga zakaj bi opravljale plačano delo, tudi družba,

izkoriščen čas in primanjkljaji, zaradi navade, da je treba delati:

• finančni razlog (motiv): »…manjka mi denarja…«, »…samo s penzijo si ne morem

zadovoljiti vseh potreb ki jih imam…da bi imela za smetano na kavi…«, »…te knjige

kupujem stalno in s penzijo je to tako, zelo na tanko…«

• druženje in izkoriščen čas: »…preveč je časa…dobro je da sem nekako v družbi…«

• pogrešanje dela: »…manjka mi to da ne delam…«.

Prvi razlog, zakaj bi opravljale plačano delo je seveda finančna okrepitev, saj s povprečnimi

mesečnimi prihodki ne morejo v celoti zadovoljiti svojih potreb. Predvsem je pomembno,

da se slušatelji čutijo sposobne opravljati družbeno (in osebno) koristno plačano delo.

Odgovori potrjujejo, da starejši odrasli z upokojitvijo niso za v »staro šaro« in nesposobni

za vsakršno delo, temveč so pomemben del prebivalstvene slike, katerega bi bilo potrebno

uporabiti in omogočiti vrnitev na trg dela (seveda pod določenimi pogoji), če si starejši

odrasli tega želijo.

Zakaj plačanega dela ne bi opravljale, so utemeljile z različnimi razlogi.

Ena spraševana je upokojena invalidsko in si zaradi tega ne upa delati plačanega dela:

»…si pravzaprav ne upam tako začeti tega, k jst sem na invalidski penziji, pa me je mal

strah, da bi mi mogoče to tudi odvzeli potem…«.

Druga je bila skeptična glede plačanega dela z razlogom prevelike odgovornosti, fizične

nezmožnosti in plačevanja davkov:

»…samo potem je treba dohodnino plačat…plačano delo je obveznost…kakšen dan se

zjutraj zbudim s tako migreno…tukaj potem jaz raje rečem ne…«.

Invalidska upokojitev je samozadosten razlog zakaj spraševanka plačanega dela ne opravlja,

četudi se zanj čuti sposobno. Fizična nemoč je realna slika, ki jo o sebi vidi spraševanka.

Zdi se ji neodgovorno sprejemati plačano delo, če že v naprej ve, da verjetno le-tega ne bi

bila sposobna opravljati.

Ena od spraševank pa še vedno opravlja plačano delo; nadaljuje svojo obrt, ker ne pozna

nikogar ki bi to delo opravljal (očitno pove, da ji je to v veselje, ne v breme) in ima tudi

svoje mnenje kar se tiče plačila:

»…ker me niso spustili iz svojih krempljev…ker ni nikogar ki bi to delal…kar se tiče pa dela

za denar…če bi bilo meni v zadovoljstvo ne bi zahtevala denarja…ker je dobro nekaj

koristnega delat…«.

Gospa praktično dokazuje, da tudi upokojenec lahko opravlja (plačano) delo, seveda če si

tega želi in če je za to sposoben. Nadaljuje svojo obrt in namerava to početi dokler bo lahko.

Povezovanje in sodelovanje ljudi med seboj, na temelju medsebojnega zaupanja, z

namenom, da bi dosegli večjo funkcionalnost družbe - tako socialno kakor tudi ekonomsko

funkcionalnost - sta poglavitni prvini socialnega kapitala. V družbah z bogatim socialnim

kapitalom se ljudje počutijo dobro, varno in udobno.

Univerza za tretje življenjsko obdobje je nevladna organizacija in je pomembna oblika

socialnega kapitala. Ima prvine socialnega kapitala kot so medsebojna pomoč, solidarnost,

dobri medsebojni odnosi, razmerja znotraj študijske skupine se širijo navzven, študijska

skupina deluje kot primarna socialna skupina, ki temelji na zaupanju. Pravila in norme, pa

tudi pričakovanja članov socialnega omrežja se širijo navzven v druga socialna omrežja še

zaposlenih in prihodnjih slušateljev. Zdi se, da so posamezna socialna omrežja, denimo

študijski krožki na univerzi mikro raven, ki se zrcali na makro ravni. Kar se dogaja v

študijskem krožku se dogaja tudi širše v družbi. Na makro ravni se pod vplivom evropske

politike budijo želje in možnosti za zaposlovanje starejših. Tudi na mikro ravni so starejši

pripravljeni opravljati plačano delo. Na mikro ravni ni nagnjenja do prostovoljnega dela, ker

prostovoljno delo tudi na makro ravni v nekdanjih socialističnih državah ni vrednota.

Starejši so zvečine prepričani, da je prostovoljno delo dajanje. Tega ne bi hoteli. Pa tudi

zaupanja nimajo v velike družbene sisteme, kar je ob številnih socialnih situacijah povsem

razumljivo. Zaupanje obstaja na mikro ravni.

Slušatelji univerze se povezujejo med seboj in sodelujejo na temelju medsebojnega

zaupanja. Poskušajo doseči večjo funkcionalnost, tako socialno kakor tudi ekonomsko.

Na čem se gradi socialni kapital univerze

Slušateljem je na univerzi najpomembnejših več stvari. Lahko strnemo, da so glavni razlogi

zakaj univerzo obiskujejo in se tja vračajo, znanje, medsebojni odnosi in dobro počutje. To

potrjuje, da Univerza za tretje življenjsko obdobje ustvarja okolje bogato z znanjem,

socialnimi vezmi, zaupanjem, dobrim počutjem…torej, s socialnim kapitalom.

Poleg interesa za študijsko temo so razlogi za obiskovanje univerze različni, pa vendar vsi s

skupnima imenovalcema, znanje in druženje:

»…psihologija me zelo zanima…pa tole glino sem zelo rada oblikovala…«

»…psihologija pa te zadeve to je mene že od nekdaj zanimalo…«

»…zato ker me je to zanimalo…«

»…izpolni me, notranje me izpolni…«

»…dober občutek ko nekaj narediš…«

»...odhod od doma in druženje...«

»…zato ker je ta tretja univerza super tudi zaradi druženja…da greš potem še na eno

kavo…«

»…pa da si v družbi, da nisi doma…«

»…se mi zdi že to dobro, da greš od doma…da nekam greš…«

»…da ni samo kavč in televizija…«

»…hodim sicer za nadgradnjo znanja…«

»…iz želje po znanju…iz želje po novih stvareh, po novih odkritjih…želim se neprestano

izobraževat…«

»…da se človek nekaj novega nauči…«

»…iz zgolj radovednosti…sm zelo radovedna, neprestano raziskujem…«

»…zato ker me je to zanimalo…«

»…da si aktiven…da še malo »možgančke kravžlaš...«…da ne zakrniš…«

»…mora se kaj dogajat ane, da človek ostane živ…«.

Pomembna je tudi prilagojenost programa potrebam slušateljev:

»…ni tako naporno, kot da bi se vpisala na originalni faks…«.

Slušatelji z obiskovanjem univerze zadovoljijo svoje psihosocialne potrebe po znanju in

druženju. Pomembna je tako nadgradnja že obstoječega znanja kot tudi pridobivanje

novega. Že samo odhod od doma na univerzo vpliva na življenje slušateljev pozitivno, saj

vnese v njihov vsakdan dogodek, ki se ga veselijo in jim strukturira čas. Eric Berne trdi, da

je strukturiranje časa človekova temeljna potreba. Pomemben razlog obiskovanja univerze

je tudi nadaljevanje miselne dejavnosti, z namenom ohranjanja tovrstnih sposobnosti.

Spraševanke so potrdile, da je na univerzi pomembno tudi to, da je podajanje in prepletanje

znanja prilagojeno njihovim sposobnostim; prenos znanja je primeren značilnostim ciljne

publike.

Ena od spraševank je poudarila, da univerzo obiskuje zgolj in samo zato, ker jo zanima

znanje; univerze ne obiskuje zaradi družbe, ker je ima dovolj in tudi nikakor ne zaradi

dolgčasa, ker ji časa že tako ali tako zmanjkuje:

»…ne zaradi družbe, ki jo imam dovolj druge in tudi veliko drugih zanimanj…ne zato da ne

bi imela kaj drugega za počet, nikakor ne iz dolgčasa…«.

Zaupanje

Zaupanje, kot temeljna prvina socialnega kapitala, se je v raziskavi pokazalo kot

brezpogojno, v smislu medsebojnega zaupanja na Univerzi za tretje življenjsko obdobje, kar

zopet potrjuje, da je univerza bogat vir socialnega kapitala. Vse spraševane slušateljice

popolnoma zaupajo, tako vodstvu univerze:

»…ja vodstvu univerze zaupam…«

»…absolutno…sploh ne razmišljam da mu ne bi zaupala…«

»…ja čist sigurno …drugače ne bi hodila tja…«

»…ja zakaj pa ne bi…«

»…to pa definitivno, seveda…drugače ne bi tko dobro delovala…«,

kot mentorjem:

»...mentorici seveda zaupam…«

»…ja seveda…, ja ona je pa res enkratna…«

»…ja to pa sploh…«

»…absolutno da…«

in sošolcem:

»…ja kar zaupam sošolcem…«

»…ja seveda…«

»…zelo zelo zaupam…«

»…ja popolnoma…«

»…ja iskrene pa so, to pa mislim da so…«

»…včasih prav vzpodbudi katero da začne govoriti…včasih smo strašno navdušene, včasih

pa kar solzne…«.

S sošolci se čutijo povezane:

»…imam občutek da smo si čedalje bolj podobni…in se velik naučimo en od drugega…«,

»…te gospe so zelo »fajn«, tako zelo odprte…tudi po predavanjih recimo, to kar so tam, so

tudi po tem…se pravi, je zaupanje med nami, predvsem to…«

»…odkar hodim nisem imela nikoli z nobeno nobenega problema…v nobenih slučajih…«.

Razlogi zakaj zaupajo vodstvu univerze so različni:

«…da en takšen velik pogon tako dobro »laufa«, jst mislim da je to edina možnost, da s

srcem nekdo to dela…«

»…zato ker sem zadovoljna…nimam slabih izkušenj...«

»…vsako leto nas je več…zelo se trudijo…«

»…sej se ogromno trudijo, ogromno delajo za nas…«

prav tako za zaupanje mentorjem:

»…ne vem zakaj, zaupam pač…«.

Razloge zakaj si med seboj zaupajo je težje opredeliti. Spraševanke so takoj, brez

premisleka vse po vrsti odgovorile, da zaupajo tako vodstvu univerze kot mentorjem in

sošolcem. O razlogih, zakaj je temu tako, pa niso takoj vedele odgovora…preprosto

»logično« jim je, da medsebojno zaupanje nedvomno obstaja.

Intervjuji potrjujejo, da so slušateljem na univerzi najbolj všeč dobri medsebojni odnosi,

neobveznost, medsebojno spoštovanje, povezanost, zaupanje, dobri občutki ter pridobivanje

novega, teoretičnega in življenjskega znanja. Pridobljeno ali obogateno znanje lahko

uporabljajo pri sodelovanju v raznih pogovorih, diskusijah.

Znanje pa je tudi eden od dejavnikov krepitve samozavesti, tako se spraševanke počutijo

bolj samozavestno, ni jim več nerodno postaviti se zase ali argumentirano zagovarjati svoje

mnenje, če je to potrebno. Univerza za tretje življenjsko obdobje je tudi okolje polno znanja,

dobrih medosebnih odnosov, zaupanja, krepitve osebnosti in s tem, socialnega kapitala:

»…vglavnem imamo v razredu dobre odnose, kolegialne odnose, malo poklepetamo…«

»…pri tem našem krožku mi je najbolj všeč to druženje…«

»…to je dobro recimo, ker se nasmejemo dostikrat…«

»…se pogovarjamo…«

»…veliko novega izvemo…veliko se tudi naučimo…«

»…znanje ki ga imaš ohranjaš, znanje ki ga nimaš pridobivaš…«

»…to mi pride prav tudi v življenju…«

»…ker te nič več ni sram vprašat…«

»…všeč mi je ta neposrednost…«

»…poslušanje, ki je brez kakršnegakoli dodatnega pritiska…«

»…pa ta odprtost, kjer lahko odprto poveš, govoriš vse svoje težave, občutke in te ljudje

razumejo…«

»…ker so prišli z enakimi interesi na ta krožek…«

»…kakšne svoje probleme rešujemo…pa vse ostane med nami…«.

Pomembni so dobri občutki:

»…hodim samo še za sebe in za svojo dušo…«

»…super je ko pride sreda…sreda je tisti dan, ko greš na predavanje…«

»…je zanimivo…«.

Kot pomemben dejavnik dobrega na univerzi se je izkazalo tudi prostovoljno obiskovanje in

neobveznost. Slušateljem je všeč programska neobremenjenost in odsotnost kakršnegakoli

pritiska.

Poleg prostovoljne odločitve za obiskovanje univerze, se je veliko tistega, kar je

udeležencem na univerzi najbolj všeč, pokazalo tudi kot glavna razlika Univerze za tretje

življenjsko obdobje z ostalimi izobraževalnimi ustanovami, ki so jih doslej obiskovali:

• prostovoljna odločitev za obiskovanje:

»…ja drugo je to…sem prostovoljno hodim…«

»…ker tole ni nujno…«

»…vse kar počnem, počnem zaradi sebe, to je prostovoljno in to je čisto drugače…«,

• znanje:

»…imam pa cilj da nekaj novega slišim…«

»…tudi profesorica ki veliko okoli hodi…ona vedno te zadeve vse pove…«,

• dobri občutki:

»…da mi je pač prijetno…«,

• negativne izkušnje z ostalimi ustanovami:

»…prvo leto sem tukaj v Postojni na to delavsko univerzo hodila…pa to ni bilo res…tukaj

sploh ne vedo kaj je to tretja univerza…ni pripravljeno za starejše…«,

• možnost izbire, neobveznost, fleksibilnost učnega programa:

»…tukaj imam bolj proste roke in lahko izbiram…«

»…lahko vsako leto druga predavanja poslušam…«

»... nisem tako omejena in v tako podrejenem odnosu do profesorjev…«

»…nobena stvar ni na »kronometru«, ni nujna…«

»…da recimo tema, ki je predvidena za danes je vseeno, če je obdelana ali ni…«

»…meni in profesorici je jasno, da je to dobro zame, da recimo delam domačo nalogo…«

»…in to je to, ker nisi z ničemer nikamor privezan…«

»…ni tako strogo, tista učna teorija kot v šoli…«,

• prilagojenost za starejše:

»…vse je bolj nam prilagojeno…«.

Glavne razlike med Univerzo za tretje življenjsko obdobje in ostalimi izobraževalnimi

ustanovami slušatelji vidijo predvsem v prostovoljni odločitvi za prihod na univerzo.

Opazili so tudi, da je program prilagojen starejši odraslim in da imajo možnost izbire v

pridobivanju želenega znanja. Pomembna je tudi fleksibilnost učnega programa in

prilagajanje morebitnim aktualnim dogodkom, brez občutka pritiska časa.

Hierarhije med vsemi sodelujočimi na univerzi spraševanke, razen ene (»…ja seveda so

profesorji najvišje…med nami pa se tudi vedno najde kakšna ki vse ve…«), ne občutijo. Kot

razloge teh občutkov so navedle različne stvari:

• nepoznavanje organizacije:

»…saj kaj pa ti veš…tam je nad tabo samo profesor…vse ostalo pa niti točno ne veš kaj se

dogaja, kako se dogaja…tako da se mi v sistem kot tak ne spuščamo, ker ga niti ne vidimo

ne…«

• in fizična razpršenost učilnic po Ljubljani

»…tam na Poljanski se je mogoče malo občutila…zdaj pa čisto nič…te učilnice so tako

raztresene po Ljubljani, da ne…«.

Ena izmed spraševank je posebej pohvalila ta občutek »ne čutenja« hierarhije, ampak na

koncu podala hudomušno opazko, ki sili k razmišljanju:

»…med nami pa profesorji res ne ane…takrat ko smo si šli ogledat tisto pametno hišo, pa je

bila tudi predstavnica tretje univerze tam, nas je zelo prijazno sprejela, pa bila tam z nami

potem…zelo zelo prjetni ljudje…nekaj pa sigurno je…zakaj je recimo tako malo moških…«.

Vse spraševanke so prepričane, da bi od sošolcev dobile pomoč, če bi za njo prosile:

»…ja jaz mislim, da bi mi pomagali…«

»…definitivno…«

»…sigurno, sigurno, od teh s psihologije…«

»…ja sigurno da bi…«.

Ena spraševanka je šaljivo, a primerno opozorila, da je pomoč zelo relativen pojem in na

koncu vendar podala svoje pozitivno mnenje o medsebojni pomoči udeležencev:

»…ja odvisno kaj bi prosila ane…kakršnakoli pomoč je relativna, najbrž lahko enega prosiš

ali mi daš »5 taužnt mark« ne…odvisno kaj prosiš…če bi prosila za neko podporo ali pa če

bi zbolela, mislm da bi bila večina to pripravljena narediti…«.

Slušatelji na univerzi resnično menijo, da bi morebitno želeno pomoč dobili pri ostalih

slušateljih. Praktični primeri medsebojne pomoči so to tudi potrdili. Med seboj si pomagajo

in nudijo različne vrste pomoči (predaja zapiskov s predavanj, nasveti…).

Na dogovore, sklenjene v skupini se vse spraševanke brez problema in z zaupanjem lahko

zanesejo:

»…ja navadno se lahko zanesem ja…na to kar se zmenimo…«

»…ja popolnoma…«

»…ja seveda da se…«

»…zato ker nimam slabih izkušenj, niti ne občutka, da bi se utegnilo zgoditi kaj

takšnega…«.

Strinjanje, da se v študijskih skupinah znanje prepleta, izmenjuje in prihaja iz različnih

virov, so izrazile na različne načine:

• znanje in izkušnje udeležencev:

»…tudi udeleženke imajo drugo znanje, ne samo mentorica…«

»…tudi če ni ne vem kakšne visoke izobrazbe človek zaključil, neko vedenje ima sigurno…«

»…vsak človek ima svojo pot ane…imamo veliko izkušenj, vsaka zase…«

»…vsak posameznik je lahko…«

»…v teh letih vsi nosimo kanček modrosti in znanja v sebi…vsakega življenje kali čisto na

svoj način in to mislm da je to znanje…«

• dopolnjevanje, izmenjava znanja, učenje en od drugega:

»…na različne načine se potem to znanje širi…«

»…mislm da se izpopolnjujemo ena drugo…«

»...to je dejansko pretok informacij…«

»…vsi se učimo eden od drugega, to je sigurno…«

»…snov razlaga in mi jo dopolnimo…«

»…nekako dopolnjujemo znanje…dopolnjujemo se ena drugo…«

• vloga mentorja:

»…profesor je seveda vodilna in gonilna sila…«

»…ja profesorica je definitivno največji vir znanja ane…«

»…ni izključno samo mentorica…«.

Znanje se na univerzi prepleta. Intervjuji so pokazali, da podajanje znanja ni enosmerno, saj

so njihovi komentarji, mnenja in izkušnje dobrodošli. Intervjuvanke so prepričane, da se

znanje dopolnjuje in izmenjuje. Slušatelji občutijo, da se na Univerzi za tretje življenjsko

obdobje resnično vsi udeleženci projekta učijo eden od drugega.

Če sklenemo, spraševanim slušateljicam je na univerzi najbolj všeč to, da so sproščene, kar

pa je pogojeno z dobrimi odnosi in medsebojnim zaupanjem. Prepričane so, da če bi prosile

za pomoč, bi jo tu tudi dobile. Poleg pridobivanja novega znanja, svoje že osvojeno znanje

obnavljajo in nadgrajujejo oziroma dopolnjujejo. Privlači jih tudi ideja prostovoljnega

obiskovanja in svobodne izbire pri študijskih krožkih. Hierarhije ne občutijo, znanje si med

seboj dopolnjujejo in upoštevane so njihove življenjske izkušnje, počutijo se spoštovane.

Osebnostna rast kot bistvena sestavina socialnega kapitala

Mnenja spraševank o tem, če so se odkar prihajajo na univerzo kaj spremenile, so deljena.

Večinoma se jim zdi, da so se spremenile, predvsem imajo več znanja, bolje znajo kaj

narediti, bolje obvladajo medsebojne odnose. Znanje jim pomaga tudi v življenju. Torej,

spreminjanje; večanje znanja se je izkazalo kot resnično, da pa bi se intervjuvanke

spremenile osebnostno, pa ne bi mogli trditi. Razumljivo, kajti osebnostne spremembe

opazijo prej zunanji opazovalci, kot pa človek sam.

»…mogoče da, da sem se… razmišljam bolj v tej smeri ki se je učimo ane…«

»…kar se tiče psihologije sem se definitivno spremenila…se kar naprej nekaj »duvam«…«

»…ja ogromno…odnos do ljudi sem drugačen dobila…očitno sem marsikatero stvar

počistila v sebi, marsikatero stvar raziskala, si razložila…odprtost, privabljam ljudi, ne da

bi hotela…«

»…ja seveda ane, saj vsaka stvar pusti en delček, če jo resno vzameš…«.

Nekatere spraševanke so prepričane, da sprememb ni, četudi je to težko verjeti. V

transakcijski analizi namreč načeloma pride do transformativnega in signifikatnega učenja,

saj je v tem izobraževanju dovolj prostora za učenje iz izkustev udeležencev.

»…da bi pa svoj karakter spremenila, to pa ne bi rekla…da bi bila zaradi tega bolj strpna

ali pa razumevajoča…«

»…ja malo sem se ane, ampak čisto pa sigurno ne…«

Zanimiv se zdi odgovor spraševanke ki pravi, da z obiskovanjem univerze ostaja takšna kot

je bila, predvideva pa, da če ne bi hodila na univerzo, bi se spremenila oziroma nazadovala.

Manj bi znala, manj bi bila socialno vključena:

»…nisem se spremenila, se mi pa zdi, da je še boljše, vsaj jaz sem ostala…«.

Iz povedanega sklepamo, da univerza z izobraževanjem in učenjem, ki ga omogoča ohranja

slušatelje v stiku s časom in dogajanjem v družbi; ne samo s podajanjem znanja, temveč tudi

z bogatim socialnim omrežjem, ki svojim pripadnikom omogoča dobro zadovoljevanje

osebnostnih potreb, (pre)oblikovanje mnenj in prepričanj, in s tem lažje prilagajanje

družbenim spremembam.

Precej so opazne tudi spremembe, ki jih je v njihovo življenje prineslo obiskovanje

univerze. Predvsem na področjih kot so osebnostna rast, druženje in prijateljstvo, znanje,

čas zase. Prijateljstvo pa vsekakor pomeni uspešen medsebojni odnos.

»…veselim se prijateljstva…«

»…si pa pošiljamo elektronsko pošto…pa recimo njihove izkušnje, ki si jih takole

mimogrede povemo…«

»...veselim se tega, da bom nekaj novega izvedela…«

»…sigurno pozitivna sprememba je pridobljeno znanje…«

Tudi osebnostna rast in lažje razumevanje sveta okoli sebe:

»…človek se stalno spreminja…čim bolj človek razmišlja o stvareh, bolj dozoreva…bolj

razume svet, bolj razume sebe, svoje reakcije, svoje mišljenje…človek neprestano raste…«

»…lažje razumem ljudi zdaj, s katerimi sem imela probleme prej…zdaj prbližno vem zakaj

so se določene stvari dogajale…«

»…da si tisto popoldne vzamem zase…to je neka rutina…«.

Obiskovanje univerze vprašanim v življenje prinaša izključno pozitivne spremembe. Več je

druženja in prijateljstva, več znanja, lažje razumevanje sveta, dobro in ciljno porabijo čas

zase. Zavedajo se, da so spremembe dobrodošle in da se jim znajo z obiskovanjem univerze

lažje in hitreje prilagoditi.

Zanimiv in drugačen je pogled na spreminjanje življenja ene spraševanke:

»…ja v toku življenja je stalno vse drugače…težko rečem kaj bi bil tisti vzrok…jaz mislm da

okolje, vse stvari ki jih počneš, te spreminjajo ane…in ne moreš pripisati samo eni

stvari…«.

Zaradi ljubezni in interesa do psihologije in uporabnosti tega pridobljenega znanja v

vsakdanjem življenju, vsebina študijskega krožka vsem spraševankam popolnoma ustreza:

»…mi zelo ustreza…ja to je psihologija ane in človek veliko izve…zanima me…«

»…ja zelo mi ustreza…to je obojestranski daj dam…«

»…to vsekakor…ker sem k temu nagnjena in s tem samo nadgrajujem to…«

»…mi kar ustreza…«.

Slušatelji sami izberejo katere študijske krožke bodo obiskovali in ponudba univerze

sovpada s pričakovanji slušateljev.

Ena spraševanka je povedala, da pogreša literaturo pri krožku, saj zaradi hitrega pisanja na

predavanjih velikokrat pride do nejasnosti zapisanega. Je pa tudi opazila razliko pri

večletnem obiskovanju istega študijskega krožka:

»…zadnje čase je tako bolj pogovorno, kakor je bilo na začetku…bi bilo dobro, če bi imeli

kakšno literaturo…malo je zoprno ker med tem ko pišeš dosti krajšaš ane, ker se ti zdi

logično…potem mi pa včasih uide iz spomina…«.

Odgovor kaže na to, da slušatelji budno spremljajo kaj se na predavanjih dogaja. Opazili so

spremembo, ki se jim zdi dobra.

Večja pričakovanja in precejšnje predznanje sta bila »ovira« pri popolnem zadovoljstvu z

vsebino študijskega krožka:

»…sem mislila, da bom mogoče malo več izvedela…kar nekaj knjig sem že prej prebrala na

to temo…mogoče sem imela malo večja pričakovanja…«.

Intervjuvanka se že precejšen del svojega življenja zanima za psihološko delovanje človeka,

zato je bil takšen odgovor pričakovan. Predavanja kljub temu obiskuje, torej pri njej

prednjačijo drugačni razlogi obiskovanja kot je pridobivanje znanja.

Iz povedanega lahko zagotovimo, da je za obstoj socialne mreže in socialnega kapitala

nujna skupna tema, skupen napor, občutek sprejetosti, spoštovanja, da nam drugi zaupajo,

pa tudi občutek, da napredujemo. Socialna mreža brez dogajanja je krhka.

Snov, ki jo obravnavajo na predavanjih, nekatere doma poglobijo, druge ne. Poglobijo tako,

da o temi še naprej razmišljajo, aplicirajo na svoje življenje in znanje praktično

uporabljajo…čuti se vpliv vsebine študijskega krožka na njihovo življenje:

»…predavanja preberem in potem razmišljam…«

»…psihologijo tam pišem, ker je treba hitro pisati, je to strašno »skracano« in potem jaz to

doma vse lepo prepisujem na računalnik in istočasno s tem ponavljam snov…«

»…ali pa recimo če profesorica predlaga kakšno knjigo…«

»…če me pa posebaj zanima, pa potem ponavadi začnem brskat kaj po kakšnih knjigah…«

»…ampak spremeniš način, recimo tudi branja knjig…«

»…skušam aplicirat na svoje življenje…«

»…vzporedno pa sigurno vzamem sem pa tja še kakšno gradivo iz teh tem…«

»…vglavnem berem knjige s psihološkimi vsebinami…«.

Ali pa ne iščejo dodatnega znanja:

»…navadno nič več dodatnega ne berem…«,

»…dodatno znanje kot takšno ne iščem sama doma…«.

Študijske teme pri slušateljih vzbudijo interes za nadgradnjo pridobljenega znanja na

predavanjih. Ker so predavanja za slušatelje tematsko zanimiva, velikokrat skušajo znanje

nadgraditi z branjem priporočenih knjig ali usvojeno znanje »preizkušajo« v praksi.

Odgovori spraševank potrjujejo, da se jih pridobljeno ali obogateno znanje dotakne na

način, ki vzpodbuja nadaljnjo razmišljanje o temi in celo do spreminjanja dojemanja

prebranega. Pri tem gre za izrazito transformativno učenje.

Spraševanka, ki v svojem življenju do sedaj ni imela (skoraj) nobenih stikov s psihologijo

niti posebnega interesa za takšne teme, se je, odkar hodi na univerzo, popolnoma navdušila

za to področje raziskovanja mišljenja. Navdušeno mi je pokazala knjigo (Erich Fromm:

Umetnost ljubezni in življenja) , ki jo je takrat prebirala in povedala, da je to za njo nekaj

čisto novega in da z navdušenjem »požira« snov:

»…o ja, ja…berem ja, ker me zelo zanima…«.

Na raznolikost te študijske skupine v predznanju kaže tudi odgovor spraševanke, ki jo

psihološke teme in poglabljanja v njih intenzivno spremljajo že precejšen del življenja:

»…ja, jaz sem jih poglabljala še preden sem sem prišla ane…tako da nimam kaj zelo

dosti…«.

Obiskovanje univerze jih je navdušilo do te mere, da načrtujejo obiskovanje še drugih

krožkov tudi v naprej – širjenje socialnega omrežja tudi v druga področja.

Vse spraševanke, razen ene (»…ne, zaenkrat ne…ne vidim se v drugih stvareh…malo sem

sita oblikovanja, pa gline tudi…geografijo bi morala drugače začeti…«), načrtujejo

obiskovanje še drugih študijskih krožkov:

»…oblikovanje gline, pa angleščina…«

»…da bi šla mogoče na tisto mojo španščino…govoriti je lahko, narediti težko…so pa še

ene dve tri teme ki bi me zanimale…«

»…ja sigurno bom šla…po moje spet na risanje…ali pa kakšno zgodovino…ali pa kakšno

novo stvar…vedno je kaj novega tam…«

»…ja seveda…zelo me zanima, tale, kaligrafija…«.

Splošno dobro počutje in zadovoljstvo slušateljev z delovanjem univerze privede do

stalnega obiskovanja. Slušatelji ne prihajajo na univerzo samo za eno leto. Načrtujejo

obiskovanje še drugih krožkov za naslednje študijsko leto, kar dokazuje, da univerza

zadovoljuje njihova pričakovanja in potrebe. Lahko bi rekli, da gre za izobraževanje kot

način življenja. Življenje omogočajo znanje in socialno omrežje, ki se ob tem gradi.

Skepsa v svojo voljo, željo in sposobnosti za obiskovanje še drugih krožkov:

»…ne znam ti odgovorit, ali bi jaz imela voljo ali pa tako veliko željo, da bi to speljala,

namreč španščina kar zahteva…«.

Zanimiv je razlog, zakaj bi spraševanka hodila na študijski krožek angleškega jezika:

»…načrtujem da bom še hodila na druge stvari…pa angleščina, ker sem slišala, da ohranja

možgane vitalne…še bolj se bom angažirala…«.

Ena spraševanka je tudi izrazila željo po ponudbi novega študijskega krožka:

»…zelo rada bi, če bi bil kdaj kašen kuharski tečaj… kakšne zdrave prehrane…«.

Njihovi domači jih pri obiskovanju univerze popolnoma podpirajo, zanima jih tako vsebina

kot praktična izvedba, zdi se jim zanimivo:

»…ja podpirajo, seveda…zanima jih kaj je to…veseli so zame…«

»…spet greš na tisto tvojo tretjo univerzo…a na predavanje greš...«

»…pozitivno, čisto pozitivno…«

»...zelo navdušeni…me pokličeta in vprašata kako je bilo…«

»…kuža mora biti za to ane…brat živi v Nemčiji, pa je bilo večkrat kakšno vprašanje…kaj

obravnavate in kako je to…si želi slišat tudi tako, teoretično kako poteka vse, cel sistem…«.

Spraševanka ki nima domačih, samozavestno odgovori:

»…nimam domačih…mislim imam sestro in nečaka…sama se odločam in se sploh ne

oziram na to, da bi me kdo kje kaj podprl…«.

Domači obiskovanje univerze podpirajo in se tudi (razen v enem primeru) do slušateljic

drugače vedejo:

»…ja domače zelo zanima…dostikrat sprašujejo, kam to hodim, pa kaj mi to

predelujemo…«

»…bila je zelo navdušena ko sem šla na univerzo…«

»…ta me stalno sprašuje za nasvete…me stalno kliče…« »…mlajša se je pa začela

zapirat…čuti nekoga ki jo lahko nadvlada…ona to ne zmore, ne prenese…«

»…imam hčerko ki živi v Južni Ameriki…enostavno nimava časa, da bi se o tem

pogovarjali…«

»…partner pa, kadar se kaj spreva ali pa tako…reče, aha, to si se pa na medsebojnih

odnosih naučila, malo tako, cinično…«

»…ne nič ni drugače…me sprejmejo takšno kot sem…to v bistvu nima popolnoma nobenga

vpliva na naše odnose v družini…«.

Družina (mikro raven), kot osnovna celica družbe predstavlja pomemben dejavnik delovanja

družbe (makro raven). Obiskovalci v svojih družinah najdejo podporo in interes za

obiskovanje univerze. Dobri odnosi z družinskimi člani in njihovo odobravanje tega, kar

njihovi starši počno, se mi zdi ključnega pomena za slušatelje. Vzpodbudno odobravanje

družinskih članov je vsekakor pomemben razlog tako obiskovanja kot vračanja na univerzo.

Zaupanje kot temeljna prvina socialnega kapitala

Vse spraševanke se strinjajo da v (slovenski) družbi na splošno ni medsebojnega zaupanja.

Popolnoma zaupajo ljudem v krogih v katerih se gibljejo, da bi pa zaupanje bilo prisotno v

družbi na splošno, se pa ne strinjajo:

»…nimam občutka, da bi si ljudje zaupali na splošno…samo do neke meje se

pogovarjamo…«

»…prej ko sem hodila v službo se mi je zdelo da ni posebnega zaupanja…«

»…v službi sploh ni več takih odnosov kot so bili, vse je drugače, sploh ni več zaupanja…«,

»...mislim da je zaupanja na splošno vedno manj zaradi rivalstva…ta kriza…vse še bolj

spodjeda…«.

Zmožnost odprtega pogovora se zdi temeljna sestavina in izraz zaupanja. Z nekaterimi

programi in z metodo študijskega krožka, z majhnimi učnimi skupinami in za skupinsko

dinamiko usposobljenimi mentorji univerza omogoča medsebojni in odprt pogovor.

Količina družbenih situacij je tako velika, pri prehodu iz enega družbenega reda v drug, pri

političnih spremembah, ki jih doživljamo, pri neodgovrnih javnih občilih postaja svet slabo

obvladljiv in zaupanje se krha. Lahko rečemo, da zaupanje živi, kadar okolje obvladamo in

kadar je okolje dovolj stabilno. Zato je pomembno, da se zapletena družbena sestava razdeli

na delce, obvladljive delce - nekaj takega je tudi univerza, kjer je zaupanje mogoče in

omogoča obstoj socialnega kapitala. Pomembno je, da se vedenje o akterjih v okolju giblje

in da se lahko ustvarijo sodelovalni odnosi. Če teh odnosov ni, pa je pomembno, da so

srečanja med akterji vsaj dovolj pogostna in dovolj repetitivna. Občasna srečanja nas silijo v

negotovost.

»...ne, ljudje si postajamo tujci…to mene strašno moti…po gledališkem abonmaju sem bla

jaz vedno navajena, da smo se potem družili in pogovarjali…zdaj se to razprši na vse strani

takoj…ni druženja…na žalost...«

»…ne, niti slučajno ne…ne vem kako se to vidi, se pa blazno čuti…«

Zaupanje je, v določenih krogih:

»…jaz se gibljem v krogu v katerem si absolutno zaupamo…«

»…izhajam iz generacije zaupanja, ko smo še verjeli eden drugemu…«

»…med tistimi ki se dobro poznajo ali pa poznamo že…«.

To, da v slovenski družbi nasploh ni medsebojnega zaupanja je pričakovan in podatek.

Glede na to, da spraševanke omenjajo tudi upad zaupanja v primerjavi s preteklim časom,

(»…ko smo še verjeli drug drugemu…«) in da to velja za čas po drugi svetovni vojni je

dejstvo, ki ga Putnam opisuje v svojem delu Bowling Alone. Z družbo se nekaj dogaja; vse

spremembe pa niso nujno v prid (Frommovi) zdravi družbi. Ljudje se vedno bolj

oddaljujemo drug od drugega. Svetlo dejstvo pa je, da se spraševanke počutijo varne in da si

zaupajo (vsaj) v krogih v katerih se gibljejo.

Vpliv obiskovanja univerze na socialno okolje

Socialni kapital je zamisel o tem, da lahko posamezniki in skupine bolje aktivirajo svoje

vire, ob medsebojnih povezavah, smo zapisali v teoretičnem delu te naloge. Ugotovili smo,

da se slušatelji Univerze za tretje življenjsko obdobje lažje vključujejo v družbo odkar

obiskujejo univerzo. Izobraževanje na univerzi jim daje večjo samozavest, občutek »da še

nekaj veljajo«, možnost sledenja aktualnim temam, stvarem ki se vršijo v družbi.

Pomembna je družbena dejavnost oziroma sodelovanje v družbi, da ne bi prišlo do

morebitne družbene izključenosti in celo do socialne izolacije. Univerza za tretje življenjsko

obdobje, s svojim poslanstvom slušateljem omogoča dejavno vključevanje in sodelovanje v

družbi.

Spraševanke od izobraževanja na univerzi pričakujejo različne rezultate, od razumevanja

sebe, svoje osebnostne rasti:

»…meni daje zadoščenje…«

»…da spoznavam sama sebe…«

»…mogoče malo več treznega razmišljanja…«

»…da bi malo več izvedela…«

»…to vedenje, za nas laike, ki smo mogoče prepozno pršli do tega znanja, je včasih zelo

obremenjujoče…«

»…da bom lažje razumela, no sebe, pa tudi eventuelno druge…«.

Pa tudi razumevanje sebe v odnosu do drugih in drugih, družbe ter praktične uporabe znanja

za vključevanje v družbo:

»…da spoznavam ljudi...«

»…da malo drugače gledaš na svet…«

»…da se bom tudi lažje vključevala v družbo…«

»…včasih obremenjujoče v vsakdanjem življenju…«

»…bolj umsko pristopam k situaciji…«.

Spraševanke so potrdile, da je njihovim pričakovanjem zadoščeno s tem, da se na univerzo

vračajo in se tam tudi dobro počutijo. Pričakovanja slušateljev skoraj sovpadajo z njihovimi

spremembami odkar obiskujejo univerzo. Lažje razumevanje sveta okoli sebe družbe na

splošno in posameznih socialnih omrežij se je izkazalo kot pričakovan rezultat

izobraževanja na univerzi. Glede na to, da so spraševanke povedale, da odkar obiskujejo

univerzo lažje razumejo dogajanje v družbi, lahko rečemo, da je pričakovanje dobilo svoje

nasledke. Tako je tudi z znanjem, s praktično uporabo znanja v svojih socialnih krogih, z

zadovoljitvijo osebnih potreb in z osebnostno rastjo.

Odgovor spraševanke, ki priča na pozitivno spreminjanje in pomen obiskovanja univerze za

njihovo socialno okolje:

»…včasih sem se malo utrudla, da sem spoznala kakšnega človeka, zdaj ga imam pa

mimogrede po predalčkih pospravljenega…«.

Da Univerza za tretje življenjsko obdobje zadovoljuje pričakovanja slušateljev pričajo tudi

odgovori spraševank na vprašanje, koliko časa že hodijo na univerzo. Izkazalo se je, da se

vse spraševanke na univerzo vračajo:

»…hodim že osem let…«

»…lahko pa rečem sedem let...in tri leta pavze…pred desetimi leti sem bila prvič na

univerzi…«

Tudi povratništvo kaže na »ugodno klimo« na univerzi.

Z ljudmi z univerze se, zunaj študijskih srečanj, najpogosteje srečujejo na kavi po

predavanjih ali na kakšnih dejavnostih, ki jih organizirajo v sklopu univerze:

»…za novo leto smo se zmenile…pa na koncu ko gremo na Rožnik…«

»…pa za konec šolskega leta, pa za novo leto, to…«

»…pa po predavanjih gremo vedno na kavo…«

»…ja tista kava tradicionalna po predavanjih…«

»…ja seveda se…po vsakem predavanju gremo na kavo in tukaj se pogovarjamo in

družimo…«.

Druženje ob kavi po predavanjih, se je izkazalo kot pomembna oblika druženja slušateljev

univerze in je postalo že tradicionalno, kot je tudi povedala ena spraševanka. Dve od njih na

kavo ne hodita (redno), eno doma čaka psiček, drugo pa preveč drugih interesov in druženj,

ampak se druži zasebno s svojo prijateljico, ki jo je spoznala na univerzi (»…ja, jaz z

Ivico…drugače pa ne…«).

Druženje tudi zunaj rednega dela predavanj priča o dobrih odnosih in prijetnih (tudi na novo

spletenih) socialnih vezeh. Slušatelji se na univerzi spoznajo, družijo jih podobni interesi in

različne (ter podobne) življenjske zgodbe, to spoznavanje pa poglabljajo na srečanjih po

predavanjih, v zasebnih pogovorih. Na podlagi medsebojnega spoštovanja in zaupanja so

pogovori v tem »neformalnem« delu srečanj zelo različni.

Socialni kapital, skupaj s človeškim, kulturnim in ekonomskim kapitalom je velika vrednost

v razvoju družbenih odnosov oz. socialne povezanosti med ljudmi.

Teme, o katerih se pogovarjajo na teh srečanjih (kavah), so najrazličnejše; od razglabljanja o

študijskih temah, do politike. Pogovor je zelo neformalen, prijateljski:

»…oh, o vsem se pogovarjamo…«

»…to je tako, zelo odprt pogovor…sploh ne vemo kdaj čas mine…«

»…zelo tekoče se pogovarjamo…«

»…smo zelo odprte…«

Pogovor teče o njihovem osebnem življenju:

»…velikokrat o svojih privatnih stvareh…«

»…problemčke rešujemo, ki jih ima katera privat…vse take stvari…«.

O tem, kar se dogaja v družbi:

»...kaj aktualnega…«

»…včasih tudi kakšen pogovor na politiko zanese…kakšne ideje obravnavamo…«

»…veliko drugih aktualnih stvari…«.

Pogovor se nadaljuje po izobraževalnem srečanju o njegovi temi:

»… tudi kaj v zvezi s tem, kar je blo na predavanjih…«

»…pogovarjamo se o temah s predavanj…«

»…ali pa tiste zadeve s predavanja recimo…«.

O drugih drobnih rečeh teče pogovor:

»…čist navadne stvari, kaj delamo, kdaj gremo spat, kako križanke rešujemo…«

»…kje si bil na dopustu, na kakšno potovanje je kdo šel…«

»…o vseh splošnih stvareh, je ni teme ki ne bi prišla naokrog…«

»…tega je polno…teme so vseskozi različne…«

»…vse nasplošno, kaj je kdo počel…tudi o hrani…«

»…vse kar nam pade na pamet…«

»…ali pa samo malo filozofiramo…«

»…če grem kdaj na kavo je to »small talk«…«

Pa tudi o tem, kaj še početi:

»…kako bi še kaj počeli ane, da bi bili koristni…«.

O stvareh, ki jih izvejo v teh pogovorih ponavadi z drugimi ljudmi ne govorijo. Razen v

primerih, ko je tema pogovora kakšna zanimiva stvar, kakšen drugačen način življenja,

razmišljanja. Vendar pa jih dogovor v študijskem krožku transakcijske analize zavezuje k

diskretnosti.

»…ja včasih se tudi kaj pomenimo…kaj je kakšna rekla, ali pa kako kakšna živi…«

»…ne vem, mogoče, če je kaj takšnga zanimivega…«

»…ja včasih, če je res kaj posebnega…če je kakšna dobra stvar za priporočat…«

»…ja tudi včasih…kakšne zanimive novice…«

»…ampak mislim da več ali manj ne…«

»…največkrat pa ne, ker to je tako, nekako ostane med nami…kar se tam pogovarjamo je

naša stvar…«

»…da bi pa kaj pametovala, pa nočem…«

»…ne nikoli…«.

Teme pogovorov ob kavi so neformalne in prijateljsko naravnane; pogovarjajo se tudi o

osebnih stvareh kar kaže na medsebojno zaupanje. Vprašani so svoje medsebojne odnose

izoblikovali do te mere, da si lahko osebne stvari brez težav zaupajo.

6. Spoznanja

Socialni kapital je inovativen način merjenja gospodarskega in družbenega razvoja.

Socialni kapital kaže pot k nastanku novih indikatorjem socio-ekonomskega razvoja.

Socialni kapital s svojimi prvinami temelji na povezovanju in interakciji različnih generacij.

Socialni kapital se tesno povezuje s konceptom ekonomskega, človeškega in kulturnega

kapitala.

Socialni kapital ne izvira iz posameznika, temveč se socialni kapital nahaja v strukturi vezi

med akterji in iz teh struktur tudi izhaja.

Socialni kapital je skupek družbenega zaupanja, sodelovanja, norm, odnosov in socialnih

mrež, na katere se lahko ljudje zanašamo pri reševanju skupnih oziroma javnih problemov.

Socialni kapital je funkcija odnosov med posamezniki samimi ali odnosov med

posameznikom in institucijo.

Socialni kapital razumemo kot družben odnos, ne kot stvar.

Socialni kapital se obnavlja sorazmerno s tem koliko je viden. Pojavno bistvo (vsake) oblike

kapitala je v tem, da bolj ko je viden, večji je in ko je večji, je tudi bolj viden.

Socialni kapital je moč krepiti, širiti, postaviti začetne vrednote, ni pa ga moč dobro

nadzorovati.

Socialni kapital vključuje dve razsežnosti in ga lahko opredelimo tudi kot kombinacijo

stvarnih in subjektivnih lastnosti socialnih omrežij. Stvarne lastnosti omrežja se nanašajo na

zanimanja, mnenja, cilje nosilcev; subjektivne lastnosti pa razumemo kot kakovost odnosov

tj. pripravljenost za recipročnost, podobnost ali različnost v stališčih, prepričanjih, več ali

manj čustvene bližine.

Socialni kapital je lahko pozitiven ali je lahko negativen.

V preteklosti so definicije človeškega kapitala zajemale le stopnjo izobrazbe, sedaj pa

upoštevajo tudi do katere mere nekdo zna uporabiti svoje znanje in spretnosti.

Kulturni kapital je danes eden od temeljev vzpostavljanja družbenih hierarhij.

Socialne skupine, primarne in sekundarne, so osnovna oblika socialnih kontekstov, v katerih

potekajo socialne interakcije med ljudmi in tečejo socialni vplivi na posameznike.

Socialne skupine so tudi same »družbe v malem«, saj se v njihovih strukturah zrcalijo tudi

obsežnejše družbene strukture in odnosi, ne le potrebe in interesi ljudi, ki se v njih

združujejo.

Socialna omrežja tvorijo posamezniki s svojim nesnovnim premoženjem. Socialna omrežja

so lahko zaprta, omejena denimo na družino ali na člane zgolj svoje generacije, ali pa so

odprta; vključujejo ljudi različnih generacij in se odpirajo v druga socialna omrežja.

Socialno omrežje je družbena struktura, sestavljena iz t.i. vozlov - to so posamezniki ali

organizacije - in povezav med njimi.

Spoji, ki te vozle združujejo, temeljijo na vrstah medsebojne odvisnosti kot so vrednote,

vizije, ideje, prijateljstvo, skupni interesi, cilji; vse to skupaj tvori družbeno sestavo, ki je

nemalokrat zelo zapletena.

Omrežja so odprte strukture, zmožne brezmejnega širjenja navzven in dopolnjevanja z

novimi vozli, vse dokler so jim skupne iste kode sporazumevanja (npr. skupne vrednote za

doseganje ciljev).

Enote analize socialnih omrežij so lahko posamezniki, skupine, formalne organizacije,

industrijske veje.

Kar se dogaja daleč pred pragom institucij, v okolju vsakdanjih družinskih, sosedskih

odnosov je pomembno, kajti prav tu se ustvarjajo razmerja, ki so najmanj vidna in jih

institucije najteže dosežejo, so pa odločilna za količino socialnega kapitala.

V družbi z veliko socialnega kapitala se počutimo udobno in varno.

Zaupanje lahko opredelimo kot lastnost posameznika, značilnost zaupanja so tedaj sočutje,

občutki in vrednote.

Zaupanje je mehanizem, ki je »utelešen« v strukturo socialnih odnosov; je posledica

dogovorov na osebni ravni in v širšem smislu tudi dogovorov znotraj neke socialne mreže.

Vir zaupanja, so skupne norme in pravila.

Za zaupanje je potrebno kompleksno družbeno strukturo razbiti na manjše koščke. Stopnja

negotovosti in nedoločenosti je v današnji družbi številnih družbenih situacij, v medsebojnih

odnosih takšna, da zaupanje deluje predvsem v manjših družbenih okoljih.

Odnosi so temeljnega pomena za obstoj socialnega kapitala.

Odnosi pomenijo transakcijo, komunikacijo, koristnost odnosov, čustvovanje,

moč/avtoriteto in sorodnost odnosov.

V socialni mreži smo ljudje drug drugemu vir.

V socialni mreži ni poudarek na hierarhiji odnosov.

Gibljivost in odprtost socialne mreže ne ustvarja trdne hierarhije.

V socialni mreži ni moč določati, kaj se bo in kaj se mora zgoditi.

Socialni kapital univerze omogoča inovativnost, gospodarsko in družbeno rast.

Dejavno sodelovanje v družbenih omrežjih, ki nastajajo ob pomoči univerze, pripomore k

boljšemu fizičnemu in psihofizičnemu stanju starejši odraslih in pripomore tudi k lokalnemu

razvoju.

Člani univerze se na univerzi počutijo dobro. Osebnostno rastejo, si medsebojno zaupajo.

Vpliv članov univerze na socialno okolje je sorazmerno majhen, tudi zaradi nenaklonjenosti

družbenega ozračja spremenjeni vlogi starejših.

Socialni kapital univerze je družba v malem.

Socialni kapital starejših odraslih je v naši družbi razmeroma omejen; kljub starajoči se

družbi in posledično vse večjemu številu starejših je za starejše odrasle nesorazmerno malo

nevladnih organizacij, zasebnih organizacij, javnih ustanov, kjer vladajo medsebojni odnosi,

norme in vrednote, kjer se plemeniti in pridobiva znanja.

7. Zaključek

Univerza za tretje življenjsko obdobje je pomembna oblika socialnega kapitala. Brez

univerze bi mnogi starejši obsedeli doma v zaprtih socialnih omrežjih, njihovo znanje,

vedenje in spretnosti bi plahneli. Socialni kapital univerze vpliva na družbeni pa tudi na

gospodarski razvoj.

Socialni kapital, ki se ustvarja na univerzi ni stvar, so družbeni odnosi v katerih se preplete

nesnovna posest in dediščina (znanje, spretnosti, kultura, izkušnje) udeleženih. Univerza

omogoča povezovanje z ljudmi sorodnega položaja, pa tudi premoščanje to je povezovanje z

neznanci, znanci, sodelavci; pletejo se odnosi z mlajšimi mentorji, z ljudmi, ki so v

drugačnem položaju. Obstaja pa tudi nevarnost, da se posamezne študijske skupine, kjer se

vzpostavijo tesni medsebojni odnosi, zaprejo same vase in da nastane neke vrste negativna

oblika socialnega kapitala.

Univerza za tretje življenjsko obdobje je pomembna oblika socialnega kapitala, ki omogoča

ustvarjanje primarnih socialnih skupin, kjer so odnosi tudi čustveni, bližnji; omogoča

ustvarjanje socialnih mrež, kjer je moč rešiti marsikatero težavo, pridobiti znanje; omogoča

znanje, spretnosti, čustveno oporo pa tudi materialno oporo, če je potrebno. V teh mrežah

krožijo nasveti, dejanja, pomoč, udeleženi osebnostno rastejo, aktivirajo se potenciali, ljudje

vstopajo v nadaljnja socialna omrežja. Dejstvo, da je univerza velika, vidna, pomeni rast

socialnega kapitala pa tudi možnost vstopanja v druga socialna omrežja. Socialna omrežja,

ki temeljijo na dobrem počutju, dobrih medsebojnih odnosih morajo temeljiti tudi na

zaupanju. Ker je socialni kapital univerze viden, mu mnogi zaupajo in zato zaupajo vodstvu

univerze, mentorjem, drug drugemu.

Položaj starejših ljudi v družbi je dokaj marginaliziran. Dostop do virov družbe ni

enakovreden dostopu, ki ga imajo srednje generacije. Poglavitni namen univerze ni

ustvarjanje delovnih mest, marveč izobraževanje, tudi za večanje zaposljivosti. Slušatelji so

dokaj pripravljeni opravljati plačano delo, ne pa tudi prostovoljnega, češ, da so tej družbi

dovolj dali. Podobno stanje srečujemo tudi v drugih post socialističnih državah, s prekinjeno

tradicijo prostovoljnega dela. V aktiviranju potencialov za prostovoljno delo univerza ni

dovolj uspela. univerza je družba v malem. Ker se potenciali starejših v družbi težko

aktivirajo, zaradi kulturnih, zakonodajnih in drugih ovir, zaradi nepripravljenosti srednje

generacije, da svoj položaj in možnosti odločanja poveže s starejšimi in odstopi od dela

svoje moči, se to čuti tudi na univerzi. Vprašani omenjajo željo po opravljanju plačanega

dela, odpor do prostovoljnega dela, na ta način pa zrcalijo stanje in vrednote v družbi.

Socialni kapital univerze, socialne mreže, ki jih plete v svojem okviru, bi veljalo vsebinsko

in organizacijsko voditi tako, da bi slušatelji, mentorji in vodstvo ostali drug drugemu vir,

nastaviti pa bilo treba več možnosti za dejavno sodelovanje starejših v družbi. V storilnostni

družbi, kot je naša so marginalizirani tisti, ki niso (dovolj) dejavni. Dejavne starosti, brez

dejavnih in brez v socialna omrežja vključenih starejših, ni.

8. Viri in literatura

1. Accetto, B. (1987). Starost in staranje: Osnove medicinske gerontologije. Ljubljana:

Cankarjeva založba

2. Baron S., Field J., Schuller T. (2000). Social Capital: Critical Perspectives. Oxford:

University Press

3. Beugelsdijk S., Smulders S. (2003). Bridging and Bonding Social Capital: which

type is good for economic growth. Tilburg University

4. Bourdieu P. (2003). Sociologija kot politika. Ljubljana: Rdeča zbirka; dostopno tudi

na: http://www.ljudmila.org/~zalozbacf/zbirke/rdeca/tekst.htm, 2.12.08

5. Dragoš S. (2000). Socialne mreže in starost. Socialno delo 39 (4-5), str 293 – 314

6. Dragoš S. (2000). Staranje v luči socialnega kapitala (na Slovenskem). Socialno delo

39 (4-5)

7. Dragoš S. (2002). Socialni kapital. Socialno delo 41 (2)

8. Dragoš S., Leskošek V. (2003). Družbena neenakost in socialni kapital. Ljubljana.

Mirovni inštitut, Inštitut za sodobne družbene in politične študije, Zbirka Politike

9. Field J. (2003). Social Capital. London, New York: Routledge (Key Ideas)

10. Field J. (2005). Social Capital and lifelong learning. Bristol: Policy

11. Filipović M. (2005). Analiza koncepta družbena kohezija skozi prizmo ločitve

vsakdanjega sveta in sistema. V: Družboslovne razprave št. 21 (48)

12. Findeisen D. (1998). Starost, starejši odrasli in izobraževanje, v Razgledi, št. 22

13. Findeisen D. (2001) Zakaj enake izobraževalne možnosti za vse, tudi revne in ljudi v

poznejših letih. Gradivo kongresa prostovoljstva, Ljubljana

14. Findeisen D. (2001). Univerza za tretje življenjsko obdobje in kulturni turizem. Argo

(časopis slovenskih muzejev) 2 (44), str. 182 – 186

15. Findeisen, D. (1997). Človek ima pravico in sposobnosti, da živi "svoje" življenje

tudi v starosti. dejavna starost med resničnostjo in slepilom. Delo, 1.10.1997, str. 11

16. Findeisen, D. (1999) Izobraževanje odraslih v njihovih poznejših letih, Ljubljana:

Filozofska fakulteta: doktorska disertacija

17. Findeisen, D. (2003). Je vseživljenjsko izobraževanje res izobraževanje skozi

življenje O izobraževanju odraslih v njihovih poznejših letih za razvoj. Kakovostna

starost, 6, št. 4, str. 9–17

18. Findeisen, D. (2004). Kako do znanja v ekonomiji znanja. Razmišljanje ob branju

Daniele Blondel. V Andragoška spoznanja, št. 10 (1), str. 66 - 69

19. Findeisen, D. (2006). Slovenska univerza za tretje življenjsko obdobje kot oblika

socialnega kapitala in primer sožitja generacij. V Prepletanja, št. 19, oktober 2006

20. Fu, Q. (2004). Trust, Social Capital and Organizational Effectiveness. Virginia: State

University

21. Fukuyama, F. (1995). Trust: The social virtues and the creation of prosperity. New

York: Free Press

22. Healy T., Cote S. (2001). The well being of nations: The role of human and social

capital, educations and skills. Paris: OECD Publications

23. http://www.oecd.org/home/0,3305,en_2649_201185_1_1_1_1_1,00.html,

pridobljeno 10.5.09

24. http://dictionary.reference.com/browse/social%20capitalr=14, pridobljeno 15.9.08

25. http://education.stateuniversity.com/pages/2427/Social-Capital-Education.html,

pridobljeno 8.10.08

26. http://en.wikipedia.org/wiki/Primary_group/Secondary_group, pridobljeno .

29.11. 2008

27. http://europa.eu, pridobljeno 18.10.08

28. http://www.bookrags.com/biography/james-samuel-coleman-soc/, pridobljeno .

6. 10.08

29. http://www.cpn.org/tools/dictionary/capital.html, pridobljeno 15.9.08

30. http://www.drustvo-interes.si/izobrazevanje/studijski_krozki.htm, pridobljeno .

25.11.2008

31. http://www.fidimed.si/zdravstvene_teme/clanki_strokovnjakov/25/uspesno_staranje.

html, pridobljeno 18.10.08

32. http://www.gnudung.com/figures/conceptualisationbain.gif, pridobljeno 25.10.08

33. http://www.jyu.fi/en/congress/soca07/tracks/track8, pridobljeno 18.9.08

34. http://www.oecd.org, pridobljeno 20.9.08

35. http://www.orgnet.com/alters2.gif, pridobljeno 2.12.08

36. http://www.peterbijkerk.net/working-together-731682.jpg/working-together-731682-

full.jpg, pridobljeno 2.12.08

37. http://www.solazazivljenje.si/clanki/staranje_prebivalstva_-_resna_groznja.html,

pridobljeno 17.10.08

38. http://www.the-american-interest.com/ai2/article.cfmId=374&MId=17, pridobljeno

2.12.08

39. http://www.univerzazatretjeobd-drustvo.si/predstavitev.htm, pridobljeno 18.11.2008

40. http://www.worldbank.org, pridobljeno 22.9.08

41. http://www.zveza-zotks.si/starejsi/gradivo/sociala/porocilo.html, pridobljeno .

17.10.08

42. http://www.gfk.si/3_1_kvalit_raz_b.php, pridobljeno 20.3.09

43. Iglič, H. (1988) Analiza socialnih mrež: prikaz osnovnih značilnosti socialnih mrež

Jugoslovanov. Ljubljana: Inštitut za sociologijo pri Univerzi

44. Knežević S. (2007). Izobraževanje starejši odraslih na univerzi za tretje življenjsko

obdobje za osebnostno rast in njihovo sodelovanje v družbi. Ljubljana, Filozofska

Fakulteta: diplomska naloga

45. Kump, S. (2003). Socialni kapital in izobraževanje odraslih. V: Makarovič, M. (ur.).

Socialni kapital v Sloveniji. Ljubljana: Sophia. Sodobna družba

46. Majhenič, M. (2005). Podobe starosti jutrišnjega dne. V: Ali smo pripravljeni na

starost jutrišnjega dne: zbornik referatov. Maribor: Splošna bolnišnica

47. Martucelli, D. (1999). Sociologie de la modernit

48. Mesec, B. (1998). Uvod v kvalitativno raziskovanje v družbenem delu. Ljubljana:

Visoka šola za socialno delo

49. Musek, J. (1997) Znanstvena podoba osebnosti. Educy, Ljubljana

50. Nastran Ule M. (2000). Temelji socialne psihologije. Ljubljana: Znanstveno in

publicistično središče

51. O’Brien S., Ó Fathaigh M. (2004). Bringing in Bourdieu’s Theory of Social Capital:

Renewing Learning Partnership Approaches to Social Inclusion. National University

of Maynooth, Ireland, ESAI Publications (Energy Security Analyses, Inc.)

52. OECD (1998). Human capital investment: an international comparison, Paris: OECD

Publications

53. Pečjak, V. (1998). Psihologija tretjega življenjskega obdobja. Bled: samozaložba.

Ljubljana: Znanstveni inštitut Filozofske fakultete Univerze

54. Požarnik, H. (1981). Umetnost staranja: leta, predsodki in dejstva. Ljubljana:

Cankarjeva založba

55. Putnam R. D. (2000). Bowling Alone: The Collapse and Revival of American

Community. New York: Simon and Schuster

56. Siisiäinen M. (2000). Two Concepts of Social Capital: Bourdieu vs. Putnam

University of Jyväskylä, Finland, ISTR Publications (Institute of Safety in

Technology and Research)

57. Smith, M. K. (2001, 2007). Robert Putnam. The encyclopaedia of informal

education, www.infed.org/thinkers/putnam.htm, pridobljeno 19.9.08

58. Svetlik, I . (ur.) Kakovost življenja v Sloveniji (1996). Ljubljana; izdaja Fakulteta za

družbene vede

59. Šantej, A. (2003). Slovenska univerza za tretje življenjsko obdobje skozi svojih

dvajset let. V: Kakovostna starost, 6, št. 4, str. 18–24

60. Zelena knjiga (2005). Odziv na demografske spremembe: nova solidarnost med

generacijami. Komisija evropskih skupnosti: Bruselj

61. Zupanič M., Zdravniki pozivajo vlado k skrbi za starejše, Delo, 18.10.2008

100

PRILOGE

Priloga A: Vprašalnik – vodilo za ugotavljanje pomena Univerze za tretje življenjsko

obdobje za življenje njenih slušateljev

IDENTITETA IN DRUŽINSKO OKOLJE

Spol

Starost

Stopnja in smer zaključenega formalnega izobraževanja. Ali je bilo izobraževanje takrat

pomembno, če da, zakaj

Zadnji poklic

Geografsko poreklo ( mesto, predmestje, trg, vas. zaselek)

Poklic očeta

Poklic matere

Vključenost družine v socialno okolje

POMEN SOCIALNE MREŽE ZA ODLOČITEV ZA VPIS NA UNIVERZO

Kje/od koga ste izvedeli za univerzo

Koliko časa že prihajate

V katere študijske krožke/ študijske dejavnosti ste vključeni

MOTIVI ZA OBISKOVANJE UNIVERZE, VREDNOTE, PRIČAKOVANJA

Če bi vas vprašali zakaj ste se odločili, da boste obiskovali univerzo, kaj bi odgovorili

Navedite vsaj dva razloga.

Kaj vam je tu najbolj všeč in zakaj

101

Kaj vas tu moti in zakaj

Vam vsebina študijskega krožka ustreza in če da zakaj

Kaj pričakujete, da vam bo to izobraževanje dalo

ODGOVORNOST, ZAVZEMANJE, INOVATIVNOST

Kaj menite o tem, da univerzo pomagate voditi tudi slušatelji /animatorji, samo organizacija

obštudijskih dejavnosti Se vam zdi to potrebno in če da zakaj

Kaj bi slušatelji še lahko opravljali sami

Se vam zdi, da prevzemanje dolžnosti vpliva na nas in če da kako

Ste v vaši skupini uvedli kakšne dopolnilne dejavnosti, praznovanja, obrede

Ali kdaj pride do kakršnihkoli sporov – glede teme, metod, urnika, prostora izobraževalnih

srečanj in če da, kako spore rešujete

MEDSEBOJNO ZAUPANJE

Ste vključeni še v kakšne skupine, ki jim pripadate in če da katere (društvo, prijateljsko

omizje, skupina bivših sodelavcev, ki se redno dobiva, nekdanji sošolci, širša družina, itd.)

Se vam zdi, da v naši družbi vlada medsebojno zaupanje in če da, kako se to vidi

Ali zaupate vodstvu univerze in če da zakaj

Ali zaupate sošolcem in če da zakaj

Ali zaupate mentorju in če da zakaj

KVALITETA ODNOSOV, VREDNOTE, PRIPADNOST

Se v svoji študijski skupini dobro počutite in če da zakaj

Se v svoji študijski skupini ne počutite dobro in če da zakaj, kaj bi veljalo spremeniti

102

V čem se univerza razlikuje od drugih izobraževalnih ustanov, ki ste jih doslej obiskovali

Kaj se vam je poleg pridobljenega znanja doslej najbolj vtisnilo v spomin iz življenja vaše

študijske skupine

Ste si na univerzi pridobili koga, ki vam je postal bližnji, prijatelj/ica

Bi prihajali tudi če bi bile študijske dejavnosti na voljo le občasno, le nekajkrat na leto

Ali obstaja interni pravilnik vedenja in če da, ali se ga držite Se vam zdi, da se ga držijo

tudi ostali

Ali občutite hierarhijo med vsemi, ki sodelujejo na univerzi Če da, kako

MEDSEBOJNA POMOČ

Mislite, da bi lahko koga od sošolcev, če bi bilo potrebno, prosili za pomoč in ali mislite, da

bi jo tudi dobili

Vam je doslej že kdo pomagal in če da, ali nam lahko zaupate za kakšno vrsto pomoči je

šlo

Ste doslej komu od članov skupine pomagali in če da kako

Kako postopate v skupini, če izveste, da se je komu pripetilo kaj hujšega Kako odreagira

skupina

Ali se lahko zanesete na sklenjene dogovore v skupini in če da zakaj

Na koga se lahko v skupini najbolj zanesete ( na sošolca, ki sedi ob vas, na animatorja, na

koga drugega)

DRUŽENJE, ŠIRJENJE SOCIALNEGA KROGA, UTRJEVANJE DRUŽBENEGA

POLOŽAJA

Ali ste tudi vi komu priporočali obisk univerze in če da zakaj

103

Se s sošolci srečujete tudi zunaj izobraževalnih srečanj zunaj univerze in če da, kje ta

potekajo

Vas domači podpirajo pri obiskovanju univerze in če da, kako to podporo izkažejo

Ste ob pomoči sošolcev/mentorjev prišli v stik še s kom drugim in če da, s kom

Katere teme /poleg teme izobraževalnih srečanj/ še obravnavate v svoji študijski skupini O

čem se pogovarjate

Se o tem, kar zveste v teh pogovorih, pogovarjate tudi drugod in če da s kom in kje

Ali teme, ki jih načnete v skupini, na kakšen način poglobite in če da kako

Kdo vse je po vašem mnenju, v vaši skupini vir znanja

OSEBNOSTNA RAST

Se vam zdi, da ste zaradi izobraževanja na univerzi kako spremenili in če da , kako

Katere so (pozitivne morda tudi negativne) spremembe v vašem življenju odkar obiskujete

univerzo

Ali se domači drugače vedejo do vas odkar obiskujete univerzo

AKTIVIRANJE POTENCIALOV

Ali načrtujete obiskovanje še kakih drugih krožkov ali boste obiskovali samo zdajšnje in če

da katere ter zakaj

Ali bi opravljali prostovoljno delo, če bi imeli možnost

Ali bi bili pripravljeni občasno opravljati kakšno plačano delo in če da zakaj

104

Priloga B: Primer kodiranja odgovora spraševanke

Tabela: Kodiranje odgovorov

Št. Empirični zapis Pojem 1. raven Pojem 2. raven Kategorija 3. raven

1. …pravzaprav iz enga članka v

Kje/od koga ste

Pomen socialne

Vpliv univerze na

časopisu…že kr neki let

izvedeli za

mreže za odločitev za

odnose in širjenje

nazaj…začela hodit ko sem

univerzo

vpis na univerzo.

socialne mreže.

bla še zaposlena…

2. …loh pa rečem ene 7 let…ene

Koliko časa že

Pomen socialne

Pomen obiskovanja

3 leta pavze…ubistvu pred

prihajate

mreže za odločitev za

univerze za njihovo

desetimi leti sem bla prvič na

vpis na univerzo.

socialno okolje.

univerzi…

3. …psihologija pa te zadeve to

Razlog zakaj

Motivi za

Najpomembnejše na

je mene že od nekdaj

prihajate na

obiskovanje univerze,

univerzi.

zanimal…zato k je ta tretja

univerzo.

vrednote,

univerza fajn tut zarad

pričakovanja.

druženja……da greš pol še na

en kufe…hodim sicer za

nadgradnjo znanja…se mi zdi

že to fajn, da greš od

doma…da nekam greš…

4. …znanje k ga maš ohranjaš,

Kaj vam je na

Motivi za

Najpomembnejše na

znanje k ga nimaš,

univerzi najbolj

obiskovanje univerze,

univerzi.

pridobivaš…všeč mi je ta

všeč, zakaj

vrednote,

neposrednost…k te nč več ni

pričakovanja.

sram vprašat…poslušanje k je

brez kakršnekoli dodatne

presije…hodm samo še za

sebe in za svojo dušo…

5. …ja zlo mi ustreza…mislm da

Vam vsebina

Motivi za

Spremembe odkar

ta program kr mal

študijskega krožka

obiskovanje univerze,

prihajajo na univerzo.

prilagodijo…to je

ustreza, zakaj

vrednote,

obojestranski daj dam…

pričakovanja.

105

6. …bom kr nehala hodt, malo

Kaj pričakujete da

Motivi za

Pomen obiskovanja

za šalo malo za res…včasih

vam bo

obiskovanje univerze,

univerze za njihovo

obremenjujoče v vsakdanjem

izobraževanje dalo

vrednote,

socialno okolje.

življenji…bl umsko pristopam

pričakovanja.

k komunikaciji…to vedenje,

za nas laike, k smo mogoče

prepozn pršli do tega znanja,

včasih zelo obremenjujoče…

7. …ja vsekakor vpliva…tlele

Vpliv prevzemanja

Odgovornost,

Pomen obiskovanja

sprejemaš odgovornosti zato k

odgovornosti na

zavzemanje,

univerze za njihovo

si sam želiš…jo lahko mirno

posameznika.

inovativnost.

socialno okolje.

odkloniš…to je tvoja dobra

vola…če ti paše nardiš, če ne

ne…drobne malenkosti k so

fajn tut v normalnem

življenju…

8. …jst se gibljem v krogu v

Se vam zdi, da v

Medsebojno

Spremembe odkar

katerem si absolutno

naši družbi vlada

zaupanje.

prihajajo na univerzo.

zaupamo…v službi sploh ni

medsebojno

več takih odnosov kokr so bli,

zaupanje, če da,

vse je drgač, sploh ni več

kako se to vidi

zaupanja…izhajam iz

generacije zaupanja, k smo

verjel en drugmu…mislm da

je zaupanja nasplošno vedno

manj zarad rivalstva…ta

kriza…vse še bolj spodjeda…

9. …absolutno…sploh ne

Ali zaupate vodstvu

Medsebojno

Najpomembnejše na

razmišljam da mu ne bi

univerze, zakaj

zaupanje.

univerzi.

zaupala…sej kaj bi pa loh

blo…vsako leto nas je

več…ful se trudjo…

10. …ja seveda… Ali zaupate

sošolcem, zakaj

11. …ja seveda… Ali zaupate

mentorju, zakaj

Medsebojno

zaupanje.

Medsebojno

zaupanje.

Najpomembnejše na

univerzi.

Najpomembnejše na

univerzi.

106

12. …ja fajn mi je, sproščeni smo,

Ali se v študijski

Kvaliteta odnosov,

Vpliv univerze na

kokr sem že rekla…

skupini dobro

vrednote, pripadnost

odnose in širjenje

počutite, zakaj

(norme, prijateljstvo).

socialne mreže.

13. …ja ravno v tej

V čem se univerza

Kvaliteta odnosov,

Najpomembnejše na

neposrednosti…da recimo

razlikuje od drugih

vrednote, pripadnost

univerzi.

tema k je predvidena za danes

izobr. ustanov, ki ste

(norme, prijateljstvo).

je vseen, če je obdelana al

jih doslej

ni…nobena stvar ni na

obiskovali

kronometru, ni nujna…vse kar

počnem, počnem zarad

sebe…to je prostovoljno in to

je čist drugač…nimam

knedlna a sem nardila

nalogo…men in profesorci je

jasn, da je to dobr zame, da

delam domačo nalogo…in to

je to, k nisi z ničemer nikamor

prvezan…

14. …tko da bi se srečvala z njimi

Ste si na univerzi

Kvaliteta odnosov,

Vpliv univerze na

ne…je pa res, recimo ravno

pridobili koga, ki

vrednote, pripadnost

odnose in širjenje

zdele…sem srečala eno gospo

vam je postal

(norme, prijateljstvo).

socialne mreže.

k sva skupi na angleščino

bližnji

hodile…pa sva se objele,

poklepetale, kako si kej…in z

eno gospo se tut večkrat

srečam in greva na kavo…

15. …sej te hierarhije niti ne morš

Ali občutite

Kvaliteta odnosov,

Najpomembnejše na

občutit…sej kaj pa ti veš…tm

hierarhijo med

vrednote, pripadnost

univerzi.

je nad tabo samo

vsemi, ki sodelujejo

(norme, prijateljstvo).

profesor…vse ostalo pa niti

na univerzi, kako

točno ne veš kaj se dogaja,

kako se dogaja…tko da mi se

v sistem kot tak ne spuščamo,

ker ga niti ne vidmo ne…

16. …definitivno… Mislite da bi dobili

pomoč, če bi za to

prosili katerega od

Medsebojna pomoč.

Najpomembnejše na

univerzi.

107

sošolcev

17. …ja, popolnoma… Ali se na sklenjene

dogovore v skupini

lahko zanesete

Medsebojna pomoč.

Najpomembnejše na

univerzi.

18. …ja recimo ta moja sošolka še

Ali ste tudi vi komu

Druženje, širjenje

Vpliv univerze na

iz srednje, k hod na angleščino

priporočali obisk

socialnega kroga,

odnose in širjenje

recimo…dve gospe sta šle

univerze, zakaj

utrjevanje družbenega

socialne mreže.

potem na umetnostno

položaja.

zgodovino…zmeri rečem…da

je to ena super zadeva, pa ne

glede na razlog zakaj boš

hodu…da maš občutek da si

nekam šu…

19. …ja tista kava, tradicionalna

Ali se srečujete tudi

Druženje, širjenje

Pomen obiskovanja

po predavanjih, pa za konec

izven izobr. srečanj,

socialnega kroga,

univerze za njihovo

šolskega leta, pa za novo

kje

utrjevanje družbenega

socialno okolje.

leto…to…

položaja.

20. …aha muti, spet greš na tisto

Vas domači

Druženje, širjenje

Spremembe odkar

tvojo tretjo univerzo…a na

podpirajo pri

socialnega kroga,

prihajajo na univerzo.

predavanje greš…tak,

obiskovanju, kako

utrjevanje družbenega

pozitiven, zdrov

to pokažejo

položaja.

cinizem…pozitivno, čist

pozitivno…

21. …am, ne… Ste ob pomoči

sošolcev, mentorjev

prišli v stik še s kom

drugim, s kom

Druženje, širjenje

socialnega kroga,

utrjevanje družbenega

položaja.

Vpliv univerze na

odnose in širjenje

socialne mreže.

22. …oh, o vsem…kje si bil na

O čem se

Druženje, širjenje

Pomen obiskovanja

dopustu, na kakšno potovanje

pogovarjate /poleg

socialnega kroga,

univerze za njihovo

je kdo šel…kva si skuhov…to

izobraževalnih tem/,

utrjevanje družbenega

socialno okolje.

je tko zlo odprt

kaj še obravnavate

položaja.

pogovor…sploh ne vemo kdaj

čas mine…zlo tekoče se

pogovarjamo o vseh splošnih

zadevah…je ni teme, k ne bi

pršla naokrog…

108

23. ……ne vem…mogoče če je

Se o teh pogovorih

Druženje, širjenje

Pomen obiskovanja

kej takšnga

pogovarjate tudi

socialnega kroga,

univerze za njihovo

zanimivga…ampak mislm da

drugje, kdaj, s kom

utrjevanje družbenega

socialno okolje.

više al manje ne…

položaja.

24. …dodatno znanje kot takšno

Teme, ki jih načnete

Druženje, širjenje

Spremembe odkar

ne iščem sama doma…ampak

v skupini, ali jih

socialnega kroga,

prihajajo na univerzo.

spremeniš način recimo tut

kdaj sami še

utrjevanje družbenega

čitanja knjig…al pa recimo če

poglobite, kako

položaja.

profesorca predlaga kšno

knjigo, k drgač neb niti vedu

da obstoja…dejte to pa to

knjigo čez poletje prečitat, da

bomo potem o njej

debatiral…nč tko, da bi hotla

nadgradit še

dodatno…vzporedno pa

sigurno vzamem sm pa ke še

kakšno gradivo iz teh tem…

25. …profesor je sevede vodilna

Kdo je po vašem

Druženje, širjenje

Najpomembnejše na

in gonilna sila…tut če ni ne

mnenju v vaši

socialnega kroga,

univerzi.

vem kakšne visoke izobrazbe

skupini vir znanja

utrjevanje družbenega

človk zakluču, neko vedenje

položaja.

ma sigurno…mislm da se

sopolnjijemo ena drugo…to je

dejansko pretok informacij…

26. …kar se tiče psihologije sem

Se vam zdi, da ste

Osebnostna rast.

Spremembe odkar

se negativno spremenila…se

se zaradi

prihajajo na univerzo.

kr naprej neki duvam

izobraževanja na

hahahah…nisem se

univerzi kako

spremenila, se mi pa zdi, da je

spremenili

še bolš, vsaj jst sem ostala…

27. …sigurno pozitivna je

Katere so

Osebnostna rast.

Spremembe odkar

pridobljeno znanje…čeprov se

spremembe v vašem

prihajajo na univerzo.

s temi ljudmi v privat življenju

življenju odkar

ne družmo, ampak si pa

prihajate na

pošiljamo imejle…pa recimo

univerzo

njihove izkušnje k si jih tkole

109

ajdvej povemo…

28. …ne vem, k ne živimo

Ali se domači

Osebnostna rast.

Spremembe odkar

skp…ne, nč ni drgač…moji

drugače vedejo do

prihajajo na univerzo.

otroci me sprejemajo takšno

vas, odkar prihajate

kot sem…nisem zarad tega nč

na univerzo

bol pametna al pa neumna in

to ubistvu sploh nima

popolnoma nobenga vplova na

naše odnose v družini…

29. …da bi šla mogoče na tisto

Ali načrtujete

Aktiviranje

Spremembe odkar

mojo španščino…govort je

obiskovanje še

potencialov.

prihajajo na univerzo.

lahko, narest težko…bi šla

katerih drugih

ful…ne znam ti odgovort, a bi

krožkov, katere,

jst mela voljo al pa tko veliko

zakaj

željo, da bi to spelala, namreč

španščina kr zahteva…so pa

še ene sve tri teme k bi me tut

zanimale…samo se nekak

terminsko ne uskladim tko…

30. …ne, načelno ne…sem mela

Ali bi opravljali

Aktiviranje

Vpliv univerze na

izredno težko

prostovoljno delo,

potencialov.

odnose in širjenje

življenje…mislm da mam

če bi imeli možnost

socialne mreže.

lahko sama svojih 5 minut za

sebe…mislm da sem izpolnila

svojo mero prostovoljnega

dela…skos sem morala za

druge živet…in rečem temu

hvala ne…

31. …z največjim veseljem…k

Ali bi bili

Aktiviranje

Vpliv univerze na

samo s penzijo si ne morem

pripravljeni občasno

potencialov.

odnose in širjenje

zadovoljit vseh potreb k jih

opravljati kakšno

socialne mreže.

mam…delala bi kšne 4 urce

plačano delo, če da,

na dan…da bi mela za

zakaj

smetano na kavi…

110

Priloga C: Primer transkribiranega intervjuja

1. M.M. (1944)

Ko sem jaz hodila v šolo je bilo izobraževanje zelo pomembno, na splošno v družbi so bili

zelo cenjeni tisti, ki so študirali…no, smo študirali…in tisti ki smo imeli fakultetno

izobrazbo in tut na študente se je gledalo kokr da so fajn…kokr da je fajn da nekdo

študira…tko se jih je gledal.

Bila sem svetovalka za kulturo na statistiki…no, na statističnem uradu.

Jaz sem pravzaprav iz Novega Sada…smo se preselili v Ljubljano, 11 let sem imela ko smo

prišli v Ljubljano, jaz se čutim Ljubljančanka, je pa res, da sem otroška leta preživela v

Novem Sadu…v mestnem okolju sem odraščala.

Oče je bil nazadnje upravnik srbske knjižnice, knjižnice srbske matice v NS, mama je bla pa

otroška negovalka.

Kot družina smo bili v socialno okolje vključeni bolj malo…niti nisem mela zlo velik

prijateljev, nisem bla tok odprta…no, v zboru sem pela v šoli..

Ja za tretjo univerzo sem pa zvedla na jogi, od kolegice ki je vadila jogo, k je rekla da hodi

na univerzo…potem pa sem slišala tut od moje sestrične, ki je prijatla z Dušo Findeisen…da

je ona pač soustanoviteljica, no, da vodi to univerzo…

Hodim že 8 let.

Najraje sem hodila, no še hodim, na medsebojne odnose, potem na oblikovanje gline, potem

na zemljepis, potem pa aaa na angleščino…ja, na medsebojne odnose pa skos hodim.Prvič

so me zlo zanimala ta predavanja od Kranjčeve, sploh psihologija me zlo zanima, te

medsebojni odnosi, a drugič sem pa zlo rada tole glino sem zlo rada oblikvala tko, zdelo se

mi je fajn, da človk nardi nek predmet ne, mi smo delali vaze, jst sem delala pol tut živalce,

veverco pa žabo pa tko…zdelo se mi je lepo tko neki nardit iz gline…tko je fajn občutek ko

neki nardiš…izpolni me, notranje me izpolni.

Ja na univerzi je tko ane…uglavnem mamo na oddelku, no v razredu dobre odnose,

kolegialne odnose…mal poklepetamo, velik nouga zvemo, velik se tut naučimo no in to

bom rekla mi pride prou tudi v življenju..

111

Jst bi rekla, da me nč ne moti.

Vsebina mi zelo ustreza…zato sem si zbrala te medsebojne odnose…ja to je psihologija ane

in človk velik zve…recimo zakaj pride do nekega, zakaj se tako obnašam ne, zakaj tako

ravnam v določenih situacijah…oziroma zakaj se človk tako vede…oziroma me zanima

zakaj pride do nekega vedenja…

Ja pričakujem da bom lažje razumela…no, sebe razumela, pa tut eventueno druge in da se

bom tut laži uključila v družbo recimo ane…

Emm..ne, ne spomnim se, da bi kdaj pomagal organizirat kakšno dejavnost…Ja, če ima kera

tako sposobnost, bi lahko pomagala vodit oziroma bi lahko dala kšn predlog al pa kako bi

blo lahko bolj ustrezno ane, za učence pa za udeležence teh predavanj…

Res ne vem kaj bi lahko pomagal, kšna administrativna dela…aja, jst sem pred leti

pomagala in nardila spisek udeležencev…no, vsak kar zna, bi lahko ponudu pomoč.

Ja sevede, sami sebi se zdimo bolj pomembni, če kej nardimo ane…sej ne da bi se človk s

tem hvalu ali hvalisal, ampak tko, v tebi se dvigne neka samozavest, če neko delo dobro

opravimo..

Ja, mi smo novo leto praznovali…vsi skupaj, večkrat gremo na kavo po predavanjih, za

zaključek tut gremo na Rožnik, pa tm jemo, kosmo, pa kavico…tko da se družmo ane na

nek način.

Do posebnih sporov ni pršlo…na včasih je recimo kej pršlo do kšnga nesoglasja k je človk

tih, pa se pol kasnej sprašujemo, zakaj je pa ona tko rekla…nisem pa opazla da bi kdo kej

preveč po svoje hotu ali kej preveč zahtevau…imam občutek pa da se tut udeleženke držimo

nekega…da ne pretiravamo u svojih željah… da ni preveč ego v ospredju…ne bi ustrajala

pr svojem.

Ja na Karitas hodim volontirat…pol na telovadbo hodim…na razredne sestanke mamo, s

temi maturanti, prej smo mel na vsake 4 leta, zdej pa zgleda da bomo vsak let meli…z

maturanti, mojimi sošolci…to je že tradicija…pa z nečaki se videvamo, tko da ja…imam

kontakte s familijo.

Ja prej ko sem hodila v službo se mi je zdelo da ni posebnega zaupanja…ja nimam občutka

da bi si ljudje zaupali nasplošno…zlo mam občutek da so precej taki, da smo tko, do ene

112

meje da se družimo…poznanstva ane, da se samo do neke meje družimo oziroma

pogovarjamo…že s temi iz hiše, v stolpnci stanujem…samo do neke meje se pogovarjamo,

tm pred liftom in pred vhodnimi vrati, več pa ne…zlasti ker je stolpnica velika in nas je zlo

velik…tko da nimam občutka da bi se zlo povezali…s familijo smo pa mal bolj odkriti, pa

mal bolj domači…ja tle si pa mal bol zaupamo…to pa ja…pa tut tle u Karitasu k delam,

mam občutek, da smo z enimi kr precej povezani in odkriti.

Ja vodstvu univerze zaupam.

Zato k sem zadovoljna…z vsemi pradavanji kar sem hodila sem zadovoljna…predavanja so

bla uredu, strokovno uredu, prostor je bil uredu, WCji so bli uredu…nimam slabih

izkušenj…s kolegicami je blo vse uredu..ker je to na prostovoljni bazi in mi prostovoljno tja

hodmo in se tut prostovoljno družmo in se pol trudmo da bi se dobro imeli ane…ker če bi

pod nujno, bi lahko do kakšnega rivalstva pršlo…tko pa ne.

Ja kr zaupam sošolcem, kr ja…A veste da se mi zdi…čedalje bolj odkrivam da smo si med

sabo zlo podobni…da imamo zdej…čeprav smo različne izobrazbe, recimo jst nisem

poročena, one so poročene, majo vnuke…dobro jst mam pa nečake, sem navezana na

njih…mam občutek, da smo si čedalje bolj podobni, da imamo podobne, al pa jst videvam,

da imamo podobne skrbi…in se veliko od njih nekak naučim, no en od

druzga…predvidevam da majo oni podobne probleme k jst…zdej vidim da je svet tak, tako

pač gre v življenju…

(Lansko leto, ko sem hodila tut na angleščino, smo s kolegicami redno hodile na kavico po

predavanjih in smo klepetale o problemih…in si povedale stvari in se s tem malo olajšale…)

Mentorici sevede zaupam.

V svoji študijski skupini se zlo dobr počutim.

Ne ne….nč ne bi spreminjala.

Ja drugo je to pravzaprav…tle prostovoljno hodim…no, enako sem prostovoljno hodila in

na fakulteto in na gimnazijo, sej mi neb blo treba…samo da je tm, ja tm sem imela cilj, da

dosežem izobrazbo ne, formalno izobrazbo in sem morala bit stalno v podrejenem položaju,

do profesorja ane…tle imam pa cilj da neki novega slišim in da mi je pač

prijetno…dejansko sem pa tut v podrejenem odnosu, ker profesorja poslušam ane…to je

profesor ki veliko zna in ve in jaz od njega pričakujem, zato sem v podrejenem odnosu…jaz

113

pričakujem, da bo on meni nekaj dal…in jasno da sem kot dobra učenka v podrejenem

odnosu in čakam, čakam kaj bo novega povedal…pričakujem…ampak seveda je drugač čist

drugač, ker tole ni nujno, tole je meni prijetno ane, če pa mi ne bi blo prijetno, pa jst ne bi

hodila…medtem k na fakulteto si pa ti moru hodit, čeprov ti ni blo prijetno…pa si vseen

hodu…ja tle mam bolj proste roke…in lahko izbiram…letos en predmet, drugo leto drug

predmet…na fakulteti pa ni tko ne…res ene dvakrat trikrat človk zamenja fakulteto ane,

večkrat pa že ne…tle pa lahko vsak let druga predavanja poslušaš…nisem tako omejena in v

tako podrejenem odnosu do profesorjev.

Prijateljski odnosi, edin to mi je poleg znanja še pomembno tle…človk se naveže na koga

ane…kej novga zve oziroma sliši kaj podobnega, kar sem tudi jst doživela recimo ane…

Ja glih prov bljižnjega nisem spoznala na univerzi, ampak aa…nasploh si zaupamo med

sabo.

Ja bi bi prihajala, tut če bi blo samo občasno.

Jst ne vem če obstaja, najbrž da je nek interni pravilnik ampak jst nimam am računalnika da

bi ta pravilnik prečitala…

Ja sevede am…so profesorji najvišje na hierarhični lestvici…med temi udeleženkami, ja se

pa tut zmeri najde kakšna ki zmeri vse ve…vse je prečitala in predavanja je prečitala in

časopise in ne vem kaj še…vse ustrezno da kaj pove…in pol človk nekak njo tudi ceni ne,

zarad znanja ane al pa zato k izstopa ane s svojim komentarjem in upa se povedat…včasih

pa tudi koga…ja no, to je drugač, če kdo privatizira na kavicah ane…pa kako svojo, kak

svoj notranji problem iznese…če ga lepo iznese tako kot dejansko res je, pol tut tazga

človeka ceniš…če o sebi odkrito pove, magar negativno, neki svojga negativnega, ampak ga

ceniš ane…ker je povedal resnico, oziroma nekaj odkrito o sebi.

Ja jst mislim da bi mi pomagali…

Ja so mi že pomagali, veste kako, ko sem manjkala so mi dali zapiske aa…zapiske od

predavanja mi je dala ena, ne da bi kej komplicirala mi je kr dala in sem ji bla zelo

hvaležna…in druga ena mi je tut dala zapiske ja…tko da so kr kolegialne…

Ja morm se u zemljo udret, ena mi je rekla, manjkala je, pol je pa rekla, če bi jst dala svoj

zapisnik iz prejšnje ure…pa kr nisem nč rekla, zato ker ne pišem tko lepo…ane, une k so pa

men dale…ena piše stenografijo in še računalnik ma in ona eee, doma to na računalnik ne,

114

pretipka in pol da men vse tko lepo natipkano…in me je blo kr sram da bi dala svoj

počečkan zvezek, moram priznat, da mi je blo nerodno…aja, pa sem rekla naj od

une…najbrž sem rekla, da naj si od une sposod, zdi se mi da sem ji rekla da naj od une

uzame…ker una vsakmu da, ker se ve, da ona zna stenografijo in računalnik ma in to je čist

neki druzga pol…

O to je blo pa zlo hudo…k smo zvedl da je tm od ene, da ma sin raka, ja to je blo pa tko

hudo…pa to ene par dni smo ble zelo…in še doma sem bla jst slabe vole…zlo težko sem to

prenesla in še telefonirala sem ji ene parkrat, pa mi je kr odleglo, k je rekla da je bolš…zlo

hudo…in tut veste, ne vidim rada, da se kej slabega zgodi…ne njim ne vnukom, ne

sinovom, nobenmu.

Ja navadno se lahko zanesem na dogovore ja…ponavad se zanesem na to kar se zmenmo.

Ja na mentorco no na animatorko se lahko najbolj zanesem…

Ja k rja, sem priporočala univerzo…

Ja zato k mi je simpatična in zato k človk lahko koristno čas porabi…takim ženskam k ne

hodjo, pa sem rekla da nej grejo, k je fajn…pa da neki novga sliši, pa da druge ljudi

spozna…pa tut takim recimo, k še niso u penziji, tut takim povem recimo, da je to fajn…k

mogoče ne vejo, tko k jst prej nisem vedla…ja.

Ja zlo redko se srečujemo izven…no, za novo leto smo se zmenil, pa na konc k gremo na

Rožnik…ja no, pa po predavanjih gremo vedno na kavo…veste, tm za Gospodarskim

razstaviščem je ena gostilnica mala, no ni gostilna, ne vem…tut kosilo jedo tam…in gremo

tm na kavo…tlo bliz je to, ene 5 minut od tega Minta, tm k mamo predavanja, pa gremo

lepo peš…pol gremo pa naprej na avtobus pa je uredu.

Dele se ne spomnim, ampak sigurno je kdaj kej blo, sigurno mi je kdo kdaj povedu za koga,

k kej ve al pa zna od svojih prijateljev al pa znancev.

Velikrat se pogovarjamo o svojih privatnih stvareh, o svojih familijah amm, potem pa, zlo

redko o aktualnih dogodkih, včasih pa, no recimo te medsebojni odnosi so zlo povezani z

našim osebnim življenjem, včasih pa tut kej v zvezi s tem kar smo slišali na

predavanjih…pa kar smo povedali na predavanjih in se je nam zgodilo…tko, prenesemo

izkušnje…včasih kej tazga še naprej premlevamo, razglabljamo…včasih pa tut take čist

navadne stvari, kaj delamo, kdaj gremo spat, pa kako križanke rešujemo in tko…

115

Ja moram rečt, da se o teh medsebojnih odnosih z drugimi ne pogovarjam, k je to taka

osebna tema, to se je treba že znat pravilno pogovarjat…a…ja včasih se tut kej pomenmo

ane, kaj je kkšna kolegica rekla, al pa kako kkšna živi, včasih se tko mal naprej

pogovarjam…z drugimi svojimi znankami.

Ja navadno nč več dodatnega ne prečitam…ampak predavanja prečitam in potem pa

razmišljam recimo kako je pa to pri meni blo…tko mal, skušam aplicirat na svoje

življenje…

Ja pravzaprav so udeleženke različne…ene so že prej hodile na kšna predavanja pa tko,

majo tut že kkšno drugo znenje poleg tega k ga tle na predavanjih dobijo, tko da tut

udeleženke majo drugo znanje, pa povejo kaj od prejšnjih predavanj, k so že prej

hodile…kakšna tudi pove, če je kakšno knjigo že prej prečitala in če je kej v zvezi s

psihologijo ane, al pa v zvezi s to tematiko…al pa včasih kšna tut iz časopisa pove, al pa

prinese članek izrezan…al pa kopijo, ja to je tut ena nardila, je prinesla kopijo članka…tko

da ja…na različne načine se pol to znanje širi.

Mrbit da razmišljam bl u tej smeri k se učimo ane kako dednost pa okolje vplivata…recimo

da o tem mal bolj razmišljam…da bi se pa jst, da bi svoj karakter spremenila, to pa ne bi

rekla…tut ne vidim, da bi bla zarad tega bl strpna al pa bl razumevajoča.

Ja sprememba je ta, da grem z veseljem na predavanja, pa da si tisto popoldne vzamem zase,

to je neka rutina…veselim se prijateljstva in tega, da bom neki novga slišala.

Ja domače zlo zanima…zanima jih kaj se učimo in tko, in dostkrat kej uprašajo in zdej je

stvar na tem, kako naj jim jst to razložim…jih pa zlo zanima ja…kam to hodm, pa kaj mi to

jemljemo.

Ja jst načrtujem da bom še hodila na druge stvari …jst bi hodila še na glino, oblikovanje

gline, to bi še hodila, to me zlo zanima, pa angleščina, k sem slišala, da je to treba hodit, k to

možgane mal, kako bi to rekla, am, ohranja vitalne…da je učenje tujih jezikov za možgane

uredu…zdi se mi, da bi to morala, sej bom najbrž drugo leto, tko da se bom mal bol…še bol

da se bom angažirala.

Jst opravljam ja, prostovoljno delo z veseljem opravljam, na Karitasu sem ja, v skladišču pri

garderobi in sprejemamo to robo, pakiramo, dajemo…dvakrat na teden po 4 ure…oziroma

116

zdej pa še sama delam ob petkih, tretji dan ne, tut po 4 ure…zdi se mi da mamo velik dela,

da je kr prov da mal pomagam, pa ena je bolna ane, pa mal uskočm.

Ja prou gutov bi, z veseljem opravljala plačano delo…manjka mi denarja, pa tut rada bi kej

delala…manjka mi to da ne delam…res, prej sem leta in leta hodila v službo in vidim

da…al mi manjka to da ne delam, al mi družba manjka ne vem neki…preveč je časa…fajn

je da sem nekako v družbi, a veste, družit se z ljudmi.

117

Izjava o avtorstvu

Spodaj podpisana, Urška Dokl, rojena 3.6.1979 v Ljubljani, izjavljam, da sem pod

mentorstvom doc. dr. Dušane Findeisen napisala diplomsko delo z naslovom

Analiza socialnega kapitala na Univerzi za tretje življenjsko obdobje

V Ihanu, dne 20.10.2009

Podpis avtorja:

118

UNIVERZA V LJUBLJANI FILOZOFSKA FAKULTETA ODDELEK ZA ...

products

Resources

Company

UNIVERZA V LJUBLJANI FILOZOFSKA FAKULTETA ODDELEK ZA ...

Delete template?

Save as template?

products

Resources

Company