UNIVERZA V LJUBLJANI FILOZOFSKA FAKULTETA ODDELEK ZA ...

Zaupanje je prepričanje, da je nekdo sposoben, voljan narediti, kar se od njega pričakuje; je
prepričanje, da je nekdo pošten, iskren; je prepričanje, da je nekaj dobro in da bo dobro
vplivalo na uresničitev nekaterih pričakovanj. (SSKJ)
Vsa ta različna pojmovanja so med seboj povezana. Na osebni ravni nekomu zaupamo, da
bo nekaj storil, na podlagi poznavanja njegovega ugleda ter na podlagi lastnih izkušenj z
njim ali iz izkušenj nekoga, ki mu zaupamo. Na kolektivni ravni pa velja, če ne zaupamo
organizaciji, ki ji nekdo pripada, tedaj tudi posamezniku ne bomo zaupali. Preden nekomu
zaupamo, pomislimo na njegovo ozadje, kulturo in na to, kakšen je njegov družbeni položaj;
medsebojna povezanost kaže na to, kako bomo gradili zaupanje na mikro ravni, kar je
podlaga za bolj zapleteno in abstraktno pojavnost zaupanja na makro - družbeni ravni.
(Dasgupta 1988 in Luhmann 1988 v Fu 2004)
Potrebno je razločiti tri vrste zaupanja:
• medsebojno zaupanje med poznanimi ljudmi (družina, sodelavci, sosedje),
• medsebojno zaupanje med nepoznanimi ljudmi in
• zaupanje v javne in zasebne institucije.
Če lahko ljudem zaupamo, pomeni da so zaupanja vredni; to pomeni, da je družba bogata s
socialnim kapitalom in da so problemi znotraj takšne skupnosti lažje rešljivi. (The Wellbeing…2001,
str. 42)
Vse poteze socialne organizacije (zaupanje, norme, socialne mreže) so usmerjene v
napredek in boljšo učinkovitost vse družbe. Napredek v korist posameznika, je temelj
napredka v javno dobro. Razvite kolektivne vrednote in socialna vključenost posameznika z
zaupanjem do drugih in sistemu, pa so predpogoji za obstoj zaupanja. (Putnam 2000)
Zaupanje je mehanizem, ki je »utelešen« v strukturo socialnih odnosov; je posledica
dogovorov na osebni ravni in v širšem smislu tudi dogovorov znotraj neke socialne mreže.
Vir zaupanja, so skupne norme in pravila. Putnam (1993 v Fu 2004) pravi, da družbeno
zaupanje izhaja iz obojestranskih, vzajemnih norm in pravil, prav tako kot socialni kapital.
17