odpri - Zveza društev diabetikov Slovenije

našem telesu, za prenašanje signalov
po živčevju in oskrbo možganov s kisikom,
delovanje ledvic in mišic.
HRUŠKA
Hruška je v tesnem sorodstvu z jabolkom
in po številu različnih sort
prav nič ne zaostaja za njim. Je veliko
bolj občutljiva kot jabolko, začne
hitro gniti in pri skladiščenju zahteva
več pozornosti kot jabolka. Tako kot
jabolko so tudi hruške prvi gojili v
Aziji in Evropi. Z njo so se najraje
sladkali že stari Feničani in Rimljani.
V srednjeveški Italiji so poznali več
kot 200 sort hrušk, Francozi nadaljnjih
300, predvsem zato, ker jih je čislal
njihov kralj Ludvik XIV. Zdaj velja
podatek, da je na svetu več kot 5000
poimenovanih sort hrušk.
Večina hrušk je namiznih, ki pa so
primerne tudi za kuhanje. Hruške so
sezonsko sadje, zato izmed vseh sort
dobimo v določenem času le nekatere
izmed njih. Najbolj poznana sorta
je viljamovka. To je večja hruška nepravilnih
oblik, na eni strani peclja
bolj zabuhla, s sočnim, aromatičnim
in mehkim mesom, sladko muškatnega
okusa. Žal niso primerne za staranje,
saj hitro začnejo gniti.
Poleg navadne viljamovke je znana
tudi rdeča viljamovka, katere sprva
zelena lupina postane rdeče rumena
in ima kot navadna viljamovka sočno
meso. Poleg viljamovke so priljubljene
hruške sorte konferans, prihajajo
iz Anglije in so nekoliko bolj odporne
proti gnitju, saj imajo debelejšo rumeno
zeleno lupino, obrizgano z rjavim.
Pod debelejšo lupino se skriva
sočno zrnasto meso.
Hruške so koristen in zadovoljiv vir
vitamina C in prehranskih vlaknin,
seveda če uživamo primerno zrele in
skupaj z lupino. Energijska vrednost
hrušk se giblje okoli 70 kcal (292
kJ)/100 g, njihov GI pa je 40, kar je
nekaj več kot pri jabolku.
HRUŠKA NASHI
Nashi je ena izmed azijskih sort
hrušk. Mnogi zmotno mislijo, da je zaradi
svoje podobe in okusa križanec
med jabolkom in hruško. Je popolna
hruška, vendar zaradi svoje okrogle
22
oblike spominja na jabolko. Da je nashi
hruška, nas prepričata njena hrapava
rjava koža in sočno kašasto meso.
Glede hranilne in energijske sestave
je enaka hruški. Najbolj tekne ohlajena,
iz hladilnika. Zaradi res okusnega mesa
bi jo bilo škoda kuhati v kompotu.
KUTINA
Domovina kutin je Perzija, vendar
jih gojijo po vsej Evropi. Za stare Grke
in Rimljane so bile kutine simbol
sreče, ljubezni in zvestobe, poimenovali
so jih »zlato jabolko«. Španci jih
imajo tako radi, da iz njih delajo kutinov
sir »membrillo«. Kutinovo mezgo
kuhajo skupaj s sladkorjem, ohlajenega
narežejo na kocke in ga ponudijo
skupaj z mehkim sirom.
Kutine so lahko po zunanji obliki
podobne jabolku (okrogle) ali hruški
(hruškaste), le da so v obeh primerih
manjše. Nezrele kutine imajo dlakavo
lupino, ko na toploti dozorijo, dlake
lahko obrišemo. Tako ostane gladka
lupina kot pri jabolku ali hruški. Kutine
so eden redkih sadežev, ki surovi
niso užitni, zato jih vedno kuhamo.
Iz njih pripravimo slastni žele ali
mezgo. Pri tem kutin ne lupimo, saj
je v lupini veliko pektina.
Manjše količine marmelade iz kutin
brez sladkorja lahko pripravite tudi
sami. Marmelado po kuhanju nadevajte
v sterilne kozarčke in jih hranite v
hladilniku. Takšna marmelada bo skupaj
z rezino polnovrednega kruha in
nekaj margarine popestrila vaše zajtrke.
Namesto margarine lahko uporabite
mehki sir (lahki smetanov namaz).
NEŠPLJA
V današnjem času so nešplje redko
naprodaj, zato jih tudi redko jemo.
Medtem ko smo za kutine rekli, da so
užitne le kuhane, za nešplje velja, da
so užitne šele tedaj, ko skoraj zgnijejo.
Domovina nešpelj je Zakavkazje, gojili
pa so jih tudi Asirci, Grki in celo Angleži.
Navadno so jih ponudili dobro
zmedene skupaj s portskim vinom.
Sadeži so izjemno trdi in na drevesu
praviloma nikoli ne dozorijo. Zato
oberemo trde temno rjave plodove,
ki jih pustimo, da se zmedijo. Plodovi
morajo biti mehki na dotik, ki
zbuja občutek, da so že gnili. Meso
je lepljivo in tako mehko, da ga izdolbemo
z žlico ali pa ga preprosto
posrkamo, potem ko smo zavihali
njeno petkrako lupino.
Nešplje imajo visoko vsebnost vitamina
C in veliko topnega pektina in
so za sladkorne bolnike primerne,
saj je njihova presnova zaradi vsebnosti
prehranskih vlaknin (pektin) počasnejša.
O K T O B E R 2 0 0 7
KAKI
Kaki je posebne vrste sadje, ki ga
imajo nekateri neizmerno radi, drugim
pa se naravnost gnusi. Domovina kakija
je Japonska, kjer ga poznajo pod
imenom dateljnova sliva. Za Japonce
je ta sadež hrana bogov. Poznamo dve
vrsti kakijev ali »oranžnih paradižnikov«.
Pri nas navadno gojijo kakije z
neužitno lupino, Izraelci pa so vzgojili
vrsto kakija sharon fruit, ki so skupaj
z lupino užitni, tudi ko so še trdi.
Kakije, ki jih gojimo pri nas, obiramo
trde, nezrele in jih pustimo, da
se zmedijo. Dobro prenašajo mraz,
le zmrzniti ne smejo. Zato jih lahko
velik del zime skladiščimo v zatišni
legi, na lesenih platojih, pokritih s
papirjem in odejo. Nezreli kakiji so
trpkega okusa in kisli. Dobro zmedeni
so mehki in kiselkasto sladki.
Energijska vrednost kakija je nizka,
le 30 kcal (120 kJ)/100 g, žal pa ima
nekoliko višji GI 55. Zato predlagamo,
da sadež pojeste skupaj z navadnim
jogurtom in polnovrednimi
kosmiči. Tako bo presnova še vedno
ravno prav hitra!
PEPINI
Pepina lahko imenujemo tudi majhna
drevesna melona. Lupina je gladka,
zlate barve z vijoličastimi vzdolžnimi
progami, ki spominjajo na melono. Zadnjič
smo za rabarbaro rekli, da je
bolj zelenjava kot sadje. Tudi za pepino
velja enako, saj je v sorodu s krompirjem,
paradižnikom in jajčevcem.
Meso je kislekasto in spominja na
mešanico melone in ananasa. Energijska
vrednost je nizka, 25 Kcal (105
kJ)/100g. Glede na hranilno sestavo je
papino bogat vir vitamina C in zadovoljiv
vir vitamina A. Papino lahko narežemo
na koščke. Da omilimo kiselkast
okus, se dobro poda s kepico
manj mastnega vanilijevega sladoleda.
PERUJSKA VOLČJA JABOLKA
Začeli smo z jabolki, pa še končajmo
z njimi. Perujska volčja jabolka so
enako kot zgoraj omenjeni papini daljni
sorodniki paradižnika, krompirja in
jajčevcev. Čeprav ji rečemo perujska,
izvira iz Južne Amerike, neznana pa ni
bila niti Grkom in Angležem. Celo v
naših krajih so jo gojili, predvsem v
Pomurju in Prlekiji, kjer so jo poznali
pod imenom prekmurske rozine.
Perujska volčja jabolka so oranžno
rdeči okrogli plodovi, ki so skriti v
rjavih papirjastih čašah. Čaše so podobne
okrasnim lampijonom.
Majcena jabolka imajo kiselkast okus,
ki spominja na mešanico kosmulje in
jagode, bogata pa so z vitaminom C.