marec 2006 (PDF) - Sodexo

Aktualno
Pa si postavimo vprašanje z začetka še enkrat. Ali
lahko podjetje sploh preživi, ne da bi nenehno raslo?
V prvem delu smo ugotovili, da smo lahko konkurenčni
le tako, da imamo možnost ponuditi izdelek
ali storitev po najnižji možni ceni. Najnižjo ceno pa
lahko ponudimo tako, da stalne (fiksne) stroške (npr.
strošek upravljanja) razdelimo na čim več prodanih
enot. Z rastjo torej zagotavljamo konkurenčnost in
dlje ko hočemo biti konkurenčni, dlje moramo rasti.
Kajti takoj ko se naša rast ustavi, začne konkurenca,
ki še vedno raste, ponujati primerljive izdelke po
nižji ceni in nas prehiti.
Z rastjo se ne da pretirati
Kaj pa zgornja meja rasti? V osnovnem faznem
modelu je vrhunec obdobje rasti, saj faze stagnacije
teorija ne obravnava oziroma jo imenuje zaton. Teoretiki
predpostavljajo različno (glej okvirček), a vsem
hipotezam je skupno, da je preživetje podjetja odvisno
od njegove stalne rasti. Čeprav si niso enotni
glede obsega rasti, se strinjajo, da je faza, ki sledi rasti,
za podjetje lahko pogubna. Najbolje je torej, da
podjetje stalno raste in ne ugotavlja svoje maksimalne
velikosti.
Darwin je napisal, da ne preživijo najmočnejši in
najsposobnejši, ampak tisti, ki so se sposobni prilagajati
spremembam. Sodobni svet se namreč dogaja v
paradoksih, v navideznih resnicah, ki uravnavajo naš
svet. Postavljajmo vprašanja, dvomimo, sprašujmo se
o pomenu lastnih dejanj, svoji vlogi in vlogi drugih.
Prilagajajmo se, da bomo lahko rasli, in rastimo, da
bomo lahko preživeli.
Miha Muhič
Kaj pravijo teorije
Po neoklasični hipotezi, ki poskuša pojasniti obstoj in razvoj
podjetja, je cilj podjetja maksimiranje dobička. Gre za razliko med
prihodki podjetja in oportunitetnimi stroški (stroški izgubljenih
priložnosti) vseh angažiranih poslovnih prvin. Edino omejitev za
rast podjetja daje po tej hipotezi produkcijska funkcija. Ker je
krivulja povpraševanja v popolno konkurenčnem gospodarstvu
vodoravna, mora vsako podjetje povečati obseg proizvodnje, in
sicer do te točke, ko se mejni stroški izenačijo s prodajno ceno
njegovih proizvodov, če hoče doseči maksimiranje dobička.
Če bi dolgoročni povprečni stroški podjetja s povečanjem
obsega proizvodnje padali zaradi ekonomije obsega, podjetje ne
bi moglo doseči dolgoročnega ravnotežja, dokler ne bi postalo v
svoji panogi monopolist. Neoklasična hipoteza na ta problem
odgovarja s tezo, da padajoči donosi upravljanja in poslovodenja
(menedžmenta) poskrbijo za opredelitev optimalnega obsega
podjetja s tem, ko prispevajo, da ima krivulja dolgoročnih povprečnih
stroškov podjetja obliko črke U.
Menedžerska hipoteza jemlje rast kot smoter gospodarske
organizacije ter trdi, da podjetje teži k maksimiranju rasti ob
zadovoljivi donosnosti. Rast podjetja je zaželena, ker s tem:
- ohranjamo svoj položaj na trgu,
- pridobivamo z velikostjo večjo varnost in stabilnost ter
- povečujemo poslovni ugled in prestiž poslovodstva podjetja.
Pri tem se predpostavlja, da je v takšnem podjetju funkcija
upravljanja že ločena od funkcije poslovodenja, da imamo opravka
z oligopolno strukturo trga in da je cilj podjetja rast ob doseganju
stopnje donosnosti, ki omogoča zadovoljevati interese lastnikov
kapitala (povzeto po: Pučko Danijel, Strateško upravljanje.
Ekonomska fakulteta, Ljubljana 2003).
Primer 2: Rast oz. povečanje števila zaposlenih
10