Aktualno Pa si postavimo vprašanje z začetka še enkrat. Ali lahko podjetje sploh preživi, ne da bi nenehno raslo? V prvem delu smo ugotovili, da smo lahko konkurenčni le tako, da imamo možnost ponuditi izdelek ali storitev po najnižji možni ceni. Najnižjo ceno pa lahko ponudimo tako, da stalne (fiksne) stroške (npr. strošek upravljanja) razdelimo na čim več prodanih enot. Z rastjo torej zagotavljamo konkurenčnost in dlje ko hočemo biti konkurenčni, dlje moramo rasti. Kajti takoj ko se naša rast ustavi, začne konkurenca, ki še vedno raste, ponujati primerljive izdelke po nižji ceni in nas prehiti. Z rastjo se ne da pretirati Kaj pa zgornja meja rasti? V osnovnem faznem modelu je vrhunec obdobje rasti, saj faze stagnacije teorija ne obravnava oziroma jo imenuje zaton. Teoretiki predpostavljajo različno (glej okvirček), a vsem hipotezam je skupno, da je preživetje podjetja odvisno od njegove stalne rasti. Čeprav si niso enotni glede obsega rasti, se strinjajo, da je faza, ki sledi rasti, za podjetje lahko pogubna. Najbolje je torej, da podjetje stalno raste in ne ugotavlja svoje maksimalne velikosti. Darwin je napisal, da ne preživijo najmočnejši in najsposobnejši, ampak tisti, ki so se sposobni prilagajati spremembam. Sodobni svet se namreč dogaja v paradoksih, v navideznih resnicah, ki uravnavajo naš svet. Postavljajmo vprašanja, dvomimo, sprašujmo se o pomenu lastnih dejanj, svoji vlogi in vlogi drugih. Prilagajajmo se, da bomo lahko rasli, in rastimo, da bomo lahko preživeli. Miha Muhič Kaj pravijo teorije Po neoklasični hipotezi, ki poskuša pojasniti obstoj in razvoj podjetja, je cilj podjetja maksimiranje dobička. Gre za razliko med prihodki podjetja in oportunitetnimi stroški (stroški izgubljenih priložnosti) vseh angažiranih poslovnih prvin. Edino omejitev za rast podjetja daje po tej hipotezi produkcijska funkcija. Ker je krivulja povpraševanja v popolno konkurenčnem gospodarstvu vodoravna, mora vsako podjetje povečati obseg proizvodnje, in sicer do te točke, ko se mejni stroški izenačijo s prodajno ceno njegovih proizvodov, če hoče doseči maksimiranje dobička. Če bi dolgoročni povprečni stroški podjetja s povečanjem obsega proizvodnje padali zaradi ekonomije obsega, podjetje ne bi moglo doseči dolgoročnega ravnotežja, dokler ne bi postalo v svoji panogi monopolist. Neoklasična hipoteza na ta problem odgovarja s tezo, da padajoči donosi upravljanja in poslovodenja (menedžmenta) poskrbijo za opredelitev optimalnega obsega podjetja s tem, ko prispevajo, da ima krivulja dolgoročnih povprečnih stroškov podjetja obliko črke U. Menedžerska hipoteza jemlje rast kot smoter gospodarske organizacije ter trdi, da podjetje teži k maksimiranju rasti ob zadovoljivi donosnosti. Rast podjetja je zaželena, ker s tem: - ohranjamo svoj položaj na trgu, - pridobivamo z velikostjo večjo varnost in stabilnost ter - povečujemo poslovni ugled in prestiž poslovodstva podjetja. Pri tem se predpostavlja, da je v takšnem podjetju funkcija upravljanja že ločena od funkcije poslovodenja, da imamo opravka z oligopolno strukturo trga in da je cilj podjetja rast ob doseganju stopnje donosnosti, ki omogoča zadovoljevati interese lastnikov kapitala (povzeto po: Pučko Danijel, Strateško upravljanje. Ekonomska fakulteta, Ljubljana 2003). Primer 2: Rast oz. povečanje števila zaposlenih 10
Aktualno 11