Julij - Planinski Vestnik

». . . gora, ki v nebo kipečem zaletu vlada okameneli lepoti Julijskih visokih gora, ki v divjiveličini gospoduje nad zelenimi sencami, tihim mirom in samoto vase ugreznjenih dolin.«Foto Jaka Cop,Jesenicepeskom. Nad ostanki tega prastarega ognjišča, zalitega z blatnim, peskovitimdrobirjem, so do višine poldrugega metra v različnem zaporedju ležali lepo vidni,nedotaknjeni vodoravni sloji grušča, peska, mivke in blata različnih debelin.Pol metra debela vršna plast izpremešane zemlje nad temi sloji je šele kazalaznake kultiviranja.Medtem ko naj odločilno besedo o starosti te arheološke najdbe spregovorepoklicani, pa moremo mi v svojih laičnih domnevah nekaj vendarle za trdno reči.Od časa, ko je ugasnil zadnji žar na tem primitivnem ognjišču — najsi jele-to človeškemu bitju služilo enkrat samkrat ali pa češče — so pretekla silnodolga razdobja. V teh so narasle vode hudourniške Ribnice, potem ko so sesproščale ozkega, vijugastega potočnega korita, in se pred njegovim ustjemrazlivale po danji ravnici, ob visokih povodnjih naplavljale z gora in odlagalena dolinsko dno ogromne količine apniškega drobirja. — S peščenim plaščem,ki se je dvigal više in više nad pradavnim ognjiščem, so zabrisale skromno sledza živim bitjem v sivi davnini.Kasneje, naši dobi bliže, se je Ribnica z vso elementarno silo hudourniškihvoda zagrizla v lastni drob. Odplavljala ga je proti Rodnici in na večerno stran,kjer so upadle jezerske vode, in si tam, kjer je zdaj Srednja vas, izkopalagloboko strugo, ki deli vas na neenaki polovici.Dolga obdobja, ki so sledila, so zavita v temo. Morebiti nam bo edinapriča — čas, ki jih je meril z orjaškimi, tisočletnimi koraki — kdaj spregovorilao njih?Tisoč morda — za gotovo pa pet sto let pred našim štetjem.