Julij - Planinski Vestnik

v globino. Po skupini srn, ki mi je prečkala pot in dvema muflonoma, ki sem ju opazilniže, sem se lahko prepričal o bogatem živalskem svetu pohorskega pragozda. Prijetnoutrujenega me je sem in tja zajelo takšno veselje, da sem na ves glas zavriskal, ne samoenkrat, tudi večkrat zapored. Nič veselo pa ni bilo, ko sem stopal mimo zapuščenegaMladinskega doma nad Hlebovim, ki skupaj z bazenom propada.Tik nad Rušami sem napačno ocenil markacijo in zavil s ceste na levo mimo Globokarjevedomačije. Vendar je imela zame ta pomota dve plati — srečno in nesrečno.Na travniku ob robu gozda sem zagledal dva velika jelena. Pasla sta se ob robugozda. Prvič sem na Pohorju videl jelena. Nekaj časa sem ju opazoval, potem pa semse jima začel približevati. Opazila sta me in pobegnila v gozd. Jaz pa sem iskal pot potravniku vedno niže, dokler nisem prišel do najnižje točke travnika, ki je bila istočasnorob gozda, vendar o poti ni bilo »ne duha, ne sluha«. Končno sem spoznal, da se bommoral vrniti po bregu navzgor. Premagati sem moral približno 150 metrov nadmorskevišine. Med vzpenjanjem sem počival in opazoval Dravo, ki se je na tem mestu zarimlapravokotno v Pohorje. Končno sem ves preznojen našel markacijo na cesti, ki drziv Ruše, torej sem brez vzroka zavil v levo.Še pot čez Klužo in po klancu navzdol in že sem bil v Rušah. Zavil sem proti lokalniavtobusni postaji. Otroci, ki so se igrali ob cesti, so se sladko smejali, ko so videli smučina mojih ramenih. Nič čudnega, saj je v dolini že vladala pomlad, topla in sončna.Eden od njih se je ojunačil in me vprašal, kje sem se smučal. Povedal sem mu, da je naPohorju še veliko snega. „Bil sem zadovoljen, da mi je izlet tako uspel in v mislih sem načrtoval ze naslednjoturo. Letos si želim temeljiteje spoznati Pohorje.