Dominikov glas_Glasilo vrtca Dominik Savio_2012-06-04.indd

31
POGLED NA VRTEC Z RAZLIČNIH PLATI
� Irena Narobe
V vrtec Dominik Savio sem prvič vstopila nekaj
let po odprtju še kot 3-letna deklica. Začetka
se spomnim bolj slabo, menda pa sem cele
dneve prejokala v naročju vzgojiteljice sestre
Terezije. Ko sem šla pri 6-ih letih v šolo, si nikoli
nisem mislila, da se bom kdaj še vrnila v vrtec
kot »vzgojiteljica«, ne, jaz že ne, jaz bom slikarka
ali arheologinja. Dneve v vrtcu smo si ponavadi
krajšali z igranjem na velikem lesenem toboganu,
ki pa ga danes žal ni več. Ker je bila ograja
okrog vrtca tedaj visoka le nekaj čez 1 meter, za
nas pa ni bilo ovir, smo jo velikokrat preplezali
in sosedi z zemljo vred pojedli ves korenček.
Na skrivaj smo priredili tekmovanje v tem, kdo
si upa pojesti večji kamen, kdo zdrži dlje časa
brez zraka in podobno. Spretno smo se izmuznili
stran od vzgojiteljic, tako da našega početja niso
opazile. Zdaj ko sem sama na poti, da postanem
vzgojiteljica, kar ne morem verjeti, kaj smo kot
mulci počeli, a (hvala Bogu) smo vsi ostali živi in
zdravi. Kljub vsemu smo znali sodelovati pri dejavnostih,
radi smo peli in uživali v radostih otroštva.
Eden izmed lepših spominov je tudi spomin
na makarone in ribji namaz kuharice Mari.
V življenju se vsaka stvar obrne in tako sem tudi
jaz (upam) spoznala svojo poklicno pot ter se
odločila za poklic vzgojiteljice. Vrniti se v isti vrtec
po trinajstih letih mi je predstavljalo poseben
izziv. Prostori so oblikovani malo drugače, nekaj
vzgojiteljic se je zamenjalo, najbolj nenavadno
pa mi je bilo to, da sem skupaj z vzgojiteljicami
skrbela za otroke tako, kot so one včasih skrbele
zame. Vesela sem, da sem kot otrok imela možnost
obiskovati ta vrtec, saj sem se v njem naučila
veliko stvari, potrebnih za življenje, prav tako
pa sem takrat spoznala dva prijatelja, ki sta sedaj
po trinajstih letih še vedno moja prijatelja in s
katerima pogosto z iskricami v očeh obujamo
spomine na vrtec.