Dominikov glas_Glasilo vrtca Dominik Savio_2012-06-04.indd

se prijavljaš na prosta delovna mesta in resnično,
resnično upaš, da ne boš izbran. Po pogovoru
z eno izmed najbolj srčnih gospa, kar sem jih
imela možnost spoznati, ki mi je svetovala, naj
se neham mučiti s prijavljanjem na dela, ki jih
ne želim opravljati, sem se prijavila za delo čistilke
v vrtcu Dominik Savio. Pomembno se mi
je zdelo, da sem v okolju, kjer bom morda lažje
našla svojo pot. Ker močno verjamem v to, da
je vsako delo častno, mi tudi dela čistilke ni bilo
nikoli težko opravljati. Stik z otroki se je začel že
prvi dan. Njihovi radovedni pogledi so mi sledili
po vrtcu, nekateri so bili celo tako pogumni, da
so me pozdravili. Slišala sem punčko, ki je svoji
mamici razlagala: »Veš, mami, mi smo pa dobili
novo Zlato.« Čez čas se je tu in tam pojavila
kakšna luknja v urniku vzgojiteljic in sem vskočila
za 15 minut ali pol ure. Otroci so me imeli
možnost spoznati in vse bolj jih je tudi zanimalo,
kaj v vrtcu pravzaprav počnem. Če je otroke kaj
posebej zanimalo, ko sem opravljala svoje delo,
sem jim to vedno pokazala (tudi zdaj jim), če so
želeli pomagati, sem jih pri tem spodbujala, vendar
le takrat, ko nisem delala s čistili. Tako mi je
mali Rok pomagal namestiti papirnate brisače,
Vita je pogumno pritisnila gumb za vklop sesalca,
Anika se vedno potrudi, da vrže uporabljeno
papirnato brisačo v koš ali v vrečo za smeti in mi
33
to prav ponosno pove, Max je prijazno opozoril
celo svojo mamico, da naj ne vstopa v igralnico
obuta, ker sem jo že pomila, Lučke pa se trudijo
čim bolje pospraviti kocke, da jih ne posesam.
Otroci so spoznali, da delo čistilke ni lahko, če ne
verjamete, vprašajte malega Jona, ki je pometal,
a mu ni in ni šlo od rok.
Resno sem o sebi kot o pomočnici vzgojiteljice
v vrtcu pričela razmišljati, ko sem se družila
z otroki med delavnicami Šole za starše. A
prihraniti dovolj denarja s skrajšanim delovnikom
je kar težko, zato sem potrebovala malo več
časa, kot bi morda želela. Letos sem tako začela
z napornim poklicnim tečajem, ki ga bom čez
nekako mesec in pol zaključila s poklicno maturo.
Med drugim sem v vrtcu Dominik Savio
Karitas opravila prakso in dobila tudi priložnost,
da nekaj ur dnevno preživim s tistimi otroki, ki
med počitkom ne spijo. Včasih skupaj počnemo
nadvse zanimive stvari: delamo prave delujoče
vulkane ali pa rišemo zemljevide do skritih zakladov,
gradove in živalske vrtove ...
Hodim po novi poti, ki je morda polna preprek,
morda pa je popolnoma prosta, ne vem.
Moje oči so zavezane, a se ne bojim, da bom ob
kaj zadela, kajti tudi če se spotaknem in padem,
je moja iskrena želja po delu z otroki tista, ki mi
bo pomagala vstati.