Dominikov glas_Glasilo vrtca Dominik Savio_2012-06-04.indd

PRAVIČNOST V LJUBEZNI
� Marjana Miklavčič Podbelšek
Letos smo se otroci, starši in vzgojitelji trudili
vzgajati, ravnati in živeti v skladu s geslom Pravičnost
v ljubezni. Tudi želja slehernega izmed nas je
biti pravičen in ljubezniv do sebe ter drugih. Pa je
to vedno lahko doseči?
V letu, ki je za nami, za našo družino, sem se
sleherni večer, ko se je otroški smeh, včasih jok polegel
in je za naše zidove prišla dobrodošla tišina,
vprašala: »Sem bila do mojih dveh sončkov dovolj
pravična?« Sem svojo ljubezen razdelila pravično
med obe deklici, sem zaradi hitenja ali starostnih
privilegijev drugo prikrajšala za svojo ljubezen, sem
jima dovolj prisluhnila, sta prejeli dovolj mene, dovolj
naju … Po pravici povedano, nikoli ne najdem
čisto pritrdilnega odgovora, da bi lahko rekla, da
sem bila danes 100 % pravična do obeh.
Verjetno bi mi na to notranjo dilemo lažje odgovoril
nekdo, ki ni vpleten v naše družinske odnose,
nekdo, ki bi imel možnost le tihega opazovanja.
Leto 2011 je bilo naše leto, polno ljubezni, ki
se je razširila na našo novo članico Nežo, hkrati pa
Maša zaradi nje ni in ne sme biti prikrajšana za najino
ljubezen. Mnoge družine imajo več otrok (tudi
sama sem odraščala v takšni), a vendar že pri dveh
moraš nenehno paziti, da otroku ne izbrišeš tiste
iskrice v očeh, tistega zanosa, ki govori, da sem vendar
jaz tvoj žarek sonca, ki te greje, ko se nad teboj
zgrinjajo oblaki. Težko je biti vedno dovolj pravičen,
moder in odločen, da ne narediš krivice, bolečine
v malih srčkih. In ko sem nenamerno naredila krivico,
sem se želela in čutila odgovornost, da se še
isti hip opravičim svoji starejši hčeri. Ljubeznivo me
je pogledala v oči in dejala: »Mami, saj ni hudega,
saj si ti najboljša mamica na celem svetu«. Ob tem
stavku me vedno muči slaba vest, kako brezpogojno
znajo otroci ljubiti svoje starše, sorojence, jim
brezpogojno odpustiti slabo voljo, napake, njihovo
razdražljivost. Kaj pa odrasli, smo lahko tudi mi
takšni? Iskreno povedano, največkrat ne, vedno
imamo pomisleke, izgovore, preveč čustvene napetosti.
Tako se vprašam, kako lahko vzgojiteljice pri
svojem delu ravnajo ljubeznivo in pravično, saj iz
pripovedovanja in obnašanja svoje hčere nisem še
nikoli zaznala, da bi se kdaj v vrtcu počutila, da bi ji
5
vzgojiteljica naredila »krivico« s svojim ravnanjem
ali z odločitvijo. Zato iskrena hvala vam, drage vzgojiteljice,
in vsem ostalim delavcem v vrtcu, da našim
sončkom sleherni dan s svojim ravnanjem in besedami
dajete občutek, da so ljubljeni in pomembni.
Naj zaključim svoje razmišljanje o pravični ljubezni
z mislijo, da vsak od nas vsak dan išče pravico
in ljubezen, tako v svoji družini kot v službi in
okolici. Občutek, da smo ljubljeni, nam godi, nam
lajša korak, v naša srca naseljuje veselje. Bodimo
ljubeznivi in pravični ne samo do svoje družine,
temveč tudi drug do drugega. Nasmeh, pozdrav in
stisk roke nas ne stane ničesar, doprinese pa veliko
tistemu, ki mu namenimo kanček pozornosti. Mogoče
mu samo z nasmehom in s pozdravom polepšamo
težak in naporen dan. Živimo v »težkih«
časih, ko z vseh strani slišimo le slabe novice. Zato
ne sodimo drugih, saj ne vemo, kakšen boj se bije
v njih, v njihovih družinah, ampak jim namenimo
kanček dobre volje ter naš nasmeh. In okolica se
bo tudi nam kmalu zazdela lepša, pravična in bolj
ljubezniva.