otrok zmore odrasli omogoča - ModART

Ponavljanje dejanj
postopoma preide v navado.
Pri seznanjanju in prepričevanju
upoštevamo otrokovo zrelost.
1 4 6
Navajanje
je osnovna metoda, ki jo uporabljamo že pri dojenčku. Z vztrajnim ponavljanjem
in zgledom pri otroku oblikujemo kulturne in higienske navade (npr.
navadimo ga na umivanje zob, pospravljanje igrač…) Bistvo navade je,
da jo opravljamo avtomatično, ne da bi o njej razmišljali. Izogibamo
se negativnim navadam, ki jih je kasneje zelo težko spremeniti. Biti moramo
vztrajni in dosledni in potrpežljivi, saj je navajanje dolgotrajno. Poskrbeti
moramo, da se otrok čim večkrat znajde v situacijah, ko osvoji in utrjuje
določeno navado.
Seznanjanje
in prepričevanje
Takoj ko razume govor, začnemo otroka seznanjati s pravili. Skušamo mu
razložiti njihov pomen, pojasniti, zakaj ravnamo tako in ne drugače. Otroka
skušamo o potrebnosti pravil prepričevati (razumsko mu razložimo, zakaj je
npr. pomembno, da se privežemo z varnostnim pasom).
Pri prepričevanju se moramo zavedati, v kolikšni meri otrok dejansko razume
tisto, v kar ga prepričujemo. Prepričevanje mora biti torej v skladu z
nevrofiziološko zrelostjo otroka. Bodisi da želimo, da kaj opravi na zaželen
način, npr. da pri jedi uporablja vilice in nož, ali pa ko želimo, da bi česa
ne počel.
Otroke seznanjamo in prepričujemo s pogovori, dogovori, razlagami,
zgodbicami, navajamo mu primere iz vsakdanjega življenja. Pomembno
je, da so primeri in zgledi pozitivni. Negativni zgledi otroka pogosto bolj
pritegnejo kot pozitivni, zato se jim izogibamo.
Tako navajanje kot seznanjanje in prepričevanje lahko uporabljamo zelo
pogosto. Nič ni narobe, če bomo otroku pravila večkrat razložili, utemeljevali.
R9/ Privlačnost, ni kaj… /6 let
Spodbujanje
S spodbujanjem otroke usmerjamo, da na najboljši možni način opravijo,
kar pač zmorejo. Poznamo različna sredstva spodbujanja (pohvalo,
nagrado, obljubo) in različne vsebine spodbujanja (samostojnost, zaželeno
vedenje).
Pohvala
je lahko učinkovita spodbuda, če poudarja otrokovo vedenje, ki kaže njegov
napredek. Manj primerna in učinkovita je, kadar hvalimo otrokovo osebnost
kot celoto. S takšnim načinom ne izpostavimo konkretnega pozitivnega
vedenja, konkretnih boljših rezultatov in napredka. Pohvala zadovoljuje
potrebo po pripadnosti, v kolikor je premišljena in realna. V primeru, da to ni,
je zavajajoča in škodljiva.
Merila, ki jih vzgojitelji upoštevamo v zvezi s pohvalo, so:
pohvalimo takoj, kadar opazimo, da je otrok nekaj storil sam od sebe
(pomagal drugim otrokom, vzgojiteljici ali pomočnici),
pri pohvali ne čakamo na izjemne rezultate in na vzorno obnašanje,
pohvalo utemeljimo; povemo torej, zakaj je otrok pohvaljen,
pohvala naj bo pozitivna, z besedo in dejanji,
pohvalo uporabljamo smiselno, ko opazimo, da je otrok v določeni
stvari napredoval, da je bodisi njegov izdelek ali vedenje boljše od
prejšnjega,
pohvalimo v navzočnosti drugih, ko je to mogoče,
in pa: otrok je pohvale najbolj vesel, če je ta nepričakovana.
Nikoli ne pohvalimo zgolj rezultat dejanja. Pohvalimo ves trud, ki ga je
otrok vložil v določeno stvar. Če izdelek ni dober, vseeno pohvalimo in
omenimo pomanjkljivosti. Ne smemo pozabiti pohvaliti otrok, ki v ničemer ne
izstopajo oz. so zaprti vase, ali pa so ves čas nemirni in se zdi, da ne kličejo
po pohvali.
Vzgojitelj naj bo pozoren na dejanja, ki jih lahko izkoristi za pohvalo in
s tem prispeva h graditvi otrokove samozavesti. Zavedati se mora, da bo
sprememba v njegovem obnašanju (manj kritike) vplivala tudi na otroka.
Spodbude odmerja vzgojitelj individualno, glede na posameznika. Naj
bodo močnejše, če jih otrok v danem trenutku potrebuje. Manj samozavestne
otroke je potrebno večkrat spodbujati. Spodbude so lahko namenjene
posamezniku ali celi skupini.
o t r o k
Oblike spodbujanja:
pohvala, obljuba, nagrada.
Otrok mora
pohvalo doživeti.
Prava spodbuda
ob pravem času.
1 4 7