otrok zmore odrasli omogoča - ModART

otrok
zmore
odrasli
omogoča
3

V tem poglavju bomo spoznali razvojne značilnosti vedenja
predšolskih otrok, osnove moralne vzgoje in metode socialnega
učenja.
Psihologi in psihoanalitiki potrjujejo, da prva štiri leta otrokovega
življenja predstavljajo temelj, na katerem se razvoj
osebnosti kasneje samo še nadgrajuje. Vzgojitelji, starši in
predšolske ustanove imajo pri tem pomembno vlogo.
Z dobrim poznavanjem otroka lahko vzgojitelj odnose individualizira
ali prilagodi posameznemu otroku. V tem odnosu,
proučevanju in bližanju njegovemu notranjemu svetu, vzgojitelj
sooblikuje otrokovo osebnost.
Naučili se boste, kakšna je vloga vzgojitelja pri spodbujanju
pozitivnega vedenja. Ta namreč v konkretnih okoliščinah
predstavlja podporni kamen pri graditvi otrokove zdrave
samozavesti in zaupanja. Moralna vzgoja in socialno učenje
se medsebojno prepletata in dopolnjujeta.
Spoznali boste, zakaj in kako pomembno zgodnje izkušnje,
navade in vzorci vplivajo na otroke v kasnejšem življenjskem
obdobju. Pri učenju v najširšem smislu gre vselej za dodajanje
novih vzorcev v že oblikovano živčno mrežo. Vsebina zapisov
(že naučenega) se torej nenehno spreminja in predeluje.
Vse to v ugodnih okoliščinah in v interakciji z odraslimi
omogoča zdrav osebnostni razvoj otroka.
o t r o k
razvojne
značilnosti
vedenja
predšolskega
otroka
Izpoved ljubezni hrepenenju življenja je najčistejša,
najživahnejša in najbolj individualna ravno v otroštvu.
(Ljubica Sirc)
Kaj posebnega ste odkrili, ko ste opazovali otroke, se z njimi
pogovarjali ali igrali?
Otroci imajo vrsto telesno-fizioloških in duševnih posebnosti, ki se razlikujejo
od odraslih in jih moramo pri njihovi vzgoji upoštevati. V nadaljevanju opisujemo
naslednje posebnosti oz. vzgojno pomembne značilnosti: biološki
primanjkljaj, plastičnost, čutnost, sugestibilnost, radovednost in motiviranost,
popolno čustvenost, duševno ranljivost, izrazito egocentričnost
in otrokovo usmerjenost v igro.
1 1 9

Kako se kaže otrokova
odvisnost od odraslih?
Potreba po varnosti.
Mati in njen otrok, dojenček,
po rojstvu ne predstavljata samo
biološke celote, temveč tudi
psihološko celoto.
1 2 0
Biološki primanjkljaj
Biološki primanjkljaj se izkazuje v dolgotrajni nebogljenosti človeškega bitja
v primerjavi z živalskimi mladiči. Živali se mnogo prej osamosvojijo in uspevajo
samostojno brez kakršnekoli pomoči. V našem kulturnem in civilizacijskem
okolju doseže otrok približno stopnjo telesne in duševne samostojnosti sredi
adolescenčnega obdobja, popolno ekonomsko samostojnost pa doseže
šele mnogo let kasneje.
Otrokova odvisnost od odraslih, predvsem od staršev, se izraža z dvema
izrazitima potrebama: s potrebo po varnosti in potrebo po uveljavljanju.
Otrok potrebuje varnost
Majhen otrok ima poleg biološke potrebe po hranjenju tudi močno izraženo
socialno potrebo po varnosti, zanesljivosti, ki je psihološka posledica njegovega
biološkega primanjkljaja. To potrebo lahko zadovolji le mati, njena
enakovredna namestnica ali pa oče, torej osebe, ki so čustveno navezane
na otroka. To čustvo je za otroka edino jamstvo, da ga bodo starši negovali,
mu pomagali in da ga ne bodo zapustili. Tako se ta izredno močna potreba
po varnosti povezuje s potrebo po starševski ljubezni. Otrok ima naravno
težnjo, da bi ga starši ljubili, skrbeli zanj, da bi ga varovali v težavnejših
okoliščinah in da bi bili brez velikih časovnih presledkov skoraj nenehno v
njegovi bližini. Otrok se v prvih letih življenja čuti varnega toliko časa,
dokler so v njegovi bližini starši. Če se starši dlje časa umaknejo otroku,
lahko ta zapade v afekt strahu in ogroženosti. Čim manjši je otrok, tem večja
je njegova potreba po varnosti in tesnem sožitju z materjo oz. s starši. Čim
večji in samostojnejši postaja, bolj se rahlja in stopa v ozadje njegova prva
potreba.
Potreba po varnosti obvladuje otrokovo duševnost skozi vse predšolsko
obdobje. Je osnova njegovemu zadovoljivemu duševnemu počutju,
duševnemu ravnovesju in zdravju. Ko je predšolski otrok že večji, star nekaj
let, njegovi potrebi po varnosti občasno zadostujejo tudi druge poznane
osebe, ki jim otrok zaupa.
S1/ Zelo spontana, čutno-nazorna risba človeškega bitja
v najbolj zgodnjem obdobju razvoja. /2,5 let
Otrok se hoče uveljavljati
Z biološkim primanjkljajem se povezuje še ena človekova socialna potreba
– potreba po uveljavljanju in priznanju. Čim bolj se otroku razvija zavest,
tem bolj občuti, da je telesno nespreten, negotov in nesamostojen. Nenehno
potrebuje oporo ter pomoč svojih staršev. Nekateri psihologi primerjajo
položaj in občutje majhnega otroka v svetu odraslih s položajem palčka v
svetu velikanov. Podrejeni položaj povzroča v otrokovi duševnosti neprestan
nemir, težnjo po sprostitvi, potrebo, da bi pomeril svoje moči in uveljavil svojo
osebnost. Če to potrebo z vzgojo pravilno usmerjamo, podpiramo otrokova
prizadevanja za osebno izpopolnitev in mu množimo sposobnosti za premagovanje
življenjskih težav.
Potreba po uveljavljanju temelji v otrokovi težnji, da bi postal odrasel in
neodvisen ter da bi se čim prej enakovredno vključil v svet odraslih.
Da bi preprečili pretirano egoistična in nesocialna dejanja v tem obdobju,
se moramo naučiti preseči občutje, ki nam narekuje, da je otrokovo vedenje,
ki ga v takšnih primerih poimenujemo kot trma, zavesten upor zoper našo
avtoriteto. Otrokove trme ne smemo nasilno zatirati.
Trma bo mnogo lažja, čim počasneje, čimbolj postopoma bomo izražali
svoje vzgojne zahteve, in to s potrpežljivostjo in s preusmeritvijo njegove
pozornosti. In nasprotno – trma bo mnogo večja, če bomo do otroka prezahtevni,
nestrpni, zaverovani v lastne vzorce zmotnih prepričanj o tem, kaj je
prav. V nobenem primeru otroka ne smemo sramotiti in zapostavljati. Otroku
pomagamo in kažemo, kako naj na pozitiven in družbeno sprejemljiv način
dosega uspehe, kako naj se sooči s porazi in kako naj premaguje življenjske
težave.
Zdravo okolje spodbuja otrokovo naravno težnjo po uveljavitvi in manifestaciji
osebnosti, nezdravo pa mu ponudi zgolj občutek nezadostne
čustvene gotovosti in sprejetosti. Ti občutki izzovejo nezaupanje, strah
ali celo sovražnost do staršev, sorojencev, vzgojiteljev v vrtcu in vrstnikov,
kasneje pa tudi do učiteljev, učenja, dela in družbenih norm.
Izjava “Ne bom!” pri dve ali triletnem otroku napoveduje sposobnost, da se
postavi zase, strastno željo po tem, da ve, kaj hoče od življenja, in motivacijo,
da vztraja pri svojem do konca. Otroci, ki se svojim bližnjim popolnoma
podredijo, pozneje v življenju pogosto trpijo, ker niso razvili samostojnega
jaza. Odlično se znajo prilagajati potrebam in občutkom drugih, bolj
malo ali nič pa jim ni jasno, kaj sami želijo in čutijo. To se lahko zgodi pri
represivni vzgoji, pri kateri je majhnega otroka preveč strah, da bi ugovarjal.
A1/ Otrok se igra s sledovi črt na papirju
in tako ustvari podobo človeške glave. /2,5 let
o t r o k
Otrok ima velikokrat
boleče občutke, ko se mora stalno
podrejati volji in pomoči odraslih.
Na to kažejo tudi pojavi otrokove
samovolje in trme.
Razvijanje
samostojnega jaza.
1 2 1

»Česar se Janezek nauči,
to Janez zna.«
»Upogibati je treba
mlado drevo«!
»You can’t teach old dog
new tricks!«
Neugodne posledice plastičnosti
v predšolskem obdobju.
A2/ Tudi človeški lik nastane
na osnovi spontane likovne igre. /2,5 let
1 2 2
Otrok je gnetljiv
Gnetljivost je lastnost živčnega sistema majhnega otroka in se kaže
v izredni duševni gnetljivosti – dostopnosti za sprejemanje vtisov iz
okolja, v katerem se otrok razvija.
Izredna gnetljivost otroka se kaže v hitrem, bujnem razvoju mnogih sposobnosti,
ki postanejo še bolj očitne, če jih primerjamo s tistimi, ki jih je imel otrok
ob rojstvu. Kot dojenček je bil sprva še popolnoma nebogljeno bitje. Otrok
v sedmem letu starosti je že dokaj spreten in družaben, sposoben, da se loti
samostojnega dela – učenja. Zaradi te lastnosti otrok razvije občutljivost in
dojemljivost za celo vrsto kulturnih in socialnih značilnosti v okolju. Prav navade,
ki si jih otrok pridobi v otroštvu, pomembno vplivajo na naravnanost v
kasnejšem obdobju.
Zaradi izredne gnetljivosti in duševne dojemljivosti predšolskega otroka so
vzgoja, način vzgoje ter zgledi v tem obdobju izredno pomembni. Izkušnje
namreč kažejo, da se izredna plastičnost in dojemljivost za vtise pri otroku
v kasnejšem obdobju zmanjša. Šolski otrok je manj gnetljiv in vzgojno
sprejemljiv za osebnostno oblikovanje, kot je to opaziti pri predšolskem
otroku.
Gnetljivost predšolskega otroka pa ima lahko tudi neugodne posledice.
Neugodna ali celo travmatična doživetja majhnega otroka se običajno tako
močno vtisnejo v njegovo duševnost, da puščajo v njej dolgotrajne sledove,
ki vplivajo na otrokovo osebnost tudi še kasneje, ko otrok odraste. V tem
primeru je plastičnost predšolskega otroka tesno povezana še z drugimi
posebnostmi: duševno ranljivostjo, sugestibilnostjo in s čustvenostjo.
A3/ Upodobitev samega sebe
skozi figuro »glavonožca«.
Čutnost otroka
Poskušajte si predstavljati osebo, ki desetmesečnemu otroku govori same
lepe besede o ljubezni. Govori na način, da kriči, grdo gleda in se pači.
Kako bo reagiral otrok? In obratno – ista oseba prijazno gleda in nežno
govori, besede pa izražajo strašne dogodke. Kako bo v tem primeru reagiral
otrok?
Dojenčkovo in otrokovo duševnost v času, ko višji, zavestni in zapleteni
duševni procesi še niso razviti, označuje močna dejavnost nekaterih njegovih
čutil.
Otrokova čutila, posebno koža in čutila za voh in okus, prva posredujejo
dojenčku vse, kar se pomembnega dogaja v njegovem življenjskem prostoru,
in mu dajejo prve življenjske vtise in izkušnje.
Prvi čutni vtisi, čeprav enostavni, so pri majhnem otroku povezani in
obarvani s čustvi ugodja in neugodja. Povezani so tudi z njegovimi elementarnimi
(osnovnimi) potrebami in nagoni.
V prvih letih življenja ima čutno dojemanje otroka nekatere svojevrstne posebnosti:
usta npr. uporablja kot čutilo za tip: dojenček nese vsako stvar najprej v
usta in z njimi ugotavlja obliko ter druge lastnosti predmetov.
Čutila so prepletena med seboj. Posredujejo nam različne vidike ene in iste
stvari. Jabolko npr. vidimo, tipamo, vohamo, okusimo in, ko ugriznemo vanj,
posredno celo slišimo. Pa vendar je vsak čut zase nekaj enkratnega.
Čutila otroku, kakor tudi odraslim, posredujejo podatke o svetu, ne sicer v vsej
polnosti objektivne stvarnosti, pač pa gre le za izsek resničnosti.
Velika, izrazita čutnost majhnega otroka pomeni, da otrok razume in
dobro dojema besede in pojme za vse tiste pojave in stvari, ki jih vidi,
otipa, posluša in se z njimi igra.
Prstne igre
O tem, ali bo otrokov spoznavni svet diferenciran ali preprost, bogat ali
reven, ne odloča le obdarjenost, temveč tudi vzgoja in vzpodbudno okolje.
Šolati oko ali uho pomeni tudi šolati duha. Slikar ali ljubitelj glasbe vidi oziroma
sliši več – ne zato, ker ima tako izostreno oko ali uho, temveč, ker se
je, gradeč na svojih darovih, naučil svojo zmožnost zaznavanja izkoristiti v
kar največji meri.
Ko govorimo o vzgoji otroka, se pojavi vprašanje, koliko vtisov je otroku
priporočljivo posredovati. Večina strokovnjakov sodi, da se moramo tudi na
o t r o k
»Učite se s tem, kar vidite,
slišite, okusite, vonjate!
Učite se z dotikom, dejanjem,
domišljijo, intuicijo, občutkom!«
Prstki, ki se igrajo, plešejo in se spreminjajo v bibe (»Biba leze, biba gre«), osebe in druga, tudi čudežna bitja, otroke
očarajo. Prstne igre lahko uporabljamo kot individualne ali skupinske igre ali kot zabavo, medtem ko otroci čakajo, ali
kot prehodno dejavnost. So dober posreden način privabljanja otrokove pozornosti. 20
Posredovanje čutnih vtisov
otroku.
1 2 3
A4/ »Glavonožci« so lahko,
z glavo, ujeto v telo,
zelo ekspresivni v izrazu. /3 leta

1 2 4
tem področju, kot na mnogih drugih, varovati skrajnosti in pretiravanj ter iskati
nekakšno sredino med preveč in premalo.
V nekaterih kulturnih okoljih, kjer se premalo ukvarjajo z majhnim otrokom, je
takih čutnih vtisov nedvomno premalo. In obratno – v razvitem svetu (Evropa,
Amerika, del Azije), obilica nemira, ropota in šuma, z avtomobilskimi izleti in
s tesnimi, prenapolnjenimi stanovanjskimi prostori ter hitro dinamiko življenja,
verjetno ustvarja preveč čutnih dražljajev in vtisov.
Nekatere živali razpolagajo s čutili, ki so nam popolnoma tuja.
Delfini zmorejo z nekakšnim eholotom prisluhniti v tuje telo in si tako ustvariti njegovo rentgensko sliko. 42
A6/ Napredek;
otrok nariše pod glavo še telo.
A5/ Primer »glavonožca«, kjer so prisotna
že dokaj proporcionalna razmerja
človeške figure. /2,5 let
Otrok je
sugestibilen
Sugestibilnost se kaže v sprejemljivosti in pripravljenosti človeka, da
prevzame stališča in mnenja drugih, da brez premisleka posnema njihova
ravnanja ter se jim tako slepo podredi.
Da so predšolski otroci sugestibilni, je razumljivo, saj še nimajo razvite zavesti
in znanja, da bi bili lahko kritični in samostojni. V predšolskem času otrok
zaradi svoje sugestibilnosti marsikaj prevzame iz okolja, tudi stvari, ki jih po
svoji razvitosti še ne more povsem dojeti.
Tako kot plastičnost tudi sugestibilnost proti koncu predšolske dobe pojema,
to pa je znamenje, da je otrok v svojem razvoju prišel na višjo stopnjo. Po
mnenju nekaterih avtorjev je sugestibilnost na vrhuncu okrog petega leta
otrokove starosti.
o t r o k
Tudi mnogi odrasli ljudje so zelo sugestibilni, kar so očitno dokazali dogodki v zadnji svetovni vojni, vojni v nekdanji
Jugoslaviji ter v nekaterih drugih deželah po svetu.
Otroci osebam,
na katere so navezani,
slepo zaupajo, slabotnejši so
od odraslih in zato odvisni od njih,
občudujejo jih in zato radi
posnemajo.
Značilen primer sugestibilnosti otroka se pogosto izrazi tedaj, ko se zakonca ločujeta in je pred njima trd boj za
dodelitev skrbništva. Močno in nevarno orožje žensk, ki v tem boju za dosego sodne dodelitve otroka ne izbirajo
sredstev, je lahko osumljenje očeta, da je otroka spolno zlorabil. Močno in nevarno predvsem zato, ker preden bo
očetu uspelo sprati s sebe sum za nikoli storjeni zločin, bo preteklo toliko časa, da se mu bo medtem otrok nepopravljivo
odtujil in ne bo več hotel imeti z njim nobenih stikov.
Vzroki in ozadja otroških laži o spolni zlorabi so lahko različni, v glavnem pa za njimi vedno stojijo odrasli, ki hote ali
nehote izkoristijo otrokovo dovzetnost (sugestibilnost) za manipulacije.
1 2 5

In tako sem se učil –
ne od tistih, ki so me poučevali,
ampak od onih, ki so z menoj
razpravljali.
Sv. Avguštin, Izpovedi
Otroci mnogo sprašujejo
in na njihova vprašanja je potrebno
odgovoriti.
1 2 6
Otrok je radoveden
in motiviran
Radovednost in motivacija se lahko močno razvijata v vseh dejavnostih. Gre
za lastnosti otroka, ki je povezan z okoljem in prostorom, v katerem se nahaja.
Potreba otroka je, da čim več sprašuje in spozna. Radovednost je
običajno usmerjena na okolje kot celoto in ne na nek določen predmet. Otroci
postavljajo vprašanja, vztrajajo pri odgovorih in želijo čimveč spoznati.
Vse to kaže na njihov način razmišljanja. To spremlja tudi čustveno napetost,
čudenje in sum. Radovednost lahko tešimo z novimi vsebinami, njeno genetsko
danost lahko razširimo na nove možnosti, ki jih ponujajo igrače in okolje
(glej 2. poglavje: Kako se uči predšolski otrok, str. 69)
Radovednost je bistveni motiv najrazličnejših oblik človeškega mišljenja
in delovanja. Zato ji je potrebno nameniti posebno pozornost. Vzgojitelji
in starši naj vedno ustvarjajo ugodne pogoje za razvoj in vzpodbudo
otroške radovednosti, tako skozi igro v vrtcu in v družini kakor tudi v drugih
vsakdanjih dejavnostih. Odgovori morajo biti v skladu z otroškim razumevanjem.
Zahvaljujoč otroški radovednosti je proces vzgoje in izobraževanja
v otroškem vrtcu lahko veliko bolj spontan in primeren otroškim potrebam in
interesom. 61
A7/ Figura je v ustreznem sorazmerju
s cvetlicami in tudi sonce sije tam nekje
iznad oblakov. /5 let
Otrok je čustven
Zakaj človek ne more vse življenje ostati vsaj malo otrok, da bi se še mogel
čuditi? Vsaj malo mlad, da bi še mogel ljubiti? Res čudijo se le otroci, res
ljubijo le mladi. Stari vedo, kaj je ljubezen. Zato in takrat so stari.
France Avčin
Popolna čustvenost je najbolj izrazita značilnost predšolskega otroka. Majhen
otrok je v celoti in predvsem čustveno bitje. Ne glede na to, koliko je star
in kakšna je njegova inteligenca, bodo na njegovo ravnanje in obnašanje
bolj vplivala čustva kot razum. Manjši je otrok, bolj je to vidno in značilno.
Z razvojem jezikovnih in drugih veščin pa začenjajo prenašati svoja občutja
v besede.
Ko je otrok še dojenček, je njegovo čustveno življenje preprosto in gonsko
usmerjeno. Čustva preplavljajo majhnega otroka kot močni valovi in ga
pretresajo, duška jim daje še z glasnim kričanjem, z jokom in smehom, z vso
obrazno mimiko in s kretnjami vsega telesa. V tem času so otrokova čustva
zelo nestalna, plastična, se hitro menjavajo in so vedno bolj odvisna od
njegove okolice in od ravnanja z njim.
Kasneje predšolski otroci na primer poleg jokanja ali skakanja začenjajo
spoznavati razliko med »srečen«, »jezen«, »prestrašen«, in »žalosten« ter se
o tem pogovarjajo. Vse novo otroka običajno najprej prestraši, nato pa
lahko zbudi v njem zanimanje, navdušenost, veselje, ob hudih doživetjih in
izkušnjah pa tudi grozo. Če kakšni predmeti ali pojavi v otroku ne izzovejo
nobenega čustva, potem jih otrok tudi ne zaznava.
o t r o k
Od najzgodnejšega
otroštva naprej otroci ohranjajo
svoja čustva in se odzivajo na čustva
odraslih, ki skrbijo zanje.
Zelo poučen je primer državnih nemških otrok Reichskinder, ki so odraščali v nacističnih higiensko in materialno
brezhibno urejenih internatih za majhne otroke. Čeprav otroci niso bili popolnoma ločeni od ljudi in kulture, so vendar
ti zavodi izrazito zasledovali načelo, da je treba otroke čim manj vzgajati in se izogibati vzpostavljanju čustvenih odnosov.
To so zahtevali zato, da bi v praksi dokazali rasistično načelo: dobra rasa je vredna več kakor vsaka vzgoja! Ko
so zavezniške čete prišle po koncu vojne v Nemčijo, so ekipe strokovnjakov pregledale razvoj teh otrok. Ugotovili so
težko vzgojno zanemarjenost. Mnogi otroci so kazali težke okvare in zaostajanje v razvoju. Čustvena podhranjenost
jih je oslabila, niso se več borili. Mnogi, predvsem dojenčki, so umrli, čeprav so bili po svoji fiziološki zasnovi povsem
zdravi in čeprav so bili deležni boljše nege in prehrane kot večina drugih otrok, ki niso odraščali
v tem zavodu.
1 2 7
A8/ Zelo ekspresivna samoupodobitev
z barvami v konfliktu. /4 leta

A9/ Avtoportret
z zelenimi očmi. /3 leta
1 2 8
Popolna čustvenost majhnega otroka je za predšolsko vzgojo zelo
pomembna, saj so čustva najučinkovitejši, pogosto edini način motiviranja,
delovanja in tudi učenja majhnega otroka.
Danes vemo, da tudi v privzgajanju prvih enostavnih navad uspemo
le, če jih povežemo z otrokovimi prijetnimi čustvi, z igricami, zabavnimi
pripovedmi itd.
Resno, stvarno, neosebno ter čustveno hladno in neprizadeto ravnanje in
navajanje otroka na tem področju ne rodi nobenega uspeha.
Otrok je v svojem bistvu vedro bitje, nagnjeno k veselju, nežnosti, zadovoljstvu
in priznanju, zato je najboljša motivacija izkazovanje ljubezni in veselega
razpoloženja.
Otrok je ranljiv
Otrokova duševna ranljivost je tesno povezana z močno čustvenostjo
majhnega otroka. To lastnost in posebnost predšolskega otroka je bogato
dokumentirala psihoanalitična globinska psihologija. Včasih so mislili, da je
majhen otrok, npr. otrok v prvem letu starosti, preneumen, da bi razumel, kaj
se dogaja okoli njega, in da zato ne more in ne zna dojeti skrbi, razburjenja
ali drugih nesreč,ki so prizadele odrasle ljudi… Ker je sam še nebogljen, so te
čustvene napetosti in razpoloženja vzrok, da se poruši njegovo občutje varnosti.
Težava, s katero smo soočeni, je torej v tem, da duševnosti ne moremo
videti, kakor na primer lahko vidimo kakšno zunanjo rano na telesu. Zunanje
poškodbe krvavijo in zaradi njih je prizadetost človeka, ki te poškodbe ima,
očitna. Duševne poškodbe ali travme imajo drugačne zakonitosti.
Če otrok doživi preveč in premočne čustvene travme, se lahko pojavijo tako
imenovana psihosomatska obolenja: pomanjkanje apetita, odklanjanje
hrane, driska, zaprtost, astma, kožni izpuščaji, povišanje telesne temperature
in drugo.
Nepravilna vzgoja in nezdravo družinsko ozračje lahko v otrokovi duševnosti
zapustijo rane, ki se jih majhen otrok sicer ne zaveda, vendar pridejo na dan
največkrat kasneje, ko je že večji ali ko odraste. Kažejo se v čustvu manjvrednosti,
preplašenosti, agresivnosti brez vzroka, močni ljubosumnosti, nagnjenju
k depresijam, močenju postelje, perila ali v puščanju blata, v raznih oblikah
socialne iztirjenosti itd.
Zaradi pomanjkanja izkušenj in nerazvitih duševnih funkcij otrok ne zmore
takoj dojeti ali opraviti vsega, kar zahtevajo od njega nove življenjske
okoliščine ali kar zahtevajo njegovi, včasih preveč nepotrpežljivi starši in
vzgojitelji. Včasih dojema otrok nove zahteve ter situacije le počasi in z
veliko težavo.
Predšolska vzgoja mora računati z duševno ranljivostjo otrok. Odstranjevati
moramo vzroke za nastanek otrokove prizadetosti, hkrati pa pripravljati
otroka za premagovanje težav. Otroka ne moremo obvarovati pred vsemi
negativnimi situacijami, pripraviti ga moramo na frustracije (prikrajšanosti), saj
je tudi to priložnost za krepitev njegove osebne moči.
Če je frustracijska toleranca ali sposobnost za premagovanje ovir
nizka, se otrok v življenju ne bo sposoben spopasti z različnimi ovirami.
Naloga vzgoje je, da otroku zviša nizko frustracijsko toleranco, tako da
bogati otrokove izkušnje, da dopusti, da se otroku zgodi tudi kaj manj
prijetnega. Pri vzgojnem delu moramo biti strpni, saj se otroci med seboj
tudi močno razlikujejo.
A10/ Prepričljiv avtoportret,
ob katerem se lahko vzgojitelj pogovori z otrokom
o vzrokih za tovrstno doživljanje samega sebe. /3,5 let
o t r o k
Otrok intuitivno močno
podoživlja čustva svojih staršev
ali pomembnih odraslih, dojema pa
tudi napetost, razburjenje ali žalost
v svoji okolici.
Kasnejše težave, ki koreninijo
v izrazito neugodnih vplivih
v zgodnjem otroštvu.
1 2 9

Izrazita egocentričnost.
Vedenje, ki kaže
na egocentričnost v otroku.
1 3 0
Otrok je
egocentričen
Otrok dojema svet kot celoto, v katere središču stoji njegova oseba. Iz te
posebnosti njegovega dojemanja sveta ter iz čustvenosti sledi njegova egocentričnost:
rad bi bil kar naprej v središču pozornosti odraslih, še posebno
njegovih staršev.
Egocentričnost je težnja majhnega otroka, ki se kaže v želji, da bi se
vse vrtelo okrog njega, njegovih potreb in interesov. Ta težnja je včasih
tako močna, da se začne grdo obnašati in kljubovati ter je pripravljen sprejeti
celo kazen, samo da bi se odrasli začeli spet ukvarjati z njim. Zato je zelo
značilno, da se majhni otroci obnašajo bolj neprimerno takrat, kadar imajo
starši obiske in posvečajo svojo pozornost drugim ljudem.
Mnogi majhni otroci, posebno tisti, ki so že stopili v obdobje prve trme (ta
se najmočneje izrazi med drugim in četrtim letom starosti), intuitivno hitro
dojemajo, kaj starše najbolj razburi in prizadene, ter takoj sežejo po svojem
‘programu’, če se jim zdi, da utegnejo biti zapostavljeni in deležni premajhne
pozornosti. Nekateri npr. začnejo odklanjati hrano, ker vedo, da to zaskrbljene
mame močno vznemiri, dražijo bratce ali sestrice, ne marajo zvečer
zaspati, spet drugi pridejo na dan s kletvicami, ko so obiski v hiši, itd.
Egocentričnost je največji kamen spotike ob vzgoji majhnega
otroka (otrokovo obnašanje ima namreč zunanji videz egoizma
in brezobzirnosti). Zato je otrokova socializacija v veliki
meri usmerjena ravno k temu, da bi egocentričnost omejili.
Otroku je v tem obdobju poglavitni življenjski smoter
lastno ugodje, vzgoja pa mu želi pokazati, da so zahteve
družbe in odraslih pomembnejše od njegovih nagonov. Z
egocentričnim vedenjem je povezana tudi otrokova ljubosumnost.
Pogosto opazimo pri otrocih ljubosumno čuvanje igrač
pred drugimi otroki.
Konflikti se ne pojavljajo samo na ravni vzgojitelj (starši)
– otrok, temveč tudi v otroku samem. V otroku, ki ga odrasli
nenehoma popravljajo, karajo in kritizirajo, se porodi čustvo
neugodja, iz tega čustva pa se rodita odpor in trma.
Trma je povsem naraven in v tem obdobju nujen otrokov
odziv na nove vzgojne zahteve okolja, na težnje, da bi
preoblikovali njegov značaj, ga naredili socialnega (glej:
Otrok se hoče uveljaviti, str. 121).
A11/ Zadovoljen pozdrav z mahajočo levico.
Prihod ali odhod? /3,5 let
Otrok je usmerjen
v igro
Igra je dejavnost, ki omogoča otrokov razvoj in je nepogrešljiva pri
razvoju otrokove osebnosti.
Človek je bitje, ki je nenehno dejavno v razmerju do stvarnosti. Spreminja
jo in prilagaja svojim potrebam, pri tem pa spreminja tudi sebe. Za malega
otroka je takšna dejavnost igra, ki je seštevek različnih dejavnosti. Z igro otrok
raziskuje resničnost okoli sebe, jo spoznava, odgovarja na okolje, pri vsem
tem pa razvija samega sebe. Sčasoma se te dejavnosti začenjajo razlikovati
in opažamo vse večjo raznovrstnost. Starejši kot je otrok, bolj zapletena in
bogatejša postaja igralna dejavnost. Igra nastaja kot notranja otrokova
potreba po gibanju, dejavnosti in delovanju. Otroka ni treba ne učiti ne
spodbujati k igri.
V preteklosti je prevladovalo mnenje, da sta igra in učenje dve nasprotujoči
si zadevi. Danes vemo, da je igra pravzaprav učenje; še več, je osnova
ustvarjalnosti, izhodišče prijetnih doživetij, sproščenosti, in ena
najučinkovitejših metod učenja. Odnos med igro in delom je v informacijski
družbi vedno bolj zapleten in se prepleta tudi pri odraslih (glej: Načini vzgojnoizobraževalnega
dela, str. 80).
Igra je svobodna, spontana, ustvarjalna in raziskovalna dejavnost, ki
poteka brez zunanje nujnosti. Izhaja iz otrokove notranje potrebe po
dejavnosti. Otrok se razvija, ker se igra, otrok se igra, ker se razvija.
Igra je poglavitna oblika otrokove dejavnosti in glavni dejavnik njegovega
razvoja. Igra je najvišja stopnja otrokove aktivnosti in popolnoma
zaposli vso njegovo osebnost, saj otroci porabijo največji del energije
in časa prav za igro.
Kakšen je pomen igre za otrokov razvoj?
Ob igri otrok razvija svoja čutila ter si tako pridobiva nove zaznave in
predstave,
bogati in razvija si domišljijo,
primerja, raziskuje, sklepa in rešuje probleme ter si tako razvija mišljenje,
pridobiva sposobnost opazovanja,
ob igri pridobiva izkustva o predmetih in spoznava lastnosti predmetov,
začne dojemati kvalitativne in kvantitativne lastnosti (predmete prijema,
jih nosi v usta, opazuje, razstavlja in sestavlja, prestavlja v prostoru in loči
daljše od krajših, bližnje od oddaljenih, večje od manjših in drugo),
dogajanje v okolju postaja otroku razumljivejše.
Da bi v vrtcu spodbujali smiselne igre, prostor razdelimo na interesne kotičke:
kocka, hišni kotiček, likovni, knjižni itd. V vsakem kotičku so raznovrstni materiali,
oprema in pripomočki. Vse naj bo smiselno organizirano in dostopno otrokom.
o t r o k
Igra zagotavlja in pospešuje
različna področja otrokovega
razvoja.
Samo v otroku lahko
vidimo odsev veličastnosti narave,
ki daje svobodo in neodvisnost,
ki daje življenje samo.
Maria Montessori
1 3 1

1 3 2
Otroška domišljija se običajno navezuje
na poljubno uporabo likov in prizorov izpravljičnega ter resničnega sveta.
Vzgojitelji imajo ob nastajanju teh del priložnost spoznati, kateri otrok je bolj nagnjen
k posnemanju stvarnega sveta, in kateri je bolj nagnjen
k ustvarjanju domišljijskih prizorov.
o t r o k
1 3 3

1 3 4
POZNAM značilnosti predšolskega otroka: biološki primanjkljaj,
plastičnost, sugestibilnost, čustvenost, čutnost, egocentričnost, duševno
ranljivost in otrokovo usmerjenost v igro. Za vsakega od teh primerov
znam poiskati primere v praksi.
JASNO MI JE, da se otrok prek igre srečuje z osnovnimi zakonitostmi
v svetu ter tako postopoma začenja razumeti svet. Prek igre otrok uspešno
razvija vse svoje funkcije in sposobnosti, tako psihične kot tudi fizične.
VEM, da otrok ni pomanjšan odrasli, temveč bitje s prav posebnimi
značilnostmi, ki ga opredeljujejo v njegovi človečnosti.
1. Razmisli, zakaj se nekateri predšolski otroci z veliko lahkoto naučijo enega,
dva ali več jezikov!
2. Kaj povečuje otrokovo počutje varnosti v vrtcu?
3. Navedi nekaj primerov dejavnosti iz vrtca, ki jih vzgojitelj pripravi in organizira
tako, da močno vključi otrokovo čustveno sfero.
4. Kakšne so lahko posledice, če mladi in odrasli ne presežejo sugestibilnosti
(osebnostno ne dozorijo)? Kaj se zgodi, če sugestijo predolgo in premočno
uporabljamo tudi v kasnejšem obdobju?
5. Ali si že kdaj doživel/a vedenje otroka, ki ga poimenujemo trma? Opiši
ga.
6. Komentiraj ljudski rek – »Otrok je kot pivnik za črnilo«.
moralna
vzgoja
Otroci se naučijo, kar živijo.
Otroci, ki so deležni spoštovanja,
ravnajo z drugimi spoštljivo.
Otroci, ki so deležni skrbi, skrbijo za druge.
Otroci, katerih integriteta ni poškodovana,
ne škodujejo integriteti drugih. 32
Morala je sistem prepričanj, vrednot in sodb o tem, kaj z družbenega
vidika je oz. ni prav.
Vrednote so posplošeni cilji, ki jih cenimo, želimo in se zanje zavzemamo.
38
Tako so še opredelili vrednote nekateri znani strokovnjaki:
Vrednote označujejo pojmovanje zaželenega in vplivajo na to, kako se ljudje
odločajo za akcije in kako ocenjujejo pojave.
(C. Kluckhohn, 1951)
Vrednote so posplošena in relativno trajna pojmovanja o ciljih in pojavih, ki
jih visoko cenimo, ki se nanašajo na široke kategorije podrejenih objektov in
odnosov in ki usmerjajo naše interese in naše vedenje kot življenjska vodila.
(Musek, 2003)
Vrednote… »so zaželjeni cilji različne stopnje pomembnosti, ki jih ljudje
upoštevajo kot vodilne principe v različnih življenjskih situacijah.«
(Rokeach, 1973)
Moralni razvoj je proces sprememb v vsebini in razumevanju socialno spre-
o t r o k
»Non omne licitum honestum.«
Ni vse častno (pošteno),
kar je dovoljeno.
Otrokov moralni razvoj.
1 3 5

Manipulacija
ali moralna vzgoja?
Orožja proti manipulaciji
v moralni vzgoji otroka.
Desetkrat izgovorjena laž
enajstič postane resnica.
(Pregovor)
Heteronomna
in avtonomna morala.
1 3 6
Vaja v skupini
S sošolci razpravljajte o naslednjih izjavah in primerih:
»Vedno je treba držati obljubo, lagati se ne sme.« »Kradeš lahko samo v
primeru, ko si lačen in ljudem, ki imajo preveč.«
»Aljaž, ti znaš biti tak sonček, pomagaj sedaj pospraviti Jerci igrače!«
Kako se bo po vsej verjetnosti odzval Aljaž?
Zakaj takšne besede vzgojitelja niso primerne?
Kakšno bi bilo ustrezno sporočilo vzgojitelja Aljažu, s katerim bi dosegel
več?
jetih pravil in prepovedi, njihove internalizacije (ponotranjenja) in sprememb
v načinu upoštevanja pravil.
Moralna vzgoja je v zgodnjem otroštvu izjemno pomembna. Psihoanaliza
na prvo mesto postavlja oblikovanje nadjaza, v katerega se zapisujejo
zahteve, pričakovanja, moralne norme. Nadjaz se dokončno strukturira v
obdobju ojdipske krize, med petim in sedmim letom starosti.
V predšolskem obdobju moralna vzgoja predstavlja tudi občutljivo področje
vplivanja na otroka in na njegov kasnejši razvoj. Otroci se vrednot ne učijo
logično (razumsko), temveč jih vsrkavajo predvsem intuitivno, povezano z
njihovim čustvenim razvojem.
Vzgojitelj, ki deluje ozaveščeno, se pri moralni vzgoji zaveda tudi možnosti
manipulacije. 40
Kaj pravzaprav je manipulacija in kaj jo loči od moralne vzgoje? Manipulacija
pomeni spretno voditi posameznika k cilju, ki ga postavi manipulator
(vzgojitelj, starši). Za dosego tega cilja uporablja tudi neiskrene in
zavajajoče tehnike, ki prinašajo korist predvsem njemu samemu.
Glavno orožje proti manipulaciji je izgrajena vzgojiteljeva osebnostna integriteta,
njegova usmerjenost, ki vzpodbuja kritično mišljenje otrok. Pomembno
je, da se v predšolski dobi ne osredotočamo predvsem na vrednotenje
otroških odgovorov v smislu njihove pravilnosti ali nepravilnosti. Izogibamo se
splošno sprejetim vedenjskim vzorcem, ki jih odrasli pojmujejo kot »pridnost«
otrok. Pomembna avtorja, ki sta se ukvarjala z moralnim razvojem, sta Jean
Piaget in Lawrence Kohlberg.
Piaget je svojo teorijo opredelil z otrokovim razmišljanjem, kaj je prav in kaj
ni. Vsaka družba ima svoje nazore o sprejemljivih vrstah vedenja in otroke
vzgaja tako, da upoštevajo pravila te družbe. Piaget je odkril, da se otrokovo
gledanje na pravila, na to, kaj je prav in kaj narobe, razvija zelo podobno,
kot se razvija njegov intelekt. Otrokov moralni čut postopno napreduje. Majhen
otrok je še v fazi heteronomne morale, ko mu red in disciplino postavljajo
ljudje – pomembni odrasli. Starejši otrok, mladostnik in odrasel človek
je sposoben avtonomne morale, v kateri je sposoben misliti sam zase in je
njegova morala plod njegovega lastnega mišljenja, ne pa vsiljena od drugih
ljudi.
Tudi Kohlberg je na podlagi proučevanj podal svojo teorijo moralnega
razvoja. Opredelil je tri glavne faze moralnega razvoja: predmoralna,
konvencionalna in postkonvencionalna stopnja moralnega razvoja. V predmoralni
fazi prevladuje egocentrična morala. Konvencionalna morala od
posameznika zahteva podreditev konkretnim družbenim zahtevam, postkonvencionalna
morala pa svobodno, a kritično razsoja, prizna drugega in
njegovo drugačnost, njegovo pravico do neoviranega (so)obstoja. Tretjo
stopnjo moralnega razvoja po Kohlbergu doseže le malo ljudi.
Bistvo moralne vzgoje ni v prenašanju uveljavljenih moralnih norm na otroka,
temveč v podpori tistim osebnostnim potencialom, ki otroku omogočajo vedno
globlje oziroma po Kohlbergovi lestvici vedno višje moralno razsojanje.
Pokazati mu moramo, da je v njegovo dolgoročno dobro, če se ravna po
sprejetih moralnih načelih, tudi če ta zahtevajo odpoved lastni želji, potrebi.
Osnovni cilji moralne vzgoje so:
razvoj kognitivnih sposobnosti in lastnosti otroka, ki omogočajo nastanek
avtonomne, odgovorne in strpne moralnosti,
zagotavljanje pogojev življenja in učenja v vrtcu, ki prispevajo k optimalnemu
razvoju otrokovih osebnostnih potencialov, ki upoštevajo temeljne
otrokove psihološke pravice in potrebe (po varnosti, sprejetosti). Spodbujati
moramo osebnostno rast (vzpostavljanje integritete) in postopno
osamosvajanje otroka. 40
Prebujanje moralnega čuta. Gre za vzgojo vesti, ki je zelo osebna, individualna,
zato pri tem ravnamo spoštljivo in tankočutno.
V vrtcu moralnega razvoja otrok ne spodbujamo le z neposrednim
učenjem moralnega razsojanja, temveč še posebej z dejavniki prikritega
kurikuluma, ki zajema celotno življenje v vrtcu. To življenje se ne odvija le po
ciljih in metodah, opredeljenih v predšolskem kurikulumu. Najpomembnejši je
čustveno stabilen in pozitiven odnos med
vzgojiteljem in otrokom.
S2/ Dinamika v razponu narisanih linij
deluje ekspresivno. /6 let
o t r o k
Predmoralna,
konvencionalna
in postkonvencionalna faza
moralnega razvoja.
1 3 7

Cilj transmisijskega modela vzgoje
je discipliniranje otrok.
1 3 8
Modeli moralne vzgoje
Številne teorije moralne vzgoje, ki so se izoblikovale do konca dvajsetega
stoletja, lahko razvrstimo v tri osnovne koncepte, ki so še danes prisotni v
pedagoški teoriji in praksi:
kulturno-transmisijski model moralne vzgoje,
permisivni model (prijazne) moralne vzgoje,
procesno-razvojni model moralne vzgoje.
Kulturno-transmisijski model vzgoje
Ta model temelji na predpostavki, da je osnovna naloga moralne vzgoje
prenesti na otroka sistem moralnih pravil, ki so uveljavljena v kulturi in družbi.
Otroku predstavijo tradicionalna pravila in norme, o katerih ne razpravljajo.
V transmisijskem modelu vrednote posredujejo otroku kot vsako drugo znanje,
ki aktivira predvsem človekov razum. Vrednote pa nastajajo kot presek dveh
dimenzij: razuma in čustev. Le na podlagi takšnega prenosa spodbudimo
notranjo aktivnost otroka.
Kako se tako razumljena moralna vzgoja kaže v predšolski praksi?
Vzgojitelj od otrok »tiho« pričakuje, da po vključitvi v vrtec čim prej začno
deliti igrače z drugimi, pospravljati igralnico, poslušati (vzgojitelja) in slediti
dnevni rutini. Vzgojitelj je zastopnik družbenega reda in ve, kaj je prav, otrok
pa še ni sposoben kritično soditi o vsebini vzgojnih zahtev.
Zakaj ta model ni dober za otroka?
Ker ga omeji na poslušno sledenje vzgojiteljevim napotkom ter mu onemogoči
postopno izgrajevanje lastnega (kritičnega) pogleda na svet.
Učinki in rezultati takšne vzgoje so po Kohlbergu omejeni na doseganje
nižjih stopenj moralnega razvoja (glej prejšnje poglavje). 40
Permisivni model
(Glej:1. poglavje, Vzgojni slogi, str. 25, in o Rousseauju, str. 49.)
Ta model povezujemo s pedagoško teorijo, ki sledi »napredni« humanistični
zahtevi, da moramo pri oblikovanju vzgojnega koncepta izhajati iz otrokovih
vzgojnih potreb.
Rezultati permisivne vzgoje, ki so jih množično beležili konec prejšnjega stoletja,
so bili šokantni.
»Otroci, ki so bili vzgajani bolj svobodno, se namreč ne odlikujejo s samostojnostjo,
ustvarjalnostjo in avtonomno moralnostjo, ampak do skrajnosti razvijejo
potrošniško, egoistično miselnost, in bolestno narcistično odvisnost
od zunanjih potrditev, ki jim jih posreduje socialno okolje, kadar
uspešno igrajo družbeno primerne vloge.«
(Kroflič, 1999)
Otroci in kasneje odrasli, ki so bili vzgojeni v tem modelu, moralnih pravil ne
spoštujejo zato, ker jih spoznajo za pravične, ampak zato, ker si s tem pridobijo
naklonjenost socialne okolice. Ta drža in odvisnost pa je drugi pol prav
tako škodljive represivne vzgoje. 40
o t r o k
Za optimalni razvoj
otrokove osebnosti je v vzgoji
potrebna primerna mera frustracij
med otrokom in starši oziroma
vzgojiteljem, saj idilična podoba
vedno srečnega otroštva nujno
prikriva napetosti, ki kasneje
izbruhnejo v takšni ali drugačni
neustrezni obliki.
Če se odrasli vidijo
v vlogi tistih, ki naj bi otrokom
omogočili, da dobijo tisto, česar
si najbolj želijo, potem otroci zelo
verjetno ne bodo dobili tega,
kar potrebujejo.
1 3 9
A12/ Avtoportret

Procesno razvojni model
poudarja dejavno vlogo otroka
po načelu dvosmerne komunikacije
med njim in vzgojiteljem.
1 4 0
Procesno-razvojni model
Oba prejšnja modela smo označili kot neustrezna za zdrav moralni razvoj
otroka. Zato je vzgojna teorija razvila procesno-razvojni model. Z
njim poskušamo preseči ali odstraniti prej omenjene ovire. Otroka želimo
postopoma naučiti samostojnosti, svobode in odgovornosti za sprejete
odločitve. Kako to dosežemo?
Proces uskladimo s psihološkimi in pedagoškimi zakonitostmi otrokovega
razvoja, z upoštevanjem njegovih potreb in pravic, kakor tudi z
novim filozofskim pogledom na moralo in etiko. Tak pogled namesto
avtomatskega sprejetja vnaprej določenih pravil (norm) »lepega vedenja«
poudarja pomen ozaveščenega in odgovornega ter strpnega dogovarjanja.
V ospredje postavimo spodbujanje otrokovih lastnih načinov dojemanja,
izražanja, razmišljanja, ki so zanj značilni v posameznem
razvojnem obdobju. Pri tem je pomembno, da je otrok nenehno deležen
povratne informacije o svojem vedenju.
Etična načela, na katerih temelji razvojno-procesni model, se izkazujejo
kot dobra, in to ne glede na svetovni nazor ali pa veroizpoved.
Poudarjamo razvoj sposobnosti iskanja ustreznega ravnanja v vsaki novi
situaciji.
Oblikujemo model avtoritete, ki otroku omogoča doživetje sprejetosti
in varnosti. Hkrati otroka postopoma osamosvajamo in odvezujemo od
vzgojitelja.
Poudarimo podpiranje otrokovih razvojnih potencialov, ki omogočajo
postopno oblikovanje avtonomne morale.
Pri tem je pomembna velika fleksibilnost
vzgojitelja, ki je podporni
člen pri razvoju osebne integritete
otroka. 40
A13/ Avtoportret A14/ Avtoportret
o t r o k
1 4 1

V psihologiji in pedagogiki
integriteto opredeljujemo kot
neokrnjenost, nedotakljivost, enost,
popolnost, kot samostojnost in
neranljivost posameznika.
Beseda je izpeljana
iz latinskega izraza integritas,
kar pomeni nepoškodovanost,
neokrnjenost.
Integriteta
Samospoštovanje
Osebna odgovornost
1 4 2
Razvoj osebne
integritete otroka
Skupaj, neločljivo in znotraj moralnega razvoja poteka razvoj otrokove osebne
integritete.
»Integriteta posameznika pomeni občutek enosti in povezanosti med notranjo
in zunanjo odgovornostjo.«
(Juul, 2009)
Notranjo odgovornost ima vsak človek zase in jo izgrajuje na podlagi
čustvenih interakcij in izkušenj z drugimi.
Zunanja odgovornost je odgovornost do družbenih in kulturnih vrednot ter
vrednostnih sistemov, ki so zunaj človeka in temeljijo na razumskem razmisleku.
Včasih se je moral posameznik podrejati tudi vrednotam in navadam, ki niso
bile del njega. Če se mu niso zdele smiselne ali če se niso skladale z njegovo
notranjo odgovornostjo, je moral ta notranji konflikt zatajiti ali potlačiti. 33
V novejšem času sta poslušnost nadomestili predvsem internalizacija in integracija.
Obe vključujeta tako razumski kot čustveni proces, s katerima skuša
posameznik vzpostaviti ravnotežje med osebnimi občutki in izkušnjami. S tem
sprejme del zunanjih vrednot in tradicij za svoje.
Posledica je, da mora posameznik nenehno raziskovati in preverjati svoje
izkušnje. Ta proces imenujemo osebnostni razvoj. Ta poteka nenehno in – v
idealnem primeru – nas nenehno bogati. Pri otroku vzpostavljanje osebne
integritete poteka postopoma, individualno, v interakciji z odraslimi.
Moralni vzgoji v vrtcu pomaga čustveno pozitivno otrokovo domače okolje,
ki mu omogoča primerno identifikacijo, hkrati pa ga neprestano spodbuja
k iskanju in pridobivanju lastnih izkušenj. Otrok je že v starosti treh let
sposoben vzpostavljati odnose do zahtev, zmožen je preprostega odločanja
in sooodločanja. Odrasli mu moramo biti pri tem v pomoč in spodbudo.
Uresničevanje
moralne vzgoje
Nevzgojenost in nezavedanje vzgojitelja delujejo močneje kot boljši ali slabši
nasveti, zapovedi, kazni in nameni.
Carl Gustav Jung
Moralna vzgoja se uresničuje v dveh pomembnih procesih. To sta:
identifikacija – kaj je prav in kaj ne, se otrok nauči od osebe, s katero se
identificira (običajno so to starši) ter
socialno učenje (posnemanje – modelno učenje). Pri tem ima odločilno
vlogo prav zgled odraslih (starši, vzgojitelji).
Takoj za starši imajo pomembno moč in vlogo v življenju predšolskega otroka
prav vzgojitelji v vrtcu. Otroci so nezmotljiv barometer in posnemovalec
ravnanj staršev in drugih odraslih!
Zato je za vsakega vzgojitelja pomembno, da nenehno vlaga napore tudi v
svojo osebno rast, ki vključuje samozaupanje, zdravo samozavest, pozitivno
življenjsko naravnanost in ozaveščanje nezavednega. Samo vzgojitelj, ki
je osebnostno zrel, odprt in osebno angažiran, je lahko pri vzgojnem delu
uspešen in otroka zaznamuje na pozitivni način.
Vzgojitelji spremljajo otroke na začetku čudovitega vseživljenjskega oblikovanja
človekovega duha. Delo vzgojiteljev bo vidno še dolgo potem, ko bo
otrok zapustil vrtec. Vzgojitelji imajo v očeh otrok skoraj čarobno moč, ki
pa prinaša s seboj tudi odgovornost za otroke, ki so jim zaupani. Umetnost
tega poklica se kaže v ustvarjalnosti in domišljiji, ki ju razvijajo ob
delu z otroki.
Vzgojitelj je otroku spremljevalec in zagovornik na poti učenja. Otroka vodi
k virom njegove notranje ustvarjalne energije, domišljije in radosti. Šele tedaj
je vzgojitelj resnični učitelj, ne le varuh.
Dober vzgojitelj naredi več, kot le polni glave otrok s številkami, oblikami
in črkami. Ta znanja so sicer pomembna, toda dober vzgojitelj vpliva na
življenje otrok. Da pa bi vplivali na otrokovo življenje, moramo seči tako do
otrokovega razuma kot do srca. (glej: 4. poglavje, Bodimo sočutni odrasli, str. 175). To
dosežemo s celostno držo pri vzgoji. Vzgoja ne teče le iz ene glave v drugo,
temveč gre predvsem za energetski pretok med vzgojiteljem in otrokom.
Nekateri s tem v zvezi govorijo o karizmatičnem liku avtoritete vzgojitelja,
ki ne vzgaja s piedestala absolutne poslušnosti, se ne zateka k manipulacijam,
prav tako pa za vsako ceno in v vsem ne sledi otrokom. 40
o t r o k
Tako kot riba ne diha
na kopnem, tako prestrašen otrok
pod storilnostnim pritiskom neha
biti ustvarjalen. V tekmovalnem in
razumarskem vzdušju, v krčeviti
negotovosti umirajo nove ideje
in otroška iskrivost.
Alenka Rebula
1 4 3

1 4 4
VEM, da gre pri moralni vzgoji otroka za dolgotrajen proces sprememb
v otrokovem razumevanju vrednot, različnih pravil in moralnih
problemov.
ZAVEDAM SE, da cilj moralne vzgoje ni zgolj, da se naučimo z razumom
reševati moralne probleme. Doseči moramo, da jih otroci upoštevajo
tudi v življenju.
POZNAM faze moralnega razvoja po Piagetu (heteronomna, avtonomna)
in po Kohlbergu (predmoralna, konvencionalna in postkonvencionalna)
morala.
RAZUMEM tri osnovne koncepte moralne vzgoje in njihove bistvene
značilnosti (kulturno-transmisijski model, permisivni in razvojno-procesni
model moralne vzgoje).
JASNO MI JE, da lahko vrtec pozitivno vpliva na otrokov razvoj.
Odrasli (vzgojitelji) odigrajo v tem procesu temeljno vlogo. Njihova avtoriteta
je moč, ki pomaga otroku pri moralnem razvoju.
1. Navedi primer moraliziranja iz vsakdanjega življenja.
2. Navedi primer moraliziranja iz vrtca in spremeni vsebino moralizirajočega
stavka v bolj ustrezno sporočilo.
3. V katero stopnjo po Kohlbergovi klasifikaciji sodi naslednji izrek : »Če
človek nima za kruh, je prisiljen krasti.«
4. Morala ni nekaj, kar je človeku prirojeno, ampak se oblikuje pod vplivom
procesa socializacije. Katera dva procesa sta pri tem še posebej pomembna?
5. Razloži in podkrepi s primerom razvojno-procesni model moralne vzgoje.
metode
socialnega
učenja
Socialno učenje umešča otroka v določen socialni prostor
in mu omogoča uspešno sodelovanje v tem prostoru.
Jedro socialnega učenja je razvijanje socialnih veščin, ki
posamezniku omogočajo stike z drugimi, dogovarjanje in
sodelovanje. Obenem pa otrok ohranja svoje bistvo in gradi
pozitivno samopodobo.
Vaja v skupini
Katera izjava izraža zahtevo in katera prepoved?
Jih znaš povedati v bolj primerni obliki?
1. Jej z vilicami, ne z roko!
2. Vrzi papir v koš!
3. Pazi, kako barvaš!
4. Ne govori s polnimi usti!!
5. Nikar se ne zmrduj!
6. Ne tolci s kocko po tleh!
o t r o k
1 4 5

Ponavljanje dejanj
postopoma preide v navado.
Pri seznanjanju in prepričevanju
upoštevamo otrokovo zrelost.
1 4 6
Navajanje
je osnovna metoda, ki jo uporabljamo že pri dojenčku. Z vztrajnim ponavljanjem
in zgledom pri otroku oblikujemo kulturne in higienske navade (npr.
navadimo ga na umivanje zob, pospravljanje igrač…) Bistvo navade je,
da jo opravljamo avtomatično, ne da bi o njej razmišljali. Izogibamo
se negativnim navadam, ki jih je kasneje zelo težko spremeniti. Biti moramo
vztrajni in dosledni in potrpežljivi, saj je navajanje dolgotrajno. Poskrbeti
moramo, da se otrok čim večkrat znajde v situacijah, ko osvoji in utrjuje
določeno navado.
Seznanjanje
in prepričevanje
Takoj ko razume govor, začnemo otroka seznanjati s pravili. Skušamo mu
razložiti njihov pomen, pojasniti, zakaj ravnamo tako in ne drugače. Otroka
skušamo o potrebnosti pravil prepričevati (razumsko mu razložimo, zakaj je
npr. pomembno, da se privežemo z varnostnim pasom).
Pri prepričevanju se moramo zavedati, v kolikšni meri otrok dejansko razume
tisto, v kar ga prepričujemo. Prepričevanje mora biti torej v skladu z
nevrofiziološko zrelostjo otroka. Bodisi da želimo, da kaj opravi na zaželen
način, npr. da pri jedi uporablja vilice in nož, ali pa ko želimo, da bi česa
ne počel.
Otroke seznanjamo in prepričujemo s pogovori, dogovori, razlagami,
zgodbicami, navajamo mu primere iz vsakdanjega življenja. Pomembno
je, da so primeri in zgledi pozitivni. Negativni zgledi otroka pogosto bolj
pritegnejo kot pozitivni, zato se jim izogibamo.
Tako navajanje kot seznanjanje in prepričevanje lahko uporabljamo zelo
pogosto. Nič ni narobe, če bomo otroku pravila večkrat razložili, utemeljevali.
R9/ Privlačnost, ni kaj… /6 let
Spodbujanje
S spodbujanjem otroke usmerjamo, da na najboljši možni način opravijo,
kar pač zmorejo. Poznamo različna sredstva spodbujanja (pohvalo,
nagrado, obljubo) in različne vsebine spodbujanja (samostojnost, zaželeno
vedenje).
Pohvala
je lahko učinkovita spodbuda, če poudarja otrokovo vedenje, ki kaže njegov
napredek. Manj primerna in učinkovita je, kadar hvalimo otrokovo osebnost
kot celoto. S takšnim načinom ne izpostavimo konkretnega pozitivnega
vedenja, konkretnih boljših rezultatov in napredka. Pohvala zadovoljuje
potrebo po pripadnosti, v kolikor je premišljena in realna. V primeru, da to ni,
je zavajajoča in škodljiva.
Merila, ki jih vzgojitelji upoštevamo v zvezi s pohvalo, so:
pohvalimo takoj, kadar opazimo, da je otrok nekaj storil sam od sebe
(pomagal drugim otrokom, vzgojiteljici ali pomočnici),
pri pohvali ne čakamo na izjemne rezultate in na vzorno obnašanje,
pohvalo utemeljimo; povemo torej, zakaj je otrok pohvaljen,
pohvala naj bo pozitivna, z besedo in dejanji,
pohvalo uporabljamo smiselno, ko opazimo, da je otrok v določeni
stvari napredoval, da je bodisi njegov izdelek ali vedenje boljše od
prejšnjega,
pohvalimo v navzočnosti drugih, ko je to mogoče,
in pa: otrok je pohvale najbolj vesel, če je ta nepričakovana.
Nikoli ne pohvalimo zgolj rezultat dejanja. Pohvalimo ves trud, ki ga je
otrok vložil v določeno stvar. Če izdelek ni dober, vseeno pohvalimo in
omenimo pomanjkljivosti. Ne smemo pozabiti pohvaliti otrok, ki v ničemer ne
izstopajo oz. so zaprti vase, ali pa so ves čas nemirni in se zdi, da ne kličejo
po pohvali.
Vzgojitelj naj bo pozoren na dejanja, ki jih lahko izkoristi za pohvalo in
s tem prispeva h graditvi otrokove samozavesti. Zavedati se mora, da bo
sprememba v njegovem obnašanju (manj kritike) vplivala tudi na otroka.
Spodbude odmerja vzgojitelj individualno, glede na posameznika. Naj
bodo močnejše, če jih otrok v danem trenutku potrebuje. Manj samozavestne
otroke je potrebno večkrat spodbujati. Spodbude so lahko namenjene
posamezniku ali celi skupini.
o t r o k
Oblike spodbujanja:
pohvala, obljuba, nagrada.
Otrok mora
pohvalo doživeti.
Prava spodbuda
ob pravem času.
1 4 7

1 4 8
Obljube
Pri obljubljanju je vzgojitelj pozoren na to, da dano obljubo tudi uresniči.
Če v obljubah pretiravamo, se lahko zgodi, da otrok prednostni cilj vidi v
obljubljeni stvari in ne v dobro opravljeni nalogi.
Nagrade
Za nekatere pohvala ni dovolj močna krepitev pozitivnega obnašanja. V tem
primeru se zatečemo k nagradi, ki naj bo konkretna: nalepka, igrača, več
nečesa, kar je otroku ljubo, morda tudi pomoč vzgojiteljici...
Nagrade vzgojitelj uporablja predvsem pri okrepitvi obnašanj, kot so:
navajanje na čistočo, oblačenje, vztrajnost pri določenih praktičnih
opravilih, pospravljanje, medsebojna pomoč itd. Pri učenju novih veščin
je treba poudariti, da so poleg materialnih nagrad pomembne tudi socialne:
pozornost in pohvala. Ko se otrok želenega obnašanja ali nove dejavnosti
nauči, vzgojitelji nagrado uporabljajo redkeje. Največkrat namreč že zadostuje
pohvala za sprotni napredek.
Nagrajevanje lahko poteka na dva načina:
kot presenečenje – ta oblika nagrajevanja deluje, če želijo vzgojitelji
neko že obstoječo obliko obnašanja okrepiti,
kot pogodba – vzgojitelji otroka seznanijo, da bodo za določeno obliko
obnašanja nagrajeni.
Vaja v skupini
S sošolci:
1. poiščite primere za dejanja, ki jih je vredno pohvaliti,
2. utemeljite naslednje trditve:
Kot nagrado naj vzgojitelj otroku ponudi sadje!
Sladkarije niso primerne kot nagrada!
Otrok ne smemo nagrajevati s stvarmi, ki jih že sicer nujno potrebuje!
Če je neka dejavnost prikazana kot nagrada, s tem povečamo njeno
privlačnost.
Nagrade naj ne bodo prepogoste.
Zbiranje nalepk, ki v določenem številu prinesejo nagrade, nekaterim
otrokom ne koristi.
Spodbujamo otrokovo samostojnost
Pot k samostojnosti je popackana, tlakovana s trmo, preizkušanjem meja,
preizkušanjem sebe, z zmagami in s porazi…
Marja Strojin
Že v drugem letu se pri otroku pojavi želja po neodvisnosti (sam, sam…) V
komunikaciji z otrokom poskušajmo starosti primerno v čim večji meri uresničiti
njegove trenutne zmožnosti.
Pri samostojnosti lahko govorimo o dveh vidikih:
1. samostojnost v zvezi s skrbjo za samega sebe: (opravljanje potrebe,
hranjenje, oblačenje). Ta vidik v vrtcu zelo hitro dosežemo.
2. samostojnost v odločanju: predšolski otroci so sugestibilni, nesamostojni
in radi posnemajo. Prvi pojavi trme so znak težnje po samostojnosti.
Otrokom moramo omogočiti soodločanje, dogovarjanje (glej: Razvojno
procesni model moralne vzgoje, str. 140).
Otroci se glede želje po samostojnosti razlikujejo. Pri nekaterih je ta želja
zelo močna. Vzroki za to so:
otrokova želja po uveljavljanju,
vzgoja mu ne daje dovolj možnosti, da bi sam odločal,
odrasli se pretirano vmešavajo v njegovo življenje, kar povzroči
razdražljivost, kljubovalnost, pretirano občutljivost.
Upravičenim otrokovim zahtevam moramo ustreči, dosledno pa vztrajamo pri
zahtevah, ki se nam zdijo smiselne.
Nekateri otroci so pasivni, preveč sugestibilni in vodljivi. Take otroke zavestno
postavljamo v položaj, ko se morajo sami odločati, npr. da kaj odklonijo, ko
jih drugi uporabijo v svojih igrah moči. Ko se otroci v skupini opredeljujejo do
določenih stališč, te otroke izpostavimo in jih vprašamo za njihovo stališče.
Takšnega otroka učimo: zmoreš, znaš, napake so popravljive. Vcepljamo
mu veselje do poskušanja in odkrivanja.
o t r o k
Otrok želi sam odločati
in to je potrebno pri vzgoji
nujno upoštevati.
Tja, kamor je vredno priti,
ne vodi nobena bližnjica!
(Pregovor)
R4/ Oster kljun in srepeč pogled
večjega ptiča nasproti mehko oblikovanemu
kljunčku in negotovemu pogledu manjšega ptiča
vzpostavlja psihološko napet odnos. /6 let
1 4 9

Z besedami, kot so:
zmoreš, uspelo ti bo, otrokom
izkažemo zaupanje in jih krepimo
v samostojnosti.
R1/ Otrok ponazori petje z oblački iz ust.
Tako kot v stripih.
1 5 0
Spodbujamo zaželeno vedenje
Primer
V skupini petletnikov v vrtcu še posebej izstopata Aljaž po zahtevnosti in Miran
po nesamostojnosti. Aljaž je imel navado, da je Mirana gnjavil, dokler
ni ta popustil in mu ustregel v vseh njegovih željah. Vzgojiteljica je sklenila,
da jima bo pomagala. Mirana je spodbujala, naj se postavi zase, Aljažu pa
je večkrat dejala, da ne more biti vedno po njegovem, tudi ko je poskušal
pridobiti na svojo stran druge otroke v skupini. Tako se je Aljaž počasi učil
podrejati svojo voljo drugim, predvsem zato, ker so bili preveč boleči trenutki,
ko je v skupini ostal brez »tovariša«. Tako je poseg vzgojiteljice pri Miranu
sprožil spremembo Aljaževega vedenja. Tudi Miran se je naučil izraziti svoje
želje.
Za spodbujanje pozitivnega vedenja je včasih potrebno, da otrok občuti
posledice morebitnih neustreznih ravnanj. Na ta način se nauči sprejemati
odgovornost za svoja dejanja. Otroke pohvalimo za vedenje, ki je pozitivno
(otrok naj večkrat začuti, da ga vrednotimo na ravni osebnosti).
Omogočimo jim, da na svojem področju rastejo in krepijo svojo odličnost.
Povejmo jim, kaj se nam zdi v redu, dobro in prav. Dovolimo jim, da sami
izbirajo svoje prijatelje in dejavnosti, da o svojem vedenju sami razmislijo.
Spodbujamo jih, da tudi napako popravijo sami. Pri tem si pomagamo z
naslednjimi vprašanji:
Je bilo to dobro zate, je bilo dobro za druge?
Kako boš to popravil?
Kako boš ravnal v prihodnje?
Če otroku ne potrdimo njegove osebne vrednosti, se lahko njegovo vedenje
obrne v protest, ki ima različne pojavne oblike.
Otroku tudi
kaj preprečimo
Recite o njem, kar hočete, jaz poznam napake svojega deteta.
Ne ljubim ga, ker je dobro, temveč ker je moje malo dete.
Kako morete vedeti, kako zna biti srčkano, če se trudite tehtati le njegove
napake, ne pa njegovih čednosti.
Če ga moram kaznovati, postaja le še bolj del mojega bitja.
Če sem jaz vzrok njegovih solza, se joče moje srce z njim.
Samo jaz ga imam pravico karati in kaznovati, zakaj le tisti sme kaznovati,
ki ljubi.
Rabindranath Tagore, Sodnik
Tako kot v medicini tudi v pedagogiki poznamo rek, da je stvari bolje
preprečevati, kakor zdraviti. Preprečimo lahko hude stiske in trpljenje
posameznika, fizične bolečine, poškodbe, različne neljube situacije,
nesreče.
V to skupino sodijo naslednja sredstva: discipliniranje, prepovedi, grajanje
in v težjih primerih kaznovanje. Gotovo drži, da v preprečevanje
nezaželenega vedenja sodijo tudi vse prej naštete metode (prepričevanje,
spodbujanje, navajanje). Šele ko izčrpamo vsa pozitivna sredstva (pohvalo,
nagrado, dober zgled), posežemo po sredstvih, kot so grajanje in
kaznovanje.
Discipliniranje
je postopek, pri katerem otroka vnaprej seznanimo s posledicami neustreznih
in ustreznih vedenj. Otrok ima možnost, da se odloča tudi za
neustrezno vedenje, ker so posledice znane. Otrok si pogosto izbere neustrezno
vedenje. To mu namreč prinese toliko zadovoljitve, da se mu zdi
vredno prevzeti tudi slabe posledice (npr. kazen). Namen discipliniranja je
pomagati posamezniku, da se nauči sprejemati posledice svojih dejanj. Tako
se približa odgovornemu ravnanju. Otroka želimo z discipliniranjem naučiti
samonadzora, zunanji nadzor pa vse bolj opuščamo.
o t r o k
Bolje preprečiti
kot zdraviti.
Kjer so odnosi enakovredni,
nista potrebna niti strogost
niti popuščanje.
1 5 1

Modri vzgojitelji usmerjajo
otroka v razumevanje posledic
dobrega in slabega ravnanja.
Marja Strojin
Vzgojni ukrepi naj ne nosijo
pridiha nasilnosti in sovraštva.
»Ker si namenoma poškodoval prijateljevo
igračo, boš s svojo igračo ali
z drugim prispevkom nekako pomagal
popraviti škodo in se mu opravičiti!«
1 5 2
Prepovedi
morajo biti jasne, smiselne, razumljive in konkretne. Ob tem otrokom vselej
povemo tudi to, kaj pa lahko počnejo (glej: 4. poglavje, Otroku postavimo meje, str.
196).
Primer prepovedi:
»Ne smeš risati po steni, lahko pa po tabli.«
»Ne hodi po cesti, temveč po pločniku.«
»Ne jej z rokami, ampak uporabljaj pribor.«
Graja
se v vsakdanjem življenju nanaša na grajanje otrokovega neprimernega
vedenja, npr. »kako se obnašaš«, »to, kar počneš, je zelo grdo«. V tem
območju lahko hitro zaidemo v grajanje otrokove osebnosti, kjer otrok dobiva
sporočilo, da je kot človek slab. Na ta način prispevamo h graditvi
njegove slabe samopodobe (glej: Spodbujamo zaželeno vedenje, str. 150).
(Glej: Dodatek – Kodeks etičnega ravnanja v vrtcu)
Kaznovanje
Če je le mogoče, se vzgojitelj kazni izogiba, ker se kaznovanje običajno
ne obnese kot metoda, s katero bi otroke naučili, kaj je prav in kaj narobe.
Kazen vzbuja jezo, trmo, odpor, maščevanje, uporništvo in kljubovanje,
ponižanje... Če otroka ob očitnem prekršku ne opozorimo oz. kaznujemo,
pa si lahko naše vedenje razlaga kot našo popolno ignoranco oziroma kot
lastno »nevrednost«, da bi bil kaznovan.
Vzgojitelj otrok ne sme zastraševati, poniževati ali telesno kaznovati.
Reagira naj premišljeno in ne v afektu. Kdorkoli je vznemirjen in razburjen,
običajno reagira neustrezno. Vzgojitelj se mora naučiti ustreznega odzivanja
(samoobvladovanje, znižanje glasu, počasno, globlje dihanje). Vse učinkuje
bolje od pretiranega razburjanja.
Kaj moramo pri kaznovanju nujno upoštevati?
Kaznujemo le, če otrok pravilo pozna, če je s pravilom seznanjen, če ga
že lahko upošteva, torej če se povsem zaveda svojega dejanja.
Kazen izvršimo samo tedaj, kadar je povezana s kakšnim očitno neprimernim
ali škodljivim dejanjem. Pri tem upoštevamo individualne posebnosti
otrok, seveda pa tudi njihovo starost.
Zatečemo se k naravni kazni. Ta naj bo povezana z dejanjem, ki ga je
otrok izvršil – naj bo ustrezna storjenemu prestopku. Kazen otroka ne sme
hromiti, spodbujati ga mora k pozitivnemu ravnanju.
Kaznujemo takrat, kadar otrok ponavlja neustrezno dejanje, ko to dejanje
škoduje njegovemu zdravju ali zdravju drugih, ko pride do namerno
povzročene materialne škode ali ko je otrokovo vedenje neprimerno z
moralnega vidika.
Kaznujemo takoj oziroma le kmalu po tem, ko je bilo neprimerno dejanje
storjeno.
Otroka ne kaznujemo tako, da ga prikrajšamo za najnujnejše življenjske
potrebe, npr. da mu odtegujemo nujno potrebno hrano in pijačo.
Otroka navajamo na pozitivno ravnanje tako, da mu pustimo, da sam
pride do spoznanja, da ne ravna prav.
Fizične kazni so nedopustne, ker so lahko zdravju škodljive, ker otroka
ponižujejo in ker se otrok v njih nauči, da je fizična sila sredstvo, ki zmaga,
zato se kasneje tudi sam zateka k fizični sili za reševanje sporov.
Kazen mora biti uresničljiva (če smo jo za določeno neprimerno ravnanje
napovedali), drugače si otrok ne bo zapomnil, da določene stvari ne sme
delati.
o t r o k
»Čeprav sem te večkrat opomnila, si
se igral s sokom tako dolgo, da si ga
polil.« Vzgojitelj mu vzame sok. Če je
otrok žejen, lahko dobi vodo.
»Čeprav sem te večkrat opomnila,
si se igral s sokom tako dolgo, da si
ga polil.« »Ne dovolim, da si surov do
bratca, zapusti prostor, razmisli in se
vrni, ko se boš odločil, da tega ne boš
počel!«
Raziskava o vedenju staršev v Veliki Britaniji kaže, da petinsedemdeset odstotkov staršev klofuta svoje enoletne
otroke; enaindevetdeset odstotkov otrok dobiva klofute; deset odstotkov otrok so že udarili s kakšnim predmetom.
Vlada staršem še do danes ni zakonsko prepovedala pretepanja otrok. Če otroku delimo klofute, ga učimo, da ni nič
narobe, če koga udari. Morda bo udaril brata ali sestro, brcal mačko ali začel tepsti druge otroke v šoli. Če otroka
klofutamo, mu kažemo, kaj naj naredi, ko ga bo kaj frustriralo – se pravi, naj se znese nad drugimi.
1 5 3
R3/ Anakonda in piton v terariju. /6 let

Restitucija – poravnava
oz. nadomestitev škode ter
vzpostavitev prvotnega stanja.
1 5 4
Restitucija
Restitucija je oblika vzgojnega ukrepanja, ki omogoča posamezniku, ki
je s svojim ravnanjem povzročil materialno ali moralno škodo drugim,
da to popravi.
V postopku restitucije ukrepi niso vnaprej določeni. Smiselno so povezani s
povzročeno psihološko ali materialno škodo.
Povzročitelj škode se mora potruditi, da poišče rešitev, soočiti se mora s posledicami
svojega ravnanja in sprejeti odgovornost zanj.
Restitucija pri posamezniku spodbuja konstruktivno vedenje. Otroku daje
priložnost, da kritično razmisli o svojem vedenju in sam popravi posledice
slabo premišljenih dejanj.
Restitucije nikoli ne izvajamo pod prisilo.
Pogoji za restitucijo:
napake so dovoljene,
povračilo mora biti iskreno,
odsotnost jeze,
povzročitelj škode se mora potruditi,
povračilo oškodovancu mora biti zadovoljivo,
restitucija poteka v zvezi s storjenim prekrškom,
vezana je na neko vrednoto,
povzročitelja škode ne kritiziramo oz. mu ne vzbujamo občutka krivde.
Restitucijo uporabimo, ko je to dovolj smiselno. Še posebej je ustrezna, če
otroci, vpleteni v spor, sami najdejo rešitev problema. Sporna postane, ko
jo razumemo kot nadomestilo za kaznovanje (manipulacija). Če prizadeti
našega dejanja ne doživi kot pravično povračilo, ukrep ni bil pravilno
izbran. 14
Mediacija
Mediacija je poravnavanje oziroma alternativno reševanje sporov
med sprtimi udeleženci. Je mednarodno uveljavljena metoda mirnega
reševanja sporov, ki se nanaša na mnoga področja človekovega dela,
življenja in odnosov z ljudmi.
Postopek mediacije ali poravnavanja usmerja nevtralna tretja oseba, to je
strokovno usposobljeni mediator. Nevtralna tretja oseba, mediator, sprtim
stranem pomaga doseči sporazum, ki razrešuje njihov spor in na novo ureja
medsebojna razmerja. Sprti udeleženci se v postopek mediacije vključujejo
prostovoljno, da bi poiskali rešitev, ki bi bila sprejemljiva za obe sprti strani.
Glede na vsebino problematike lahko mediacijo opravimo tudi le v pogovorni
obliki. Prizadete udeležence je pač treba pripeljati do zanje zadovoljive
rešitve ali sporazuma, oziroma do medsebojne pomiritve.
Osnovna usmeritev dela mediatorja je, da skuša razumeti obe sprti strani.
Mediator je neodvisen in nepristranski in skrbi za enakost.
Kako je z mediacijo v vrtcu?
V medvrstniške spore se vzgojitelj, včasih tudi kateri od otrok, večkrat vključi
kot nevtralna tretja oseba, ki v spor ni osebno vpletena in ga želi rešiti po
mirni poti.
O mediaciji v pravem pomenu besede pa govorimo, kadar je tej tretji osebi
dodeljen status mediatorja, ki si ga je pridobila s posebnim usposabljanjem.
Torej ima mediacija v vrtcu svoje mesto, kadar gre za spore med vzgojitelji
in starši, med zaposlenimi (npr. med svetovalno delavko in vzgojiteljem,
med dvema vzgojiteljema…) Takšni (majhni) spori lahko zelo negativno
vplivajo na klimo celotnega vrtca.
o t r o k
Mediacija v vrtcu.
V Sloveniji se je v okviru Inštituta za mediacijo Concordia razvil Model mediacije
v vzgojno izobraževalnih ustanovah, v katerega se je vključilo že več kot petdeset osnovnih in srednjih šol,
pa tudi nekaj vrtcev, dijaških domov in vzgojnih zavodov. Usposabljanje za šolskega mediatorja v Sloveniji izvaja
Inštitut za mediacijo Concordia (www.mediacija.net)
1 5 5

1 5 6
JASNO MI JE, da je socialno učenje tisto osnovno in primarno
učenje, ki vsakega otroka spremlja, kjerkoli v človeški družbi živi. Vanj
prištevamo vse vplive v otrokovem okolju, ki jih ta na najrazličnejše načine
(s posnemanjem, z igro…) osvoji.
POZNAM metode socialnega učenja (vzgojne metode).
VEM, da pri tem poudarjamo seznanjanje, prepričevanje, zgled, podpiranje
otrokovega moralno-mišljenjskega osamosvajanja in ga spodbujamo
k samostojnemu iskanju ustreznih etičnih rešitev.
RAZUMEM, da vsa sredstva preprečevanja uporabljamo kot zdravilo.
V majhnih količinah so lahko koristna, v velikih pa škodljiva.
JASNO MI JE, da moramo otroka postopoma vključevati v procese
dogovarjanja in odločanja o skupnih pravilih bivanja in reševanja problemov.
1. Razmisli in razloži, zakaj je grajanje otrokove osebnosti škodljivo?
2. Kako se odzovemo odrasli, če nas drugi nenehno kritizirajo?
3. Spremeni spodnja stavka v bolj ustrezno sporočilo.
»Kako si neroden!«
»Spet ti, Jaka, ne moreš biti tiho med jedjo!«
4. Kaj meniš o predlogu zakona, ki bi staršem prepovedal uporabo fizične
kazni nad otroci?
5. Kakšna bi lahko bila restitucija v primeru, ko otrok pljune drugega otroka?
Svoje znanje lahko poglobite še v naslednjih knjigah:
1. Juul, J., 2008.
To sem jaz! Kdo si pa ti?
(O bližini, spoštovanju in mejah med odraslimi in otroki), Radovljica,
Didakta.
2. Einon, D., 1999.
Vodnik za zgodnje učenje, Radovljica, Didakta.
3. Milivojević, Z., idr., 2008.
Mala knjiga za velike starše
(Priročnik za vzgojo otrok) Psihopolis institut, Novi Sad
4. Braemer, H., 2006.
Otrokove ustvarjalne igre
(Zbirka igric, pesmi, delavnic), Ljubljana, Tehniška založba Slovenije.
5. Pantley, E., 2005.
Z otrokom lahko sodelujete, Radovljica, Didakta.
6. Sears, W. in M., 2004.
Uspešen otrok, Radovljica, Didakta.
7. Kluge, I. in Pfeifer, G., 2001.
To znam že sam, Otroci potrebujejo samozavest, Radovljica, Didakta.
8. Mason, D., idr., 1999.
Trmoglav otrok, Kako obvladati izbruhe otroške togote, Ljubljana,
Mladinska knjiga.
9. Cowley, S., 2007.
Kako krotiti malčke, Ljubljana, Modrijan.
10. Adams, K., 2008.
Prebudite genija v vašem otroku, Tržič, Učila International.
11. Sunderland, M., 2008.
Znanost o vzgoji, Praktični nasveti o joku, spanju, igri in ustvarjanju
čustvenega ravnovesja za vse življenje, Radovljica, Didakta.
12. Coloroso, B., 1996.
Otroci so tega vredni, Zbirka: Naravno učenje, Založba Tangram,
Slovenija
13. Marjanovič Umek, L., 1990.
Intelektualni razvoj predšolskih otrok, DZS, Ljubljana
14. Marjanovič Umek, L., 1990.
Mišljenje in govor predšolskega otroka, DZS, Ljubljana
15. Leach, P., 2008.
Otrok od rojstva do šole, Ljubljana, Domus
o t r o k
1 5 7