Poklicna matura 2003 – Slovenščina

Uvod:
Poklicna matura 2003 – Slovenščina
Za začetek naj razjasnim, kako sploh poteka ustni del izpita pri poklicni maturi za Slovenščino.
Najprej »izžrebaš« list na katerem so vsa vprašanja, na katera bo potrebno odgovoriti. Če so vprašanja
pretežka jih lahko enkrat zamenjaš (splača se menjati list z vprašanji le takrat, če je večina vprašanj
pretežka in ne takrat, ko je pretežko le eno vprašanje). Menjanje vprašanj ti normalno ne sme znižati
končne ocene.
Po »žrebu« sledi dvajset minut priprave. Za pripravo dobiš konceptni list, na katerega je dobro, da si
napišeš oporne točke – z njihovo pomočjo potem poteka odgovarjanje bolj tekoče.
Za pripravo pa sledi odgovarjanje na vprašanja. Najprej je potrebno prebrati delo (pesem, odlomek),
ki je na listu vprašanj. Prebrano mora biti jasno, pravilno in upoštevati je potrebno ločila. Za tem
sledijo vprašanja iz književnosti, ki se nanašajo na to delo.
Kot zadnje pa je na listu vprašanj še neumetnostno besedilo, katerega je treba najprej prepoznat, nato
pa je še nekaj vprašanj, ki se navezujejo na to besedilo (stavčni členi, zakaj besedilo ni napisno
pravilno…).
Spodaj napisana vprašanja so iz Šolskega centra Velenje, Poklicne in tehniške elektro in računalniške
šole. Odgovori na njih pa so iz Interneta.
Spodaj napisana vprašanja in vprašanja na »izžrebanih« listih niso enaka! So si pa malo podobna, je
pa res, da če poznaš vse odgovore na spodnja vprašaja znaš tudi odgovoriti na vprašanja na maturi.
Odgovori na vprašanja so iz Interneta, slišati pa je bilo tudi, da jih nekateri prodajajo za okoli 3000
SIT – popolna neumnost, saj avtor odgovorov sploh ni napisal sam, ampak so skopirana iz spletne
strani http://solajenora.krneki.org. Večina odgovorov je napisana »po gimnazijsko«, torej so napisani
preveč na dolgo, ter ne povedo skoraj nič o delu oz. o vsebini dela.
V glavnem, dobro si je prebrati pred poklicno maturo nekajkrat te odgovore na vprašanja, vsa dela iz
beril 1,2,3, ter nekaj malega o vrstah neumetnostnih besedil, pa še preleteti vse šolske zvezke od 1. do
4. letnika (če jih imaš in če je sploh kaj napisono v njih).
Veliko sreče
pri opravljanju poklicne mature!
Slovenščina – Poklicna Matura 2003
2003 © S.N.H.P.
http://users.volja.net/snhpage
Avtor SNHP
Stran: 1

Vprašanja:
Slovenščina – Poklicna Matura 2003
Seznam izpitnih vprašanj za ustni izpit iz Slovenščine
1. Antična književnost: časovna umestitev, grška književnost.
2. Homer: Odiseja (mit o trojanski vojni; ep, epsko)
3. Sofoklej: Kralj Ojdip (tebanski mit, antično gledališče, nastanek tragedije, pojem
tragičnosti)
4. Biblija: nastanek Biblije, njena sestava, njen kulturni in literarni pomen.
5. Prilika o izgubljenem sinu (prilika).
6. Brižinski spomeniki: čas nastanka, vsebina, pomen.
7. Renesansa: oznaka obdobja; zgodovinske in kulturnozgodovinske značilnosti časa.
8. Shakespeare: Romeo in Julija (zgradba drame, prostor, čas, osebe, renesančno gledališče)
9. Protestantizem na Slovenskem
10. Proti zidavi cerkva: avtor, protestantske ideje v besedilu.
11. Na noviga lejta dan: avtor, pridiga, zgradba, baročni slog pridige.
12. Razsvetljenstvo na Slovenskem.
13. Ta veseli dan ali Matiček se ženi: avtor, začetki slovenskega gledališča, komedija, vrsta
komike v drami.
14. Evropska romantika: značilnost literarne smeri, predstavniki, družbeni in kulturno-
zgodovinski okvir.
Epika, lirika.
15. Puškin: Jevgenij Onjegin, romantično pripovedništvo, razloži pojem odvečnega človeka v
romanu.
16. Romantika na Slovenskem: značilnost obdobja, splošni in kulturnozgodovinski okvir;
predstavniki kulturnega življenja; pesništvo.
17. Prešeren: Sonetni venec (zgradba Sonetnega venca, motivna in tematska analiza besedil,
Magistrale, akrostih).
18. Prešeren: Zdravljica (nacionalna in politi na ideja v napitnici).
19. Prešeren: Krst pri Savici (zgradba pesnitve, razloži pesniški obliki tercino in stanco, tema
in ideja pesnitve)
20. Evropski realizem in naturalizem: družbeno in kulturnozgodovinski okvir in predstavniki.
Pripovedništvo in dramatika.
21. Flaubert: Gospa Bovary (snov, zgodba, čas in prostor v romanu).
22. Dostojevski: Zlo in kazen: psihološki realizem; oznaka oseb, kraj in čas dogajanja v
romanu.
23. ali Tolstoj: Vojna in mir.
24. Zola: Beznica (naturalizem v pripovedništvu).
25. Ibsen: Nora (vsebina drame; tezna drama in analitična tehnika)
26. Med romantiko in realizmom na Slovenskem: značilnosti obdobja, splošno- in literarno-
zgodovinski okvir, predstavniki, smeri in programi.
27. Jurčič: Deseti brat ( vsebina, začetek slovenskega romana, romantični in realisti in
elementi v romanu).
28. Jenko: Tilka (začetki slovenske novele, značajevaka ali obraz, teme., motivi, pripovedne
osebe in slog).
29. Kersnik: Agitator (zgodba, pripovedovalec) ali
30. Kersnik: Jara gospoda (zgodba, pripovedovalec)
31. Tavčar: V zali (okvirna pripoved, motivi, teme, ideja)
32. Tavčar: Visoška kronika ( okvirna pripoved, motivi, teme ideje v romanu, pojem
zgodovinskega romana)
33. ali Tavčar: Cvetje v jeseni.
Stran: 2

34. Jenko: Obrazi – V., VII., X. ( pesništvo med romantiko in realizmom, vloga podobe v
Obrazih, oblika pesmi, verz, kitica).
35. Gregorčič: Njega ni (povezava med ljudsko in umetno liriko).
36. Aškerc: Mejnik (balada, epske in dramske prvine, monolog, dialog).
37. Evropska nova romantika/ moderna : zgodovinski okvir, literarne smeri in predstavniki,
motivi, ideje, snov.
38. Wilde: Saloma (poeti na drama, motivi, snov).
39. Kette: Na trgu (tema pesmi, podoknica, zvočni učinki, personifikacija)
40. ali Kette: Spomini (motivi, oblika, zgradba pesmi, metaforika).
41. Cankar: Martin Kačur (tema, ideje, osebe in zgradba).
42. Cankar: Hlapci ( tematska in idejna analiza drame, tragičnost v drami).
43. Cankar : Podobe iz sanj: Kostanj posebne sorte (pojem črtica, simbolika v črtici, motiv,
ideja).
44. Župančič : Z vlakom (motivi, teme, jezik in slog pesmi)
45. ali Župančič : Duma.
46. Književne smeri v 20. stoletju.
47. Kafka: Preobrazba (tematika, groteska).
48. Slovenska književnost pred 2. svetovno vojno (družbeni in kulturnozgodovinski okvir,
literarne smeri, predstavniki, zvrsti).
49. Kosovel: Otožje (občutje in podoba; jezik in slog v pesmi)
50. ali Kosovel: Slutnja (nominalni slog, impresionizem).
51. Kosovel: Ekstaza smrti (ekspresionizem, ideje in slog v pesmi).
52. Kosovel: Kons 5 (konstruktivizem v pesmi).
53. Grum: Dogodek v mestu Gogi (dramska tehnika, ekspresionisti ne in groteskne prvine).
54. Pregelj: Matkova Tina (ekspresionisti ne prvine v noveli).
55. Prežihov Voranc: Samorastniki (socialni realizem, motivi, sporočilo in slog v noveli).
56. Prežihov Voranc:Boj na požiralniku (socialni realizem, motivi, sporočilo in slog v
noveli).
57. Ciril Kosmač: Tantadruj (osebe, tema, realisti ne, fantasti ne prvine, slog, barve in
zvočnost)
58. Kajuh: Bosa pojdiva dekle obsorej (lirika upora, kontrasti v pesmi, ponavljanja)
59. Svetovna književnost po 2. svetovni vojni (družbeni in socialnozgodovinski okvir,
literarne smeri in predstavniki).
60. Camus: Tujec (filozofija absurda v književnosti).
61. Smeri v slovenski književnosti po 2.svetovni vojni, povezave s predvojno književnostjo.
62. Menart: Croquis (intimizem v povojni poeziji, analiziraj jezik in stil).
63. Pavček: Še enkrat glagoli (bivanjska tematika v pesmi, analiziraj jezik in slog).
64. Kovič: Južni otok (iskanje idealitete, oblika pesmi).
65. Zajc: Črni deček (razloži absurd v sodobni poeziji, verz).
66. Strniša: Večerna pravljica (groteskne prvine v pesmi).
67. Makarovič: Zeleni Jurij (aktualizacija ljudske motivike).
68. Šalamun: Maline so (modernizem v pesmi, pesniški jezik).
69. Pripovedništvo po 2. svetovni vojni na Slovenskem (motivno – tematske in slogovne
prvine).
70. Zupan: Menuet za kitaro (vojni roman, modernisti ni pripovedni postopki).
71. Zidar: Sveti Pavel (družbenokritični realizem v romanu, jezik in slog romana)
72. Dramatika po 2. svetovni vojni na Slovenskem (moderna, tematska in dramaturška
iskanja).
73. Jovanovič: Generacije (moderna slovenska satira).
74. Jančar: Veliki briljantni valček (moderna groteskna drama).
Slovenščina – Poklicna Matura 2003
Stran: 3

J E Z I K
1. URADNO VABILO
2. ZAHVALA
3. OPRAVIČILO
4. IZJAVA
5. PROŠNJA
6. POTRDILO
7. POOBLASTILO
8. JAVNO VABILO
9. ZAHVALA
10. PISMO
11. OBVESTILO
12. POROČILO
13. NOVICA
14. PREDSTAVITEV OSEBE
15. INTERVJU
16. REPORTAŽA
17. OCENA
18. POLJUDNOZNANSTVENI ČLANEK
19. BESEDILO EKONOMSKE PROPAGANDE
20. ŽIVLJENJEPIS
21. ZAPISNIK
Pri razčlenitvi neumetnostnih besedil je potrebno:
- prepoznati namen, temo (morebitne podteme) in bistvene podatke besedila ter razmerje med
njimi,
- ugotoviti okoliščine nastanka besedila,
- ugotoviti besedilno vrsto po merilih za razvrščanje glede na:
• praktični namen,
• prenosnik,
• spodbujanje naslovnika k odzivu,
• razodevanje sporočevalca,
• izbrani krog naslovnikov,
• družbeno razmerje med sporočevalcem in naslovnikom,
• sporočilni namen,
• slogovni postopek,
- ugotoviti vlogo besednih in nebesednih spremljevalcev pisanja oz. govorjenja,
- ugotoviti pomensko povezanost povedi med seboj ter prepoznati, kako je izražena,
- ugotoviti slovnično povezanost povedi med seboj ter prepoznati, kako je izražena,
- ugotoviti aktualnostno povezanost povedi med seboj ter prepoznati, kako je izražena.
Slovenščina – Poklicna Matura 2003
Stran: 4

Odgovori na vprašnanja – Književnostni del:
1. Antična književnost: časovna umestitev, grška književnost:
• Grško anticčno književnost delimo na tri obdobja:
a.) Predklasično (arhaicno) obdobje. Traja od 8 st.p.n.š. do 5.st.p.n.š. Razvijejo se epika (ep) in lirika (ljubezenska).
b.) Klasicno (Artiško) obdobje. Traja ob 5 st.p.n.š. do 4 st.p.n.š. razvije se dramatika (tragedija, komedija), proza (govorniška in
filozofska proza).
c.) Helenisticno
• Predstavniki grške književnosti so bili: Ajshil, Sofokles, Evripid, Aristofan.
Razvila se je tudi rimska književnost, ki je bila močno povezana z grško. Njen začetek predstavlja predvsem Odisej v latinščino leta
240 pr.n.š. najpomembenjše delo rimske epike je Vergilov ep Eneida. Nastal je po zgledu Homerjevih pesnitev. Tudi rimski liriki so se
zgledovali pri grških vzorih, v poezijo pa so vnašali nove motive. V dramatiki so Rimljani bolj kot tragedijo razvili komedijo.
2. Homer:Odiseja (mit o trojanski vojni;ep, epsko):
Homer je bolj ali manj mitski grski pesnik, o katerem ze v antiki ni bilo zanesljivih podatkov. Predstavljali so si ga kot slepega in starega
potujocega pevca - rapsoda. Sedem mest je trdilo, da je doma v njih.
Kot ni znano kaj vec o njegovem življenju, tako je vprašljivo tudi avtorstvo njegovega dela. Ustvaril naj bi (na podlagi starejših izrocil) oba
glavna grska epa: Iliado (o vojni med Grki in Trojanci) in Odisejo (o vracanju grškega junaka Odiseja iz Troje na rodno Itako). Zaradi
nejasnosti avtorstva (ali je en pesnik napisal oba epa ali ne) se je razvilo tako imenovano homersko vprašanje. Homerju so v antiki
pripisovali še tako imenovane kiklicne epe (teme v zvezi s Trojo) in pa heroicno - komicni ep Vojna žab in miši (Batrahomiomahija).
Nastanek: Odiseja je verjetno nastala okrog leta 750 p.n.š. To sklepajo iz notranje zgradbe, kajti v delo so vpleteni nove dežele (Italija, S
Afrika, Sicilija), ki so jih odkrili mornarji, v Grciji se razvija neka oblika demokracije (ljudski zbor), bazileosi niso vec despoti, temvec že
skrbijo za blagor svojih ljudi, vse te spremembe pa so se zgodile nekje v tem casu.
Zgradba: Odisejo sestavlja 24 spevov, od katerih jih prva polovica opisuje Odisejeve blodnje (nastali so po mitu o potovanju v Had) in to je
motiv junaka, ki prodre na svet mrtvih in se vrne iz njega, druga polovica pa opisuje Odisejevo trplenje na domacem otoku. Njen motiv je
mornar, ki se po dolgih blodnjah vrne domov v trenutku, ko se njegova žena skoraj ponovno poroci.
V Odiseji notranji cas ni vec linearen, temvec je najprej opisanih 33 dni od prvega zasedanja bogov do Odisejevega pripovedovanja pri
Faiakih, nato opisujuje Odisej svoje dogodivšcine, ki se niso bile povedane, potem pa je opisanih še zadnjih 7 dni.
Opis oseb: Odisej je pameten, zvit, ve kaj hoce, najprej si polozaj ogleda, nato udari, veseljaci le ce je preprican, da je na varnem;
Evrilohos pooseblja Odisejeve tovariše; je nepremišljen, zavida Odiseju njegovo cast in razum, ko zmaga, se umakne na varno;
Penlopa pooseblja zvesto ženo; noce se porociti z drugim, ceprav ni že 20 let videla svojega moža;
Telemah pooseblja nekoga, ki nekaj išce, kar se ni nikoli videl, a upa, da bo našel; je pripravljen da takoj unici vse hudubno-snubce;
Kirka - carovnica je hinavska, zahrbtno škoduje vsakemu, ki je šibkejsi od nje, z mocnejsim pa se takoj resnicno spoprijatelji;
Kalipsa - nimfa s silo zadržuje Odiseja dalec od doma, vendar ga ne uspe prepricati, naj se poroci z njo, ceprav mu ponuja nesmrtnost,
vecno mladost in bogastvo;
Polifem - Kiklop napade vsakogar, kogar vidi;
Antinoos - voditelj snubcev odkrito pokaže, kar misli, vcasih se zamisli nad storjenimi dejanji;
Evrimahos - snubec se posmehuje vsemu, zahrbten, hinavski;
Tejrezij - vedez pooseblja zmago razuma nad smrtjo;
Zacetek: Ko so Grki porušili Trojo, si je Ajas prisvojil Atenino svecenico Kasandro, zato so se bogovi razjezili na Grke od katerih se jih je
nekaj po dolgih mukah vrnilo domov, ali pa se sploh niso.
Vsebina: Ko je Odisej s svojimi 12 ladjami zapustil ruševine Troje, je mimogrede zavil v Tracijo in tam zasedel mesto Kikonov, Ismaru.
Tam se je predolgo zadržal, tako da so mu Kikoni okrepljeni s svojimi zavezniki pobili 70 mož preden se je lahko umaknil. Nato je prispel
do S Afrike, do dežele Lotofagov, ki so jedli lotosove sadeže. Potem je prispel do Sicilije do Kozjega otoka, kjer so se oskrbeli s kozjim
mesom, in preiskal še deželo Kiklopov, kjer ga v svoji luknji zadržal Kiklop Polifem, Pozejdonov sin, ki mu je požrl 6 ljudi, preden ga je
Odisej oslepil. Za to dejanje si je nakopal Pozejdonovo jezo. Odisej je sedaj prispel k Eolu, bogu vetrov, kjer ga je ta najprej pogostil, nato
pa mu je dal meh v katerega je zaprl vse škodljive vetrove, Odisejevi tovariši pa so ga odprli, in tako jih je nastali vihar vrgel nazaj na Eolov
otok, ta pa jih je pregnal. Pripluli so do otoka Telepolosa, kjer so prebivali ljudožerci Lajstrigoni. Ti so s kamenji unicili vse ladje razen
Odisejeve, ta pa jih je prispeljala na otok Ajajo, kjer je prebivala carovnica Kirka. Ta je najprej zacarala nekaj mornarjev v svinje, Odisej pa
ni mogla, ker je bil zašciten s carobno korenino moli. Na njegovo željo jih je nato spet spremenila v ljudi. Pri Kirki so ostali eno leto, nato
pa so odšli k enemu od vhodov v Had vprašat mrtvega vedeža Tejrezija za pot domov. Po njegovih navodilih so se vrnili h Kirki in nato
mimo siren (sredozemska medvedica) ter Scile in Karbide (preliv Italija - Sicilija) prispeli do otoka, kjer so se pasla goveda soncnega boga
Helija. Vihar jih je tako dolgo zadrževal na otoku, da jim je pošla vsa hrana in so pojedli nekaj goved. Za kazen jim je poslal Zeus nevihto, v
kateri se je potopila ladja in vsi Odisejevi spremljevalci, on sam pa se je na jamboru uspel prebiti mimo Karibde. Naplavilo ga je na otok
Ogigijo, kjer je prebivala nimfa Kalipso. Ta ga je nato 7 let zadrževala kot moža, nato pa ga je na ukaz bogov morala pustiti, da je odplul na
splavu. Presenetil ga je Pojzedon, ki mu je potopil splav, rešila pa morska nimfa, ki mu je dala nepotoplivi šal, ki ga je nato Odisej cez ramo
vrgel v morje, ko je priplaval na otok Krf, kjer so prebivali Faiaki. Pred mesto ga je privedla kraljeva hcerka, nato pa je sam prišel do kralja,
ki ga je pogostil. Odisej je nato naslednji dan zmagal na tekmovanju v metanju diska, se odkril in pripovedoval svoje dogodivšcine. Cez dva
dni so ga Faiaski mornarji izkrcali na Itaki skupaj z zakladi, ki so mu jih dali, Pozejdon pa se jim je masceval in jim ladjo spremenil v skalo.
Odisej je svoje zaklade skril, Atena pa ga je spremenila v starca, tako da ga nihce ne spozna.
Nato se je odpravil k svojemu svinjskemu pastirju Evmajosu, kjer je ostal tri dni. Medtem se mu je pridružil njegov sin Telemah, ki je bil
medtem v Ferah in Šparti, kjer je poizvedoval po svojem ocetu. Odisej se mu da spoznati, nato pa se loceno napotita v palaco. Med potjo
brcne Odiseja njegov kozji pastir Melantej. V palaci Odiseja žalijo snubci, on pa premlati beraca Irisa, ki ga napade. Zvecer se hoce z njim
pogovoriti njegova žena Penelopa, vendar jo zavrne. Ko mu umiva noge njegova stara služabnica, ga spozna. Naslednji dan se Odisej
udeleži tekme z lokom, ki ga nihce ne more napeti, in izstreli puscico skozi 12 sekir. Razkrije se svinjskemu in govejemu pastirju, nato pa z
njima in s svojim pobije vseh 108 snobcev, 12 hudobnih služabnic in kozjega pastirja. Spozna ga njegova žena. Naslednji dan odide na
posestvo svojega oceta in se mu pokaže. Skupaj s svojimi služabniki pobije nekaj upornih mešcanov, nato pa naredi Atena na Zevsov ukaz
premirje.
Zakljucek: Odisej se je v svoji starosti po napotkih vedeža Tejrezija napotil na celino, da bi se spravil s Pozejdonom. Tako dolgo je hodil z
veslom na rami, dokler ni prišel med ljudi, ki niso vedeli za morje. Tam se je porocil s kraljico Tesportijancev in tam ostal, dokler ni njegov
sin odrasel. Nato se je vrnil na Itako, kjer ga je po nesreci ubil njegov sin, ki ga je imel s Kirko.
Slovenščina – Poklicna Matura 2003
Stran: 5

Ep je pripoved, pripovedovanje, svoj čas je bil ep najznamenitejša pripovedna književna vrsta, verificirana ter pogosto zelo nadrobna
pripoved o usodnih dejanjih in bojih velikih junakov in bogov. V stoletjih se je spreminjal, saj poznamo npr. tudi ljudski ep, živalski ep,
religiozni ep. V 19. stoletju se je ep dokončno umaknil romanu.
Glavne značilnosti: ritmična vezanost (enakomeren verz), privzdignjen jezik in slog, praviloma velik obseg. V antiki je že zgodaj dosegel
vrh s Homerjevo Iliado in Odisejo; v rimski literaturi je po grškem zgledu nastal umetni ep (Vergilova Eneida); v srednjem veku germanski
junaški ep: najprej pri Anglosasih (Beowulf), nato Francozih (Pesem o Rolandu), Spancih (Pesem o Cidu), Nemcih (Pesem o Nibelungih); v
visokem srednjem veku se je ep razvil v obliko verznega viteškega romana; poseben primer je primer religiozno alegoričnega epa
(Dantejeva Božanska komedija); v renesansi viteški ep (Boiardo, Ariosto); nacionalno ali krščansko zgodovinski ep (Tasso); v baroku zadnji
vrh Miltonov Izgubljeni raj; v 18. stoletju razpadanje epske forme, krajši idilični ep (Goethejev Herman in Doroteja), v romantiki drugačne
oblike daljših pesnitev.
Epski slog v odiseji: Glavna slogovna značilnost Homerjevih epov je epska širina, ki botruje tudi obsegu pesnitev. Epsko širino ustvarjajo
podrobni opisi, številni okrasni pridevki, obsežne in pogoste primere, ponavljanja, govori in dvogovori.
3. Sofoklej: Kralj Ojdip (tebanski mit, antično gledališče, nastanek tragedije, pojem tragičnost:
Tragedije so izvajali na prostem v obsežnih gledališčih (amfiteater), v katerih je bilo prostora tudi za 30000 gledalcev. V sredini je bil
polkrožen prostor, plesišče (orchestra), namenjen zboru. Orchestra je bila na na eni strani zaključena z odrsko stavbo (skene), na drugi pa s
prostori za gledalce. Prednji del odrske stavbe se je imenoval proskenion, na njem so namestili kulise. V grški tragediji je imel zelo
pomembno vlogo zbor, ki je plesal, pel, komentiral dogajanje, se veselil prijetnega in obupaval nad zlim. V dogajanje je vnašal lirsko
razpoloženje. Igralci so bili samo moški in so igrali tudi ženske vloge. Nosili so maske in dolge halje, na nogah so imeli koturne. Oder je bil
prazen, brez rekvizitov.
Nastanek tragedije ni popolnoma pojasnjen, verjetno pa izhaja iz obredov v čast boga Dioniza, pozneje pa so temeljna snov zgodbe o
mitoloških herojih.
Tragedijo je opredelil Aristotel v svoji znameniti Poetiki: gre za pretresljive dogodke iz grške mitologije, največkrat z žalostnim izidom, ko
se junakova usoda iz sreče obrne v nesrečo. Pri tem naj bi gledalec občutil neko notranje očiščenje ali katarzo (sprva pretresenost, ki ji sledi
pomiritev ob dojetju usodnih dogodkov, ki jih človek lahko prenese ).
Značilnost tragedije je tragičnost, ki nakazuje brezizhodnost človeka v neki situaciji. Gre za okoliščine, ki onemogočajo, da bi človek
veroval v najvišje smotrne zakonitosti v sebi in svetu. Osnovni gibali tragedije sta tragične situacija in tragični značaj (npr. tragična
strastnost).
Za grško dramatiko je značilna enotnost kraja, časa in dogajanja, pa tudi oseb. Tragedija je imela strogo zgradbo: zasnova (predzgodba),
zaplet, vrh, razplet, razsnova (pozgodba). Zgodba se razvija pred gledalci (sintetična tehnika), za razumevanje pomembne informacije iz
preteklosti pa posreduje zbor (analitična tehnika).
Sofokles je v času svojega ustvarjanja precej spremenil potek gledališke igre:
- uvedel je 3. igralca, kar je povečalo razgibanost
- povečal je zbor z 12 na 15 igralcev
- zrahljal je okvir tragedije (prej vse 3 tragedije na isto temo, zato razvlečenost, zdaj zgoščenost in s tem globlji učinek).
Tebanski mit (predzgodba tragedije Kralj Ojdip). Kralj Laos je bil kralj v grških Tebah. Prerokovano mu je bilo, da ga bo ubil lastni sin. Ko
mu je `ena Jokasta rodila sina, sta ga izro~ila pastirju, češ naj ga izpostavi zverem. Pastirju se je otrok smilil, zato ga je predal korintskemu
pastirju, ki je otroka odnesel na korintski dvor. Ojdipa je posvojil vladarski par. Ko je Ojdip odrasel, se je šel v preročišče Delfe pozanimat o
svoji usodi. Izvedel je, da bo ubil očeta in se poročil s svojo materjo. Da se prerokba ne bi uresničila, je odšel v tujino. Na nekem razpotju je
naletel na kralja Laja s spremstvom in v prepiru ubil vse razen nekega slu`abnika. Pred Tebami je tedaj razsajala pošast Sfinga in ubila
vsakogar, ki ni rešil njene uganke. Začasni tebanski vladar Kreon, Jokastin brat, je obljubil zmagovalcu tebanski prestol in kraljico Jokasto
za ženo. Ojdip je Sfingino uganko razrešil in prerokba se je v celoti izpolnila. Z Jokasto je imel štiri otroke. sina Eteokla in Polinejka ter
hčeri Antigono in Ismeno.
Anticno gledališce:
Ker grško gledališce zaradi preproste zgradbe ni dopušcalo scene in prekinitve dejanja so se morale klasicne drame poleg enotnosti dejanja
obdrzati še enotnost kraja in casa, kar pomeni, da se je moralo dejanje odigrati na istem mestu in je lahko trajalo le toliko casa kot je trajalo
v resnici. Grki so pisali ode , himne, ljubezenske in vinske pesmi. Te pesmi so izvajali ob spremljavi na brenkala in pihala. Precejšni del
pesmi je izvajal zbor, ki je pel in plesal.
Sofokles :
Sofokles je bil sin premoznega atenskega orožjarja. Deležen je bil najboljše izobrazbe in vzgoje. Že zgodaj, pri tridesetih, se je uveljavil kot
dramatik, v mlajših letih je nastopal tudi kot igralec. Nasploh je bil ljubljenec atenskega obcinstva. Ker je bilo predvajanje dram tedaj
tekmovalnega znacaja, velja pridati, da je prejel 24-krat prvo nagrado, veckrat drugo, nikdar pa tretje. Opravljal je tudi pomembne in castne
politicne funkcije. Živel je v razcvetu atenske demokracije (Periklova doba) in ni docakal njenega konca.
V zakonu kralja Laiosa in njegove žene dolgo ni bilo otrok. Naposled se je le odlocil, da bo povprašal deljske preroke za nasvet. Ti mu
odvrnejo naj raje ostane brez otrok.
Prerokovali so mu, da ce njegova zena Jokasta rodi sina, bo ta ubil lastnega očeta.Kljub svarilu prerokov, je njegova žena rodila Laiosu sina.
Ker se je bal, da bi se napoved uresnicila, je otroka dal svojemu pastirju z narocilom, naj ga na planini Kitairon izpostavi divjim zverem.
Pastirju pa se je dete zasmililo, zato ga ni izpostavil zverem, ampak ga je dal pastirju, ki je živel na planini. Ta ga je odnesel na dvor svojega
gospodarja, korintskega kralja Poliba. Kralj Polib je bil brez otrok, zato je dete posvojil in mu dal ime Oidipus (oteklo-nog). Tako je Oidipus
odrašcal na korintskem dvoru in po pameti ter bistroumnosti prekašal vse vrstnike. Nekega dne, ko je bil zmerjan z besedo 'zmene' in od
staršev ni dobil odgovora na to besedo, se je odlocil, da pojde v Delfe. Hotel je izvedeti od kod v resnici prihaja. Preroki mu niso hoteli
povedati kdo je, ampak so mu odgovorili, da bo nekega dne ubil lastnega oceta in se porocil s svojo materjo. Od tega dne dalje se je izogibal
korintske dežele, mislec, da sta tamkajšnji kralj in kraljica njegova starša. Takrat pa je v Delfe potoval tudi Laios. Na ozkem razpotju je
naletel na popotnika. Med njima je prišlo do pretepa, v katerem je pod popotnikovo gorjaco umrl Laios. Ta popotnik pa ni bil nihce drug kot
Oidipus. Prvi del prerokbe se je uresnicil. Thebe je zadela huda nesreca. V deželo je prišla Sfinga. V deželi je umorila vsakogar, ki ni rešil
njene uganke (uganka: kaj je to: najprej leze po štirih, nato hodi po dveh, nato pa po treh - clovek - kot otrok leze po vseh štirih, nato hodi po
dveh nogah in ko je star hodi s pomocjo palice, kar pa je tretja noga). Tebanci so rešitelju ponujali vladarski prestol in kraljico. Ko je prišel
v Tebe Oidipus, je resil uganko in postal tebanski kralj. Žena, ki je bila v resnici njegova mati, mu je rodila tiri otroke. Cez nekaj let je v
Tebah izbruhnila kuga, ki jo je poslal Apolon, ker je v mestu živel morilec kralja Laia. Ojdip je zacel iskati storilca in narocil naj ga
izženejo. Kmalu je odkril, da je on morilec Laios-a in da se je porocil z lastno materjo. Jokasta se je obesila, Ojdip pa se je sam oslepil. Slepi
Ojdip zapusti s svojo hcerko Tebe in pristane v Kalanas, kjer tudi ostane.
Slovenščina – Poklicna Matura 2003
Stran: 6

4. Biblija: nastanek Biblije, njena sestava, njen kulturni in literarni pomen:
Biblija (grs. ta biblia = knjige) je skupno ime za hebrejsko oziroma judovsko (t.i. Stara zaveza) in kršcansko (t.i. Nova zaveza) versko knjigo
(Sveto pismo). Judje sprejemajo kot sveto samo Staro zavezo, kristjani pa obe. Stara zaveza je pisana v glavnem v hebrejšcini, delno
aramejšcini, Nova zaveza pa je pisana v gršcini, ki je kršcanstvu omogocila, da je iz judovske sekte postalo mednarodna vera v
helenisticnem svetu. Dokoncno oblikovanje judovske biblije v urejen sistem je potekalo vec stoletij (od 7. stol. pr. n. st. do 1. stol. n. st.).
Nova zaveza je nastajala v prvih stoletjih nasega štetja, dokoncno cerkveno potrjeno obliko pa je dobila šele okoli leta 400.Tako Stara kot
Nova zaveza sta razdeljeni v vec delov oziroma knjig. Štetje teh knjig se veckrat razlikuje. Po judovskem štetju je starozaveznih knjig 22
(ali tudi 24 ali celo 27). Knjig v Novi zavezi pa je 27. Po ekumenski izdaji Biblije je starozaveznih knjig 48 (ali 46). Glavna delitev Stare
zaveze: Zakoni (Peteroknjizje = 5 Mojzesovih knjig), Preroki, Spisi. Glavni deli Nove zaveze so: Evangeliji (4), Apostolska dela, Pisma in
Razodetje (Apokalipsa). Hebrejske in kršcanske verske spise, ki zaradi raznih razlogov niso bili sprejeti v Biblijo, imenujemo apokrife (grš.
skrivne, tajne). Prevod hebrejske Biblije v gršcino (3.-2. stol. pr. n. st.) imenujemo Septuaginta (lat. 70 - po izrocilu je bilo toliko
prevajalcev). Kljucni vzorec Biblije za srednji vek pa je postal Hieronimov prevod v latinšcino konec 4. stol. n. st. imenovan Vulgata (lat.
ljudska, splošna). Biblija je bila že zgodaj prevedena tudi v razlicne vzhodne jezike (npr. koptšcino, armenšcino, gruzinšcino), v evropske
jezike pa v glavnem šele po nastopu reformacije v 16. stoletju.
Prva slovenska izdaja Biblije je delo Jurija Dalmatina (1548). Biblija nima le verski ali moralni, marvec tudi zgodovinski in književni
pomen. Vsebuje prozo (bajke, pripovedke) in poezijo. Izrazita zvrst biblijske poezije je psalm (grs. psalmos = pesem, peta ob spremljavi
strun). Knjiga psalmov obsega 150 pesmi. Nastajale so od 10. do 2. stol. pr.n.št. Skoraj polovica psalmov je izrocilo pripisovalo kralju
Davidu (živel okoli leta 1000 pred n.št.), vendar je avtorstvo negotovo. Sicer so psalmi pretežno hvalnice Bogu ali tudi žalostinke,
izražujoce clovesko trpljenje. Dolžina psalmov je razlicna. Znacilni so številni nagovori in ponavljanje (t.i. paralelizem clenov).
5. Prilika o izgubljenem sinu (prilika):
Rekel je tudi: "Neki človek je imel dva sina. In mlajši izmed njiju je rekel očetu: Oče, daj mi delež imetja, ki mi gre!' In razdelil jima je
imetje. Malo dni zatem je mlajši sin spravil vse stvari skupaj in odpotoval v daljno deželo in je tam z razuzdanim življenjem zapravil svoje
imetje. Ko pa je vse potrošil, je v tistem kraju nastala huda lakota in je zacel stradati. Šel je torej in se pridružil nekemu mešcanu tiste dežele
in ta ga je poslal na svojo pristavo svinje past. In želel se je nasititi z rožici, ki so jih jedle svinje, pa mu jih nihce ni dal. Šel je vase in rekel:
,Koliko najemnikov mojega oceta ima kruha v izobilju, jaz pa tukaj od lakote gnijem! Vstal bom in pojdem k svojemu ocetu in mu porecem:
Oce, grešil sem zoper nebesa in pred teboj; nisem vec vreden, da bi se imenoval tvoj sin, sprejmi me kot katerega svojih najemnikov!' In je
vstal ter šel k svojemu ocetu. Ko pa je bil še dalec, ga je njegov oce zagledal in milo se mu je storilo; in pritekel je, ga objel in poljubil. Sin
pa mu je rekel: Oce, grešil sem zoper nebesa in pred teboj; nisem vec vreden, da bi se imenoval tvoj sin.' Oce pa je velel svojim
služabnikom: ,Brž prinesite najboljše oblacilo in ga oblecite, in dajte mu prstan na roko in cevlje na noge; in pripeljite pitano tele in ga
zakoljite in jejmo ter se veselimo; zakaj ta moj sin je bil mrtev in je oživel; je bil izgubljen in je najden.' In so se zaceli gostiti.
Njegov starejši sin pa je bil na polju. In ko se je približeval hisi (ko je odšel domov), je zaslišal godbo in ples. Poklical je enega izmed
služabnikov in vprašal, kaj bi to bilo. Ta mu je rekel: Tvoj brat je prišel in tvoj oče je zaklal pitano tele, ker ga je spet zdravega dobil.' Ujezil
se je in ni hotel vstopiti. Njegov oce je tedaj prišel ven in ga pogovarjal. Ta pa je ocetu odgovoril: 'Glej, toliko let ti sluzim in nikoli nisem
prestopil tvojega ukaza; pa meni nikoli nisi dal kozlica, da bi se poveselil s svojimi prijatelji. Ko pa je prišel ta tvoj sin, ki je tvoje imetje
zapravil s hotnicami, si mu zaklal pitano tele.' On pa mu je rekel: , Sin, ti si vedno pri meni in vse moje je tvoje. Gostiti se in razveseliti pa
se je bilo treba, ker je bil ta tvoj brat mrtev in je oživel, je bil izgubljen in je najden.'"
PRILIKA ALI PARABOLA
Parabola je izrazito poučna zgodba v verzih ali prozi. Ne podaja pa preprostih navkov, kakor basen, ampak kako vzvišeno moralno resnico
ob primeri vzeti iz vsakdanjega življenja ali tudi ob izmišljeni zgodbi. Veliko vlogo ima parabola v moderni literaturi (Kafka, Brecht).
Prešeren: Orglarček.
6. Brižinski spomeniki: čas nastanka, vsebina, pomen:
Brizinski spomenii so najstarejsi ohranjeni zapis slovenskega jezika in najstarejsi slovanski tekst napisan v latinici. Nastali so okrog leta
1000 na Koroskem. Nasli so jih leta 1803 v skofijski knjiznici v bavarskem mestu Freising (Brizinj), po katerem se tudi imenujejo, danes pa
so shranjeni v drzavni knjiznici v Minchnu. Vsebujejo dva obrazca splosne spovedi (1. in 3. spomenik), ki so ju molili verniki skupaj v
cerkvi in pridigo o grehu in pokori (2. spomenik), ki jo je govoril duhovnik zbranemu ljudstvu. Nastali so med 972 in 1039, na ozemlju
okoli Vrbskega jezera. Dva duhovnika sta jih vpisala v rokopis freisinskega skofa.
Teksti niso izvirni, ampak prevedeni po latinskih in nemskih predlogah. Rabili so jih nemski duhovniki pri svojem delovanju med Slovenci,
kajti po sklepu Karla Velikega je morala duhovscina moliti v ljudskem jeziku - v razumljivem govoru. Jezik brizinskih spomenikov je
slovenscina v svojem zgodnjem obdobju, se brez narecnih posebnosti in v starovisokonemski pisavi karolinski minuskoli. Izraza se
srednjeveski liturgicni slog; znacilno zanj je, da postavlja pridevnik za samostalnik - inverzija (ded nas, narod cloveski), da pozna
stopnjevanje, mnogovezje itd. Iz besednaga zaklada pa vidimo, da je bilo poganstvo tedaj med Slovenci se zivo.
Najpomembnejse od treh besedil je pridiga o grehu in pokori. To je nagovor duhovnika, ki podaja krscanski navk o grehu in zvelicanju.
Najprej razlozi, da je zaradi Adamovega izvirnega greha prisla nad clovestvo vrsta nesrec, predvsem skrbi, bolezni in smrt. Opomni, da se je
treba odpovedati pregreham tatvine, umora, krivih priseg in sovrastva, da bi dosegli zvelicanje; za zgled postavi krscanske mucence in
svetnike, ki so opravljali dobra dela. Konca s pozivom h kesanju; cloveka caka bozja sodba, ce je opravljal slaba dela, bo pogubljen, ce pa je
delal v zivljenju dobro, bo zvelican.
Pridiga je verjetno nastala po zgledu pridig, kakrsne so bile v navadi takrat v Z Evropi. Nekatere jezikovne znacilnosti kazejo na zvezo s
staro cerkveno slovanscino in na sorodnost z drugimi slovanskimi jeziki. Vendar imamo opravka s slovenscino, kakrsna je ocitno bila v
svojem zgodnjem obdobju.
Prva sta jih izdala P.I. K”ppen in A.H. Vostokov leta 1827, nato J. Kopitar leta 1836 v knjigi Glagolita Clozianus, leta 1937 sta jih izdala F.
Ramovs in M. Kos, leta 1968 pa J. Pogacnik in R. Kolaric.
7. Renesansa: oznaka obdobja;zgodovinske in kulturno zgodovinske značilnosti časa:
Renesansa (preporod) je nadaljevala zavestno, kar je delal humanizem se nezavedno. Renesansa je obdobje ob koncu srednjega in zacetku
novega veka, ko se je z razvojem kapitalizma, z nastankom velikih drzav, novih velikih odkritij, nastankom velikih nacionalnih drzav in
zacetki kolonializma kultura osvobodila religioznih in cerkvenih vezi srednjega veka. Clovek je zdaj sredisce stvarstva. To je t.i.
NOVOLATINSKA KNJIZEVNOST. Renesansa je zacela vrednote anticne kulture vsebinsko in oblikovno posnemati v umetnosti: v
pesnistvu, slikarstvu, kiparstvu in stavbarstvu. Renesancni umetniki prikazujejo clovesko fizicno in duhovno lepoto. Renesansa goji kult
cutnih uzitkov, obcuduje svobodni cloveski razum, vrednost posameznika, znacilen je kult prirode in harmonije sveta. Vse, kar je tem
vrednotam nasprotovalo, so razglasili za mracen ostanek srednjega veka. Priljubljena pesniska oblika je bil sonet.
Renesansa se pojavi najprej v Italiji ze sredi 14. stoletja (zgodnja renesansa - Petrarca, Boccaccio), vrh doseze okoli leta 1500 (visoka
renesansa - epik Ludovico Ariosto in zgodovinar ter politik Niccolo Machiavelli ), po letu 1550 pa upada (pozna renesansa - epik in
Slovenščina – Poklicna Matura 2003
Stran: 7

dramatik Torquato Tasso). V ostalih evropskih dezelah je nastala pozneje: Francija, Spanija, Anglija, Nemcija, samo za kratek cas je bila
renesanca tudi na jugoslovanskih tleh - Dubrovniska renesansa. Zametke renesancne knjizevnosti najdemo ze v srednjem veku. Smeri v
renesansi so lirika (Petrarca, Shakespeare), dramatika, roman (Shakespeare), epika (Dante - Bozanska komedija), novelistika (Boccaccio -
Dekameron). Renesansa kaze uzivanje zivljenja z zvijacami, prevarami. Kljub temu je na renesancno knjizevnost vplivala se srednjeveska
knjizevnost, kajti renesancni umetniki so segali po snov in motive v srednjevesko literaturo. Za Dantejem, ki je bil se srednjeveski clovek, a
mu je antika pomagala ustvarjati novo podobo sveta, sta v zgodnji renesansi nastopila Petrarca in Boccaccio. Renesancni umetniki pa so bili
se slikarji Leonardo da Vinci, Michelangelo Buonarroti, arhitekti Michelangelo. Znamenit je zgodovinar Machiavelli, ki je dokazal potrebo,
da se Italija zedini.
8. Shakespeare: Romeo in Jujija (zgradba drame, prostor, čas, osebe, renesančno gledališče):
William Shakespeare je najvecji renesancni dramatik in eden najvecjih dramatikov sploh. Rodil se je v Stratfordu on Avon v druzini
posestnika, solal se je v rojstnem kraju, se ze leta 1582 porocil in imel troje otrok. Leta 1585 je odsel v London, tu je ostal kot dramatik in
igralec. Bil je solastnik gledalisc Globe in Blackfriar Theatre. Leta 1610 se je umaknil v rojstno mesto, si kupil posestvo in tu umrl. Pokopan
je v stratfordski cerkvi. O njegovem zivljenju in sebi nimamo podrobnejsih podatkov.
Shakespeare je pisal liriko (sonete), epiko (pesnitvi Venera in Adonis, Rop Lukrecije) in vse dramske zvrsti. Pripisujejo mu 37 dram, vendar
pa je avtorstvo pri nekaterih dvomljivo. Kot se je ob Homerju sprozilo homersko vprasanje, se je ob Shakespearu shakespearsko. Bistvo tega
vprasanja je mnenje, da pisec Shakespeare ni igralec Shakespeare, pac pa neka druga oseba, ki iz dolocenega razloga ni izdala svojega
imena. Med nadomestnimi osebami so: znani filozof Francis Bakon, lord Rutland, grof Derby, grof Oxford in Shakespearov sodobnik
dramatik Christopher Marlowe. Drame delijo na vec skupin: kraljevske drame - historije (10): Henrik 6, Richard 3, Richard 2, Kralj John,
Henrik 4, Henrik 5 in Henrik 8, ki je sporen. V teh dramah stoji Shakespeare na strani reda, ki ga poosebljajo dobri kralji, nasproti silam
kaosa in nasilja, poosebljenega v zlih vladarjih in fevdalcih. Izid boja je optimisticen; komedije (8): Komedija zmesnjav, Ukrocena
trmoglavka, Ljubezni trud zaman, Sen kresne noci, Vesele zene winsdorske, Mnogo hrupa za nic, Kar hocete, Konec dober, vse dobro,
Kakor vam drago; tragikomedije: Troilus in Cressida, Dober konec vse povrne, Milo za drago. Vecina teh komedij obsega sestavine tudi
drugih dramskih tipov - tragikomedije, pastoralne igre, farse, resnobne mescanske drame; tragedije (10): Tit Andronik, Romeo in Julija, Julij
Cezar, Hamlet, Othello, Kralj Lear, Macbeth, Antonij in Kleopatra, Korolian, Timon Atenski. Bistvena znacilnost tragedij je, da prikazujejo
propad pomembne kraljevske ali plemiske osebe, ki postane zrtev lastnih naravnih, znacajskih in individualnih tezenj. Izid je pesimisticen.
Snov je najveckrat vzeta iz rimske zgodovine, iz srednjeveske angleske, danske in skotske preteklosti, deloma iz italijanskih novel.
Romance: Cymbeline, Zimska pravljica, Vihar, Beneski trgovec. Zasnovane so na igrah, novelah in pripovedih drugih avtorjev, napol
pravljicne, v izidu optimisticne.
Njegovo dramsko ustvarjanje lahko razdelimo na tri obdobja: zgodnje, srednje in pozno. V prvem so nastale komedije, skoraj vse
zgodovinske igre in zgodnje tragedije. Drugo obdobje je cas nastanka velikih tragedij. V tem obdobju so nastale tudi t.i. problemske igre,
med katerimi je najboljsa komedija Kakor vam drago. Svoj naziv so dobile zato, ker je v zvezi z njimi odptih vec vprasanj in problemov.
Velike tragedije so sad dramatikove zrelosti in jih odlikujejo globina misli in odlicno upodobljeni znacaji. V zadnjem obdobju ustvarjanja je
Shakespeare pisal vecinoma tragikomedije, resne igre s srecnim koncem.
Oblika Shakespearovih dram je dokaj svobodna. Znacilno je mesanje tragicnih in komicnih sestavin v posameznih igrah. Pripisujejo mu
izjemno sposobnost, da clovesko osebnost ne kaze samo iz enega zornega kota, poenostavljeno na eno samo strast, znacajsko lastnost,
ampak vedno kot dinamicen preplet mnogih protislovnih potez. Opisuje ljudi silnih custev in plemenitih misli ter odlocnih dejanj.
Shakespearova dramatika predstavlja vrh evropske renesancne knjizevnosti, vendar je opaziti ze odmik od renesanse, k baroku in
manierizmu. Gledalcem je ponudil igre z najrazlicnejso tematiko in najrazlicnejsimi razpolozenjskimi stanji. Njegova dela so ohranila trajno
veljavo, ker v njih s taksno umetnisko mocjo prikazal politicno, druzbeno in dusevno zivljenje svojega casa. Znacilno je mesanje tragicnih
in komicnih sestavin v posameznih igrah.
Shakespearova umetnost:
Za vsebinsko osnovo svojih dram je Shakespeare uporabljal stare igre; njegova izvirnost in umetnost je v:
· dovršenih oznakah besed
· stopnjevanju in popušcanju napetosti
· odkrivanju bistva v zivljenju
· ustvarjanju razpolozenja
· slogu
Shakespeare je svoje drame pisal v vezani besedi - v BLANKVERZU (jambski enajsterec ali deseterec brez rime)
Kompozicija drame pri Shakespearu: (prostor cas in osebe)
a.) Francosko klasicisticno gledališce je po zgledu antike uzakonilo 3 ENOTNOSTI: DEJANJA, KRAJA, CASA
DEJANJA: dramsko dejanje tvori en sam glavni dogodek
KRAJA: je eno samo, nespremenjeno prizorišce à strogo urejena in jasna dramska kompozicija.
CASA: dramska zgodba se je morala zgoditi v casu enega dneva
b.) Shakespeare pa se teh pravil ni drzal à vecje število oseb, obseznejše besedilo,…
· Shakespearu je eno glavno dejanje premalo; okrog osrednjega dejanja zaplete še nekaj stranskih, nedeljivo povezanih z glavnimi
osebami.
· Prizorišce se pri njem od prizora do prizora spreminja (pri Hamletu 20x)
· Enotnost casa Shakespeare ne pozna (dramska zgodba traja tedne, mesece)
Monolog:
Je oblika govora, izpoved; izrazit element notranjega dejanja, junakovih neposrednih odzivnosti na svet okoli sebe in v samem sebi.
Shakespeare je monolog uporabil kot JUNAKOV PSIHOLOŠKO ZAPOVEDNI GOVOR. Hamlet 3 od vseh verzov izgovori v monologih
(neodlocnost, omahljivost, osamljenost, izlocenost iz druzbe)
Hamletov monolog:
Hamletov monolog iz zacetka 3. dejanja "Biti, ne biti" (obstajati, ziveti, ne obstajati, umreti)
Razlicne interpretacije:
a.) monolog kot razmišljanje o samomoru
b.) monolog kot razmišljanje o smrti sploh
c.) razglabljanje o smiselnosti clovekove akcije
Renesancno gledalisce:· Elzabetinsko gledališce: Shakespeare je pisal drame za gledališce svoje dobe - elizabetinsko gledališce. V tem
gledališcu, katerega obcinstvo so bili mešcani, so bile priljubljene igre z napetimi prizori mucenj, dvobojev, umorov, spletk in ljubezni -
snov je morala gledalce pretresti in ganiti z grozo in lepoto.
To gledališce ni poznalo scene in kulis; imelo je le sleherne odrske rekvizite. Vse dogajanje je bilo osredotoceno na tekst in igralce. Igrali so
samo moški.
Slovenščina – Poklicna Matura 2003
Stran: 8

Shakesparovo gledališce:
Igre so predvajali na razlicnih krajih in sicer v zaprtih prostorih in na prostem na trgih in vrtovih od sredine stoletja pa na gostilniških
dvorišcih. Tedanje gostilne so imele ponavadi prostorno gledališce, okoli njega pa so bile 1 ali 2 nadstropne hiše z balkoni. Gledališka
skupina je na dvorišcu postavila oder, gledalci pa so sedeli okoli njega ali pa na balkonu. Gledališca, ki so jih zaceli graditi kasneje so to
gostilniško zasnovo ohranile. Vecina gledališc je bila okrogle ali osmerokotne oblike s tremi vrstami balkonskih sedezev, v sredini pa je bilo
dvorišce s pokrovom, ki je sluzil za prihod vešcih sil. Oder je bil 1m dvignjen od tal in je segal globoko v dvorišce, tako da so ga gledalci
lahko obdajali iz treh razlicnih smeri. Zadnja stena je imela dvoje ali vec vrat za prihod in odhod igralcev. Na zadnjem delu je bil tudi
balkon, ki je bil namenjen za prizora na oknu. Podatke in kraj dogajanja so gledalci izvedeli iz besedila. Tudi svetlobnih efektov se niso
posluzevali, vendar so se posluzevali z zvocnimi ucinki. Dvorišce in oder sta bila brez strehe in predstave so se zacenjale zgodaj popoldne.
Njihovi kostumi so bili zelo razkošni. Shakespeare svoje drame ni delil na dejanja in znacilno za njega je da je uporabljal sinteticno dramsko
tehniko. Dramsko dogajanje se je v celoti razvijalo na odru, le malo je bilo dogodkov, ki so bili postavljeni v preteklost.
Delo: Romeo in Julija (Avtor: Shakespeare)
Dogajanje se odvija v italijanskem mestu Veroni v 5 dneh. Dvoje veronskih plemiskih druzin, Montegovi in Capuletovi, je sprtih na
zivljenje in smrt. Pobijajo se, kjer se le srecajo. Romeo iz druzine Montegovih se vendarle vtihotapi na ples h Capuletovim, sreca domaco
hcer Julijo in zaljubita se na prvi pogled. Bil je prevzet od lepote 14-letne Julije. Vzplameni velika ljubezen, ki je prav nic na svetu ne more
zadrzati, niti sovrastvo med druzinama ne. Znamenita je balkonska scena, ko drug drugemu izpovesta ljubezen. Porocita se v majhni
cerkvivi brez prisotnosti sorodnikov in prijateljev. V nekem spopadu Capulet ubije Romeovega prijatelja, zato ga Romeo ubije in mora se
skrivati. Julija se mora na pritisk starsev, ki ne vedo, da je ze porocena, proti svoji volji porociti z drugim, s Parisom, ki je v sorodu z
veronskim knezom. Ker ima rada le Romea, si od duhovnika Lorenza nabavi mamilo, ki jo za 42 ur naredi mrtvo. Drugo jutro so vsi zalostni
ob Julijini nenadni smrti. Romeo ne dobi pisma in izve od drugih, da je Julija mrtva. Kupi strup in se v grobnici nad njenim truplom zastrupi
mislec, da je Julija res mrtva. Julija se pocasi zacne prebujati. Ko vidi, da je Romeo mrtev, a brez njega ne more ziveti, se sama zabode z
nozem. Ljubimca v sovraznih okoliscinah ljubezni nista mogla uresniciti, zato sta se resila v smrt. Druzini pa se potem pobotata.
9. Protertantizem na Slovenskem:
Reformacija je del Evropskega duhovnega in socialnega gibanja, ki traja od 13. do 16. stoletja. Reformacija se je, ob spremljajocih kmeckih
uporih, razvila v upor proti srednjeveški katoliški cerkvi in fevdalni miselnosti v njej.
Reformacija je vplivala na nastanek nacionalnih knjizevnosti! Tudi Slovenske, in sicer z zahtevo, da morajo biti cerkveni obredi vernikom
razumljivi in da naj vsak vernik sam, v svojem jeziku, prebira Sveto Pismo.
Pri nas traja doba reformacije od 1550-1600. Slovenski knjizevni jezik je utemeljil Primoz Trubar, hkrati pa je h knjiznemu delu pritegnil
celo vrsto reformatorjev. Delovali so po nacrtih in usklajeno. Tiskali so verske knjige za ljudstvo in za protestantske pridigarje, tem so bili
namenjeni tudi jezikovni prirocniki.
Reformacija je potekala vzporedno s humanizmom, renesanso in kmeckimi upori kot gibanje, ki si je prizadevalo preobraziti versko
zivljenje. Cloveka vraca k verskemu zivljenju in ga hoce podvreci bogu. Reformacija je poskus renesanse na cerkvenem podrocju, reforme v
cerkvi. To gibanje imenujeno tudi protestantizem, pristase pa tudi evangelicane, ker je Martin Luther, opiral svoj navk na —cisti Kristusov
navk, kakrsnega so zajemali neposredno iz evangelija. Razni pojavi v druzbenem in cerkvenem zivljenju so vzbujali nezadovoljstvo ljudskih
mnozic: papez je s prodajo odpustkov vecal bogastvo, cerkvene ustanove so imele v lasti veliko zemlje in zivele brez dela od zuljev
mescana in kmeta. Cerkev pa je sovrazils tudi posvetna gospoda, ki so zavistno gledali njeno bogastvo.
Proti vsem tem je prvi nastopil leta 1517 nemski bogoslovni profesor iz Wittenberga v Nemciji Martin Luther, ki je napisal 92 tez. Zahteval
je reformo v cerkvi. Nastopal je proti papezu, zahteval je vrnitev k pravi, neizkoriscevalski cerkvi. Odnose v cerkvi je treba vrniti na prvotno
raven. Ena izmed zahtev je bila, naj vsak vernik bere sveto pismo v domacem, razumljivem jeziku, kajti tedaj so ga brali v latinscini. Martin
Luther je biblijo sam prevedel v nemscino. Papez je Luthra izobcil iz cerkve, kar je se pospesilo to gibanje. Protestantska cerkev je odpravila
potratnost v obredih, svete podobe, cescenje svetnikov in relikvij ter poenostavila bogosluzje.
Reformacija pride tudi v Slovenijo, ker so bile razmere pri nas podobne kot v Nemciji. Iz tujine jo prinesejo studenti, rudarji, vojaki, trgovci.
Luthrove navke so pri nas sprejeli mescani, plemstvo in tudi duhovniki. Kmecko ljudstvo pa novi veri ni kaj dosti zaupalo. Slovstvo
slovenske reformacije se zacne z letom 1550, ko izideta prvi slovenski knjigi (Trubarjev Catechismus in Abecedarium). Zadnja
protestantska knjiga izide leta 1595, s cimer se protestantsko slovstvo na Slovenskem konca. V zacetku je gibanje moralo biti tajno,
delovanje se zacne v Ljubljani, pride pa preko Trsta. Slovenci dobimo prevod svetega pisma leta 1584. Pri Srbih pa del svetega pisma
prevede Vuk Stefanovic Karadzic. Pred tem Srbi pisejo v ljudstvu nerazumljivem jeziku (zmes ljudskega jezika, starocerkvenoslovanscine
in ruscine).
V tem casu so ljudsko slovstvo odklanjali tako protestanti kot katolicani, niso cenili ljubezenskih pesmi, balad in romanc z ljubezenskimi
motivi. Priznavali so samo nekatere iz cerkvene rabe prevzete pesmi. Slovstvene zvrsti so bile oblike pisanja, ki jih zahteva verski navk za
cerkveno rabo. To so: prevod svetega pisma, odlomki iz svetopisemskih besedil, katekizmi, slovnica, slovar, zbirke pesmi, ki so verskega
znacaja - himne, psalmi.
Druzbeni in kulturni pomen slovenske reformacije je zelo velik. Protestantsko gibanje je bilo odlocilnega pomena za slovensko knjizevnost,
ker je poudarjalo potrebo po splosnem branju biblije in tako se je slovenscina uveljavila v knjigi. Dokazali so, da je v slovenskem jeziku
moc brati in pisati knjige. V svojih prevodih so se protestantski pisci zaradi pomankljivega znanja grscine in hebrejscine opirali predvsem na
nemske prevode. V tem casu je nastala prva slovenska tiskarna, ki jo je leta 1575 ustanovil in vodil protestant Janz Mandelc. Protestantski
pisatelji so pomembni tudi taradi svojim pesmaric. Mislili pa so tudi na slovensko solo. Prva solska knjiga za otroke je bila Kreljeva Otrocja
biblija. Za jezik piscev je znacilno, da niso skrbeli za lepoto izraza. Namen njihovega pisanja je bil razumljivost za ljudstvo in zato niso
iskali lepih, visokih besed. Vzbujali so slovensko narodno zavest v svojih predgovorih s poudarjanjem izrazov Slovenec, Slovenci, Slovan,
poudarjali so povezanost s slovenskim jezikom. Protestantizem pa pri nas ni uspel, ker ni imel podpore v ljudskih mnozicah. Kmecko
prebivalstvo je gibanje zavracalo, ker je bilo vera osovrazenega plemstva. Ima pa velik pomen, ker je slovensko ljudstvo s protestantizmom
in kmeckimi upori prvic poseglo v politicno zivljenje.
10. Proti zidavi cerkva: avtor, protestantske ideje v besedilu:
Primož Trubar
Lotil se je drznega dela: jezik, ki še ni bil zapisan (in ki mu je moral poiskati crke) je zapisal v knjigi. Predvsem je bilo treba rešiti:
I. Vprašanje jezika:v 16. stoletju je bila slovenšcina v narecja.
Za svoj knjizni jezik pravi, da je ostal "kar pri kmeckem SLOVENSKEM jeziku, kakor se govori na Rašici, kjer sem se rodil". Vendar pa
danes vemo, da je Trubar za knjizni jezik izbral govor, kakor je bil tedaj v rabi v Ljubljani in njeni okolici. Izbira je bila premišljena:
Ljubljana je bila tedaj najvecje slovensko mesto in je poleg upravnega postajala tudi mešcansko, cerkveno in kulturno središce. V
ljubljanskem govoru je prevladovala dolenjšcina, uveljavljali pa so se ze vplivi gorenjšcine --> vsebovala elemente z najvecjih in središcnih
slovenskih narecij.
Slovenščina – Poklicna Matura 2003
Stran: 9

II. Drugi problem pa je bila PISAVA: Kako in s kakšnimi znaki naj zapiše glasove, ki jih drugi jeziki ne poznajo? Najprej se je odlocil za
Nemško pisavo, ker je racunal na ljudi, ki so znali nemško brati, kasneje pa je Gotico zamenjal z Latinico. Nove znake si je izmislil za
šumnike, ki jih je zapisal z 2 crkama: SH = Z ZH = C SH = Š (dvakrat SH ni napaka!)
Trubar se je rodil 8. junija 1508 na Rascici pri Turjaku na Dolenjskem. Oce, mlinar in tesar, ga je namenil duhovniskemu poklicu. Solal se
je na Reki in v Salzburgu. V Trstu je bil v sluzbi pri skofu Bonomu, kjer se seznani s protestantskimi idejami. Postane pridigar in kasneje
kanonik v Ljubljani, v svojih pridigah nastopa proti romanjem in celibatu, bica praznoverje, govori proti zidanju cerkva, ker je v tem videl le
izkoriscanje neukega in praznovernega ljudstva, kar ni imelo nobenega opravka s pravo vero. Pod skofom Tekstorjem je moral 1547 prvic v
pregnanstvo v Nurnberg na Nemsko, kjer je deloval kot pridigar, se kmalu ozenil z Barbaro Sitar iz Kranja, ter zacel snovati in uresnicevati
knjizevne nacrte. Ljudstvu hoce pomagati iz zaostalosti s knjigo. Leta 1561 je zopet prisel v Ljubljano, zdaj kot superintendent (nadzornik
cerkvene obcine), cez stiri leta pa je moral zopet zbezati, tokrat za vedno. Do smrti, 28. junija 1586, je bil zupnik v Derendingenu, kjer je
pokopan.
Na Nemskem se zacne ukvarjati s knjizevnim delom. Premislja o svoji domovini in ljudstvu, kako bi med njim siril protestantske navke. S
tiskano slovensko besedo jih hoce pridobiti za novo vero. Drugi vzrok za pisano besedo, pa je izhajal iz protestantske ideje, naj vsakdo bere
sveto pismo sam. Najprej sestavi katekizem in abecednik. Obe knjizici je dal v tisk tiskarju Morhartu v Tubingenu. Najprej je moral
odgovoriti na vprasanje pisave (gotica) in jezika (ljubljanski govor). Obe sta bili natisnjeni z gotskimi crkami in sta izsli v tisoc izvodih:
Cateshismus (v zacetku 1551) in Abecedarium (konec leta 1550). Moral je zatajiti ime avtorja in tiskarja ter kraj tiskarne, da bi se tako
izognil morebitnemu preganjanju, kajti takrat je tiskar izgubil vse pravice, ce je tiskal take knjige, ki jih oblast ni pregledala. Trubar se je
podpisal kot —rodoljub ilirski (Philopatridus Illyricus), tiskar pa si je dal izmisljeno ime: Jernej Skrjanec na Sedmograskem. Kljub vsemu
pa je Trubar spretno skril svoje ime na 202. strani katekizma ob pridigi s pripombo: —Le-ta pridiga je od Primoza Trubarja cesto
pridigovana, na to isto te druge nega pridige vse kazejo, gredo inu se glihajo.
Katekizem vsebuje pojasnilna poglavja iz protestantskih navkov, sest pesmi, dve molitvi in pridigo o veri in s tem je hotel rojake uciti
protestantske vere, s pesmimi pa bi si ljudje zapomnili navke. Katekizem vsebuje tudi seznam tiskovnih napak. Z drugo knjizico,
Abecedarijem, ki vsebuje osem listov, pa je hotel, da bi se rojaki iz nje naucili branja. Abecednik ima samo 3 strani, sledi katekizem z
vprasanji in odgovori, na zadnji strani so rimske in arabske stevilke, kjer zakrije letnico izdaje knjizice. Tisk te prvih knjizic je sam placal.
Leta 1557 je izdal Ta pervi dejl tiga noviga testamenta, leta 1560 in 1577 pa sta izsla se drugi in tretji del. S knjigo Cerkovna ordninga
(1564), s katero se loteva vprasanj za slovensko protestantsko cerkev in njene organizacije. Hotel je, da bi se organiziralo slovensko solstvo
na Slovenskem, v vsaki fari naj bi bil ucitelj in opozarjal oblast naj poskrbi za izobrazbo ljudstva, ne glede na socialni polozaj. Ker je tako
posegel v pravice dezelnega kneza, je moral vnovic v izgnanstvo. Napisal je se 10 predgovorov v nemscini, ki so bili namenjeni knjigam
drugih avtorjev.
Trubar je zacetnik slovenske knjizevnosti in oce slovenskega knjizevnega jezika. To je toliko bolj pomembno, ker pred njim ni bilo niti
pravih sol niti tiskarne. Sprva se je odlocil za gotske crke, pozneje pa je vzel latinico po nemskem zgledu, s posebnimi znamenji za sicnike
in sumnike. Ta crkopis ni uporabljal dosledno, zato so ga njegovi nasledniki med protestnati morali urediti. Za osnovo knjiznega jezika si je
izbral takratni ljubljanski mescanski govor, medtem ko je po starejski znanstveni tezi izhajal iz domacega dolenjskega narecja okoli Rascice.
V jeziku je veliko dolenjskih posebnosti. Jezik hoce biti domac, pogovoren, zato je v njem veliko germanizmov.
V petintrideset letih svoje knjizevne dejavnosti je napisal 22 knjig v slovenscini in 2 v nemscini, 1 je izsla se po njegovi smrti. Skusal je
prosvetliti vrazeverno slovensko ljudstvo, ki je zaradi —prikazni zidalo na hribčkih stevilne cerkvice in govoril, da masa nima nobene
vrednosti niti za zive niti za mrtve. Priporocal je plemstvu naj ne bo nasilno in krivicno do podloznikov, obsojal pa je kmecke upore. Zavrnil
je poskuse, da bi ustvarili skupen jugoslovanski knjizevni jezik, ker je vedel, da bi bil tak jezik preprostemu ljudstvu nerazumljiv. Trubar je
bil tudi med ustanovitelji Biblijskega zavoda v mestu Urahu, ki je imel v nacrtu izdajanje slovenskih in hrvaskih protestantskih knjig. Na
nek nacin je bil prvi Jugoslovan. Njegove knjige so ohranjene vecinoma v enem primerku; pet jih ima dunajska Nacionalna knjiznica, nekaj
pa jih je v ljubljanski Narodni in univerzitetni knjiznici. Najvec so jih unicile protireformacijske komisije.
Trubarjevo delo je veliko zlasti zato, ker je zacel iz nic. Njegova dela pa niso samo prevodi, besedila je prilagajal slovenskim razmeram. V
predgovorih je postavljal za vzgled cloveka, ki je ucen, moder, zna dobro govoriti, posteno ziveti, ki je mocan, spreten, ima zdravo postavo,
je bogat in ljubezniv. Njegov slog je nazoren, vcasih segav.
Mimi Malensek je napisala o Trubarju biografski roman Plamenica.
Delo: Proti zidavi cerkva (Avtor: Trubar)
Edina slaba lastnost, ki jo Trubar ve povedati o svojem ljudstvu je, da je prevec praznoverno --> Trubar hoce ljudi odvrniti od praznoverja.
V odlomku lahko opazimo dve posebnosti Trubarjevega jezika:
a.) prva so starinske oblike in besede (arhaizmi)
b.) druga posebnost pa so mnoge tujke prevzete iz nemšcine (germanizmi)
Obnova: neka zenska - baba, je trdila, da vsako noc prideta k njej dva neznanca. To pa sta bila sv. Sebastijan in sv. Roh, ki naj bi z njo
govorila in ji velela, naj jima sezidajo cerkev na hribu nad Kompolom in Šemocino. Ce pa tega ne storijo, bosta nad njih poslala prekletstvo
in bolezen.
11. Na noviga lejta dan: avtor, pridiga, zgradba, baročni slog pridige:
Janez Svetokriski
Je bil po rodu iz Sv. Kriza pri Vipavi. Oce je bil italijanski plemic, mati Slovenka.Stopil je v kapucinski red in postal redovni pridigar po
Kranjskem in Stajerskem, predvsem pa Primorskem. Nazadnje je zivel v Gorici in tu umrl.
Bil je znamenit pridigar, ki je snov za svoje govorne nastope pred verniki sistematicno nabiral iz italijanskih prirocnikov, latinskih citatov,
tej snovi pa je dodajal bogata osebna opazanja in govorniski talent. Svoje pridige je izdal v petih knjigah pod skupnim naslovom Sacrum
promptuarium (Sveti prirocnik). Prvi dve knjigi sta izsli v Benetkah, ostale tri pa v Ljubljani. Namenjene so bile duhovnikom, ki naj bi si z
njimi pomagali pri sestavljanju svojih priznih besedil. Pri sestavljanju si je pomagal s tujimi vzori, prirocniki in zborniki. Vendar so v
precejsnji meri izvirne.
Skoraj vse pridige so sestavljene po enotnem obrazcu: v uvodu svojih pridig pove rad kaj mikavnega ali zanimivega, nato ima pridiga
glavno misel, ki jo ponavadi dokazuje s citati, podpira pa z zgledi, zgodbami, anekdotami in legendami. Zakljucek je kratek in navadno
povzema vso pridigo.
Svetokriski rad uporablja razlicne figure ali primere iz vsakdanjega zivljenja. Na poslusalce skusa ucinkovati s smesnicami, kakrsne so
zgodbe o zakoncih, o pritozbah moza zoper zene, o zeni, ki je navajena vse napak storiti itd. Jeziku se pozna vpliv vipavskega narecja. V
njem je veliko germanizmov, izogiba pa se italijanskim tujkam; jezik je barvit in slikovit. Slog je prepojen z barocnimi elementi. To so
nabreklost, oblozenost s primerami, alegorijami, metaforami in citati.
Slovenščina – Poklicna Matura 2003
Stran: 10

Delo: Na novega leta dan (Avtor: Svetokriski)
Odlomek je tipicen primer govorniške proze: visok jezik, prezet s pesniškimi sredstvi; 3 zgodbe:
a.) zgodba o Liviji in njenem mozu (sklicevanje na razmerje med Sokratom in Ksantipo)
b.) zgodba o drozgih oz. kosih
c.) zgodba o malovrednem mozu
NAVK: moz in zena morata biti drug do drugega strpna in potrpezljiva!
Odlomek je sestavljen iz treh zgodb, prva o Liviji in njenem mozu je okvirna, vanjo je polozena osnovna misel: moz in zena morata biti
drug do drugega strpna in potrpezljiva. Drugi dve zgodbi pa skusata ta navk podkrepiti s primerom, enkrat je poudarek na moski, drugic na
zenski neustreznosti. Odlomek trikrat variira isto misel, ki jo na koncu kompozicijsko zaokrozi, vpleta resnicne in neresnicne zgodovinske
osebe in dogodke, zraven navaja latinske izreke iz svetega pisma in se obraca na poslusalstvo z zivahnim smislom za prakticnost. Osnovna
metafora je —faconetel (robec, ruta), ki prerasca v spoznanje, kaksno ravnanje je najprimernejse za mirno in srecno zivljenje v zakonu.
Pridiga nazorno kaze idejo: dolznosti v druzini, stanu in druzbi so in morajo biti dolocene strogo in razumno, kar je zlasti skladno s fevdalno
miselnostjo.
PRIDIGA
Pridiga je tipičen primer religiozne govorniške proze, ki je bila v času baroka se posebej uveljavljena književna zvrst. Sicer pa se je pridiga
kot govor z religiozno vsebino pojavila v 5. stoletju, največji razmah pa doživi v visokem srednjem veku. Brez njenega visokega jezika, ki je
obdan s pesniškimi sredstvi, si tudi na Slovenskem težko predstavljamo začetek umetne književnosti.
12. Razsvetljenstvo na Slovenskem:
1750 – 1809
Prvi razsvetljenci pri nas so bili izobrazenci tujega rodu, ki jih je pošiljala Avstrijska vlada, da bi razvila prosveto in pospešila gospodarski
razvoj. To so bili zdravniki in naravoslovci, ki so proucevali našo dezelo in pisali o njej; ucitelji na ljubljanski Jezuitski gimnaziji in Liceju.
Kmeckega prebivalstva se je razsvetljenstvo dotaknilo ko ga je bilo treba seznaniti z vladnimi razglasi in so uvedli obvezno šolanje. Ceprav
je hotela vlada v Avstriji uveljaviti nemšcino, je bilo treba upoštevati tudi ljudski jezik.
Pri izobrazencih slovenskega rodu prebudila misel, da naš jezik ni slabši od nemškega in ima vsak narod tudi pravico misliti, govoriti in
ustvarjati v svojem jeziku.
Za to obdobje, ki ga pri nas imenujemo razsvetljenstvo, je se vedno znacilno splosno druzbeno, gospodarsko, politicno in kulturno
zamudnistvo Slovencev, ki je bilo posledica dejstva, da smo Slovenci ze stoletja ziveli pod vlado drugojezicnega naroda in da pri nas zaradi
tega tudi niso mogli nastajati visji sloji izobrazenstva, ker je tako bila slovenscina izkljucno jezik kmeckih podloznikov in sluzabnistva in si
je do tega casa pridobila le malo pravic. V drugi polovici 18. stoletja pa se je zacel pod vplivom evropskih gospodarskih in politicnih
pretresev spreminjati tudi druzbeni sestav slovenskega naroda, s tem pa tudi vsebina nase literature, ki je do tega casa bila predvsem verska
literatura. Na vznik slovenskega literarnega preporoda je vplivalo vec stvari, tako krepitev mescanskega razreda pri nas in s tem slabenje
fevdalizma, pa tudi vecje pravice kmeckih podloznikov in prevzem razsvetljenskih idej ter pa zgledi iz evropske literature. Nov nacin
zivljenja je od preprostega cloveka zahteval vec znanja. Zivljenje pri nas se je spremenilo z reformami Marije Terezije in Jozefa II, ki sta
izboljsala upravo, sodstvo (ustanavljanje kresij = okroznih sodisc), pomagala razvoju obrti in trgovine, uredila solstvo, omejila samovoljo
plemstva, vzela pravice cerkvi in znatno olajsala podloznisko zivljenje. S tem pa so se zacele spremembe tudi na kulturnem podrocju, vecja
moznost je bila za razvoj posvetne literature. Pri nas je tudi zacelo nastajati posvetno izobrazenstvo, ceprav ga do takrat se tako rekoc nismo
imeli in je tudi prve razsvetljenske ideje propagiral duhovnik oce Marko Pohlin. To dobo imenujemo razsvetljenstvo zato, ker so tedanji
izobrazenci prisli do prepricanja, da je razum tista luc, s katero bo clovek razsvetil vso temo, nevednost, nepoznavanja sveta in zivljenja.
Tedanja knjizevnost ima poucen znacaj (poucna pesem, prilika, uganka, komedija). Poleg leposlovja so pisali tudi poucne spise o
zemljepisu, zgodovini in gospodarstvu, skrbeli so za prirocnike za vsakdanjo rabo. Pravo rasvetljenstvo se zacenja uveljavljati sele po 1780
v Zoisovem krogu. Vrh doseze okoli 1790, dokoncno je nasega razsvetljenstva konec 1819 s Zoisovo in Vodnikovo smrtjo. Med slovenske
razsvetljence stejemo: Blaz Kumerdej, Jurij Japelj, Ozbalt Gutsman, Ziga Zois, Anton Tomaz Linhart, Valentin Vodnik.
13. Ta veseli dan ali Matiček se ženi: avtor, začetki slovenskega gledališča, komedija, vrsta komike v drami:
Anton Tomaž Linhart
Rojen je bil v Radovljici, v druzini obrtnika ceskega rodu. Oce se je preselil z Moravskega, mati pa je bila Radovljicanka. Stopil je v
cisterijanski red v Sticni, toda kmalu ga je zapustil. Na Dunaju je studiral pravne vede. V tem casu je imel dobre vezi s plemici, ki so ga
gmotno podpirali. V Ljubljani je imel vec sluzb, nazadnje je bil solski nacelnik za Gorenjsko. Umrl je za kapjo v Ljubljani, kjer je tudi
pokopan.
Linhart je bil pesnik, zgodovinar in dramatik, druzbeno in literarno siroko razgledan. Slovstveno delo ga je zajelo zgodaj. Stik z modernim
evropskim slovstevnim dogajanjem se je zacel na Dunaju. Nanj vplivata Shakespeare in pa Lessing. Sad teh pobud sta prvi Linhartovi
knjigi: tragedija Miss Jenny Love (1780), v kateri so ocitni vplivi nemskih in angleskih mescanskih tragedij, in pa pesniska zbirka Blumen
aus Krain fur das Jahr 1781 (Cvetje s Kranjskega za leto 1781). Ta pesniska zbirka je kot nemski protivesek Pisanicam. S to zbirko pa je
Linhart izrazil ljubezen do domovine, ceprav tu ni sledu o njegovi narodni zavesti. To je bil poskus pomeriti se z nemscino na kulturnem
podrocju.
Ko je Linhart prisel v Zoisovo druzbo, je ta s svojimi prerodnimi nacrti povzrocil njegovo kulturno in jezikovno preusmeritev in tako se je
Linhart lotil domace dramatike in tudi domace zgodovine, ceprav jo je napisal se v nemscini. Porodila se mu je misel znanstveno obdelati
slovensko preteklost. Po kriticnem studiju virov in zgodovine je nastala njegova knjiga Versuch einer Geschichte von Krain und der ubrigen
sudlichen Slaven sterreichs (Poskus zgodovine Kranjske in ostalih juznih Slovanov v Avstriji), ki je zacetek nasega znanstvenega
zgodovinospisja, najpomembnejsi ideoloski tekst nasega preroda, kjer poudarja, da mora zgodovina podajati zivljenje ljudstva ne pa
vladarjev. Tako smo Slovenci na podrocju zgodovine ujeli korak z Zahodno Evropo. Zgodovina pa je vplivala tudi na utrjevanje slovenske
zavesti med izobrazenstvom. Prvi del Zgodovine govori o najstarejsi dobi in naselitvi nasih krajev do prihoda Slovencev, drugi del pa
obravnava usodo Kranjske od naselitve Slovencev so prihoda Frankov ter ima zemljevid stare Karantanije in preglednico slovanske abecede.
Nato se je Linhart lotil dram, kjer ima tudi najvecji prerodni pomen. Globje zanimanje se mu je zbudilo na Dunaju, kjer je videl komedijo
dunajskega pisca Josefa Richterja: Die Feldmuhle (Poljski mlin). Ta komedija ga je navdusila in sklenil jo je preliti v slovenscino. Ko je bila
v Ljubljani ustanovljena Druzba prijateljev gledalisca, je Linhart skusal oskrbeti primerno dramsko besedilo za predstavo, zato da bi s tem
napadel priviligiran polozaj nemscine in italijanscine v gledaliscu. Ideja Richterjeve komedije ga je prevzela in ker je dogajanje na kmetih,
je Linhart lahko uporabil zivo ljudsko govorico kot odrski jezik. Tako je nastala samostojna predstava Zupanova Micka v zivem jeziku in s
poudarkom, da nas clovek noce biti vec tlacan in podloznik in da je duhovno bolj zdrav od pokvarjene gospode. Zupanova Micka je nas prvi
samostojno tiskani dramski tekst. Izsla je leta 1789 z letnico 1790. Uprizorjena je bila 28.10.1789 in uprizoritev velja za rojstni dan
slovenskega gledalisca.
Slovenščina – Poklicna Matura 2003
Stran: 11

Delo: Ta veseli dan ali Maticek se zeni (Avtor: Linhart)
1790; v dobi, ko je bila francoska revolucija v polnem razmaku in so njene ideje odmevale med evropskim mešcanstvom; se je Linhart lotil
priredbe tedaj najbolj revolucionarne komedije v svetovni literaturi: Beaumarchasove veseli dan ali Figorova zenitev.
Beaum. je v duhoviti komediji neusmiljeno razkrinkal in obsodil francosko plemstvo in absolutizem. Tudi dunajska cenzura prepovedala
uprizoritev, ne pa knjizno izdajo. Linhart je upal, da bo poslovenjena in predelana ušla cenzuri. Strnil je in zmešal število prizorov -->
dejanje postalo napeto. Špansko okolje spremenil v slovensko podezelje, grofa v kranjskega barona, študiranega Figara v grašcinskega
vrtnarja Maticka. Prizore, ki so razkrinkavali francoske razmere, je nadomestil z novimi, ki so zadevali sodobne razmere v Avstriji in na
Kranjskem. Linhart se je potegoval za kmete.
Baron Naletel hoce imeti za ljubico sobarico Nezko, nevesto svojega vrtnarja Maticka. Odvetnik Zmesnjava grozi Maticku s tozbo, ces da je
obljubil stari Smrekarici zakon. Baron pride k Nezki, student Toncek se iz strahu pred njim skrije (zalotili so ga pri JErici v gostilni). Baron
odkriva Nezki ljubezen in jo vabi pod lipo. Nato se skrije se baron, odkrije Toncka in ga zapodi. Gospa in Nezka oblacita Toncka v deklisko
obleko, da bo sel pod lipo na sestanek namesto Nezke. Baron je ljubosumen in hoce po vsej sili v sobo, v kateri je zaklenjen Toncek.
Student izgine skozi okno in ko pride iz sobe Nezka, je baron presenecen. Toncek je pri skoku izgubil pismo, toda Maticek vzame greh nase
in prevara se posreci. V grajski pisarni obravnavajo Matickovo zadevo, a zanj se vse dobro iztece. Po znamenju na desni roki se izkaze, da je
Maticek Smrekaricin sin. Po Matickovi zvijacnosti polozi baron na Nezkino glavo venec nedolznosti, Nezka pa mu da pismo, ki mu zatrjuje,
kako lepo bo pod lipo. V gozdicu na kraju vrta. Gospa je preoblecena v Nezko, Nezka pa v gospo. Dozdevni Nezki dvori baron, Maticek pa
namisljeni gospe. Toda nesporazum privede do pobotanja in do Matickove zenitve z Nezko.
KOMEDIJA
Pojem izvajajo iz besed (pijanski obhod, veselo krdelo) in (pesem, petje), kar pomeni, da je grška komedija nastala iz posmehljivih pesmi in
dialogov razbrzdanih sprevodov, verjetno v zvezi z Dionizovim kultom. V pravo gledališko igro se je spremenila najbrž šele v Atenah na
začetku 5. st. pr.n.s., ko so to tradicijo združili s tehniko tragedije in razvili dramsko dogajanje.
Glavna značilnost je, da vsebuje močne satirične, polemične in parodične odzive na stvarnost, zlasti na politiko, socialno življenje. Snov
jemlje iz vsakdanjega življenja, postavlja na oder malomeščane, rokodelce, ženske in politike, vendar mešajoč stvarnost s pravljičnimi in
mitičnimi sestavinami. Posmehuje se znanim osebam političnega in kulturnega življenja. Nasprotja so velikokrat navidezna, nikoli usodno
unicujoca. Jezik je vsakdanji, pogosto pouličen. Osebe zahajajo najprej v kočljive položaje, vendar zmeraj najdejo izhod, pogosto tudi
neverjeten. Komedije so polne presenečenj, zamenjav, preoblek, trikov in prevar, a dogajanje se zmeraj srečno izteče. Važna sestavina vsake
komedije je bila parabaza, pesem zbora, s katero se je avtor neposredno obrnil k občinstvu in mu razlagal svoje ideje.
14. Evropska romantika: značilnosti literarne smeri, predstavniki, družbeni in kulturnozgodovinski okvir:
Za romantiko veljajo vse bistvene znacilnosti predromantike. Je upor zoper klasicizem in razsvetljenstvo, ki sta pisatelja omejevala s
strogimi pravili in ker sta temeljila na razumu, kratila domisljijo. Mejnik v razvoju iz predromantike v romantiko je francoska revolucija, ki
je sprozila pretrese, prislo je do idejne in moralne preobrazbe sveta. Umetnost je zacela postajati izraz moderne duse. Romantika je
preobrazba umetnosti in na osnovah romantike pociva vsa moderna literatura do danasnjega casa. Romantiki razkrivajo custveni svet,
odklanjajo za vse case veljavna zivljenjska merila, zanikajo stroga pravila o obliki in vsebini knjizevnih zvrsti, zivo se zanimajo za
zgodovino, za slikovitosti starih casov, za daljne dezele, okrepi pa se tudi nacionalno custvovanje, predvsem je to znacilno za romantiko
slovanskih dezel. Literatura naj tudi bolj odkrito obravnava moralna in politicna vprasanja. Romantika ni vec literatura odlicnikov, to je
izrazito mescanska umetnost. Literatura je namenjena sirsemu sloju in med tem, ko je v klasicisticni literaturi nastajala v nekaj jezikih,
nastaja zdaj v mnogih jezikih, ker nekateri sele v tem casu izoblikujejo svoj jezik.
Romantika se ni razvijala v vseh dezelah enako, ampak je ta razvoj potekal v skladu z razmerami, vsem romantikom pa so znacilne nekatere
skupne lastnosti, poteze, nazori, to pa so: v cloveski usodi vidijo romantiki nasprotje med stvarnostjo in idealom. To nasprotje se jim zdi
nepremostljivo in zato to neskladnost ali prenasajo in se z njo sprijaznijo ali pa iz stvarnosti beze v svet custev in domisljije, zatekajo se v
naravo, v lepse zgodovinske case, v pravljivnost, v fantastiko, v sanje, v cutno opajanje z izjemnimi pojavi. Za romantike je znacilna
negotovost in razdvojenost, ker se zavedajo, da je idealni svet nedosegljiv. Zanimajo jih filozofsko religiozna vprasanja, za slovanske
romantike pa je znacilno, da se ukvarjajo s socialnim in narodnostnim bojem, ter skusajo doseci boljso prihodnost, ceprav pogosto slutijo, da
ciljev ne bodo dosegli. Oblikovno se oplajajo z ljudskim slovstvom, z orientalsko knjizevnostjo, pa tudi z antiko, srednjim vekom in
renesanso, hkrati pa so romantiki razvili popolnoma nove svobodne oblike in zvrsti: pesniski stil je v romantiki drznejsi kot kdajkoli prej,
pojavijo se bogate metafore, kajti jezik naj sega v srce. Besedni zaklad je zelo bogat, kajti jezik naj tudi vnema bralcevo fantazijo.
Romantika se je razvijala v Nemciji, Angliji, Franciji, Italiji in v slovanskih dezelah Rusiji, Poljski, Ceski in tudi pri nas.
15. Puškin: Jevgenij Onjegin, romantično pripovedništvo, razloži pojem odvečnega človeka v romanu:
Puskin
Se je rodil v stari plemiski druzini. Bil je deležen vzgoje v francoskem jeziku. Njegov stik z rusčino pa je bil preko sluzincadi, ko posluša
njihove pesmi in ljudske pravljice (varuška tlačanka Arina Rodiovnova) in govorico. Obiskoval je licej v Carskem selu in dobil sluzbo v
zunanjem ministrstvu. Zaradi liberalnih nazorov je bil pregnan v juzno Rusijo in na Kavkaz. Nekaj casa je moral ziveti na svojem posestvu
Mihajlovskoje. Leta 1826 ga je car Nikolaj I. poklical v Moskvo in ga za nekaj let podredil svoji osebni cenzuri. Nato se je preselil v
Peterburg, kjer se je porocil. Plemstvo spletkari proti njemu, odpirajo mu zasebna pisma, aristokratska druzba ga sovrazi, zalijo ga in
izzivajo. Izmislili so si, da ga zena vara in pisejo anonimna pisma. Puskin tega ne verjame, enega poklice na dvoboj zaradi zenine casti, je
ranjen in po dveh dneh umre. Puskin je umrl kot zrtev reakcionarne spletke zoper liberalna nacela, ki jih je branil v zivljenju in knjizevnem
delu. Ogorcenje potem izrazi Lermontov.
Puskinov pomen je enako velik v liriki, epskem pesnistvu, pripovednistvu in dramatiki. Bil je zagovornik naprednih idej, svobode in
bratvstva med ljudmi in narodi, pristas ruskih revolucionarjev in bojevnik proti carskemu absolutizmu. Znane Puskinove pesnitve so: Ruslan
in Ljudmila, Kavkaski ujetnik, Bahcisarajska fontana, Cigani, Poltava, Bronasti jezdec. Centralno Puskiovo delo pa je roman v verzih
Evgenij Onjegin (junak kaze deloma byronisticne poteze). Pisal je tudi pravljice v verzih (Pravljica o carju Saltanu, Pravljica o zlatem
petelincku), drame v verzih (shakespearska drama Boris Godunov, z zgodovinsko tematiko) in male drame: Skopi vitez, Mozart in Salieri,
Kamniti gost, in se proza: Stotnikova hci, Pikova dama, Dubrovski, Zamorec Petra Velikega.
Nekaj znanih Puskinovih lirskih pesmi: Caadajevu (spominska pesem, posvecena znanemu ruskemu filozofu), A.P.Kernovi (ljubezenska),
Prerok (znacilna romanticna pesem o pomembni vlogi pesnika), Crni sal (ljubezenska pesem), Demon (izpovedna pesem), V Sibirijo,
Cevljarcek (posem z istim motivom kot Presernov Apel in Cevljarcek), Lep spomenik sem si zgradil, Zimski vecer (custvena in
razpolozenjska lirika). Vsebina njegovih pesmi predstavljajo znane romanticne teme: nasprotje med idealom in stvarnostjo, hrepenenje po
svobodi, visja vrednost ljubezenskega custvovanja in custva sploh, zla usoda, kult pesniskega poklica, resignacija snov pa je tudi politicna,
revolucionarna, ki govore o socialnih razmerah.
Slovenščina – Poklicna Matura 2003
Stran: 12

Delo: Jevgenij Onjegin (Puskin)
Znacilnosti: kitice so 14 - vrsticnice, sestavljene iz 4 podkitic ABAB (prestopna), CCDD (zaporedna), EFFE (oklepajoca).
Puškin je zelo veliko uporabljal verzne prestope, saj je s tem dosegel boljšo razgibanost besedila. To delo je sestavljeno iz 8 poglavij. Sam
roman, brez opomb, pa je neberljiv.
Tatjanino pismo je najlepše ljubezensko pismo na svetu.
Zgodba se dogaja v plemiski druzbi v 20 letih 19. stoletja. V satiricnih barvah Puskin naslika prazno zivljenje mestnega plemstva, s
simpatijo pa rise zivljenje podezelskega plemstva, ki je povezano z ljudstvom. Glavna oseba je Jevgenij Onjegin, to je plemic, ki je pod
vodstvom francoskih uciteljev dobil nekaj osnovnega znanja, nauci se francoscine in uglajenega vedenja. S 16 leti je zacel zahajati v svet
odraslih. Njegovo zivljenje so bile zabave, obiskovanje gledalisca, prebiranje romanov. Po 8 letih takega zivljenja se ga navelica, pretrga
stike s to druzbo. Sklenil je,da bo delal kaj koristnega in se loti najprej pisanja, vendar brez uspeha, nato branja in ugotovi, da je v knjigah
laz. Zaradi prevzema dediscine je moral oditi na kmete in tam hoce izvseti reeforme v prid podloznikom, s tem se zameri sosednjim
grascakom. Na dezeli spozna Lenjskega in Tatjano, vendar med njima pride do prepira in ta prepir povzroci, dvoboj med njima, v katerm je
Lenjski ubit. To kaze, da je bil Onjegin notranje neurejen, da na eni starni prezira to druzbo, na drugi pa se je podrejal njenemu mnenju in
normam, ceprav za ceno prijatelja. Enako neurejenost kaze tudi v odnosu do Tatjane. To je podezeljska plemkinja, ki je zrasla v vaski
samoti, v patriarhalnih razmerah. Nanjo je vplivalo zivljenje vasi, do tlacanov je imela zelo socuten odnos, vsrkavala je vase ljudsko
pesnistvo in pa lepoto narave; brala pa je tudi stevilne francoske ljubezenske romane, ki so povelicevali svobodne odlocitve v ljubezni in
pod njihovim vplivom je napisala Onjeginu pismo, v katerem mu izpove ljubezen. S tem je prekrsila pravila plemiske druzbe; Onjegin pa ji
v odgovoru pove, da svojega zivljenja ne namerava omejevati na druzinski krog, da ima v zivljenju visje cilje in da ni zmozen trajnega
ljubezenskega custva. Tatjana po tem globoko skrije svoja custva. Pozneje pa se srecata v prestolnici, ko je Tatjana omozena. Sedaj pa se
Onjegin zaljubi vanjo, ji neprestano sledi in ji napise ljubezensko pismo, vendar pa Tatjana odgovori, da bo ostala zvesta svojemu mozu in
tako vidimo, da je njen odnos so zivljenja resen, odgovoren, da je v njej tudi zavest, da se je treba odpovedati in tako Puskin s podobo
Tatjane ustvaril eno najlepsih podob v literaturni nasploh. Onjegin je prvi v dolgi vrsti tako imenovanih —odvecnih ljudi v ruski
knjizevnosti 19. stoletja, odvecnih zato, ker z vsemi svojimi talenti v zatohlih razmerah ruskega druzbenega zivljenja niso imeli kaj poceti.
16. Romantika na Slovenskem: značilnost obdobja, splošni in kulturnozgodovinski okvir; predstavniki kulturnega življenja; pesništvo:
Pri nas oznacujemo ta cas od 1809 (izid Kopitarjeve slovnice, francoska zasedba Ilirskih provinc) pa do leta 1848 (marcna revolucija). Leta
1809 je prisel vecji del Slovenije pod Francijo in ta cas je premaknil nase razmere, ki jih potem ni mogel zbrisati pritisk avstroogrske
reakcije, ki je trajal do 1848. Avstrijci so morali po vrnitvi marsikaj upostevati: okrepila se je zavest nacionalne skupnosti, zacel se je upor
proti nemski prevladi, vecje je bilo prizadevanje za slovenski jezik in kulturo. V tem casu je oblast zacela dajati vec pravic slovenscini. V
francoski Iliriji je bilo vec slovenskega pouka in zato je bilo treba poskrbeti za slovenske knjige (Vodnik). Na slovensko besedo pa so morali
misliti tudi tam na slovenskem ozemlju, ki je ostal pod Avstrijo . Avstrijci so leta 1812 volili ustanovitev stolice za slovenski jezik v Gradcu
in tam je predaval Vodnikov ucenec Janez Primic. Ljubljana pa je dobila taka predavanja leta 1817, predavatelj je bil Franc Metelko.
Nasa romantika je bila svetovljansko usmerjena in slovenske prispevke so tiskali tudi nemski listi, posebno pomembna je bila literarna
priloga ljubljanskega tednika Illyrisches Blatt - Ilirski list. Slovenskemu jeziku so posvecali vedno vec skrbi. Za zgled je bila najprej
Vodnikova slovnica, novo vzpodbudo pa je dajala Kopitarjeva slovnica. Z njo je Kopitar razodel ljubezen do slovenskega jezika in
povzdignil slavo slovenskega jezika. Kopitar pa je podpiral nazadnjaske kroge, ki so imeli svoj pogled na potrebe nasega kulturnega
zivljenja, ti krogi so namrec videli pomen dela v verski ni moralni vzgoji in gospodarskem izobrazevanju ljudstva in so zato zagovarjali
utilitarno (utile - koristen) pisanje, ki sluzi cilju. Druga skupina slovenskih izobrazencev pa se je trudila, da bi ustvarila Slovencem pravo
umetnisko literaturo po evropskih zgledih. Ta literatura naj bi pridobila tudi izobrazence za slovenscino in slovenskost. Ta skupina se je
odlikovala po svojem demokraticnem in svobodoljubnem duhu.
Za slovenske gospodarske razmere pred letom 1848 je znacilna zaostalost, za druzbene razmere pa nastajanje domace burzoazije. Delavski
razred je bil tedaj se malostevilen in brez razredne zavesi. Polozaj slovenskega kmeckega ljudstva pa je bil zelo slab. Druzbene sile na
Slovenskem so bile porazdeljene v napredni in reakcionarni tabor. Tretjo skupino pa so predstavljali se Ilirci, ki so se navdusevali za
kultirno in politicno spojitev vseh juznih Slovanov, v cemer so videli resitev pred nemskim pritiskom. Tudi panslavizem (zdruzitev vseh
narodov pod vodstvom Rusije) se je razsiril med delom slovenske burzoazije. Napredni tabor na Slovenskem pa je videl resitev v zlomu
absolutizma. Hoteli so politicno osamosvojitev vsega slovenskega ljudstva, s tem pa njegov napredek in ureditev socialnega polozaja.
Konservativne kroge imenujemo tudi starejsa romanticna generacija.
Za starejso slovensko romantiko je znacilno, da kaze mocan nemski vpliv in se ukvarja predvsem z jezikoslovjem in pa z ljudsko starino.
Velik odmev pri nas so imele Herderjeve misli o Slovanih, ki so po Herderju omikano ljudstvo, vendar zatirano. Tudi Nemec Friedrich
Schlegel (1772-1829) je govoril o pravicah narodov do lastne literature. Nemci so torej kazali zanimanje za Slovane in vrsta casopisov je
takrat obravnavala slovanska jezikoslovna, kulturna in zgodovinska vprasanja. Tako se je pozivil studij narodnih jezikov, delo za slovnico
ter besednjak. Ta prizadevanja pa so pomagala tudi ze pri narodnem zedinjenju. Dokler so se slovenski romantiki ukvarjali samo z
jezikoslovjem in ljudskim izrocilom, so drugod gledali na ta prizadevanja z naklonjenostjo. Ko pa je mlajsa romanticna generacija zahtevala
vec pravic za slovenscino v solah in uradih, ter tako tudi posredno narodno osamosvojitev, pa je naletela na odpor.
17. Prešeren: Sonetni venec (zgradba Sonetnega venca, motivna in tematska analiza besedil, Magistrale, akrostih):
Preseren se je rodil 3. decembra 1800 v premozni kmecki druzini. Njegov rod je stel ze pred njim vec izobrazeencev, zlasti duhovnikov.
Ljudsko solo je obiskoval pri stricu na Dolenjskem, nato v Ribnici, gimnazijo pa v Ljubljani. Leta 1820 se je proti materini volji odrekel
duhovniskemu poklicu in odsel studirat pravo na Dunaj. Tu je zivel od podpore duhovniskih stricev in od stipendije. Bil je domaci ucitelj. V
pocitnicah je obiskoval Ljubljano, kjer se je 1824 zaljubil v Dolencevo Zaliko (Povodni moz). Leta 1828 je studij koncal in postal
pripravnik pri odvetniku Baumgartenu, pozneje pri Crobathu. Leta 1832 je opravil sodni in odvetniski poklic, vendar ne z najboljsim
uspehom. Leta 1833 je vzljubil Primicevo Julijo, hcer iz premozne ljubljanske trgovske druzine. Nato ga je doletelo vec zivljenjskih
udarcev: njegova ljubezen do Julije je bila zavrnjena, leta 1835 je umrl priajtelj Cop. Leta 1837 je spoznal mladoletno Ano Jelovsek, s
katero je imel troje otrok. Povezal se je s Poljakom Emilom Korytkom in mu pomagal pri zbiranju slovenskih ljudskih pesmi. Po Korytkovi
smrti (1839) se je druzil s starim prijateljem Andrejem Smoletom. Tik pred Smoletovo smrtjo (1840) sta izdala Vodnikove pesmi in
Linhartovega Maticka. Po letu 1840 je zivel osamljeno. Do 1846 je petkrat prosil za samostojno odvetnisko mesto, vendar ga ni dobil. Leta
1846 je dobil advokaturo v Kranju. Tu je zivel s sestro Katro. Bil je izcrpan in bolan, umrl je 8. februarja 1849 za vodenico. Glavne
znacilnosti Presernove osebnosti so bile: segavost, bistrost in duhovitost pa tudi zivljenjska neodlocnost, svobodomiselnost in
svobodoljubnost.
Pesnikovati je zacel kot student na Dunaju. Prvo pesem Dekletam je objavil v listu Illyrisches Blatt leta 1827. Od 1830 do 1834 je objavljal
predvsem v Krajnski Cbelici, poleg tega pa tudi v Ilirskem listu, kjer je izdal v prilogi Gazele in Sonetni venec. Samostojno je izdal 1836
Krst pri Savici, po 1843 sodeloval pri Bleiweisovih Novicah. Leta 1846 so izsle njegove Poezije.
Slovenščina – Poklicna Matura 2003
Stran: 13

V Presernovem pesniskem razvoju locimo 3 obdobija (mladostno, zrelo in pozno).
• mladostno obdobje: od 1824 do 1830, v katerem se ni romantik v pravem pomenu besede, saj so v pesmih se vplivi razsvetljenske
anakreontike in baladne preedromantike. Iz tega obdobja se je ohranilo samo nekaj pesmi, najvec jih je objavil v Krajnski Cbelici po
letu 1830, vecinoma so lirske pesmi. Prevedel je Brgerjevo Lenoro. Priljubljena ideja v tej mladostni poeziji je ideja kazni za
prevzetno in izbircno deklico (Povodni moz, Dekletam, Zvezdogledam, Zarjovena dvicica, romanci Hcere svet in Ucenec).
• zrelo obdobje pesnikega razvoja: od 1830 do 1840, kjer postane izrazit romantik, spozna renesanso in njene predstavnike, zlasti pa
nove zivljenjske, miselne in estetske izkusnje. Ta prehod v romantiko se kaze v romanticnem pojmovanju ljubezni, usodo
posameznika poveze z usodo naroda, njegove zgodovine in prihodnosti, posebno vlogo pripise pesniku, njegovemu pomenu za narod,
pesniske oblike uporablja v njihovi klasicni, natancno doloceni podobi. To so pesmi: Slovo od mladosti, Sonetje nesrece, Glosa, Nova
pisarija, Zabavljivi sonetje, Gazele, Sonetni venec, Turjaska Rozamunda, Krst pri Savici, V spomin Matija Copa.
· zrelo obdobje pesniskega ustvarjanja: po letu 1836, nadaljuje osnovne motive in idejne crte prejsnih let. Stevilo ustvarjenih del je
precej manjse, kar kaze na pojemanje navdiha. V ospredje stopijo balade in romance. Balade in romance: Prekop, Zdravilo ljubezni,
Ribic in Zenska zvestoba, med lirskimi pa Kam?, Prosto srce in Pevcu.
• pozno obdobje: po letu 1840. Vpliv ljudske pesmi (Pod oknom). Romanticna ljubezen se pomakne v ozadje, pojavlja se zopet ideja o
kaznovani, prevzetni deklici. Znacilno za to obdobje je zivljenjsko razocaranje, nasprotje med idealom in stvarnostjo, ideja o
vzvisenosti pesniskega poklica. Novost je konkreten narodno-politicni program. To se kaze v pesmih: Nezakonska mati, V spomin
Andreja Smoleta, V spomin Andreja Copa, V spomin Valentina Vodnika, balada Neiztrohnjeno srce, parabola Orglar, Zdravljica in
priloznostne pesmi.
Preseren je jemal iz evropske kulture pomembne spodbude in jih izvirno preoblikoval: anticno in zlasti rimsko pesnistvo, renesansa,
predromantika in romantika. Iz renesanse so mu bili pri srcu Dante, Petrarka, Ariosto, Tasso, od predromantikov je cenil B rgerja,
Schillerja in Goetheja. V svojih pesmih je zdruzeval rimsko antiko z romanticno pojmovano renesanso in romantiko. Stopil je v tesen stik z
ljudskim pesnistvom: predelal je Lepo Vido, Roslin in Verjanko. Tudi druge tekste je spreminjal, kasneje pa je zacel ceniti prvotno obliko
ljudskih pesmi. Pesniske oblike, ki jih je uporabljal: soneti, gazele, balade, romance, elegije, prilike.
Nekaj značilnosti njegovega zivljenja:
• rodil se je v Vrbi na Gorenjskem
• nikoli se ni ozenil z ljubljeno zensko
• nikomur se ni dal nalagati
• govorili so, da je pijanec in kvartac
• Sonetni venec posvetil Juliji
• rad je dvoril dekletom
• ljubljene ni nikoli prevaral
• študiral je na Dunaju
• iz Ljubljane se je preselil v Kranj
• pisal o hceri trgovca iz Ljubljane – Juliji
• Njegova prva hcer je bila Rezika
• Njegova edina prijatelja sta bila Cop (utonil), Smole (iz bogate druzine, kap)
• Smole je imel podoben temperament kot Prešeren
• Njegov zadnji otrok je bil France
• Svoje premozenje pa je zapustil otrokoma
• Umrl pa je v Kranju 8. februarja leta 1948
Delo: Sonetni venec (Preseren)
1.) opiše vsebino soneta. Izvira iz magistrala. Prvi verz iz naslednjega soneta je vzet iz zadnjega verza. To je napisal zaradi ljubezni do
Julije. Sonetni venec se bo glasil, ko ga ne bo vec
2.) venec se bo glasil tudi po njegovem srcu. Vse zale deklice, ki so prevzete kot ona, bodo, ko bodo slišale to pesem, bolj odprtega srca.
Kranjci bodo imeli boljše zivljenje
3.) te pesmi so pognale iz srca. Ceprav so njegova usta molcala od ljubezni ni imel upanja, da jo bo kdaj dobil. To je lahko povedal le v
pesmi. Še vedno zelo hrepeni po njej. Strah ga je da jo bo uzalil, zato molci
4.) te poezije ocitajo to, kar se v prsih skriva. Te zalostinke izvirajo iz njegovega srca. Julija sije kot sonce. Ne najde je ne na sprehodih,…
Velikokrat hodi po mestu z zeljo, da bi jo videl, vendar je ni. Te pesmi niso iz tistih krajev, kjer sonce sije (kjer ni Julije)
5.) ni iz krajev kjer je ona. Še enkrat pove, da tam niso nastale te pesmi (kjer bi bila Julija namrec). Pogrešal je blage sapice
6.) vse te pesmi so pogrešale sapic in tudi uboge niso dobile njene hvale. Pesmi so se bale, da jih boste zanicevale, ker so slovenske.
Slovenci so castili le tvoje pesmi. Naših pesmi je bilo zelo malo in so bile skoraj nedostopne
7.) Orfejeve strune so ganile Grke.
Sonetni venec je ena najtezjih literarnih vrst, saj je to zgodba 15-ih sonetov, ki so med seboj prepleteni tako vsebinsko kot oblikovno.
Vsak sonet je sestavljen iz 2 kvartin in 2 tercin, ki sta loceni tudi vsebinsko. V kvartinah napove ali zastavi vprašanje, v tercinah pa na to
odgovarja. Rima v sonetih je v kvartinah ABAB ali ABBA, v tercinah pa ni tocno dolocena. Verz je laški enajsterec. Sonet je razvil v Italiji
v renesansi.
V Sonetnem vencu se prvi verz vsakega soneta 3x ponovi. Tretjic se ponovi v magistralu. Magistrale oziroma pesem trikrat peta, je
zdruzitev celotnega venca. Prve crke vsakega verza pa predstavljajo AKROSTIH oziroma posvetilo (Primicovi Juliji).
V sonetnem vencu so zdruzeni naslednji motivi:
DOMOVINSKI: Prešeren tozi nad Slovenci, ki bolj obcudujejo nemšcino kot slovenšcino
LJUBEZENSKI: osnova je Primiceva Julija, dekle, v katero naj bi se Prešeren zaljubil
PESNIŠKI: uporabi Orfejev mit - Orfej je bil pevec, cigar pesmi se nihce ni mogel upreti in je s svojo pesmijo pomiril divja traška plemena.
Tako se pocuti tudi Prešeren s svojim pesnenjem
1. Poet tvoj nov Slovencem venec vije
V tem sonetu razlozi formo Pevec je enak vencu poezije. Magistrale je domacija vseh drugih sonetov v vencu. Ljubezen je izvir zivljenjske
zavesti. Ljubezen ga stalno spremlja, spojila se je z njegovim zivljenjem. Je zacetek sonetov, ki so posveceni ljubezni do Julije. Iz venca se
bo glasil vecen spomin na njegove bolecine, pa tudi njen slavospev - Julija naj bo njegova zivljenjska soustvarjalka.
2. Ran mojih bo spomin in tvoje hvale
Ko bo ze mrtev, bo Sonetni venec razglasal njegove bolecine in hvalo njej. Takrat prevzetna dekleta ne bodo vec neusmiljena, zvesta
ljubezen jih bo ranila. Misli se sirijo v narodnostno-politicno smer. Za Slovence bodo prisli drugacni casi, casi svetlobe in tudi poezija bo
bolj sloveca od tedanje poezije. Misli, da taka poezija ne more biti pozabljena. To je erotice, ljubezenski, domoljuben sonet.
Slovenščina – Poklicna Matura 2003
Stran: 14

3. Iz srca svoja so kali pognale
Sonet je izrazito ljubezenski. Rad poje pesmi Juliji. Zakaj ji je moral na nenavaden nacin razodeti ljubezen? Sklicuje se na enakost zivljenja
in ljubezenske usode italijanskega pesnika Torquata Tassa. V svoji usodi se enaci z njim. S pesmimi izpoveduje ljubezen prav tako tudi
Preseren. Julija ne vzbuja upanja. Njegovo trpkost in trpljenje izrazajo mokrocvetece rozce poezije orosene s solzami, v tej poeziji ni upanja.
4. Mokrocvetece rozce poezije
Opravicuje ta otozni znacaj sonetov. Izpoveduje to, kar je v njegovem srcu. Kaze mrzlicno iskanje dekleta, hrepenenje je neukrotljivo,
povsod jo isce, imenuje jo sonce, hodi v gledalisce, na sprehode, na plesisca; velikokrat gre po mestu, da bi jo videl. V samoti se mu lijejo
solze; te pesmi niso iz krajev, kjer sije sonce. Preseren ugotovi, da je vsezaman, da so soneti zrasli v zalosti, v samoti brez sonca.
5. Iz krajev niso, ki v njih sonce sije
Preseren pove, kaj bi se zgodilo, ce bi bila ljubezen uslisana. Zamisli si sreco, kako bi Julija pomirila viharje v njegovi dusi, ce bi ga
uslisala, kako bi postala soustvarjalka, pozabi na bolecine, poeezija bi bila sladka in srecna. Na koncu se zrdzne, kajti njegove pesmi niso
nastale v srecnem ozracju.
6. Cel cas so blagic sapic pogresvale
Juliji ocita prevzetnost in tudi njen vnemar za domaci jezik, morebitno zanicevanje slovenske poezije. V strahu, da bi ona in druge
Slovenke, ki so govorile po nemsko, zanicevale naso poezijo pove resnico o potujcenosti slovenskega mescanstva. Slovenci castijo samo
tujo poezijo in ne cenijo domace.
7. Obdajale so utrjene jih skale
Orfej s pesmijo doseze, da divja ljudstva naredi kulturna. Surovost ljudi premaga s svojo pesmijo. Preseren si zeli, da bi bila nebesa
naklonjena Slovencem, da bi dobili svojega Orfeja, zeli pevca, ki bi prebudil ljudstvo, narodno zavest in zanetil skrb za domaco dezelo. Zeli
zediniti Slovence v svobodi, v kulturi, zacne program idej o zedinjeni Sloveniji. To je domoljubni sonet.
8. Viharjev jeznih mrzle domacije
Sonet je vrh sonetnega venca, je domovinski sonet narodne in kulturne tragedije. Govori o casih nase notranje razcepitve in zunanje nemoci
ob usodnem vplivu z germanstvom in krscanstvom v 8. stoletju. Govori o casu popolne socialne in kulturne odvisnosti od germanstva, o
casu bojev med tujimi dinasti za slovensko zemljo ob koncu srednjega veka, o dobi turskih vpadov in o kmeckih uporov. Slovensko ljudstvo
je izkrvavelo in po kmeckih uporih ni vec poznalo junaskih dejanj, ne pesniske ustvarjalnosti, umolknile so pesmi, kar so pa se nastale, so
govorile samo o trpljenju. Ta sonet govori o zgodovini in vsebina je protest zoper vsakrsno tiranstvo. To je izrazito objektiven sonet, ki
navaja cista dejstva brez romantike. V 9. sonetu se objektivnost spreminja v ljubezensko in domoljubno tozbo.
9. Izdihljeji, solze so jih redile
Preseren pove, da je njegova poezija nastala iz ljubezni do dekleta in domovine, kajti njegovo srce je napolnjeno z bridkostjo zaradi misli,
da Slovenec ne ljubi domovine in da tudi ne more vneti dekleta. Zeli si orficno moc, da bi zbudil s svojo pesmijo vse Slovence in s tem
poglabja se misli iz 7. soneta, s katerim je ta sonet v tesni zvezi. Moc njegovim pesmim je Presernu dala zelja, da bi Slovencem pomagal,
hkrati pa tudi izzveneva v ljubezenskem hrepenenju. To se nadaljuje v 10. sonetu.
10. Jim moc so dale rasti neveselo
Njegova poezija je dobila moc. Raste iz ljubezenske zelje, da bi pesem Slovencem zbudila ljubezen do domovine in jih zdruzila. Moc njene
rasti primerja z zgodnjimi rozami, potem zopet pride mraz in burja. Sneg pobeli polja, njegove pesmi pozenejo ljubezen. Njeni pogledi ga
prepricajo, da sme upati, njegove pesmi ostanejo na mrazu, zatirane od brezupnih crnih sil.
11. Ur temnih so zatirale jih sile
Sonet je povezan s 5. sonetom, kjer razlozi, kaj bi opmenila uslisana ljubezen. Njegova poezija se ni mogla razvijati, je plod temnih ur.
Primerja se z Orestom, ki ga je sestra Epigenija resila prekletstva. Bil je preganjan, ker se je masceval materi in ljubimcu. Viharji v
njegovem srcu bi se pomirili, ce bi ga Julija uslisala, vendar so to le kratke sanje, kot bliski in ko ugasnejo, ostane le temna noc. Njegov srce
ne more biti veselo. Izraza spoznanje, da Julija ne bo njegova Epigenija. Prosi jo socutja za svojo poezijo.
12. Lej, torej je bledo njih cvetje velo
Zacne se zopet obracati k Juliji in njenem socutju za poezijo. Svojeo poezijo primerja z redkimi rozicami, ki jih obdajajo koprive. Ce bi te
rozice presadila v gredice, bi zacvetele drugace. Soneti venca so podobni zapuscenemu cvetju, ki pozene skozi plevel. Ce bi jih Julija
sprejela z ljubeznijo, bi se njegova poezija razbohotila. Ce bi bila socutna, bi se njegova poezija drugace razcvetala in ce hoce slajso poezijo,
naj bo socutna in naj sprejme Sonetni venec.
13. Jim iz oci ti poslji zarke mile
Preseren podaja vizijo lastnega umetniskega preporoda. Ce bi Julija sprejela venec, bi mu pomagala premagati kraljsetvo teme. Njegovo
mracno lice se bo zjasnilo. Poezija bo gnala nov cvet, ki bo bolj vesel in jasnejsi.
14. In gnale bodo nov cvet bolj veselo
Upodablja nasprotje med temo in svetlobo, ki jo upodablja s pomladjo v naravi. Ta slika bi pokazala Juliji, kaj bi mogla povzrociti s svojo
ljubeznijo. Vendar se Preseren zaveda resnicnosti; nikoli ne bo tako. Prosi pa jo, naj bo milostna sodnica Sonetnemu vencu, s katerim si je
poet hladil svoje srcne rane.
Mocna osebna dozivetja, med temi zlasti ljubezen do Primiceve Julije, razmere, v katerih se je razvijala slovenska kultura in v katerih je
zivelo slovensko ljudstvo, posebno pa se zmaga v crkarskem boju so vzpodbudile Preserna, da je ustvaril eno najlepsih slovenskih pesnitev
Sonetni venec, ki je izsel 22. februarja 1834. V njej je izpovedal tri mocne sestavine svoje dusevnosti, ki so ga tedaj vznemirjale: spoznanje
o svojem pesniskem poslanstvu, hrepenenje po srecni ljubezni ter vroca revolucionarna ljubezen do domovine. Sonetni venec je posvetil
Primicovi Juliji; to je izrecno povedal v Magistralu, katerega zacetne crke povedo njeno ime. Izid pesnitve je cenzura sicer dovolila, ker
akrostiha menda ni opazila, vendar pa se je ljubljanska druzba nad izjavami v pesnitvi mocno pohujsevala. S pesnitvijo se je pesnik zameril
Julijini materi, nerodno pa je bilo tudi Juliji, ki jo je opeval z imenom ter za tedanje razmere nenavadno. Motivi za te pesmi so se mu
porajali sproti, iz drobnih dogodkov v zvezi z Julijo.
Obliko je pesnik razlozil v prvem sonetu. Sonetni venec je sestavljen iz 14 sonetov in 15. ki je Magistrale. Magistrale je mojstrski sonet, po
nastanku na prvem mestu, po mestu pa zadnji, zakljucni sonet. Vence je zgrajen tako, da iz Magistrale izvirajo ostali soneti, Magistrale je
trikrat peta pesem. Prvi verz 1. soneta je hkrati tudi zadnji verz 14. soneta in 1. verz Magistrala. Zadnji verz 1. soneta je tudi 1. verz 2.
soneta in 2. Magistrala.
V sonetnem vencu je Preseren povezal svojo ljubezen do Julije z vroco ljubeznijo do domovine. Sredisce in vrhunec pesnitve so 7., 8. in 9.
sonet. Presernov sonetni venec je mejnik v slovenski knjizevnosti ter pomeni konec nase koristnostne knjizevnosti. Miselno jedro pesnitve
pa je takole: —Julijina ljubezenska naklonjenost bi odresila pesnika in njegov navdih, on bi ustvaril veliko poezijo, ta ba bi odresila iz
kulturne teme slovenski jezik.®. S Sonetnim vencem je je Preseren svojim sodobnikom dokoncno povedal, kako visoke vrednote so zanj
ljubezen, domovina in poezija. Poleg tega je dokazal, kaksne izrazne moznosti ima slovenski jezik in kako zapletene in zahtevne oblike je
mogoce uveljaviti tudi v slovenski literaturi. Soneti so zdruzeni ne le po oblikovni, pac pa tudi po vsebinski plati v pravi venec.
Akrostih je pesniška igra, ki običajno odkrije posvetilo, največkrat ime človeka, ki mu je pesem posvečena. Preberemo ga tako, da strnemo
prve črke vseh zaporednih verzov. Če je posvetilo sestavljeno iz zadnjih črk verzov, se imenuje telestih.
Slovenščina – Poklicna Matura 2003
Stran: 15

18. Prešeren: Zdravljica (nacionalna in politična ideja v napitnici):
Delo: Zdravljica (Preseren)
1.) Ko piješ iz uma zginejo vse skrbi; INTIMNA, PRIJATELJSKA
2.) Brate ogovori komu naj najprej zapojejo Zdravljico; ŠIRŠEMU KROGU LJUDI
3.) Nagovori svoje ljudstvo, naj vse sovraznike unicijo; SOVRAZNA, JEZNA
4.) Govori o tem, da Slovenija ne sme biti vec pod AO; POVZDIGUJE PROTI AO MONARHIJI
5.) Prešeren napeva Slovenke
6.) Nagovori oziroma napije še Slovencem. Strup naj vam ne unici ljubezni do domacije.
7.) Zivijo naj narodi, ki hrepenijo k miru, svobodi in prijateljstvu.
8.) Nazadnje nagovarja še prijatelje naj nazdravijo sreci, prijateljstvu.
Napisal jo je leta 1844. Tega leta je Slovenijo obiskal cesar Ferdinand in Koseski mu je napisal Odo o povelicevanju Slovencev in cesarske
oblasti. Ker so mu cenzorji crtali 3 in 4 kitico, Prešeren pesmi ni hotel objaviti. V neokrnjeni obliki je izšla šele leta 1848 v Kranjski
Cebelici.
7 kitica Zdravljice je tudi Slovenska himna!
Pesem je napitnica in je postavljena v okvir katerega predstavljata 1. in 8. kitica. V teh dveh Prešeren nazdravlja sebi in svojim prijateljem,
ki so zbrani zato, ker so dobrega srca.
V drugi kitici nazdravi Slovencem in Slovanom.
Tretja kitica je sovrazna, saj poziva vojake naj napadejo sovraznike.
V cetrti kitici si zeli svobode in neodvisnosti.
V peti in šesti pa nazdravi Slovencem, Slovenkam.
V osmi kitici - Himni - pa nazdravi vsem, ki hrepenijo po svobodi, miru, prijateljstvu.
Carmen figuratum = likovna pesem
Kitice so napisane tako, da predstavljajo cašo. Število zlogov v posameznih verzih je: 7,8,7,8,3,3,8.
NAPITNICA = pesem s katero nazdravljamo ob praznovanjih.
HIMNA
Himna (gr. himnus) pomeni v grški antiki oznako za pesmi različne vsebine, v ožjem smislu nato hvalnice bogovom, junakom,
zmagovalcem na tekmah. V krščanstvu so tudi hvalnice bogu (tudi psalmi), nato tudi svetnikom. V renesansi je zopet posvetna himna po
antičnih zgledih, v 18. stoletju so himnične pesnitve (Klopstock, Goethe). Poseben primer himne z javno, družbeno funkcijo, podložena z
glasbo je državna, nacionalna himna.
19. Krst pri Savici (zgradba pesnitve, razloži pesniški obliki tercino in stanco, tema in ideja pesnitve):
Delo: Krst pri savici (Preseren)
Je epska pesnitev, ki je posvecena Matiji Copu. Zapisal jo je v drugi polovici leta 35. Zgodovinski podatki so v Valvasorjevi slavi. Pesnitev
je sestavljena iz treh delov: POSVETILNEGA SONETA(M. Copu), UVODA, KRSTA.
Uvod je sestavljen iz 26 tercin: ABABCBCCC. Osvetlitev dogodkov in boj med pogani in kristjani pa zahteva trivrsticne kitice. Krst je
sestavljen iz 53 stanc, ker dogajanje ni vec tako hitro ampak gre bolj za razmišljanje (o kršcanstvu, krivdi, svobodi, smrti,…). V krstu se
Crtomir Bogomili odpove in tako se tudi Prešeren odpove svoji Juliji.
POKRISTJANJEVANJE:
KDAJ: okoli 758, ko so škofje pošiljali svoje ucenjake, vendar brez uspeha, ker so bili izgnani.
KJE: najprej pri Laškem, Kranjska, Koroška,…
ZAKAJ: kršcanstvo hotelo širiti svoje ozemlje in bogastvo.
20. Evropski realizem in naturalizem: družbeno in kulturnozgodovinski okvir in predstavniki. Pripovedništvo in dramatika.:
Formalna meja med romantiko in realizmom je 1830. "Konca" se okoli 1848, ko se zacne naturalizem. To obdobje je pomlad narodov, zacne
se program Zedinjene Slovenije, uveljavi se 3. stan-mešcansvo, ki zacne ogrozati plemstvo, delavski razred postane mpcan in ustanovijo
Internacionalo. V naturalizmu pridejo do ugotovitve, da ljudje delujejo kot pravila: Determinirani so s tremi dejavniki (dednost, okolje in cas
- Taine).
V tem casu prevladujejo materialisticne smeri filozofije. Nastanejo pozitivizem, utilitarizem, eksperimentalizem in materializem
(Marksizem). V tem obdobju so dejavni kritiki, realitiki in esejisti. Najvecji pomen ima umetnost v Rusiji (larpurlartizem). Posnemanje
realnega, stvarnega sveta ki je okoli nas se imenuje MIMESIS.
Realizem je pravzaprav prehodno obdobje saj ni trajalo niti dolgo. V razlicnih evropskih drzavah se zacne razlicno pojavljati. Pomembne
drzave realizma so: Francija, Rusija, Anglija in Poljska (Norveška, Danska in Švedska). Nemcija zaradi zelo razvitega fevdalizma ne razvije
realizma. Realizem pravzaprav nastane kot kritika na romantiko.
Predstavniki so bili: Honore de Balzac, Gustav Flaubert, Lev Nikolajevič Tolstoj, Fjodor Mihajlovič Dostojevsjki, Emil Zola. V obdobju
realizma so bili najbolj znani: Henrik Ibsen, Avgust Strindberg, Anton Pavlovič Čehov.
Najvidnejše dramske vrste v dobi realizma so bile: tezna drama s socialno ali moralno tendenco, družbenokritična in psihološka drama.
Napisane so v prozi, dialogi so blizu vsakdanjim pogovorom.
21. Flaubert: Gospa Bovary (snov, Zgodba, čas in prostor v romanu):
Gustave Flaubert se je rodil v Rouenu v druzini zdravnika. V Parizu je, tako kot Balzac, studiral pravo, vendar se je zaradi slabega zdravja
prekinil studij in 1849 potoval v Egipt, Turcijo, Grcijo in Italijo. Po prvih knjizevnih uspehih se je umaknil v Croisset blizu Rouena in tu
zivel v ozkem krogu prijateljev. Umrl je 1880.
Delo: Gospa Bovary (Flaubert)
Gospa Bovary (1857) je eden temeljnih realisticnih romanov. Osnovni problem romana je razkol med vsakdanjo stvarnostjo in romanticno
domisljijo, s katero se omamlja glavna oseba. Problem zakona in zakonske (ne)zvestobe je v realisticnem romanu veckrat upodabljen.
Bistvena vsebina Gospe Bovary pred objavljenim odlomkom je takale:
Ema Rouault, ki so jo vzgojili v samostanu, je po svoji naravi custvena, sanjarska in romanticna. Poroci se s preprostim podezeljskim
zdravnikom Charlesom Bovaryjem, ki je njeno pravo nasprotje - trezen in prozaicen postenjak. Nic drugacno ni mestece Yonville L'Abbaye
pri Rouenu, kjer zivita vklenjena v najbolj banalno malomescansko zivljenje. Edini predstavnik izobrazenstva je lekarnar Homais, omejen
frazerski liberalec. V taksnih razmerah si Ema isce utehe z ljubimci. Nazadnje se ji zeli priblizati Rodolphe Boulanger, veleposestnik iz
okolice. Prilika se mu ponudi, ko priredijo v mestu zivinorejsko proslavo.
Slovenščina – Poklicna Matura 2003
Stran: 16

22. Dostojevski: Zločin in kazen: psihološki realizem; oznaka oseb, kraj in čas dogajanja v romanu:
Fjodor Mihajlovic Dostojevski se je rodil v Moskvi v druzini zdravnika. V Peterburgu je obiskoval vojasko inzenirsko solo. Po koncanem
studiju je postal svobodni knjizevnik. 1849 so ga zaradi udelezbe v revolucionarnem krozku Petrasevsekga z drugimi vred obsodili na smrt,
tik pred izvrsitvijo kazni pa pomilostili na stiri leta prisilnega dela v Sibiriji. Po prestani kazni je moral za sest let v voljsko. V Peterburg se
je smel vrniti 1859. Znova se je lotil knjizevnega dela in se ukvarjal z izdajanjem publicisticnih oglasil. 1867 je z zeno pred dolgovi
pobegnil v tujino in zivel v Nemciji, Svici in Italiji in zapadel igralski strasti. 1871 se je vrnil v Rusijo. Umrl je v Peterburgu 1881, potem ko
je vecji del zivljenja trpel zaradi bozjasti.
Delo: Zlocin in kazen (Dostojevski)
Glavni junak Rodja Razkolnikov je reven študent, mali clovek, ki se zeli dokazovati samemu sebi. Rodja ubije starko Aljono Ivanovo, ki jo
imenuje "cloveška uš", nenaklepno ubije tudi njeno sestro Elizaveto. Kot obozevalec znanosti in razuma zavraca uveljavljena merila
dobrega in zla. Bog po njegovem mnenju ne obstaja, clovek lahko vzame usodo v svoje roke, to je njegova dolznost. Sledimo analizi
njegove razklane zavesti, spopadu racionalnega in iracionalnega ter spredvidenju, da ni nadclovek. Prijavi se policiji, zapor.
Dostojevski sodi v vrh psihološkega realizma, prvi je globoko posegel v zapleteno cloveko notranjost in jo razkril. Gre za notranjo
resnicnost (od tod psihološki realizem). Ukvarja se z vprašanji usode, smisla ter se spoprime z vprašanjem o obstoju boga in obstoju
vrednot. Oznacen je za dvomljivca, ki bi rad veroval.
Avtor podaja dva govorna nacina: dialog in monolog. Dialog je uporabljen v zunanjem svetu, medtem ko je monolog uporabljen v
notranjem svetu posameznika. Primer je Razkolnikov, ki je razpet med zunanjo in notranjo stvarnostjo. Dialog ga povezuje z zunanjostjo,
monolog pa je znacilnost zavestnega razmišljanja, kjer komunicira sam s seboj. Te vrste monolog je novost.
23. ali Tolstoj: vojna in mir:
Lev Nikolajevic Tolstoj je bil rojen v Jasni Poljani kot potomec stare plemiske druzine. Zgodaj je ostal brez starsev. Po nedokoncanem
studiju v Kazanu je zivel na svojem posestvu, a kmalu vstopil v vojsko in se udelezil bojev na Kavkazu. Udelezil se je tudi krimske vojne in
sodeloval v bitki za Sevastopol (1854-1855). Po krimski vojni je izstopil iz vojske in v letih 1857-1861 obiskal zahodno Evropo (Nemcijo,
Anglijo, Italijo in Svico). Po vrnitvi se je na svojem posestvu posvecal knjizevnemu delu in prosvetljevanju kmetov. 1862 se je porocil.
Sledila so njegova najplodnejsa leta. Po 1879 je dozivel duhovno in moralno preobrazbo, ki je bila nasledek svetovnonazorske ali kar verske
krize. Odrekel se je ortodoksnemu pravoslavju in zahteval vrnitev k prvotnemu krscanstvu, njegovi etiki in ubostvu. Leta 1901 so ga celo
izobcili iz pravoslavne cerkve. Svoj navk, ki se je siril med stevilnimi privrzenci kot "tolstojanstvo" (anarhicno poimenovano krscanstvo), je
poskusal v praksi uresniciti s preprostim kmeckim zivljenjem in delom. Avtor je bil tedaj ze svetovno znan, Jasna Poljana pa je postala
prava romarska pot, kamor so se prihajali stevilni Rusi in tujci poklonit velikemu umetniku in ucitelju novega navka. Tolstojeve dileme so
na starost se rasle. Koncno je pri 82 letih odsel od doma, a je na poti zbolel in umrl leta 1910 na zelezniski postaji Astapovo. Pokopan je v
Jasni Polajni. Tolstojev polozaj moremo primerjati z Voltairovim in Goethejevim. Kot oba njegova predhodnika je bil tudi Tolstoj
nedvomno literarno sredisce casa.
Tolstojevo knjizevno delo obsega vrsto pripovednih in dramskih, pa tudi esejisticnih besedil. Romani in novele po casu nastanka: Spomini
na mladost (trilogija: Otrok, Decek, Mladenic), Sevastopolske povesti, novela Tri smrti, povest Rodbinska sreca, novela Polikuska, povest
Kozaki, roman Vojna in mir (1864-1869), roman Ana Karenina (1872-1876), novela Smrt Ivana Iljica, povest Kreutzerjeva sonata, novela
Gospodat in hlapec; roman Vstajenje (1899), povest s kavkasko tematiko Hadzi Murat. Drame: kmecka drama Moc teme, drama Zivi
mrtvec, komedija Sadovi prosvete. Esejistika: Izpoved, O zivljenju, Kaj je umetnost, Ne morem molcati,...
Delo: Vojna in mir (L.N.Tolstoj)
Zgodovinski roman Vojna in mir (1864-1869) je obsezna epopeja s podobami Rusije, plemstva in ljudstva, druzbenega in individualnega
zivljenja, zgodovinskih dogodkov, bitk, pa tudi intimnih usod v casu Napoleonovih vojn. Obdobje, ki ga obravnava roman, je predvsem
1805-1812, se pravi od Napoleonovih uspehov (npr. birka pri Slavkovu = Austerlitzu) do njegovega propada v Rusiji. Epilog sega se do leta
1820. Roman ima dve ravni, kot je nakazano ze v naslovu. Vojna vsebuje zgodovinsko - politicno dogajanje v Rusiji in sploh v Evropi, mir
pa zasebno, druzinsko in druzabno zivljenje plemiskih krogov v tedanji Rusiji. V zgodovinsko - politicnem delu nastopajo med drugimi
Napoleon, njegovi marsali in castniki, zatem ruski car Aleksander I., njegovi generali in castniki (izstopa predvsem stari general Kutuzov).
V ospredju druzinsko - druzabne sfere pa so tri plemiske druzine: Rostov, Bolkonski in Kuragin. Izven teh druzin je se glavna oseba romana
Pierre Bezuhov.
24. Zola: Beznica (naturalizem v pripovedništvu):
kot casnikar zivi v Franciji. Leta 1897 poseze v Dreyfussovo afero. Zaradi dela Obtuzujem je preganjan. Je naturalist in brez problemov
izdaja svoja dela. Napisal je Beznica, Nana, Clovek zver, Zemlja, Polom, Thérese Raquin, triologija Troje mest… Rougon-Macquartovi,
Prirodna in socialna zg. neke duzine v casu drugega cesarstva (ciklus romanov, v katerih se osebe ravnajo po Tainovi teoriji). Tu je okolje
nazorno opisano in sem spada 20 romanov (1200 oseb). Znacilen je pozitivizem. Je eden izmed tistih, ki zelijo doseci slavo in denar.
Njegova teorija je eksperimentalizem. Romanticne pojme prenese na vulgarnost in niskost. Zavraca estetski in idejni izgled. Poudarja, da
mora biti pisatelj brez osebnih idej. Nasilje je opisano z vznemirljivostjo. Bil pa je tudi konzervativen in je odklanjal nepravo spolnost.
Beznica je eden izmed najbolj znanih romanov iz cikla Rougon-Macquartovih. Že pred branjem te knjige sem si o njej ustvaril ne prav
dobro mnenje, kajti slišal sem da je to naturalističen roman. Ob besedi naturalizem mi namreč pride na misel dolgočasno, realistično
opisovanje človekovega življenja, revščine in ostalih tegob vsakdanjosti, ki jih takoalitako doživljamo v svetu okoli sebe, če že ne sami.
Sprva mi je roman taka pričakovanja tudi izpolnjeval, ko pa sem se pisateljevega stila in načina opisovanja dogodkov navadil, me je roman
kar pritegnil. Mislim da je roman za čtivo ali kakšno resnejse branje kar primeren, na lastno pobudo pa nebi prisel niti do desete strani. Po
eni strani mu sploh ne vidim pomena, kajti pravega, realnega, na trdnih tleh ležečega življenja se mislim da zaveda vsak človek in ga na to
ni treba še posebej opozarjati. Mogoče je imela ta "veličastna zgodba" za tiste čase res opozarjajoči in opominjajoči pomen, ko je bil
revnejši sloj prezrt in plemstvo sploh ni priznavalo njihovega obstoja, danes pa ni več aktualen. Na splošno mi naturalistična smer pisanja ni
pri srcu, na nek način je tako prazna, življenje opisuje po njegovem zunanjem izgledu, jaz pa mislim da je prava resnična slika človeškega
bivanja predvsem v njegovi notranjosti.
Zgodba sama je zelo pretresljiva in te lahko spravi celo v jok, če jo prebereš dovolj zavzeto in v enem dahu. Najboljši del romana je po
mojem mnenju opis pojedine, pravzaprav požrtije na Gervaisin god. Zola jo je opisal zelo živo, z vsemi podrobnosti, ki k taki pojedini tudi
spadajo in pripravijo bralca do tega da roman zapre in si privošči obilen obrok po možnosti čim bolj podoben opisanemu. Do zdaj še nisem
zasledil opisa, ki bi te naredil bolj lačnega.
Slovenščina – Poklicna Matura 2003
Stran: 17

25. Ibsen: Nora (vsebina drame; tezna drama ali analitična tehnika):
Henrik Ibsen se je rodil v Skienu na Norveskem v druzini propadlega trgovca. Prezivel je tezko mladost, bil nekaj let lekarnarski pomocnik,
studiral in se zacel ukvarjati s poezijo in dramatiko. !851 je postal dramaturg gledalisca v Bergnu, v letih 1857 - 1863 pa je bil vodja
gledalisca v Oslu. 1864 je odpotoval z drzavno stipendijo v tujino. Odtlej je zivel v Franciji, Italiji in Nemciji, predvsem v Rimu, Munchnu
in Dresdenu. 1891 se je vrnil v Oslo in tu zivel do smrti.
NOTRANJA ZGRADBA (notranji ritem):
1.DEJANJE: Prva pribrenči na oder Nora. Helmer svojega “škrjančka” ( “veverico”, “fletno frčkico”) skorajda ponižujoče (čeprav na prvi
pogled morda prikupno) zaslišuje glede mandeljčkov, ki so zanjo prepovedani. Sledi Norin pogovor s staro prijateljico Kristine, analitični
moment, ki nam razkrije poleg osamljenosti (praznosti) Lindejeve predvsem Norino izposojo denarja, ki je pred leti možu (skrivaj) rešila
življenje, kar ji je v ponos. Nato bežno spoznamo notarja Krogstada in družinskega prijatelja doktorja Ranka. Norina domislica za
zagotovitev prijateljičine zaposlitve je uspešna. Ko Nora ostane sama z otroki, se z njimi igra skrivalnice. Krogstadovo izsiljevanje z
zadolžnico (s ponarejenim podpisom) je krivo, da Nora prosi za njegovo delovno mesto pri sedaj vplivnem možu. Le- ta jo zavrne in ji
razkrije notarjevo moralno umazano preteklost (ravno tako ponarejanje). Dejanje izzveni v Norinem strahu, da bi (kot Krogstad) lahko
izpridila svoje otroke (z lažmi, hinavščino, kot je izrazil Helmer).
2.DEJANJE: V uvodnem prizoru s pestunjo se Nora poslavlja od funkcije matere. Trenutek za tem med šivanjem z Lindejevo ugotovimo,
da je Torvaldu (sodeč po Norinih besedah) njegova življenjska sopotnica lastnina, medtem ko je Rank tisti, ki jo posluša. Sledi (delno
hlinjena) ubogljivost do Helmerja ter ponovna prošnja za Krogstadov položaj, ki pa jo Torvald ponovno zavrne. Pogovor med Noro in
Rankom prinese napoved Rankove bližajoče se smrti in njegovo priznanje ljubezni, ki Noro odvrne od prošnje za posojilo. Vrne se
Krogstad, ki bi “rad nazaj med ljudi” in s tem namenom vrže pismo z razkrito resnico v nabiralnik. Nora je za svoje dejanje pripravljena
prevzeti vso odgovornost. Drugo dejanje se zaključi z Norinim divjim in strastnim plesom ter neznanskim hrepenenjem.
3.DEJANJE: Lindejeva izmenja s Krogstadom nekaj življenjskih navkov in ko ugotovita, da drug drugega potrebujeta, se pokaže
pozitivna stran Krogstada (ta botruje koncu konflikta z Noro). Kristine kot dobra prijateljica želi, da se izgovori in izmiki med zakoncema
končajo, in zato Krogstada prepriča, naj pisma ne zahteva nazaj. Vrneta se Nora in Helmer. Tik pred soočenjem smo priča še zaviralnem
elementu, slovesu doktorja Ranka. Ko oddide še ta in Torvald pismo končno prebere, s svojo reakcijo (obtožbami: “hudodelka”, “hinavka”,
“lažnivka”... in potrebo po igranju, reševanju razvalin), v Nori povzroči začetke prebujanja.. Ko Helmer dobi v roke še eno pismo (tokrat v
prid njegovemu družbenemu ugledu), je on rešen. Nora pa je sedaj pripravljena na resen pogovor, lahko bi rekli kar nekako obračun.
Svojemu možu, ki ji je sedaj tujec, razloži, da mora “doumeti sebe in okolico”. Tisto “najbolj čudovito” se namreč ni zgodilo. Ona se sedaj
iz lutke končno (to je trajalo celo njeno življenje) prelevi v človeka. Sedaj je ona najprej človek (ne žena in ne mati), ki je zaradi dolžnosti
do sebe na koncu drame na pragu novega življenja.
SINTAKSA - Zgradba povedi izraža trenutno stanje dramskih oseb. Nora je sprva v stiski in takrat uporablja epileptične, preprostejše
stavke. Proti koncu drame, po njenem preobratu pa je opaziti kompleksnejše povedi. Helmer skozi celotno dramo uporablja kompleksnejše
povedi, razen takrat, ko izve za Norino dejanje in ga zgrabi panika. Takrat tvori preprostejše, odsekane stavke, med katerimi je veliko
vzkličnih.
Ibsenov najglobji namen ni posnemanje dejanskega govorjenja, temveč natančno in intenzivno izražanje človeških misli in čustev.
26. Mer romantiko in realizmom na Slovenskem: značilnosti obdobja, splošno in literarnozgodovinski okvir, predstavniki, smeri in
programi:
Poteka od 1848 (smrt Prešerna) do 1899. Znacilna je neenotnost, prepletajo se razlicne smeri. Kaze se razsvetljenska teznja po uporabi
slovstva za razširjanje moralnih, nacionalno vzgojnih in prebudnih idej. Z razsvetljenskimi in predroman-ticnimi sestavinami se prepletajo
zlasti elementi iz pozne romantike, kar velja za prvo polovico obdobja do l.1881. To polovico imenujemo tudi obdobje romanticnega
realizma. Po l.1881 je opazen vecji razmah realizma v pripovedništvu in poeziji.
S Kersnikovimi povestmi iz kmeckega in trškega zivljenja pa se zacne poetnicni realizem. Obdobje lahko razdelimo na dva dela: v prvem od
l.1848 do l.1881 prevladuje ob razsvetljenjstvu in predromanticni dedišcini še romantika ter zametki realizma, v drugem od l.1881 do l.1899
ob romantiki nastane prava realisticna smer, ki se proti koncu preusmeri v naturalizem, a brez vecjega uspeha.
Predstavniki so bili: Fran Levstik, Josip Stritar, Simon Gregorčič, Simon Jenko, Josip Jurčič, Ivan Tavčar, Janko Kersnik, Anton Aškerc.
Prevladujoča zvrsti slovenske književnosti v drugi polovici 19. stoletja je epika. Pojavlja se v pesniški in prozni obliki in za to obdobje lahko
rečemo, da je pred vsem čas pripovedništva. V njem se po obdobju uspele romantične lirike uveljavlja tudi pripovedna proza s skoraj vsemi
svojimi vrstami; to so novela, roman in povest.pripovedno pesništvo goji zlasti balado in romanco.
27. Jurčič: Deseti brat (vsebina, začetek slovenskega romana, romantični in realistični elementi v romanu):
Rojen je na Muljavi. V svojem pripovedništvu je segel najdlje. Pa tudi kolicinsko je najvec napisal. Ohranjenih je ogromno pisem, objavljal
jih je v casopisu. V svojih deli uporablja precej novalizmov. Na podrocju novinarstva je zelo pomemben, sprva kot novinar in pozneje
urednik slovenskega casopisa.
Najprej je prirejal ljudske pripovedke in jih izdal pod naslovom Spomini na deda. Nato je napisal Jurij Kozjak (to bi lahko bil 1. slovenski
roman), Domen, Tihotapec in Deseti brat.
Leta 1866/67 izda Desetega brata, prvi slovenski roman. Roman je moral biti: -pisan v prozi, -z ljubezensko tematiko, -nastopajoce nizje
osebe ter nizje preprosto okolje. Zaradi ljubezenske tematike roman "ni primeren". Tudi tu se vmeša Levstik s Pomenki o domacih receh
(spis o romanu). Ostale romane delimo na izvirne in historicne. Izvirni so: Cvet in sad, Med dvema stoloma in Doktor Zober. Historicni pa
so J.E. Tatenbach, Lepa Vida, Rokovnjaci ter Slovenski svetec in ucitelj (o Metodu).
Skupne znacilnosti Jurcicevih romanov:
- nenehno druzi kmecko in gosposko snov
- vedno ljubezenska narava in razni razpleti
- pojavljajo se cudaške originalne osebe, posebnezi
- pomembna je retrospekcija (pogled nazaj)
- zgradba je sinteticno-analiticna
- casovni razpon je dolg, stvari se ne razjasnijo naenkrat
Deseti brat je 1. slovenski roman, saj je Jurcic sam napisal v podnaslov Roman. Zgodba: Lovro Kvas pride na Slemenice za ucitelja. Zaljubi
se v Manico, gospodarjevo hcerko, a si ljubezni ne prizna zaradi stanovske razlike. Skozi ves roman pa se prepleta zgodba o Desetem bratu.
Pojavlja se dvopolnost: -okolje (Polesek, Slemenice-Krcma) in cas (retrospekcija). Roman je sinteticen, saj zgodba tece od zacetka do
konca, je pa tudi analiticen, saj z retrospekcijo pojasnjuje dogodke. Prisotna sta dva jezika. Prvi je ljudski, kmecki jezik, ziv in duhovit.
Drugi jezik pa je jezik izobrazencev (na grašcini), je umeten in to se obcuti. Posebnost romana je tudi v nagovoru bralca. Tematika je
ljubezenska in se prepleta s skrivnostnimi razpleti, zgodbami (po nedolznem obtozenega Kvasa aretirajo). Slog je romanticno-realisticen.
Lovro je romanticen, custven, neodlocen, zasanjan (zelo nedejaven). Romanticen je tudi Deseti brat (odnos mati-on-oce). Manica pa je v
romanu realisticna, stvarna in razumna (podobna staršem). Zakljucek je tudi realisticen (poroke).
Slovenščina – Poklicna Matura 2003
Stran: 18

Levstiku se ne zdi jezik primeren, premalo naj bi bil ljudski, prevec romanticen. Prevec naj bi se posvecal gospodi (zdi se mu umeten),
osebe niso psihološko okarakterizirane. V romanu kmetje ne bi smeli biti predstavljeni kot vaški revezi. V odgovor mu je Jurcic napisal
povest Sosedov sin, v kateri opisuje socialne razlike med bogatim in revnim sosedom. Jurcic zacne s feljtonom ali podlistkom.
V 30. letih 20. stoletja Ivan Rob ponovno napiše travesticijo (preobleko) Desetega brata. Dobi drugacne znacajske poteze. Mnoga stara
"besedila" preoblece na novo.
Jurcic je napisal tudi kratko pripoved Telecja pecenka, ki je bila izdana leta 1872 v Slovenskih novicah. Glavna oseba je oficir Bitic, oseba
ki nikakor ne izstopa iz vsakdanjega zivljenja. Zivi sam zase, ima pa tocno dolocen urnik in mizo v gostilni. Vsak dan ob tocno doloceni uri
pride v gostilno na telecjo pecenko. Zgodba se zaplete, ko nekoc po prepiru pride v gostilniško kuhinjo, kjer vidi zanemarjeno kuharico in
pecenka se mu zagabi. Sklene, da bo sam zacel kuhati, a si pokvari zelodec. Prijatelji mu predlagajo, naj se ozeni, a to misel opusti (kot pri
Tilki). Umrl je zaradi kapi. Telecja pecenka je novela, ki predstavi Biticevo znacaj in s tem njegovo slabost do pecenke (zivi za porcijo
pecenke na dan). Jezik je poln delezij, pisatelj nagovarja bralca (ljubi bralec, poglejmo še v…) in vsebuje dramaticni preteklik.
Delo: Deseti brat (Jurcic)
Lovre Kvas pride na grad Slemenice uciti grašcakovo hcer Manico. Ceprav ga ima rada, ne more upati na poroko, za njeno roko se poteguje
tudi Marijan, sin sosednjega grašcaka Piškava. Sprva prijatelja, a kasneje se skregata prav zaradi Manice. Marijan tudi ne trpi Martika, ki ga
klicejo deseti brat. Med njima pride do pretepa, oba sta hudo ranjena. Martinek poklice k sebi Kvasa, ta izve, da je Piškav Martinkov oce in
njegov stric. Kvas obljubi, da bo Piškavu prenesel Martinkovo sporocilo.Za napad obtozijo Martinka, a ta ze prenese pismo Piškavu, na
zeljo tega pa ga tudi izpustijo, a zapustiti mora Slemenice, saj Mancin oce Benjamin ne dovoli njune ljubezni. Piškav napiše poslovilno
pismo in odpotuje. Martinek umre, Marijan se poroci in se preseli iz Obrhka. Grad Polesek podeduje Kvas, ki se po študiju vrne na
Slemenice in se poroci z Manico.
Dogajanje je postavljeno v 19.st, prostor je dvojen; zgodba se deloma dogaja v grajskem (Sleme-nice, Polesek), deloma v vaškem okolju
(Obrhek, Obršcakova gostilna).
Prisotni sta obe. Sinteticno je prikazana zgodba Lovreta Kvasa, analiticno pa je porocanje o Piškavu, ki prikazuje njegova dejanja v
preteklosti, pomembna za sedanjost. Obe zgodbi povezuje Martin Spak, ki ga imajo vsi za desetega brata, a se izkaze, da je Piškav
nezakonski sin, Marijanov polbrat ter Kvasov bratranec.
Roman je zgrajen na romanticnih motivih ljubezni, spopada sovraznih ljubezenskih tekmecev, mašcevanja nad Piškavom in srecnega konca
s poroko. V motivu Manicne in Lovretove ljubezni v ospredje stopa osebna, sentimentalna izpoved. Romanticna sta tudi Piškava in Martinkova
zgodba z analiticnim razkritjem. Realizem opazimo v prikazu vaškega okolja in socialni tendenci romana. Martinek in Kvas izhajata
iz revnih druzin, nasproti stojita bogata grašcaka. Martinku zlocinec Piškav, Kvasu pa Benjamin.
28. Jenko: Tilka (začetes slovensje novele, značajevka ali obraz, teme., motivi, pripovedne osebe in slog):
Najpomembnejši pesnik med Prešernom in moderno je bil Simon Jenko (1835-1869). Ze kot dijak je deloval na literarnem podrocju. S
sošolci je ustanovil Vaje (vajevci - Simon Jenko, Fran Erjavec, Zadnik, Bril, Tušek). Izdali so 3 številke Vaj. Vajevci so obozevali
Levstikove pesmi (leta 1868 jih izda).
Jenko ni ne romantik, ne realist in ga niso posebno obravnavali. Študiral je pravo. Sprva je bil domaci ucitelj, kmalu pa se je vrnil domov.
Bil je odvetniški pripravnik v Kranju in Kamniku. Umrl je v Kranju zaradi mozganskega vnetja. Na zacetku je bila izrazitejša domovinska
lirika (Slovenska zgodovina, Adrijansko morje), kasneje je prevladala izrazito ljubezenska (ciklus Obujenke) in refleksivna lirika, oprta na
motive narave, saj je narava poosebljena, cloveška obcutja (Obrazi). Napisal je pa tudi nekaj pomembnih pripovednih pesmi (Zimski vecer).
Svoje pesmi je izdal v knjizni zbirki z naslovom Pesmi. Pesmi so skritizirali kot nenaklonjene, celo Levstik. To ga je potrlo in zavrlo
njegovo pesniško pot. Njegov ideal je bil Heine. Šele pozneje so ugotovili njegovo pomembnost.
Poiskusil se je tudi v prozi. Napisal je tri kratke zgodbe Spomini, Tilka in Jeprški ucitelj.
Spomini so okvirna povest, ki jo pripoveduje star duhovnik; romanticna zgodba obravnava usodo dveh kmeckih druzin, v katero poseze
mašcevalna in skrivnostna ciganka. Znacaji so še neizdelani, Nacin izrazanja izdaja liricnega pesnika.
Delo tilka:Zgodba o Tilki je razdeljena na 3 dele: 1) priprava na snubitev, Tilka in njegove razmere (zakompliciran jezik, daje vtis
umetniškega jezika), 2) premišljevanje Tilka, kako bo snubitev potekala in 3) name Tilka se izjalovi. Tilka sodi med psihološke novele oz.
znacajevke (vsebinska oznaka podobe). Prvi dve poglavji sta izrazito opisni. Predstavljen je samo znacaj fanta (znacajevka). Cas je strjen v
vas. Slog je realisticen. Opisuje kmecko okolje. Opisi so precej stvarni, tudi ko gre za notranje opisovanje. Tilkovo dozivljanje vsega pa je
romanticno. Jezik je z zapletenimi stavki, z namenom, da bi izgledal bolj intelektualno.
29. Kersnik: Agitator (zgodba, pripovedovalec) ali:
Pripovednik Janko Kersnik se je rodil v mescansko - plemiski druzini na Brdu pri Lukovici. Gimnazijo je koncal v Ljubljani, stufij pa na
Dunaju in v Gradvu. Najprej je bil pripravnik pri financnem uradu v Ljubljani, 1878 pa je prevzel posle notarskega namestnika na Brdu.
1880 se je osamosvojil in opravljal notarsko sluzbo do smrti leta 1897.
Ker je tako zaradi svojega porekla kot zaradi poklica spoznal mescansko in plemisko okolje, poklicno pa je prihajal v stik tudi s kmeti, je
postal Kersnik po eni strani opisovalec trskega malomescanstva in podezeljskega plemstva, po drugi strani pa hladen opazovalec in kronist
kmecke psihe kmetovskega ekonomskega polozaja. Njegova literatura zajema snov izkljucno iz teh dveh obmocij. Najznacilnejsa dela, ki
odslikavajo blisc in bedo tedanje slovenske gospode, so Ciklamen (1883), Agitator (1885), Roslin in Verjanko (1889) in Jara gospoda
(1893), kmecki tematiki pa je posvecal predvsem crtice, ki so kasneje, po njegovi smrti, dobile skupen naslov Kmetske slike. Tako povesti
in romani, se zlasti pa crtice, se lotevajo neposredne stvarnosti, politicnih zdrah in kmeckega propadanja, mestoma so situacije predstavljene
s pravo realisticno ostrino. Zato je Kersnik najizrazitejsi slovenski realisticni pisatelj v drugi polovici 19. stoletja.
Delo:Agitator
Iz pogovora med glavnima osebama lahko izvemo, da je eden ''narodnjak'' narodno zavezen uslužbenec. Čas dogajanja je postavljeno v
osemdeseta leta prejšnjega stoletja. Dogajalni čas v romanu je čas v katerem je sam pisatelj živel. Dogajanje se dogaja v tedanjem mestu
dežele, torej v Ljubljani.
Pripovedovalec je v 3.osebi. V prvem delu odlomka je skrit za podobo zimskega jutranjega mesta, v drugem delu pa pusti osebam, da se
pogovarjajo.
30. Kersnik: Jara gospoda (zgodba, pripovedovalec):
Delo: Jara gospoda (Kersnik)
Povest jara gospoda je bila prvic objavljena v Ljubljanskem zvonu 1893. Izhajala je kot podlistek, skoraj celo koledarsko leto. Obsega 13
poglavij. V ospredju so trije tipicni trski izobrazenci, notar, sodnik in adjunkt (pripravnik), ki svoje mladostne ideale pokopljejo v
provincialnih malomescanskih razmerah. Nihce se nad to okolje ne dvigne. V srediscu je ljubezenska zgodba tocajke Ancke, ki se s poroko s
sorodnikom Andrejem socialno dvigne, toda zakonolomstvo z notarjem Pavlom jo pahne na socialno dno. V svoji moralni omejenosti nista
niti Andrej niti Pavel sposobna narediti nicesar. Kersnikov prikaz psiholoske in socialne podobe trskega okolja je - razen konca - realisticno
hladen in neprizanesljiv, zato sodi Jara gospoda med Kersnikova najboljsa dela.
Slovenščina – Poklicna Matura 2003
Stran: 19

31. Tavčar: V Zali (okvirna pripoved, motivi, teme, ideja):
Sneg, ki je še pred nekaj dnevi pokrival pobočja gora se je pričel topiti pod toplimi sončnimi žarki. Tudi bližnja Zala se je pričela taliti. Iz
zimskega spanja so se prebudili potoki, cvetje, živali. Tudi vladar gozdne perutnine - divji petelin - se je prebudil. Čeprav je bilo jutro
hladno se je lovcu segrela kri v žilah ob pogledu na to pokrajino.
Aprila meseca so se s kaplanom Andrejem odpravili na Zalo, da bi tam postavili šotore. Nosač Miha se je utrujen sesedel malo pod vrhom in
dejal naj gredo kar naprej, bo že prišel za njimi. Toda Jernač ga je predobro poznal in vedel, da bi, če bi ga pustili samega, preiskal vso
prtljago, ki jo je nosil, le da bi našel kakšno steklenico žganja, katera bi se mu prilegla po težavni poti. Nato bi šel do studenca in napolnil
steklenico z vodo in dejal, če bi ga kdo kaj vprašal, da se je verjetno katera od žena zmotila in v nahrbtnik namesto žganja vtaknila vodo.
Niso ga pustili samega, pač pa so si vsi oddahnili. Iz bližnjega grmovja je vzletel petelin. Tinčetu se je zdelo škoda takega petelina. Bil bi
izvrsten plen.
Miha je že pripravil ogenj, ko sta se vračala Tinče in Jernač. Našla sta gnezdi dveh petelinov za jutrijšnji lov. Pričelo se je mračiti. Gospod
Andrej se je razgledoval in pričel pripovedovati kako so živeli ljudje v teh krajih pred dvesto leti. PripoveŤdoval je, kar je bral v starih
listinah o časih, ko je škof Hren zatiral luteranske pridigarje.
Jeseni je v te kraje prišel na lov brižinski nemški škog Amandus. Z njegovim služabnikom Conradom sta se ustavila na kraju, kjer so prej
počivali. Čakala sta, da bodo rogovi in psi prignali živali tako, da jih bodo lahko ustrelili. Iz gozda je prišel medved. Kanonik Amandus je
pomeril v žival in sprožil. Krogla ni smrtno zadela medveda. Žival je imela še toliko moči, da je s šapo hudo ranila kanonika in zbežala v
goščavo. Nezavesten se je zgrudil na tla. Dekle, ki je prihajalo mimo in je vse videlo, je predlagala naj gospoda Amandusa odnesejo k njej
domov, ker je stanovala tam blizu. Ko je prišel k zavesti, je opazil v dekletovih rokah tiskano knjigo, katera je zbudila v njem začudenje.
Dekle je povprašal po imenu in naslovu knjige. Ime ji je bilo Katarina, knjiga pa je bila Dalmatinova biblija. Katarina je pripadaŤla
protestantski veri. Ko so oče in bratje zvedeli, da bolnik pozna njihovo skrivnost, so se odločili, da ga pustijo čez noč pred hišo. Ponoči se
je domača mati zbudila, ker se ji je zdelo da sliši govoriti svojo hči. Katarina je bolniku odnesla odeje da ne bi zmrznil čez noč. Ko je
doumela, kaj se je zgodilo je vstala, z njo vse žene in spravili so bolnika pod streho na toplo.
Tema je prekinila njegovo pripoved. Odšli so spat. Zjutraj so se rano zbudili. Z lova so se vrnili z enim petelinom in eno lisico. Kaplan
Andrej je nadaljeval zgodbo. Naslednji dan so prišli Amandusovi služabniki in ga po njegovi zahtevi in njihovem ugovarjanju odnesli v
dolino. Počutil se je dobro in naročil naj spustijo pse, ker hoče loviti. Iz gozda je ponovno prišel medved, toda preden je kanoniku uspelo
dvigniti puško se mu je iz rane ulila kri in obležal je mrtev. Skrivnosti o krivi veri ni izdal nikomur.
Zgodbo svojega življenja je sedaj pripovedoval Jernač. Sredi maše je v cerkev vstopil Repnikov Tomaž, ki je v vasi veljal za bahača. Bahal
se je, ker je naredil nekaj šole in znal nekaj nemških besed. Stopil je na žensko stran in sedel k Zalesnikovi Rezi, v katero je bil Jernač
zaljubljen. Duhovnik ga je prosil naj se umakne na moško stran, vendar se Tomaž ni premaknil. Po maši so pred cerkvijo fantje gledali
dekleta, ki so izstopala. Med njimi je bil tudi Tomaž. Naredil se je važnega pred sovrstniki. Jernač tega ni prenesel in mu jih nekaj zabrusil.
Tomaž ga je napadel, vendar jih je pošteno dobil. Kasneje je srečal Rezo in ji povedal kaj čuti do nje. Tudi ona je imela podobna čustva.
Strinjala sta se, da mora on odpotovati v Ameriko zato, da ne gre v zapor.
Ob prihodu iz Amerike ga ni nobeden spoznal razen Repnikovega Tomaža. Ta je stal pred gostilno, katero si je kupil po očetovi smrti, ker je
vedno rad popival namesto, da bi delal. Povabil ga je na kozarec vina in povedal, da se je med njegovo odsotnostjo poročil. Njegova žena je
kmalu prispela. Ob pogledu nanjo sta bila presenečena. Bila je Reza, ki mu je pred odhodom v Ameriko obljubila, da ga bo počakala.
To je bila Jernačeva življenjska zgodba, tedaj je bil na vrsti Tinče.
Mati ga je zapustila, ko je bil še dojenček. Odraščal je pri Komarjevih. Imeli so sedem hčera. Najbolje se je razumel z Lenko, saj sta si bila v
enakih letih. Brž, ko je bil sposoben za delo je šel pasti ovce in koze, ker ni hotel biti Komarjevim le v breme. Prihranil si je nekaj denarja in
si pri osemindvajsetih kupil kočo na griču. Takrat je Komarjeve doletela velika nesreča. SpomŤladi je starec žagal veje. Ko se mu je ena
zlomila pod nogami ena se je smrtno ponesrečil. Lenka je tedaj hodila z Mihom Pečarjevim. Miha je odšel v Ameriko in si tam ustvaril
drugo družino. Z Lenko sta se spet srečala, ko sta se skupaj vračala iz cerkve. Povedala mu je kako je z Miho. Tinče se je odločil, da jo bo
vzel za ženo. Po nekaj letih se je Pečarjev vrnil. Z Lenko sta skupaj zbežala. Tinče je vzgajal Lenkino hčer, ki jo je imela z Miho, kot bi bila
njegova. Po nekaj letih se je izčrpana vrnila domov. Tinče ji je vse odpustil. Poslednjič je videla svojo hčer in umrla. Pečarjevega še redko
videva, ko pride beračiti k njemu in tam tudi prespi kakšno noč.
Žalostni Miha ni hotel pripovedovati svoje zgodbe brez kozarca vina, ki mu je pogosto med govorom zmočilo grlo.
Bil je edini Brentačev sin. Tudi njemu, kot Jernaču, ni uspelo poročiti ljubljene osebe. Zaljubljen je bil v Romovševo Polonico. Tudi njen
oče je bil bahač, zato ni mogel zamolčati, da se namerava Brentačev sin poročiti z Polonico. To je prišlo do ušes Mihovemu sinu in ta mu je
takoj našel drugo ženo, Jernejčevo Marušo. Ta mu je bila celo malo po godu. Po poroki pa je Miha zares spoznal koga je poročil. Bila je
glavna oseba pri hiši. Ni imel počitka, venomer mu je jamrala, da ni dovolj denarja in koliko ga je tisti poslal iz Amerike. Ker ni mogel
poslušati svoje jamrajoče žene se je odločil, da tudi sam odpotuje. Pošiljal je denar domov. Naveličal se je trdega dela in se vrnil. Skregala
sta se z žano, zato je začel piti, ona pa ga je tepla.
Naslednje jutro so imeli izvrsten lov in padla sta dva peteliŤna, ki sta pela zaljubljeno pesem. Ljubezen nam je vsem v pogubo, tako živali
kakor človeku!
32. Tavčar: Visoška kronika (okvirna pripoved, motivi, teme, ideje v romanu, pojem zgodovinskehga romana):
Ivan Tavcar se je rodil v Poljanah nad Skofjo Loko v revni kmecki druzini. Solanje je zacel v Poljanah, gimnazijo je koncal v Novem mestu
in Ljubljani, studij pa na Dunaju. Od tam se je vrnil 1875, bil nekaj casa odvetniski pripravnik; 1884 je odprl samostojno odvetnisko pisarno
v Ljubljani, kjer je 1923 umrl. Ves cas je bil v srediscu politicnih bojev, s svojo vitalno zivljensko naravo se je povzpel med vodilne
slovenske liberalce in politike. Bil je dezelni in drzavni poslanec, v letih 1911 - 1921 pa ljubljanski zupan.
Z literarnimi objavami je pricel ze v studenskih letih. Kljub daljsim prekinitvam, ki so bile posledica politicnega dela, je pisal petdeset let in
napisal prek deset daljsih pripovednih del. S svojimi povestmi in romani je segal bodisi v kmecko bodisi v zgodovinsko pripovedno snov.
Med gorami (1876 - 1888), Cvetje v jeseni (1917), Vita vitae meae (1883), Izza kongresa (1908), Visoska kronika (1919) - so najboljsa
pripovedna dela z eno ali z drugo tematiko, skoraj nikoli pa ni segel v neposredno druzbeno stvarnost, zlasti ne na nacin, ki bi prikazoval
tudi socialno konfliktnost. Zato njegova literatura pripada romantiki kot realizmu. Tavcarjevi zadnji deli, Cvetje v jeseni in Visoska kronika,
predstavljata vrh njegovega ustvarjanja. Visoska kronika je prvi umetnisko izoblikovan, kompozicijsko in slogovno dognan slovenski
zgodovinski roman.
Delo: Visoska kronika (Tavcar)
To je se danes eden najboljsih slovenskih romanov, vsekakor pa je to nas najboljsi zgodovinski roman. Tavcar je dobil pobudo zanj ob
pregledovanju starih kronik in spominskih predmetov na visoskem posestvu, ki ga je kupil 1893. Napisati je hotel trilogijo o Visokem,
Visoska kronika naj bi bila le prvi del. Drugih dveh, ki naj bi govorila o visoskih prebivalcih 18. in 19. stoletja, ni napisal.
Po svoji obliki je ta Tavcarjev zgodovinski roman kronika, ki jo piše Izidor, najstarejši sin Polikarpa, gospodarja na Visokem. Kronika je
prikaz zgodovinskih dogodkov po casovnem zaporedju.
Ta zgodovinski roman se dogaja v casu protireformacije, tezke tridesetletne vojne in casu preganjanja carovnic. Vplivi le-teh se kazejo v
samem romanu.
Slovenščina – Poklicna Matura 2003
Stran: 20

V tem Tavcarjevem romanu ima Izidor vlogo pripovedovalca in je hkrati tudi osrednja oseba. Pripovedovalec s svoje perspektive
pripoveduje o svojih preteklih dogodkih, ponavadi v nekem kronološkem zaporedju. To pomeni, da je njegova pripoved prvoosebna in pa da
sta kronika in pripovedovalec mocno povezana.
Roman je zgrajen iz dveh zgodb: prva je analiticna in pripoveduje o preteklosti gospodarja Polikarpa. Ta je bil vojak v tridesetletni vojni,
kjer je plenil in ropal. Boril se je skupaj s svojima tovarišema: Nemcem Schwarzkoblerjem in z Lukezem, ki ga je pozneje vzel za hlapca.
Skupaj so našli vojaško blagajno in se odlocili, da si bodo denar razdelili. Lukeza hudo ranijo, Polikarp pa na poti domov ubije
Schwarzkoblerja in tako zadrzi ves denar zase. S tem denarjem si tudi kupi dve posestvi in tako postane najvecji visoški kmet. Vsa
Poljanska dolina ga pozna kot uglednega in premoznega kmeta, on pa je v sebi razkrojen: tezi ga vest zaradi zlocina in preganja strah pred
mrtvim Schwarzkoblerjem.
Ta Polikarpova preteklost vpliva tudi na razvoj in potek druge - sinteticne zgodbe. Da bi Polikarp pomiril svoj vest in se vsaj delno oddolzil
zahteva od Izidorja, da na Visoko pripelje Schwarzkoblerjevo vnukinjo Agato in se z njo poroci ali pa ji odstopi pol posestva. Sin uboga
oceta in tako pride Agata na Visoko, kjer se vanjo zaljubita oba brata, Jurij in Izidor. Dvorjenje bratov Agati pa še bolj zaplete prihod
Marksa, polbrata Margarete. Margareta je bila Izidorjeva nekdanja nevesta, ki pa jo je na ocetov ukaz zapustil. Agata Marksa zavrne in ta jo
obtozi carovništva. Da bi Agata oprala svoje ime, mora preziveti preskus z vodo. Izidorja, ki je odrašcal pod mocnim ocetovim vplivom,
skrbi le to, da ne bi kdo vedel, da Agata zivi na njihovi kmetiji. V odlocilnem trenutku, ko bi se moral odlociti skladno s svojo ljubeznijo in
splošno moralo, mu vse odpove in prevladajo obcutki sramu, ošabnosti, samozaverovanosti, materializma in misli, da je lastnina
najpomembnejša stvar na svetu. in pa na obisku pri škofu Janezu Francišku, ki ga je prišel prosit, naj Agato oprosti carovništva Kasneje
Izidor spozna, da je ravnal napacno in se odpove vsemu, kar mu je prej pomenilo najvec - Visoško kmetijo prepusti bratu. Izidor dozivi
preobrat, ne more vec prenašati stresov in pritiskov, kar povzroci njegovo spreobrnitev. Izidor ni vec posestniški, to hrepenenje po zemlji
ima drugacen, globji pomen. Hkrati pa se v tem poglavju skriva zbujanje slovenske narodne zavesti, ljubezen do rodne zemlje, saj smo bili
po prvi svetovni vojni Slovenci kot narod mocno ogrozeni. V njej je tudi izrazen odpor do Nemcev, zatiralcev slovenskega naroda. Roman
se konca z Izidorjevim odhodom v vojsko, odkoder se po 11 letih vrne nazaj na Visoko. Tu spet sreca staro ljubezen Margareto in se z njo
poroci.
Kratka oznaka oseb:
POLIKARP
je postaven in mocan moz. V vojski je zivel zivljenje polno trpljenja in trpincenja in celo ropal ter moril. Je grob, nasilen, osoren brezsrcen
gospodar. Prav tako je tudi krut oce. To se kaze, ko sinu brez premisleka odseka del mezinca, le za kazen. Agresivnost, ki jo je pridobil v
vojski, ga ne zapusti tudi v pozni starosti. Njegovo podobo sta najbolj izoblikovali vojna in obcutek krivde za umor pajdaša. Zlocin, ki ga je
napravil se mu je vtisnil globoko v spomin. Najprej je vest krivil, potem pa ga je vse bolj pestila. V njegovem obnašanju se to kaze v tem, ko
se je hotel za svoje dejanje odkupiti z izpovedjo, s kesanjem, samoobtozevanjem in tudi s svojo poslednjo zeljo. Zaradi zlocina je prestajal
hude muke, smrti ga je bilo strah, saj ni vedel kaj bo z njim po smrti. Po verskem prepricanju je protestant.
IZIDOR
je bil kot otrok bojec, prestrašen, pod vplivom materine neznosti in ocetove grobosti. Poleg stalnega ocetovega vpliva nanj mocno vplivata
tudi vera in cas. Oceta spoštuje in se ga boji. Uboga ga na vsako zeljo, saj ve, da ga drugace caka huda fizicna kazen. Vse to ga spremeni v
slabica. Veliko, celo prevec da na cast ter materialne dobrine (denar, kmetija). Njegova spreobrnitev je zato toliko bolj presenetljiva. Jasno
se zaveda svoje krivde in napacnega ravnanja, zato na koncu Juriju prepusti domacijo in Agato. Po verskem prepricanju je gorec katolik.
JURIJ
je povsem drugacen kot Izidor, kljub temu, da je njegov brat. Popolnoma je neobremenjen in svobodnejši kot Izidor. Za ucenje ni navdušen,
je pa zato toliko bolj zagret za kmecko delo. Je izvrsten plesalec in rad dvori dekletom - do Agate se obnaša nezno ter jo opogumlja. Jurij je
vsekakor najbolj pozitivna oseba romana.
AGATA
je pridno, lepo dekle. Hitro se prilagaja in je zelo druzabna ter hkrati zelo pobozna, delavna in izobrazena. Je nezna, ljubeca in velikokrat ji
kdo stre srce, vendar pa svoje bolecine ne kaze navzven. Na Visoko jo Izidor pripelje na poslednjo zeljo Polikarpa iz Nemškega. Poroci se z
Jurijem. Njen zivahen karakter mocno spremeni obsodba carovništva ter preziveti cas v jeci. Na tem sojenju tudi spozna, da jo Jurij mocno
ljubi, Izidorju pa je pomembnejša cast.
33. ali Tavčar: Cvetje v jeseni:
34. Jenko: Obrazi-V., VII.,X. (pesništvo med romantiko in realizmom, vloga podobe v Obrazih, oblika pesmi, verz, kitica):
Obrazi
Obrazi so ciklus 20 pesmi, Jenko jih je napisal okoli leta 1860. Naslov pomeni slike ali podobe iz narave in človekovega šivljenja. Pesmi so
zgrajene v obliki "podob" (obraz = podoba).
Osrednji motiv pesmi je razmerje med človekom in naravo; Jenko to razmerje prikazuje realistično. Slog je preprost in razumljiv.
Večinoma gre za miselno liriko, ki s pomočjo podob iz narave oblikuje nekatere osrednje teme: minljivost življenja, nepomembnost človeka
v primerjavi z vesoljno naravo, neprestano spreminjanje vsega. Obraze lahko primerjamo s Prešernovimi Soneti nesreče. Pri Jenku gre za
spoznanje, da je človek odvisen od narave, sam v sebi je razdvojen in zato nesrečen. Tega ga ne more rešiti niti smrt.
Kitična in verzna oblika Obrazov je enaka. Vsaka pesem je zgrajena iz treh štirivrstičnih kitic. Verz je kratek, šestzložen krakovjak (verz
poljske ljudske pesmi), torej tirstopični trohej -U-U-U.
V pesmih je veliko presonifikacij.
V 5. obrazu Jenko razmišlja o soncu kot delu narave. Sonce spregovori (personifikacija): sijalo je že takrat, ko ne pesnika ne rožše ni bilo.
človek je minljiv, narava pa je večna. Sonce označi kot mogočno, človek je nemočen.
10. obraz govori o materi, ki žaluje za mrtvo hčerjo. Vse je žalostno, le narava razsipava svoje cvetje. človek je nesrečen, ko doživlja smrt,
razpoloženje je mračno. Narava je vesela, začloveka ji je vseeno. Človek je otožen, slavec je vesel - neskladje.
V 13. obrazu Jenko opisuje brezo, ki je simbol za pesnika in človeštvo nasploh. S podobo breze med borovci ponazori človekovo
osamljenost. Breza raste, veter ji otresa listje in jo maje. Ne sodi v okolje, na katerega je obsojena. Veter nosi njeno listje v tuje kraje.
Domači ljudje so oddaljeni, pesnik jim sporoča o svojem življenju. Z brezo ponazori svoj položaj v tujem svetu.
Ideja cikla je prikazati neskladen odnos med človekom in naravo. Človek je šibak, minljiv, narava je mogočna, večna, ni ji mar za človeka.
35. Gregorčič: Njega ni (povezava med ljudsko in umetnostno liriko):
Simon Gregorcič se je rodil v vasi Vrsno pod Krnom srednjemu kmetu. Gimnazijo je končal v Gorici. Slabe gmotne razmere so ga odvrnile
od studija klasičnih jezikov in pripeljale na bogoslovje, ki ga je prav tako končal v Gorici. Prvo duhovnisko službo je dobil v Kobaridu, kjer
je doživel veliko ljubezen do Dragojile Milekove. Kasneje je bil duhovnik v Rihenbergu (danes Branik) in vikar v Gradišču pri Prvacini.
Slovenščina – Poklicna Matura 2003
Stran: 21

Vmes je bolehal, odšel začasno v pokoj, lotil se je tudi kmetovanja. Dokončno je odšel v pokoj 1899 in zadnja leta, do smrti 1903, preživel v
Gorici.
Gregorcič je bil telesno in duševno krhek človek, nagnjen k melanholiji. Zaradi duhovniškega poklica, ki pa si ga je vendar prostovoljno
izbral, je bil vse življenje razdvojen.
Pesniti je začel ze v dijaskih letih. Sprva je objavljal v raznih leposlovnih listih, svojo prvo pesniško zbirko je izdal 1882 (Poezije); knjiga je
doživela mnogo pohval, pa tudi očitkov. Očitki teologa Antona Mahnica so se pomnožili leta 1885, ko je izšel ponatis Poezij, zlasti zaradi
pesmi Človeka nikar! Napad je Gregorciča močno prizadel, pa tudi njegova pesniska ustvarjalnost je začela usihati. Drugi in tretji zvezek
Poezij sta izšla 1888 in 1902 (četrti pa 1908), toda umetniške moči prve knjige ni Gregorcič nikoli več ponovil.
Njegova poezija je tematsko dokaj različna (ljubezenske, domovinske, življenjskoizpovedne pesmi), za celoto pa je značilno melanholično
in pesimistično idejno jedro.
Pesem ni osebnoizpovedna in zdi se, da tudi ni lirska.
Pesem Njega ni je ponarodela in se še danes in se še danes prepeva kot ljudska pesem, pri tem pa najbrž malokdo ve, da gre za Gregorčičovo
besedilo. Pesnika povezujeta z ljudskim pesništvom jezikovno-slogovna preprostost in melodočnost. Metafor skoraj ni, pa tudi tiste, ki jih
pesem ima, so splošni rabi. Verzi so kratke stavčne enote, pretežno priredno povezane. Značilna ljudska figura je ogovor.melodočnost
ustvarjata enakomeren ritem in rima, v kateri tako kot v celotni pesmi prevladujejo samoglasniki oziroma odprti zlogi. Po spevnosti je
pravzaprav znano vse Gregorčičevo pesništvo
36. Aškerc: Mejnik (balada, epske in dramske prvine, monolog, dialog):
Anton Aškerc se je rodil v revni kmečki družini v vasi Globoko pri Rimskih Toplicah. S tetino pomocjo je koncal gimnazijo v Celju, nato pa
je vstopil v mariborsko bogoslovje. Kot kaplan je sluzboval po stajerskih zupnijah v Podsredi, Smarju pri Jelsah, Vitanju, Mozirju, Skalah
pri Velenju. Leta 1898 je prosil za upokojitev, se preselil v Ljubljano in dobil sluzbo mestnega arhivarja. Umrl je v Ljubljani leta 1912.
Pisati je zacel pozno, prvo pesem je objavil sele 1880. Sprva je v Ljubljanski zvon posiljal lirske pesmi, kmalu pa je urednik Fran Levec
spoznal v njem predvsem epski talent, zato ga je nagovarjal k pesnjenju balad in romanc; in res je prisla zdaj Askerceva nadarjenost do
polnega izraza. V 80-ih letih je veljal za najimenitnejsega pesnika Ljubljanskega zvona. Leta 1890 je izdal svojo prvo knjigo z naslovom
Balade in romance, ki ji je sledilo se nekaj zbirk in samostojnih pesnitev, toda njegov talent je vedno bolj obcutno pesal. Kljub temu je
konec stoletja veljal za pomembnega epskega pesnika, ki je izpovedoval liberalne ideje o svobodi in pravicnosti, tudi med mladimi je veljal
za nesporno avtoriteto. Tako je bilo vse do nastopa slovenske moderne na zacetku stoletja, ko so mladi literati, predvsem Ivan Cankar,
pokazali na umetniski primanjkljaj njegove ustvarjalnosti po Baladah in romancah.
Delo: Mejnik (Askerc)
Mejnik je ena najbolj znanih Askercevih balad, prvic objavljena v Ljubljanskem zvonu 1887. Balada je nekoliko dvoumna; Martinov nocni
dozivljaj si je mogoce razloziti z njegovo morebitno vinjenostjo - ali pa tudi ne. Pomembnejsa od motiviranosti je tipicno baladno vzdusje,
ki ga je znal Askerc v svojih najboljsih baladah mojstrsko izraziti.
Balade so pripovedne pesmi o nenavadnih, zgodovinskih, krutih pripetljajiih, pogosto z osebami v dramatično napetem položaju. Zgoščeno
in dramatično pripovedujejo o dogodku , iz katerega sledi junakova tragična usoda. Poznamo ženske in moške balade. Romanca je prvotno
pomenila pripovedne pesmi iz 14 .st., ki so opevale junaške dogodke iz bojev z Mavri. Po vsebini so mirne, brez krutih in nadnaravnih
potez. Slog je epsko širok.
37. Evropska nova romantika/moderna: zgodovinski okvir, literarne smeri in predstavniki, motivi, ideje, snov:
NOVA ROMANTIKA:- gre za osvobajanje ženske; - v liriki začnemo govoriti o moderni kulturi; - pojavijo se štiri smeri
1.) nova romantika – slavi lepoto, izpostavlja čutno ljubezen, oživlja romantična načela z začetka 19. st.
2.) dekadenca – zelo močna je v Franciji, Dekadenti so uporniki proti družbi
3.) simbolizem – pomen dobijo simboli, LARPURLARTIZEM-avtor piše zase, ni končne interpretacije
4.) impresionizem – gre za filozofijo trenutkov, pojavi se predvsem v slikarstvu
Nastala je kot reakcija na naturalizem in realizem sredi 19. stoletja in se imenuje tudi FIN-DE-SIECLE. Usmerjena je proti burzuaziji, pozitivizmu
in naturalizmu, zelijo pa si umetnosti. Na novoromantiko so vplivali filozofi kot so Schopenhauer, Nietsche, Emerson in Bergsome.
V moderni so se razvile smeri:
- DEKADENCA: o propadli druzbi (zapitost, droga, erotika, dolg čas), napada druzbo
- SIMBOLIZEM: uporablja simbole, govori o nadnaravnem svetu
- IMPRESIONIZEM: o vtisih iz narave in mislih opazovalca
OSCAR WILDE,HENRIK IBSEN, AUGUST STRINDBERG, CHARLES BAUDELAIRE, …
SLOVENSKA NOVA ROMANTIKA
V liriki jo predstavljajo Kette, Murn in Zupancic, v dramatiki in prozi pa Cankar. Slednja dva sta moderno spoznala na Dunaju, medtem ko sta
Kette in Murn modernista le posredno. SLO moderna je na ravni evropske, le da so pri Cankarju opazni se elementi realizma. Zbrali so se v
dijaskem drustvu Zadruga. Realizem je opazen pri izraziti druybeni usmerjenosti (socialisticni in nacionalisticni smotri).
38. Wilde: Saloma (poetične drama, motivi, snov):
Oscar Wilde se je rodil leta 1854 v Dublinu. Ustvarjal je pod vplivom Walterja Paterja, utemeljitelja esteticizma. Književnost Oscarja Wilda
spada v obdobje nove romantike. Je eden najvidnejših predstavnikov evropskega larpurlartizma in dekadence, upira pa se realizmu in
naturalizmu. Uspešen je bil na turnejah po Ameriki, kasneje kot gledališki avtor in estet v Angliji. Bil je dve leti zaprt, obtožen
homoseksualnosti. Po izpustitvi je živel osamljen v Parizu in tam leta 1900 umrl.
Lirika: Jetniška balada iz Readinga (odmik od esteticizma, obravnava moralne tematike)
Proza: Hiša granatnih jabolk (zbirka pravljic), Srečni princ (pravljica), Slika Doriana Graya (roman)
Dramatika: Nepomembna ženska, Idealni soprog, Važno je biti resen, Saloma
Delo: Saloma
Dogajanje poteka sklenjeno od začetka do konca na terasi Herodove palače. Vzrok slavja je Herodov rojstni dan. Od trenutka ko Saloma
zasliši Johanaanov glas, ji on postane izziv in edini "predmet zanimanja". Johanaanove besede so pravzaprav kriki - obtožbe Herodiade s
krvoskrunko in grešnico. Saloma ga želi videti in mladi Sirec jo le zaradi ljubezni, ki jo čuti do nje, odpelje k vodnjaku, v katerem je zaprt
Johanaan. Pogovor med Salomo in Johanaanom je odlomek, ki je spodaj podrobneje opisan.
Zgodba se nadaljuje s prihodom Heroda in Herodiade. Herod skoraj ravnodušno komentira mrtvo truplo Sirca, ki je naredil samomor.
Herodiada s popolnoma očitno zavistjo Herodu očita poglede, namenjene Salomi. Herod ob tem zadovoljno povabi Salomo k čašici vina in
sadju. Saloma njegovo povabilo zavrne.
Herod se na ta dan dobro počuti, srešen je in želi, da mu Saloma zapleše ples sedmih tančic. Zanj ji obljubi nagrado. Dobila bo, kar koli bo
hotela. Saloma sprva nasprotuje, potem pa sprejme Herodov izziv, a za plačilo želi Johanaanovo glavo.
Slovenščina – Poklicna Matura 2003
Stran: 22

Johanaanova prava sovražnica je le Herodiada, ki zvijačno uporabi za orodje maščevanja svojo hčer. Njena zagrizena maščevalnost je ne
vodi le v bes zaradi Johanaanovih obsodb njenega zakona z bratom prvega moža, ampak tudi zaljubljenost v svojega sovražnika.
Saloma torej, kljub Herodovemu prigovarjanju, naj izbere kaj drugega, zahteva Johanaanovo glavo; v srebrni skledi. Saloma glavo dobi,
poljubi jo in nato umre - vojaki jo po Herodovem narolilu zmelkajo pod svojimi ščiti.
39. Kette: Na trgu (tema pesmi, podoknica, zvočni učinki, personifikacija):
Dragotin Kette se ke rodil na Premu pri Ilirski Bistrici. Mati mu je zgodaj umrla, oče, po poklicu učitelj, je umrl, ko je bilo pesniku 15 let.
Od 1889 je hodil v ljubljanske gimnazije, 1895 pa je moral izstopiti, ker je bil zaradi satirične pesmi na skofa Missio kaznovan s
plačevanjem šolnine, ki je ni zmogel. Nekaj časa se je preživljal z inštrukcijami. BIl je član in tajnik dijaške Zadruge, v kateri se je seznanil
z drugimi člani "moderne". 1896 je odšel k stricu v Novo mesto, tam končal gimnazijo in 1898 maturiral. V Novem mestu je bil mladi Kette
v središču kulturnega življenja, močno ga je zaznamovala tudi neuslišana ljubezen do Angele Smoletove. Nekaj mesecev po maturi je moral
k vojakom v Trst, kjer je zbolel za jetiko in bil aprila 1899 odpuščen; vrnil se je v Ljubljano in ze čez nekaj tednov v "cukrarni", pri Murnovi
gospodinju, umrl.
Kljub kratkemu zivljenju je Kette zapustil precej literarnih besedil. V javnosti se je prvic oglasil ze 1894, in sicer z otroskimi spisi, ki jih je
pisal tudi kasneje (Sivilja in skarjice). Dalec najpomembnejsi del njegovega ustvarjanja pa je bil seveda posvecen poeziji; vecji del njegovih
pesmi je izsel 1900 v zbirki z naslovom Poezije. Knjigo je pripravil za tisk in ji napisal spremno besedo Anton Askerc.
Med Kettejevim pesništvom močno prevladuje lirika, med liriko pa ljubezensko pesnistvo. Izrazita je tudi refleksivno-filozofska lirika, ki se
je pesniku oblikovala v sonetne cikle. Kette je avtor sedmih sonetnih ciklov in velja po Presernu za najpomembnejsega slovenskega
sonetista. Za Kettejevo pesnistvo je znacilen tudi lahkoten, iskriv humor, s katerim je obarval stevilne, zlasti ljubezenske motive. Tudi v
ljubezenskem pesnistvu je Kette pomemben Presernov naslednik.
Delo: Na trgu (Kette)
Pesem Na trgu je nastala poleti 1897. V razlicici, ki jo je pesnik poslal Murnu, ima naslov Na novomeskem trgu. Snovno je v celoti vezana
na novomesko okolje, na tamkajsnji trg z vodnjakom in na nesrecno ljubezensko razmerje do hcerke tamkajsnjega sodnega svetnika Angele
Smolove. Pesem je tipicna podoknica (serenada), tako po motivu nocne ljubezenske tozbe pod dekletovim oknom kot zaradi spevnosti, ki jo
je pesnik dosegel s posebno razvrstitvijo zvocnih in kompozicijskih ucinkov. Sodi med najboljse Kettejeve ljubezenske pesmi.
40. ali Kette: Spomini (motivi, oblika, zgradba pesmi, metaforika):
41. Cankar: Martin Kačur (tema, ideje, osebe in zgradba):
Ivan Cankar se je rodil maja 1876 na Vrhniki v stevilni in revni obrtniski druzini. Ko je ostal oce-krojac doma brez dela, ga je moral iskati
drugod, skrb za otroke pa je v celoti padla na mater. V vrhniski OŠ se je Cankar dobro izkazal, zato so mu tamkajsnji veljaki, vsaj na
zacetku, omogocili solanje na ljubljanski realki. Po maturi 1896 je odsel na Dunaj, da bi studiral tehniko, kmalu se je prepisal na slavistiko,
toda studija ni dokoncal!! Kot ze prej v Ljubljani so ga tudi na Dunaju zaposlovala predvsem literarna vprasanja in pisanje, le da je postal ob
stiku z eno od evropskih kulturnih prestolnic (Dunaj) njegov interes za literaturo se mocnejsi. Spomladi 1897 se je vrnil v domovino, jeseni
istega leta pa mu je umrla mati. V prvi polovici 1898 je nekaj casa zivel pri ocetovih sorodnikih v Ptuju, jeseni pa se je ponovno odpravil na
Dunaj; z manjsimi presledki (1907 je kandidiral na socialdemokratski listi za poslanca) je zdaj zivel na Dunaju do 1909, ves cas v
(tedanjem) delavskem predmestju Ottakring pri druzini Loffer. Cankar se je vse zivljenje prezivljal s pisanjem. Leta 1909 je bil nekaj casa
pri bratu-duhovniku v Sarajevu, od tam pa se ni vrnil na Dunaj, temvec v Ljubljano, se za kratek cas nastanil v gostiscu za tivolskim
gradom, zatem pa na Rozniku, kjer je ostal do 1917. Po zacetku vojne je bil krajsi cas zaprt na ljubljanskem gradu, ker je bil proti Avstro-
Ogerski in za jugoslovansko politicno zvezo, poklicali so ga tudi k vojakom v Judenburg, vendar je bil zaradi bolezni odpuscen. Tik pred
smrtjo se je preselil z Roznika v mesto. Umrl je 11. decembra 1918.
Cankar je v dobrih dvajsetih letih svojega ustvarjalnega obdobja zgradil obsezen opus, ki ga danes potrjuje 30 knjig njegovih zbranih del.
Bil je pesnik, pripovednik, dramatik, kritik in esejist. S svojim delom in nastopanjem, ki je segalo tudi na podrocje politicne in nacionalne
problematike, je zapustil duhovno dediscino, ki ga ne uvrsca le med najvecje slovenske umetnike, marvec tudi med tiste najpomembnejse
razumnike, ki so v nenehnem dialogu s sodobnostjo.
Objavljati je zacel v dijaskih letih, bil je vodilni clan Zadruge. Cepraw je sprva pisal predvsem pesmi in je njegova prva knjiga pesniska
zbirka Erotika (1899), se je od pesnistva kmalu poslovil in se posvetil prozi in dramatiki. Kar zadeva prozo, je Cankar ob povestih in
romanih enakovredno gojil krajse pripovedne oblike, crtice in novele, v dramatiki pa dramo in komedijo. Stevilni kriticni in polemicni spisi,
predavanja in manjsi clanki so nastajali sproti, vecina pa jih je v knjizni obliki izsla sele po njegovi smrti. Bogastvo snovi, motivov in idej
sega od poglobljene eticne do narodnostne in druzbene problematike. Cankar je bil v osrednjem obdobju svojega ustvarjanja (1900-1910)
predvsem oster analitik socialne, moralne in nacionalne problematike, kakor jo je videl in cutil v svoji konkretni sodobnosti, v zadnjem
obdobju (1910-1918) pa v njegovi literaturi prevladujejo od konkretnosti odmaknjena eticna vprasanja. Ceprav so bile med sodobniki sodbe
o njegovi literaturi razlicne, nekatere celo mocno zavracajoce, je Cankar vendarle ze za zivljenje uzival ugled pomembnega umetnika.
Njegov neposredni vpliv pa je bilo v delu slovenske literature cutiti vse do druge svetovne vojne. Od 1899 do smrti so izsle naslednje knjige:
pesniska zbirka Erotika (1889), drame Jakob Ruda (1900), Za narodov blagor (1901), Kralj na Betajnovi (1902), Pohujsanje v dolini
sentflorjanski (1908), Hlapci (1910) in Lepa Vida (1912); prozna dela Vinjete (1899), Knjiga za lahkomiselne ljudi, Tujci (1901), Na klancu
(1902), Ob zori (1903), Kriz na gori, Gospa Judit, Hisa Marije Pomocnice (1904), Potepuh Marko in kralj Matjaz, V mesecini (1905), Nina,
Martin Kacur (1906), Ales iz Razora, Hlapec Jernej in njegova pravica (1907), Zgodbe iz doline sentflorjanske, Novo zivljenje (1908),
Kurent, Za krizem (1909), Volja in moc, Troje povesti (1911), Milan in Milena (1913), in Podobe iz sanj (1917); dve knjigi polemicnih
spisov, Krpanova kobila (1907), in Bela krizantema (1910). Po Cankarjevi smrti pa je izsla se drama Romanticne duse (1922, napisana
1897) in prozna dela Mimo zivljenja (1920, pripravljeno 1904), Moje zivljenje (1920, objavljeno 1914), Moja njiva (1935, pripravljeno
1914) in Gresnik Lenart (1921, napisano 1915).
42. Cankar: Hlapci (tematska in idejna analiza drame, tragičnost v drami):
Delo: Hlapci (Cankar)
Hlapce je Cankar napisal jeseni 1909 v Sarajevu, ko je bil na obisku pri svojem bratu Karlu. V knjizni obliki je drama izsla ze januarja 1910,
z uprizoritvijo pa se je zataknilo. Predvsem so protestirali ucitelji, ces da drama zali njihov ugled in poklic. Tako Hlapci za Cankarjevega
zivljenja sploh niso bili uprizorjeni, p se potem, 1919, v njegovih politicnih razmerah, sta Ljubljano z uprizoritvijo prehitela Trst in Zagreb.
V Ljubljani je bila premiera sele decembra 1919. - Hlapci imajo pet dejanj.
Hlapci so Cankarjeva umetnisko najbogatejsa drama. V njej je predstavil najvec likov, motivov, in idej, ki so sicer znani ze iz prejsnjih
pisateljevih del, toda v Hlapcih so dobili novo medsebojno razmerje, pa tudi novo umetnisko tezo. Snov je podezeljsko uciteljstvo, ki
predstavlja pretezni del tedanje slovenske inteligence, zato je v drami izrazito cutiti tudi problem slovenske miselnosti, kakor jo je videl
Cankar. Drama je zapletena tudi po dramaturski plati, saj so prva tri dejanja, ki govorijo o vedenju liberalnega uciteljstva po volilni zmagi
Slovenščina – Poklicna Matura 2003
Stran: 23

klerikalne stranke, obarvana satiricno, cetrto in peto dejanje pa sta zgosceni na notranjo dramo glavne dramske osebe Jermana, postenjaka in
socialista; njegova usoda izzveni sredi intimnih (ranljiv odnos do bolne matere, ljubezenska neuspesnost) in druzbenih (ostali ucitelji so
oportunisti, ljudstvo konservativno in neuko) nasprotij - tragicno. Na koncu ostane Jerman sam in bo kazensko premescen. Ob tej osnovni
zgodbi je v drami se veliko vzporednih motivov, ki razkrivajo moralno in socialno podobo slovenstva na zacetku 20. stoletja.
Odlomek predstavlja pretezni del 4. dejanja. Gre za prizor v gostilni, kjer je Jerman vsem nasprotovanjem navkljub (zlasti zupnikovemu)
sklical prvi sestanek bralnega drustva. Razvoj tega shoda je silovito in glasno naznanil Jermanov poraz, hkrati pa je bil za Jermana
priloznost, da je neprizanesljivo izpovedal svoj moralni in druzbeni nazor.
43. Cankar: Podobe iz sanj: Kostanj posebne sorte (pojem črtica, simbolika v črtici, motiv, ideja):
Ivan cankar. Rodil se je 10. Maja 1876 na Vrhniki, v družini revnega obrtnika s številnimi otroki. Družino je po očetovem odhodu na delo
hranila mati. Osnovno šolo je z odličnim uspehom končal na Vrhniki ter s podporo vrhniških veljakov odšel na ljubljansko realko.Po maturi
je odšel na Dunaj študirat tehniko, a se je prepisal na slavistiko. Spomladi 1897 se je vrnil na Vrhniko, dokler mu ni jeseni umrla mati.
Naslednje leto je nekaj časa živel pri sorodnikih v Puli, nato se je vrnil na Dunaj in tu ostal do 1909. Vmes je 1907 kandidiral na deželnih
volitvah na socialdemokratski listi, vendar ni bil izvoljen. Potem je nekaj časa živel pri bratu - duhovniku v Sarajevu, nato se pa vrnil
dokončno v Ljubljano. Najprej je živel za tivolskim gradom, zatem pa v gostilni na Rožniku.
Že pred začetkom prve svetovne vojne je bil nekaj časa zaprt zaradi izjave v prid jugoslovanski politični zvezi, po začetku vojne je bil zaradi
ovadbe zaprt na ljubljanskem gradu, pozneje pri vojakih v Judenburgu. Zaradi bolezni je bil odpuščen. Tik pred smrtjo se je preselil z
Rožnika v Ljubljano. Tu je umrl 11. Decembra 1918.
Bil je telesno šibak, zato pa duhovno nenavadno močna, vsestransko razvita osebnost. Njegov um je bil izjemno oster, sposoben predirne
kritike okolja in samega sebe, pa tudi paradoksov, ironije in sarkazma. S tem se je spajala močna čustvenost, ki je bila nagnjena k
sanjarjenju, domišljijskim predstavam in željam, pa tudi k sentimentalnemu razpoloženju.
Zaradi takšnih lastnosti je bilo za Cankarjevo osebnost značilno predvsem neravnovesje med duhovno in telesno obliko življenja - v duhovni
je z veliko energije, razuma in čustva obvladal vse življenjske pojave, jih analiziral in presojal, v praktičnem življenju stvarnega sveta je bil
nemočen, zato se je pred njim umikal v domišljijo in ustvarjalno delo. To ga je telesno tudi prezgodaj zlomilo.
Razklanost med duhovnostjo in telesom je bila usodna zlasti za njegovo erotično doživljanje. Že zgodaj je spoznal nasprotje med duhovno
in čutno ljubeznijo. Nasprotja v svojem doživljanju nikoli ni mogel premagati; pozneje ga je celo stopnjeval s tem, da je duhovno ljubezen
zmeraj bolj povezoval s spominom na umrlo mater, ki mu je pomenila simbol čiste ljubezni, žrtvovanja za druge in zato najvišji ideal
človečnosti.
Dela
Od leta 1899 pa do smrti je izdal knjige:
Erotika, Vinjete, Jakob Ruda, Knjiga za lahkomiselne ljudi, Tujci, Za narodov blagor, Na klancu, Kralj na Betajnovi, Ob zori, Križ na gori,
Gospa Judit, Hiša Marije Pomočnice, Potepuh Marko in kralj Matjaž, V mesečini, Nina, Martin Kačur, Aleš iz Razora, Hlapec Jernej in
njegova pravica, Krpanova kobila, Zgodbe iz doline šentflorjanske, Pohujšanje v dolini šentflorjanski, Novo življenje, Kurent, Za križem,
Hlapci, Bela krizantema, Volja in moč, Troje povesti, Lepa Vida, Milan in Milen, Podobe iz sanj.
Po Cankarjevi smrti so izšle knjige:
Romantične duše, Mirno življenje, Moje življenje, Moja njiva, Grešnik Lenart;
Delo: Podobe iz sanj
Zbirka s tem naslovom je zadnja Cankarjeva knjiga. Črtice zanjo je pisal od začetka prve svetovne vojne naprej. Zato je osrednji motiv
vojna, s katero se prepletajo še drugi motivi, ki jih je oblikoval že v ciklu Moje življenje in v črticah Moje njive - podoba matere, osebna
krivda, groza pred trpljenjem in smrtjo, težnja k očiščenju in prenovitvi življenjskega zagona. Ti motivi so se zdaj povezali z motivom vojne
in v širši idejni sklop; trpljenje ni več samo individualno, ampak kolektivno, saj gre za trpljenje, umiranje in smrt celega naroda. Tudi krivda
ni več samo osebna, ampak splošna. Osrednja ideja postane ideja o očiščenju in vstajenju s pomočjo trpljenja in smrti. Ta ideja je po svojem
izvoru krščanska.
V Cankarjevo miselnost je prišla morda pod vplivom mladostne krščanske vzgoje, še verjetneje pa šele v zrelih letih pod vplivom Tolstoja
in Dostojevskega, ki sta v ruskih razmerah dala misli o trpljenju, etičnem očiščenju, kazni in kesanju . Cankar je to miselnost prenesel na
svojo osebno usodo, v knjigi Podobe iz sanj pa tudi na usodo vsega naroda in celo človeštva. Zbirka ima uvod, kjer opiše duhovno
razpoloženje, v katerem je pisal črtice. Poslavlja se od mladostnega pisanja, napoveduje novo obdobje ustvarjanja, ko bo pisatelj posegal
prav v jedro človeškega življenja, v globine, kjer se skriva njegov krivda pa tudi lepota. Temu načelu sledijo črtice, ki so različne tako po
motivih kot obdelavi. Nekatere so krajše meditacije brez zgodbe, druge kratke novele z dogodkom, vendar vloženim v meditacijo. Ponekod
je dogodek resničen, drugje je izrazito simboličen, vzet iz sanj ali prividov. Od tod ima zbirka tudi ime - sanjska domišljija naj bi ji bila
glavni izvir.
44. Župančič: Z vlakom (motivi, teme, jezik in slog pesmi):
45. ali Župančič: Duma:
Oton Zupancic, cetrti predstavnik slovenske "moderne", se je rodil v Vinici v Beli krajini. Oce je bil gostilnicar in trgovec, mati pa je bila
hrvaskega rodu. Gimnazijo je obiskoval v Novem mestu in jo v Ljubljani koncal. Kot dijak je najprej pripadal katoliskemu krogu in se
navdusil nad idejami Janeza Evangelista Kreka, kasneje se je pridruzil svobodomiselnejsi Zadrugi. 1896 je odsel na Dunaj studirat
zgodovino in zemljepis, 1900 je oboje absolviral, toda studija ni dokoncal. Do 1905 je sluzboval v Ljubljani kot suplent (profesorski
pripravnik), potem pa je do 1910 potoval po Evropi, bil je v Parizu in dalj casa domaci ucitelj v Nemciji. Ko se je vrnil, je bil sprva mestni
arhivar (po Askercevi smrti), od 1920 pa je bil najprej dramaturg v ljubljanski Drami, nato pa njen upravnik. Med drugo vojno je bil
povezan z NOB, po vojni pa je sprejel castne politicne in kulturne funkcije. Umrl je v Ljubljani 1949.
Zupancic je bil predvsem pesnik, njegova stranska dejavnost pa zajema tudi dramatiko in esejistiko. Prva pesniska zbirka z naslovom Casa
opojnosti je izsla 1899. To, kakor tudi naslednjo (Cez plan, 1904) odlikuje mladostni zagon, ki se kaze v novoromanticnem esteticizmu in
vitalizmu, tretjo zbirko, Samogovori (1908), pa ze napolnjuje pesimizem, filozofsko in religiozno razmisljanje. V cetrti zbirki (V zarje
Vidove, 1920) skusa pesnik premagati pesimizem tako, da se odrece individualizmu in pristane na vkljucevanje v siroko skupnost, ki jo
predstavlja narod, druzina ali druzba. Zadnja Zupanciceva zbirka Zimzelen pod snegom je izsla 1945; zdaj pesnik splosne ideje iz prejsnjega
obdobja povzema ob konkretnih dogodkih druge svetovne vojne, zlasti tistih, ki so bili povezani z osvobodilnim bojem in revolucijo.
Zupancic je bil tudi pomemben otroski in mladinski pesnik (Pisanice, Lahkih nog naokrog, Sto ugank, Ciciban in se kaj); te pesmi je pisal
predvsem v svojem starejsem obdobju.
Kar zadeva dramatiko, je Zupancic zapustil enodejanko Noc na verne duse (1904) in tragedijo Veronika Deseniska (1924). Zelo pomembno
je tudi njegovo prevajalsko delo, saj je poslovenil pomembnejsa klasicna literarna besedila iz skoraj vseh evropskih knjizevnosti.
Slovenščina – Poklicna Matura 2003
Stran: 24

Delo: Duma (Zupancic)
Duma - najdaljsa dokoncana Zupanciceva pesnitev - je bila prvic objavljena v zbirki Samogovori. Gre za eno najznamenitejsih slovenskih
domovinskih pesmi, njene tematske vzporednice segajo v pesnistvu nazaj do Preserna. Z Dumo je hotel Zupancic, kot pravi sam, "pogledati
domov z jasnim ocesom in cutecim srcem". Leta bivanja v tujini (tam je pesnitev vsaj kot duhovni nacrt tudi nastala) so mu namrec izostrila
pogled na domovino, na njeno bogastvo in na njeno siromastvo.
Da bi zajel to dvojnost, kakor tudi obe dvojici razmerja domovina - tujina, je pesnik vpeljal dokaj zapleten kompozicijski ustroj, v katerega
je vkljucil tudi subjektivni pogled na omenjeno razmerje: pesnitev je razdelil na dva dela, vsak del pa spet obvladuje tipicna dvojnost. V
prvem delu je to razmerje med zenskim in moskim glasom, ki ustreza razmerju med domovino in tujino, v drugem delu pa tej dvojnosti
ustreza konflikt med pesnikovim idilicnim spominom na otrostvo in zaskrbljujoco sedanjostjo, v kateri prevladujejo negativne posledice
izseljevanja. Taksen kompozicijski ustroj na razlicnih ravneh razvlenjuje osnovno pesnikovo stisko: kako v modernem industrijskem svetu,
ki zahteva od clovestva predvsem kompolitsko obnasanje, ohraniti avtenticnost (lepoto) domovine, hkrati pa domovino priblizati sodobnim
razvojnim tokovom? Na to vprasanje pesnik ne najde drugega odgovora kot tistega, ki je podan s koncno metaforo o skoljki in biseru.
Vprasanje se torej vraca v pesem kot pesnikova bolecina. - Duma je po oblikovni plati popoln izraz Zupancicevega jezikovnega in
ritmicnega mojstrstva. Ob bogati metaforiki se verzna oblika prilagaja custvenemu valovanju. Prevladuje dolgi svobodni verz, ki se vcasih
pribliza heksametru.
46. Književne smeri v 20.stoletju:
POEZIJA 20. STOLETJA
Čuti se še vpliv realizma in nove romantike. Pojavi se veliko literarnih smeri (izmov):
KUBIZEM: odkriva novo dimenzijo v opisovanju sveta, razstavlja in sestavlja snovi, zanika objektivnost in logiko, ni locil in norm
FUTURIZEM: vodilna fasisticna literarna smer, opisuje vojno kot rešitev sveta, Marinetti - Manifest futurizma
DADAIZEM: nastal po 1. vojni, izraza protest proti vsemu stoje cemu in hkrati tudi vse zanika, je podlaga za nadrealizem, ukine obliko ter mejo
med poezijo in prozo, odmakne se od pomenske k glasovni poeziji, ima elemente sokantnosti, je primitiven, otroski in spontan.
EKSPRESIONIZEM: to je izrazna umetnost, ki je kontrast impresionizmu, izraza umetnikov subjektivni svet neglede na realnost, občutki
katastrofe in obupa, isce novega cloveka in druzbo, ima elemente realizma, naturalizma in romantike
Locimo: individualisticni, religiozni, kozmicni in soc. revolucionarni ekspresionizem
NADREALIZEM: proti razumu, zagovarja visjo resnicnost iz cloveske podzavesti, podobe se pojavljajo v paradoksalnih kombinacijah in so
posledica dusevnosti (sanje)
MODERNI ROMAN: nima strnjene zgodbe in objektivno logičnega prikazovanja dogajanj v prostoru in casu, ima pa subjektivnost, je tezje
razumljiv in zahteva vecjo zbranost
SOCIALISTICNI REALIZEM: zacel Maksim Gorki, opisuje razredna nasprotja in boj za socializem
EKSISTENCIALIZEM: razvije se z moralnimi, socialnimi in politicnimi problemi, ukvarja se z bivansko problematiko (misel obstoja in zivljenja,
ki jo umetniki resujejo in razclenjujejo).
Lirika je pod vplivom teh struj, je disharmonicna in eksperimentira in isce z besedo. Govori o osamljenosti, hrepenenju po odresitvi iz tehnicnega
sveta in strahu pred unicenjem. Oblikovno isce nove izraze in nima vec tradicionalnih oblik. Giblje se med nekomunikativno (hermeticno) in
enostavno (realisticno) poezijo.
47. Kafka: Preobrazba (tematika, Groteska):
Nemško govoreci zid, ki je zivel v Pragi, doktor prava, oce ga je zelo strogo vzgajal, kar se mu pozna celo zivljenje, ni se porocil. Znan je
po kratki pripovedni prozi (zbirka Splet norosti in bolecine), napisal 3 romane (Proces, Grad, Amerika); njegova dela vzbujajo tesnobo,
neprijetnost, strah.
Delo: Preobrazba (Avtor: F. Kafka)
Prvo poglavje
- nastop preobrazbe: Gregor se je preko noci spremenil v hrošca
- s tem je postal drugacen.
Drugo poglavje
- vrh zgodbe: Gregorjevo duševno in telesno trpljenje v polozaju izobcenca. Oce ga rani z jabolkom (sadez spora!?).
Tretje poglavje
- katastrofa in razplet: po dolgem hiranju Gregor umre. Druzina ga hitro pozabi. Oce in mati sta zazrta v svojo postavno hcer; v mislih ji ze
izbirata kakega vrlega moza. Zmaga torej zdrava povprecnost.
Izstopajoco podobo mrcesa je mogoce razloziti kot prezirljiv odnos druzine do njenega clana, ali kot druzbe do umetnika. Gregor postane po
preobrazbi nemocna zrtev okolice, ki ga koncno tudi usmrti.
Preobrazba je moderna pripovedna groteska, nastala decembra leta 1912, tema je brezizhodnost in bivanjska stiska. Motivi: sprememba
cloveka v zival; odnos usluzbenec - predpostavljen; odpoved druzini - bratu; Gregorjeva smrt.
48. Slovenska književnost pred 2.svetovno vojno (družbeni in kulturnozgodovinski okvir, literarne smeri, predstavniki, zvrsti):
Do leta 1930 je pri nas prevladoval ekspresionizem, od leta 1930 do začetka druge svetovne vojne pa socialni realizem. Ekspresionizem je
dosegel vrh sredi dvajsetih let, zanj je značilen tudi vpliv simbolizma. Na začetku tridesetih let se je pojavil socialni realizem, ki je povdarjal
prikazovanje stvarnega življenja v družbenih oziroma razrednih okvirih.
V tem obdobju se je razvila predvsem lirika, epika in dramatika. Lirika je bila pred ekspresionizmom pretežno simbolistična in
impresionistična. Bila je razvita tudi v novi stvarnosti.
Epika, ki je sledila tradicionalnim smerem, je imela realistično ali romantično-realistično osnovo z nekaterimi idejnimi in slogovnimi
prvinami ekspresionizma.
Dramatika je bila v ekspresionizmu precej lirizirana, zanjo je bila, tako kot za kratke pripovedi, značilna grotesknost.
Predstavniki so bili: Alojz Gradnik, Prežihov Voranc, Miško Kranjec, Ciril Kosmač, France Bevk, Ivan Potrč, Anton Ingolič, Slavko
Grum…
49. Kosovel: Otožje (občutje in podoba; jezik in slog v pesmi):
Srecko Kosovel se je rodil v Sezani v uciteljski druzini. Ta se je kmalu preselila v bliznji Tomaj. Po osnovni soli je obiskoval ljubljansko
realko, zatem pa je na filozofski fakulteti studiral slavistiko, romanistiko in filozofijo. Ceprav je zivel v Ljubljani v skromnih razmerah in je
bil telesno tudi sibak, je bil izredno dejavna in ustvarjalna osebnost. Zal je zbolel za meningitisom in po nekaj mesecih umrl doma v
Tomaju, star komaj 22 let.
Slovenščina – Poklicna Matura 2003
Stran: 25

Kosovel je za zivljenja sicer pripravljal pesnisko zbirko, ki naj bi imela naslov Zlati coln, vendar ga je smrt prehitela. Ostale so njegove
objave v revijah, zlasti pa je bila obsezna rokopisna zapuscina, ki so jo razlicni uredniki njegovega pesniskega opusa v celoti - zaradi
razlicnih razlogov - izcrpali sele stirideset let po njegovi smrti. V Kosovelovem pesniskem razvoju je opazizi tri stilna obdobja. Njegove
zacetne pesmi, ki so nastajale pod vplivom nove romantike, so pretezno impresionisticne (pesmi o Krasu, o materi, o slutnji smrti). Iz
impresionizma je kmalu presel v ekspresionizem, usmerjen v iskanje moralnih vrednot, v skladu z idejami tedanje politicne in kulturne
levice. Kosovel je postal in ostal vodilni pesnik slovenskega ekspresionizma. V zadnjem obdobju pa je pisal pesmi, ki se idejno od
ekspresionizma bistveno ne odmikajo, zato pa jih odlikuje bistveno drugacen, kar zadeva tradicionalno verzno obliko, skrajno radikalen
pesniski nacin - konstruktivizem. Pesmi iz tega obdobja so izsle sele 1967 z naslovom Integrali.
Srecko Kosovel je najpomembnejsi pesnik iz obdobja med obema vojnama; njegova poezija predstavlja izviren slovenski prispevek k
iskanju nove moralne podobe cloveka po prvi svetovni vojni in odlocilno zarezo v slovenski pesniski izraz.
Delo: Otožje
Pesem izraža žalostm, otožnost. S podobami vasi, ki se izgublja v večer (dišeče sadje, slamnate strehe, temni zidovi, lajajoči pes, sonce ki
zahaja, črni gozdovi) nam prikaže svoja občutja in sicer bomo temu tekli subjektivni opis saj kraško vas ne vidi vsakdo tako kot pa on.
Pesnik želi v nas vzbuditi občutja in doživetja. Pesem je lirski subjektivni opis, saj gre za izpoved njegovega otožja. Sporočilo pesmi pa je:
Pesem je podoba konca, smrti, občutje konca (večer je kot zlata krsta).
50. ali Kosovel: Slutnja (nominalni slog, impresionizem):
Delo: Slutnja (Kosovel)
Pesem je najverjetneje nastala 1924; pesnik sam ji ni dal naslova. Iz njegove beleznice je razvidno, da naj bi bila pesem del (neuresnicenega)
ciklusa, ki bi govoril o odhodu in slovesu od doma. Slutnja ima vse znacilnosti Kosovelovega impresionisticnega obdobja.
51. Kosovel: Ekstaza smrti (ekspresionizem, ideje in slog v pesmi):
Ena od slovenskih najznamenitejsih ekspresionisticnih pesmi je bila prvic objavljena 1925 v Ljubljanskem zvonu. Kosovela je motiv
propadle (Zahodne) Evrope dalj casa in mocno vznemirjal. Misljenja je kapitalisticna Evropa, Evropa krivic, ki jih bo mogoce izravnati
samo s propadom civilizacije, krive za clovekovo duhovno osiromasenje. Sele po katastrofi, ki jo tako nazorno slikajo Kosovelove
ekspresionisticne metafore, bo mogel iz razvalni starega sveta vstati nov evropski clovek, eticno ociscen in prerojen (motiv Kristusove smrti
in vstajenja). Ekstaza smrti, ki jo upesnjuje pesnik v zanesenem, mogocnem ritmu - ta ze sam po sebi izraza dinamiko katastrofe - je besedna
zveza, ki povzema duhovni polozaj krscansko-kapitalisticnega sveta tik pred civilizacijskim propadom. Pesem je ekspresionisticno
vizionarska.
Ekstaza = psihicno stanje zamaknjenosti
52. Kosovel: Kons 5 (konstruktivizem v pesmi):
Naslovna Kosovelova pesem se v rokopisu (NUK, inv. št 84/49, Pesmi III., rkp. 180) glasi takole:
Gnoj je zlato
in zlato je gnoj.
oboje = 0
0 = ∞
∞= 0
A B <
1, 2 3
Kdor nima duše
ne potrebuje zlata
kdor ima dušo
ne potrebuje gnoja.
I, A.
Pesem ni brez zgodovine. Prvič je bila objavljena v Integralih' 26, Ljubljana/Trst, 1967, ki jih je uredil in jim spremno besedo napisal Anton
Ocvirk. Tu jo najdemo na treh mestih: na platnicah in na strani 131 v obliki faksimila rokopisa ter na strani 130 v natisnjeni verziji. Da je
bila pesem prebrana površno, je pokazal leta 1973 v članku Neznani Srečko Kosovel (Prostor in čas 1973, posebni natis 1974) Alfonz
Gspan: "Zadnjo vrstico (je treba) brati IA, ne JA. Ne gre namreč za nikakršno pritrdilnico ali kratico ali kaj podobnega, marveč preprosto za
porogljiv posnetek živalskega glasu" (92). Gspan je spregledal (ali se mu je zdelo mogoče malenkostno omenjati), da je na poti od rokopisa
do natisa prišlo še do drugih sprememb: tretji verz se v Integralih začenja z veliko začetnico namesto z malo (Oboje), kakor je razvidno iz
rokopisa, tam, kjer v rokopisu beremo 0, je v natisu 0 ali mogoče celo krožec. Sedmi verz se po novem glasi 1, 2, 3., na koncu osmega in
devetega verza sta dodani vejici ter na koncu enajstega pika, ki je v faksimilu manjkala.
1974 je polnih 18 let po izidu prve knjige Kosovelovega Zbranega dela pri slovenskih klasikih (urednik A. Ocvirk) izšla druga knjiga, ki je
na strani 23 prinesla našo pesem v tejle verziji: na koncu drugega verza je pika (gnoj.), Oboje je še vedno pisano z veliko začetnico, tudi
sedmi verz ostaja tak kot pri branju v Integralih 1967, konec osmega, devetega in desetega verza so dosledno postavljene vejice ter na koncu
enajstega pika. V opombah so pesmi posvečene skoraj tri strani (577–579). Tu izvemo, da je rokopis "še kar dobro čitljiv" in "na hitro
sestavljen kakor v eni sapi". Gspanova intervencija je povzročila tudi tole korekturo: "Tiskarski posnetek rokopisa v Integralih na 131. strani
je mestoma okvarjen: konec drugega verza je kdove zakaj odpadla pika, a pri zadnjem za črko I vejica, ki je v izvirniku dobro vidna. To pa
zamegljuje ironično poanto, ki se skriva v zvočnem posnetku oslovega glasu, in seveda njeno idejno jedro, ki po svoje osvetljuje celoto.
Zaradi tega je iz pesmi izginil posmeh, ki ga je Kosovel hotel doseči prav z zadnjim verzom, saj ga je kar dvakrat podčrtal." Pesem je nato
Ocvirk interpretiral kot primer konstruktivističnega pesnjenja. Na zunaj je "navidezno igriv(a)", "a je vendar kljub vsemu resno pesniško
dejanje z močnimi idejnimi poudarki na dnu, pravo nasprotje impresionistične čustvenosti in opisnosti". Njeno genezo pojasnjujejo vrstice:
"Pesem je nastala prve dni julija 1925. Takrat je Kosovel komaj dobro prišel domov na počitnice, ko je pri svojem očetu naletel na kmeta
Jožeta Petelina – 'Gabršena', ki se je prišel posvetovat k njemu o svojih stvareh. Mimo drugega je omenil, da prebira knjigo 'Gnoj je zlato'.
Po pripovedovanju pesnikove sestre Anice je Srečka že ob naslovu samem spreletelo, da se je namuznil, potem pa se je še nekaj dni
nasmihal, kadar se je spomnil nanj (...) Delce s tem naslovom, pravzaprav brošura majhnega žepnega formata z mehkimi platnicami, niti ni
kdove kaj posebnega, saj obsega komaj borih šestnajst strani. Napisal jo je agronom A. Jamnik, izšla pa je leta 1921 v Ljubljani. Toda kljub
vsemu nas že naslovi poglavij pouče, da imamo opraviti s samimi koristnimi navodili, ki so namenjena poljedelcem". Zraven je naveden
zapis iz Kosovelovega dnevnika iz tega časa, "ki ga moramo imeti za prvotno zasnovo Kons. 5. Glasi se: Zlata mrzlica/Ljudje imajo zlato
mrzlico Kapitalizem/Gnoj je zlato/Zlato je gnoj, ker ga zato uporabljajo/Kultura(je čisto enako)dekla kapitalizma." Vse pravkar citirano je
ponovljeno v Ocvirkovem članku Motivni svet Kosovelovih Integralov, ki je izhajal leta 1974 v reviji Sodobnost, le pri zadnjem citatu spet
ni prav natančen pri prepisovanju ločil.
Slovenščina – Poklicna Matura 2003
Stran: 26

Nazadnje je pesem zaposlovala Janeza Vrečka (Ljubljanski dnevnik 8. dec. 1984, str. 10, 22. dec. 1984, str. 10), Toneta Pretnarja
(Ljubljanski dnevnik 15. dec. 1984, str. 10, 5. jan. 1985, str. 9) in Janka Kosa (Ljubljanski dnevnik 22. dec. 1984, str. 10). Končno je v
zadnjem zborniku SSJLK (XXII, Ljubljana 1986, str. 143–146) Vrečko svojo interpretacijo ponovil, najprej povzemajoč polemiko s
Pretnarjem v Dnevniku: "T. Pretnar postavlja misel o Kosovelovi eksplicitni poetiki toka: zadnji verz, v katerem naj bi šlo za elektrotehniški
enoti, za džul (J) in amper (A), naj bi potrjeval afirmativno precizno znanost, ki je že v verzih od 3 do 7." Vrečko je Pretnarjevo tezo celo
podkrepil z biografskim podatkom o Kosovelovem zanimanju za elektrotehniško izrazje, vendar jo kljub temu zanikal, češ da pesniku ni
nikoli šlo za poetiko toka, ampak le za poetiko energije. Navedel je šest argumentov, da je treba zadnji verz Konsa 5 brati kot I, A. Od njih
so trije zunajbesedilne narave (zveza I–A v Kosovelovih dnevniških zapiskih in pesmi sodobnika Poljanskega), četrti se sklicuje na
inovativnost in večjo primernost dvozložne rime (gnoja/I–A), šesti pa je grafološki argument. Tako je zavrnil Pretnarjevo domislico o džulu
in amperu, pozabil pa spodbiti njen verznooblikovalni argument. Zadnji verz pesmi lahko končno beremo kot J, A ali I, A, a v nobenem
primeru to ne more biti zapis pritrdilnice ali oslovskega riganja, ki ju običajno beremo JA in IA. Pri razlagi drugih verzov je Vrečko najprej
citiral Ocvirka (ZD III, str. 688), po katerem simbol ∞ ustreza "neskončni vrednosti" zlata v kapitalističnem svetu, 0 pa gnoju, "neč(emu)
ogabn(emu)". Šestega in sedmega verza se je Ocvirk lotil takole: "V svetu pismenega komuniciranja ima (...) osnovno (...) vrednost abeceda
(na to nas spominjajo začetne črke abecede), v matematičnem svetu pa imajo to osnovno vrednost številke. Vendar je med tema dvema
sistemoma: med pisanjem in računanjem razlika, saj matematično znamenje neenakosti kaže, da so začetne črke abecede 'manj vredne' od
osnovnih števil." Citirano interpretacijo je Vrečko nadgradil s temi tezami: števila so pomembnejša od črk, ker so tri (1, 2 3), črki pa samo
dve (A B); s števili je mogoče kaj meriti in računati in se zato "neposredno vežejo na kapitalsko logiko iz prvih dveh verzov". Verzi od 8 do
11 odpirajo prostor pesniški logiki, ki je drugačna od kapitalske in matematične v prvih dveh delih pesmi (brezdušen človek nima potrebe po
zlatu, ker si ga je že dovolj nagrabil; človeku z dušo pa je zlato odveč). Zadnji verz pesmi pomeni Vrečku posebno enoto, ki "posmehljivo
nadgradi vse tri zgoraj omenjene logike, kapitalsko, matematično in pesniško, in sicer glede na žival, ki ga izreče – da je ta svet nor – osel je
znamenje norosti, da pa je mogoče v njem vendarle vztrajati; v tem primeru je osel znamenje trmastega vztrajanja".
Razlaga zveni prepričljivo kljub dejstvu, da z verzom A B < še vedno ne vemo kaj početi (Ali so sinonim pesniškega, verbalnega odnosa do
sveta?). Vrečko priznava, da pesem "še vedno dopušča številne interpretacije". Izkoristil bom te spodbudne besede in izrečenim resnicam in
domnevam dodal še nekaj drobcev, ki so obogatili mojo predstavo o Kosovelu.
Prvi polovici pesmi nimam dodati kaj novega; jasnosti na ljubo se mi zdi koristno le prevesti prva dva verza v nemetaforično govorico:
Gnoj je koristenin zlato je škodljivo. V prvem verzu je treba vzeti v misel sintagme zeleno zlato, črno zlato, tekoče zlato, ki potrjujejo
buržujsko percepcijo sveta, drugi verz, ki govori, da zlato (bogastvo) pokvari človeka, pa priziva citoyenske moralne norme in zato kljub
enaki skladenjski strukturi pomeni prvemu opozicijo.
Tretji verz oboje = 0 pomeni odrekanje tako buržujskemu kot citoyenskemu vidiku, torej meščanskemu razmerju do sveta v celoti.
Četrti in peti verz sta izjava o absolutni ekvivalenci med skrajnostmi, verjetno med pojavi tega sveta sploh in so značilni tudi za
halucinatorično logiko; v besedilu pa pomenita ekvivalenco prvima dvema verzoma in tako tematizirata alternativo meščanstvu.
Ker A B šestega verza še ni A B C (abeceda, verbalni odnos do sveta, znamenje grške in latinske civilizacije) in ga zato tudi težko
povežemo z značilnimi naslovi "koristnih", "potrebnih" priročniških knjig, ki jih je poznal Kosovel (A B C des Komunismus, ABC Beitrage
zum Bauen). Po lotmansko bomo poiskali ekvivalenta za A in B kar v pesmi sami. Izbire skoraj ni: A ustreza gnoju, B ustreza zlatu. Ker je
oboje 0, nas tudi ne sme čuditi, če je A B < 1, 2 in 3. Do šestega verza smo imeli opravka v bistvu z le dvema besedama (zlato in gnoj) in
enim razmerjem med njima (=).
V šestem in sedmem verzu se vrednotenje spremeni. Pojavijo se "druge vrednote", zašifrirane z 1, 2 in 3. Ker so do sedaj še vsi
alfanumerični znaki dobili svojo leksikalno ustreznico, jo smemo upati najti tudi tu. Če na pomoč pokličemo verze od 8 do 11, so nove
vrednote, ki ne rezultirajo v nihilizmu, človek, njegova duša in njen drugačen odnos do sveta. Brezdušnež ne rabi zlata, ki človeka skvari,
ker je že pokvarjen. Človek z dušo (dobri) pa ne rabi gnoja, ki je koristen, ker mu ne gre za nikakršne koristi. Ker Kosovel nikjer ne
sugerira, da brezdušnež ne bi bil tudi človek, in ker sta gnoj in zlato identična, lahko naredimo iz predzadnjih štirih verzov sklep: Človek
ničesar ne rabi. Alternativa meščanstvu pa tudi halucinatoričnosti je svet brez potreb, nepolaščevalni odnos do sveta (med imeti in ne imeti
ni nobene razlike). Prva polovica pesmi, ki je odslikavala meščanski svet potreb in imetja, je uveljavila tudi vrednotenje (vrednotenje je tu
pač refleks človeških potreb), izraženo v prevladujočem glagolu "je enako" (enakost je citoyenska konstituanta meščanstva: svoboda,
enakost, bratstvo).
Zadnji verz pesmi bo zasuk k drugačnemu vrednotenju podkrepil: I je fonetično najvišji, A najnižji vokal. V skladu s temeljno opozicijo v
pesmi pripada I-ju pomen zlata, A-ju pomen gnoja (kakor že v šestem verzu v sicer drugačni zvezi). Vračamo se torej v začetek pesmi, ki je
relacijo vzpostavil na ravni ekvivalence. Razlika je, da je tu med elementoma skrajnosti samo vejica, ki loči le člene v naštevalni verigi,
pomeni soobstajanje. Svet samo je, med njegovimi členi ni odnosov imetja, potreb, koristnosti in škodljivosti ali ekvivalence. Skratka, to je
svet brez (meščanskih) družbenih zakonitosti. Prostor za filozofske in drugačne interpretacije se tu šele odpira.
Prepričan sem, v nasprotju z Gspanom in prav gotovo še marsikom, da pesem ni samo eksperiment ali stranska faza v razvoju Kosovelove
poezije. Eden izmed pogojev poezije je šifriranost zapisa, ki bralcu interpretu ponuja množico rešitev in prav toliko užitkov (ugodja). Za
Vrečkom moram ponoviti, da te možnosti še zdaleč niso izčrpane. Izhodišča za drugačne razlage so ponudili razmišljajoči kolegi na zadnji
ekskurziji v Kosovelov Tomaj: eden je opozoril, da je zapis sedmega verza v rokopisu mogoče prebrati tudi kot 1, 23, saj med 2 in 3 ni
vejice; drugemu se je zdelo, da je 0 ustrezneje prebrati kot O ali krog, ki bi ponazarjal zaključenost, vesoljnost, kakor je prebral že Ocvirk v
Integralih, če gre v zadnji vrstici za osla – ta ima v naši kulturi še dodatno bogato simbolično vrednost: Vlado Nartnik se je spomnil
pravljičnega motiva osla, ki bljuje in 'serje' zlatnike ... Veliko veselja pri delu!
53. Grum: Dogodek v mestu Gogi (dramska tehnika, ekspresionistične in groteskne prvine):
Dramatik in pripovednik Slavko Grum se je rodil v Smartnem pri Litiji. Gimnazijo je koncal v Novem mestu, studij medicine pa na
Dunaju. Tam se je seznanil tudi s psihoanalizo (tedaj) novim podrocjem psihiatrije, ki poudarja nezavedno plast clovekovega zivljenja
(Freud); ta je pomembno vplivala na njegovo umetnisko delo, ki je bilo v tesni zvezi s poklicnim interesom. Kot zdravnik je delal nekaj casa
v Ljubljani, nato pa v Zagorju ob Savi, kjer je tudi umrl.
Ko se je Grum docela posvetil zdravniskemu poklicu, se je literarnemu snovanju odpovedal, do tedaj pa je napisal nekaj krajsih pripovednih
del (novel in crtic) in dramskih besedil. Vecina je za zivljenja ostalo v rokopisu, nekaj malega pa je objavil v revijah, v knjizni obliki je izsla
le drama Dogodek v mestu Gogi (1930), ki je osrednje Grumovo delo, pa tudi osrednje dramsko delo slovenskega ekspresionizma. V
njegovem delu je cutiti izrazit odmik od realizma, predvsem v smeri ekspresionizma, s pomocjo katerega je izrazal tesnobna zivljenjska
stanja in groteskno brezizhodnost modernega - tudi slovenskega, malomescanskega - cloveka. Grumova literarna zapuscina ni zelo obsezna,
sodi pa med najtehtnejse v obdobje med obema vojnama.
Delo: Dogodek v mestu Gogi (Grum)
Grum je Dogodek v mestu Gogi napisal leta 1927 (v treh tednih, kot je dejal, potem pa je dramo "popravljal" pol leta). 1928 je z njo
sodeloval na natecaju v Beogradu in prejel drugo nagrado. V Ljubljani je izsla sele 1930 (v Ljubljanskem zvonu), ljubljansko gledalisce pa
jo je prvic uprizorilo leto kasneje. Drama je tako pri bralcih kot gledalcih naletela na sprejem z mesanimi obcutki.
Slovenščina – Poklicna Matura 2003
Stran: 27

Dogodek v mestu Gogi je kratka dvodejanka, ki skusa s pomocjo simultane odrske tehnike zajeti "zivljenje" v provincialnem mestecu, kjer
se "nikoli nicesar ne zgodi". Prebivalci so ujeti v mehanizem podzavestnih sil, ki jih razoseblja in obcasno prebuja v odrsko aktivnost kot
nemocne lutke. V odlomku smo price odresujocemu "dogodku", za katerega pa se izkaze, da je odresil le Hano, ki je predstavljeno dejanje
zmogla; ostala Goga pa je se naprej zrtev potlacenih in neizzivetih strasti.
54. Pregelj: Matkova Tina (ekspresionistične prvine v noveli):
Pripovednik Ivan Pregelj se je rodil v vasi Sv. Lucija pri Mostu na Soci. Zgodaj je izgubil starse. Gimnazijo je obiskoval v Gorici, tam se je
vpisal tudi na semenisce, iz katerega je bil po treh mesecih izkljucen. Potem je studiral na Dunaju germanistiko in slavistiko, dosegel je
doktorski naslov. Pouceval je na gimnazijah v Gorici, Pazinu in Kranju. Po osvoboditvi je zivel bolan in odmaknjen od javnosti. Umrl je v
Ljubljani.
Pregelj je sprva sicer pisal poezijo, a se je kmalu posvetil pripovednistvu. Napisal je tudi nekaj manj pomembnih dramskih besedil. Med
pripovednimi deli so najdragocenejsi zgodovinski romani: Tolminci (1927, snov je tolminski kmecki upor v letih 1713-1714), Plebanus
Jeannes (1920, tudi tu gre za Tolminsko, vendar v ospredju ni kolektivno dogajanje, temvec individualna usoda duhovnika iz 15. stoletja),
Peter Pavel Glavar (1922, romansirana pripoved o gorenjskem duhovniku iz 18. stoletja), Bogovec Jernej (1923, o zadnjem luterenskem
pridigarju) in novela Matkova Tina (1921).Večina Pregljevih romanov, povesti in novel zajema snov iz zgodovine, s katero je najlaze izrazil
splosnocloveske probleme, pa tudi zgodovinsko usodo Slovencev. Sodobni socialni in politicni problemi ga niso zanimali. S svojimi
pripovednimi osebami je Pregelj izpovedoval predvsem spor med telesnostjo in duhovnostjo, pa tudi dvojice, kot greh in nedolznost, red in
nemir,... Njegov pisateljski svet je torej v temelju konflikten, zato mu je napet ekspresionisticen slog ustrezal, se posebej v povezavi z
barocnim; Pregelj je bil tudi sicer studiozen proucevalec baroka in osebnosti tistega casa. Oboje je pripomoglo, da je postal najizrazitejsi
ekspresionisticni pisatelj na Slovenskem, pa tudi osrednji pripovednik po Cankarju.
Delo: Matkova Tina (Pregelj)
Novela Matkova Tina je izsla v goriski reviji Mladika leta 1921 z naslovom Matkove Tine precudno romanje. Snov se navezuje na Tolmince
- pravzaprav je sele pripoved o Matkovi Tini in o krvavih dogodkih v Gorici njihov pravi zakljucek. Odlomek je z zacetka novele. V
nadaljevanju izvemo, da je Tina, sicer sama zase, prisla z drugimi romarji do Gorice, sla je celo na morisce in vzela v narocje odsekano
glavo svojega izvoljenca, enega od vodij punta, Janeza Gradnika. Na poti domov pa je omagala, v predsmrtni agoniji je dozivela se privid
matere bozje in rodila zivega otroka. Med verskimi in vsemi drugimi misticnimi simboli gotovo najbolj izstopa vzporednica s krizevim
potom, ki ga je dozivela tako Tina kot njeni spremljevalci, prek njih pa tudi sirsa nacionalna skupnost. Zato je celotno "romanje" zavito v
mracno, apokalipticno atmosfero.
55. Prežihov Voranc: Samorastniki (socialni realizem, motivi, sporočilo in slog v noveli):
Prezihov Voranc (Lovro Kuhar) se je rodil 1893 v revni kmecki druzini v Kotljah na Koroskem. Tam je koncal OŠ. Med 1. svetovno vojno
je na soski fronti pobegnil iz avstrijske vojske na italijansko stran. Po koncani vojni se je vrnil domov, se zaposlil kot delavec in kasneje
uradnik v gustanjski (danes Ravne) jeklarni. Hkrati je politicno deloval kot sindikalist in viden clan KPJ. 1930 je moral emigrirati, v
desetletju pred 2. svetovno vojno pa je kot clan Kominterne deloval v vec evropskih drzavah. Precej casa je prezivel v Parizu. Leta 1939 se
je vrnil v Jugoslavijo, zivel v Ljubljani in njeni okolici v ilegali, 1943 pa so ga Italijani zaprli. Nato so ga Nemci poslali v taborisce, od
koder se je ob koncu vojne vrnil v svoj domaci kraj; precej bolehen je zivel se let let in umrl 1950 v Mariboru.
Prezihovo literarno delo je v celoti vezano na pripovednistvo. Bil je literarni samouk, ki pa je ustvaril pomembne zglede slovenske
novelistike in se povzpel do najznacilnejsega predstavnika slovenskega socialnega realizma.
Objavljati je zacel ze 1909. Leta 1925 je izsla njegova prva knjiga Povesti, ki pa je bila malo opazena. Njegova najpomembnejsa dela so
nastala v politicni emigraciji; prek ljubljanske Sodobnosti, kamor je Prezih posiljal svoje prispevke, je postal znan in ugleden pisatelj.
Novele, objavljene pod skupnim naslovom Samorastniki, so v knjizni obliki izsle 1940. V njih je Prezih predstavil proletarsko-kmecko
problematiko svoje pokrajine in ustvaril nekaj monumentalnih ljudskih likov. Prezih je napisal tudi tri obsezne romane, v katerih je v
ospredju kolektivna skusnja in volja. Pozganica (1939, roman govori o razmerah na Koroskem po 1. svetovni vojni do plebiscita 1920),
Doberdob (1940, vojni roman o slovenskih vojakih med 1. svetovno vojno) in Jamnica (1945, o kmeckem zivljenju na Koroskem v 20.
Letih). Po drugi svetovni vojni je napisal manjse stevilo del (Od Kotelj do Belih vod, 1945, Borba na tujih tleh, 1946), najboljsi pa so
mladinski spisi, zbrani v zbirki Solzice (1949).
Delo: Samorastniki (Prezihov Voranc)
To je zadnja novela v istoimenski zbirki iz leta 1940. Voranc jo je napisal ze leta 1937 v Parizu, istega leta je izsla v Sodobnosti. Odlomek
je z zacetka besedila (iz berila). Na Karnicah, stari in bogati kmecki domaciji na Obirju, spoznajo, da je lepa Hudobivska Meta,
sedemnajstletno dekle, ki je komaj prisla na Karnice za deklo, zanosila z najstarejsim domacim sinom Ozbejem. Sledi kruta kazen, ki jo
Karnicnik, sklicujoc se na stare postave, vzame v svoje roke s posebno vnemo. Tudi zato, da bi poudaril veliko socialno razliko med obema
druzinama, razliko, zaradi katere sta Meta in Ozbej obsojena na ilegalno zvezo. Iz te zveze se je rodilo devet otrok, pankrtov, kot jih imenuje
okolica. Pisatelj pa jih na koncu imenuje samorastniki in jim podeli vlogo ponosnih, simbolicnih pricevalcev o razrednih krivicah. -
Samorastniki je eno najboljsih Prezihovih del, prvic je bilo objavljeno v Sodobnosti leta 1937.
56. Preežihov Voranc: Boj na požiralniku (socialni realizem, motivi, sporočilo in slog v noveli):
Delo: Boj na poziralniku (Prezihov Voranc)
Novelo Boj na poziralniku je Voranc napisal 1934 na Dunaju, naslednje leto je bila objavljena v Sodobnosti. Z njo zacenja zbirko
Samorastniki. Ko je Voranc prebral roman norveskega pisatelja Knuta Hamsuna (1859-1952) Blagoslov zemlje, je napisal polemicen clanek
o pisatelju in njegovem idealisticnem pogledu na zemljo. Boj na poziralniku je literarni odgovor, s katerim je hotel pokazati na prekletstvo
zemlje in cloveka, ki je z njo usodno povezan. Tako je nastala pripoved o kruti odvisnosti od narave in njenih elementarnih zakonov, ki jih
na svoji kozi obcuti koroski bajtarski rod. Prezih za Dihurja in njegove otroke ni imel konkretnega zgleda, osebe in njihov boj je oblikoval
na podlagi splosnih izkusenj, a tudi skusenj, ki jih je imel z ocetom. - Odlomek (iz berila) je sklepno poglavje novele, v katerem se Dihurjevi
poslednjic spopadejo z nesreco, ki je bila njihova vecna spremljevalka.
57. Ciril Kosmač: Tantadruj (osebe, tema, realistične, fantastične prvine, slog, barve in zvočnost):
Ciril Kosmač se je rodil v Slapu ob Idrijci, torej v dolini, ki je po prvi svetovni vojni pripadala Italiji. V Gorici je obiskoval nizjo trgovsko
solo, potem je privatno opravil na gimnaziji malo maturo. Zaradi nacionalnega delovanja so ga Italijani veckrat zaprli, dokler ni pobegnil
cez mejo v Ljubljano. Od leta 1938 je zivel v Franciji kot stipendist francoske vlade, del vojne je prezivel v Londonu, potem pa se je v
Bariju pridruzil NOB. Po vojni je deloval v urednistvu Slovenskega naroda, kasneje je kot svobodni umetnik zivel v Piranu. Umrl je v
Ljubljani.
Slovenščina – Poklicna Matura 2003
Stran: 28

Kosmac je vzbudil zanimanje s svojimi novelami ze v 30. letih, ko je pricel objavljati v Sodobnosti in Ljubljanskem zvonu. Te novele so
izsle v zbirki Sreca in kruh sele leta 1946. Za Kosmaca je znacilno, da je njegovo delo po obsegu skromno, zato pa so njegova besedila
idejno in jezikovno skrajno izdelane umetnine. 1953 je izsel roman Pomladni dan, 1968 in 1980 pa se daljsi noveli Balada o trobenti in
oblaku in Tantadruj. Izsli so tudi trije izbori novel. - Kosmaceva predvojna proza je postavljala v ospredje zlasti vaske cudake, na katere je
gledal s prijazno ironijo. Po vojni je snov ostala nespremenjena, spremenil pa se je zorni kot; zdaj so to "navadni" ljudje, ki so jih potrebe
zgodovinskega casa dvignile v heroicni etos, ta pa temelji na ideji o visji nacionalni in cloveski pravici. Idejno ostaja Kosmaceva literatura v
okviru socialnega realizma, ki ga je pisatelj obogatil s stilnim in kompozicijskim artizmom.
Delo: Tantadruj(Kosmac)
Veselo-grenka povest o Tantadruju je v knjizni obliki izsla leta 1980 in predstavlja zadnje pomembnejse Kosmacevo besedilo. Gre za
pripoved o vaskih norckih, ki prezivljajo skupaj semanji dan, pri tem pa tudi skupaj in posamicno zadevajo ob robove "moralnega" sveta, ki
ga predstavlja predvsem zupnik kot utelesenje socialne in moralne norme. Z motiviko vaskih posebnezev se je Kosmac vrnil k svoji prvi
novelisticni knjigi (Sreca in kruh), a v Tantadruju so norcki mnogo vec kot le zanimive tragikomicne marginalne usode; njihova norost ima
simbolne razseznosti, med katerimi ima osrednje mesto gotovo Tantadrujevo hrepenenje po smrti. - Novela ima pripovedni okvir, v katerem
ga je zgodba o Tantadruju, Maticu Enaki Palici, Rusepatacisu, Bozorno-boserni in Zakaju polozena kot pisateljev spomin na otrostvo.
Odlomek iz berila predstavlja celotno tretje poglavje.
58. Kajuh: Bosa pojdiva dekle obsorej (lirika upora, kontrasti v pesmi, ponavljanja):
Karel Destovnik, s partizanskim imenom Kajuh, se je rodil v Sostanju. Gimnazijo je obiskoval v Celju, ko so ga tam zaradi revolucionarne
dejavnosti izkljucili, je solanje nadaljeval v Mariboru. Jeseni 1941 se je v Ljubljani pridruzil OF in kmalu odsel v partizane na Stajersko.
Avgusta 1943 je postal vodja kulturniske skupine v 14. diviziji. Padel je januarja 1944 nad Belimi Vodami blizu rojstnega kraja, ko so
Nemci nenadoma napadli stabne enote.
Kajuh je zacel pesniti ze pred drugo svetovno vojno; izsel je iz poetike socialnega realizma, ki je pri njem med vojno, ko je pesnisko
dozorel, prerasla v revolucionarno poezijo. Kajuh je zmogel najpopolneje utelesiti ideal partizanske lirike, to pomeni, da je osebno,
individualno problematiko zdruzil s perspektivo in zahtevami revolucije. Nekatera njegova pesniska dela so uglasbena, ponarodela.
Ze leta 1941 je pripravljal zbirko Markacije, ki ni izsla, novembra 1943 pa je partizanska skarna natisnila zbirko Pesmi, edino, ki je mogla
iziti za njegovega zivljenja. V celoti je izslo njegovo delo 1949.
Delo: Bosa pojdiva (Kajuh)
To je 5. pesem iz cikla Ljubezenske. V tem ciklu je Kajuh najizraziteje spojil osebno ljubezen z moralno dolznostjo do ogrozene domovine,
s tem je nadaljevalec ideje Presernovega Sonetnega venca v novih zgodovinskih in socialnih razmerah.
59. Svetovna književnost po 2.svetovni vojni (družbeni in socialnozgodovinski okvir, literarne smeri in predstavniki):
V prvem obdobju po vojni, od leta 1945 do leta 1950, se je kazal vpliv sovjetskega socialnega realizma, vendar bolj v kritiki kot v literaturi
sami. Nastajala je tudi književnost po načelih graditeljskega aktivizma, vrsta pisateljev pa je nadaljevala izročilo socialnega realizma
tridesetih let.
V naslednjem desetletju, med letom 1950 in 1960, je opazen premik v intimizem, pojavlja se književnost eksistencializma, ob koncu
petdesetih let pa tudi domači mordenizem. Mordenizem doživi svoj razmah v desetletju od leta 1960 do leta 1970, v drugi polovici tega
obdobja pa nastopi tudi novi val domače avantgarde.
V desetletju od leta 1970 do leta 1980 se v književnosti nadaljujeta modernizem in avantgarda, ob njiju pa tudi različne oblike realizma; za
to obdobje je značilna izrazita stilna raznolikost.
Od leta 1980 do 1990 se namesto modernizma uveljavlja postmodernizem. Postmodernizem je umetnostna smer v drugi polovici 20.stoletja,
ki odklanja pretirani modernizem in avantgardizem.
Razvita je bila lirika, epika in dramatika. Predstavniki pa so bili: Matej Bor, Cene Vipotnik, Edvard Kocbek, Jože Udovič, Ivan Minati,
Lojze Kraker….
60. Camus: Tujec (filozofija absurda v književnosti):
Albert Camus je predstavnik francoske eksistencialistične književnosti. Rodil se je leta 1913 v Alžiriji. Študiral je filozofijo in književnosti.
Leta 1939 je odšel v Pariz in delal kot novinar. Med 2. svetovno vojno je sodeloval v odporniškem gibanju in pri časopisu Combat (Bitka).
Po vojni se je ukvarjal z gledališčem in založništvom. Leta 1957 je dobil Nobelovo nagrado. Umrl je v avtomobilski nesreči leta 1960.
Njegova najpomembnejša dela so:
novele: Tujec (1942), Kuga (1947), Padel (1956)
drame: Kaligula (1944), Nesporazum (1944)
esejistični knjigi: Sizifov mit (1942), Uporni človek (1952).
Eksistencializem je filozofski navk, ki govori, da bistvo človeka ni določeno v naprej z višjimi, božjimi in naravnimi zakoni. Človek je po
svojem bistvu svobodna "eksistenca", ki ni z ničimer določena v naprej. Svet se mu kaže kot nekaj nesmiselnega, brez višje vrednosti in
cilja. Čuti se osamljenega, "vr`enega" v svet, ki mu je tuj, kjer ga navdajata strah pred smrtjo in tesnoba pred lastno odgovornostjo. Ta navk
se je začel oblikovati že v 19. st. pri danskem mislecu Kierkegaardu, vendar je do prve eksistencialistične filozofije prišlo šele po letu 1920 z
Martinom Heideggerjem in Karlom Jaspersom v Nemčiji ter Jeanom Paulom Sartrom v Franciji.
Prvine eksistencializma spoznamo po temah absurdnosti, tesnobe, strahu pred smrtjo in po temi svobode in odgovornosti. Zlasti vojni
dogodki s svojimi velikimi preizkušnjami so postali hvaležna snov za eksistencialistične romane in drame.
Delo: Tujec
V središču romana Tujec je tema absurdnosti ali nesmisla, ki je eno glavnih občutij eksistencialističnega dojemanja sveta.
Glavna oseba v romanu Tujec je Meursault, ki je značilni "absurdni človek". Življenje doživlja kot nesmiselno. Posebnost Meursaulta je ta,
da se te absurdnosti jasno zaveda, medtem ko si jo drugi ljudje prikrivajo; v tem je njihova neiskrenost in tragičnost.
Potem ko v posebnem psihičnem stanju ubije Arabca, je obsojen na smrt. Svojemu prepričanju ostane zvest do konca. Še pred usmrtitvijo
zavrne duhovnika, ki ga skuša prepričati v tradicionalne vrednote in v Boga.
Meursault pripoveduje o svojih doživljanjih mehanično, kot jih je sprejemal, sledi toku zavesti, ne da bi hotel misli na slepo preoblikovati.
1. odlomek
Meursaultu umre mati. Pri tem Meursault ne pokaže nobenega žalovanja. Pokaže se Meursaultova "absurdnost". Šefa na primer prosi za 2
dni dopusta in upa, da mu ga ne bo odrekel, ker je k njemu prišel s takim opravičilom.
Meursault se odpravi v zavetišče za stare ljudi, kjer je živela njegova mati. Tam se pogovarja z ravnateljem. Ravnatelj mu pravi, da je bila
mati po njegovem mnenju bolj srečna v domu, kot bi bila pri njem doma. Meursault brez kakršne koli namere odgovori, da je bila res bolj
Slovenščina – Poklicna Matura 2003
Stran: 29

srečna, in mu pravi, da zadnje leto ni prišel k materi na obisk, ker bi mu obisk vzel celo nedeljo in tudi ker bi bil zelo velik napor, če bi kupil
vozovnico, šel na avtobus in se vozil 2 uri.
2. odlomek
Pogovor Meursaulta s spovednikom. Spovednik hoče, da bi se Meursault pred smrtjo spovedal, vendar mu ta odgovori, da ima še zelo malo
časa, preden ga bodo obglavili, in da nima časa za Boga. Spovednik ga vpraša, zakaj ga kliče gospod, ne pa oče. Ta pa mu odgovori, da zato,
ker ni njegov oče. Meursault ne priznava posmrtnega življenja, zato zavrača duhovnikovo pomoč. Meursault se po daljšem času zopet
spomni svoje matere. Njegova zadnja želja je bila, da bi bilo mnogo gledalcev na dan njegovega obglavljenja in da bi ga sprejeli s kriki
sovraštva.
61. Smeri v slovenski književnosti po 2.svetovni vojni, povezane s predvojno književnostjo:
- nastaja v sedanjem casu
- motive jemlje iz kulturnega, druzbenega in politicnega zivljenja
- faze:
1.) 1945 - 1950: socialisticni realizem govori o junaskem borcu, graditelju socializma.
Jezik in slog sta realisticna.
2.) Po letu 1950 se zacne intimizem. Ustvarjalce zanima mali clovek (mestni in kmecki). Z njim romanticno socustvuje in se ukvarja z
njegovo socialno problematiko. Pisci uporabljajo vedno bolj moderne oblike, prosti verz, moderni roman in novelo. Tudi jezik in slog
postajata moderna: Bor, Kosmac, Mihelic, Minatti, Menart, Pavcek, Zidar, Potrc,...
3.) Okrog 1960: Na pisce vpliva SARTRE eksistencializmom (eksistenca = obstoj): clovek je le tisto, kar naredi iz samega sebe. Zato je
clovekova odgovornost zelo velika. Pojavita se knjizevnost odtujenosti (pisejo avtorji, ki jih je oblikovala vojna, so crnogledi, osamljeni).
Jezik postaja vedno bolj abstrakten: Zajc, Strnisa, Taufar, Zupan,...
Dokoncen razpad besedila in kompozicije pa predstavlja modernizem.
4.) 1965 - 1975. Literarna avantgarda: literatura je del absurdnosti. V njej ni vnaprej dolocenega smisla. Gre za svobodno igro s pomeni in
besedami: Salamun, Zagoricnik, Seligo, Jesih...
5.) Postmodernizem: ponovno se vzpostavijo trdnejse oblike, ki jih tako kot motive in teme jemlje iz literarne tradicije.
Po 2. svetovni vojni je nekaj casa se prevladovalo narodno osvobodilno pesnistvo. Pesniski jezik je bil preprost in jasen, slog realisticen. Po
letu 1950 pa govorimo o treh povojnih generacijah:
1.) 1948 - 1958. Razdelimo jo v 2 skupini:
a) Prevladujeta intimizem in subjektivizem. Pesniki pisejo osebno izpovedno poezijo o dozivetjih mladih v novem casu. Slog je vecinoma se
tradicionalen. Leta 1953 izidejo Pesmi stirih (Zlobec, Menart, Kovic, Pavcek). Poleg teh stirih pa v to skupino spadata se Minatti in Krakar.
b) L. 1958 izide Zajceva zbirka Pozgana trava. S tem se zacne poezija nasprotij. Odnos pesnikov do sveta je napet. Vladajo obup, absurd,
blizajo se eksistencializmu. Nov pesniski jezik noce biti niti lep niti logicen niti razumljiv.
Avtorji: Zajc, Strnisa, Taufer, ...
2.) Leta 1966 izide Salamunova zbirka Poker. Poezija postane breznamenska igra. Avtorji te generacije so zelo razlicni: Makarovic,
Grafenauer, Salamun,...
3.) Ustvarjajo pesniki s povsem razlicnimi slogi: Milan Jasih, Ivo Svetina, Milan Dekleva, Denis Ponis,...
62. Menart: Croquis (intimizem v povojni poeziji, analiziraj jezik in stil):
Janez Menart se je rodil 1929 v Mariboru. Po gimnaziji je študiral na filozofski fakulteti v Ljubljani (slavistika, primerjalna književnost).
Sprva je bil zaposlen pri Triglav filmu, nato pri RTV Ljubljana in do upokojitve pri Mladinski knjigi v Ljubljani. Leta 1979 je prejel
Prešernovo nagrado.
Delo: Croquis - skica (Janez Menart)
Kratka obnova: pisatelj sedi v kavarni za marmornato mizo, katera je zelo mrzla. Poleg tega pa pije konjak. Ko se mu le ta po pomoti polije,
in kozarec ni vec poln, zacne s prstom risati po mizi. Luzica politega konjaka mu sluzi kot paleta, njegov prst pa mu sluzi kot copic. Na
marmornato mizo nariše hišo, do katere vodi stezica, poleg pa je se lepo dekle ki polezava v travi. Njegove sanje pa se razblinijo v trenutku,
ko pride natakar, pobriše njegovo mizo, ter s tem unici njegovo sliko. Na koncu pa jezen zaklice za natakarjem naj mu prinese še en kozarec
konjaka.
• Pesem Croquis je izšla v zbirki Casopisni stihi
• Sporocilo je, da je treba v zivljenju vztrajati
• Sestavljena je iz štirivrsticnic
• Rima je ABBA - oklepajoca
• Risba je simbol odtujenosti
• Slog je nemoderen
• Pesem je preprosta
• Gre za realisticno slikanje sveta
63. Pavček: Še enkrat glagoli (bivanjska tematika v pesmi, analiziraj jezik in slog):
Tone Pavcek se je rodil v Sv. Juriju pri Novem Mestu. Po gimnaziji je v Ljubljani studiral pravo. Sprva je bil novinar pri Ljudski pravici,
nato pri RTV Ljubljana, nekaj casa vodja Mladinskega gledalisca v Ljubljani, do upokojitve pa je bil urednik pri Cankarjevi zalozbi v
Ljubljani. Leta 1984 je prejel Presernovo nagrado.
Delo: Se enkrat glagoli (Tone Pavcek)
Pesem se enkrat glagoli je izsla prvic v zbirki Dediscina in je odziv oziroma vibracija na pesnikovo starejso pesem Glagoli (izsla je v zbirki
Ujeti ocean). Starejsa pesem je krajsa, saj ima le 3 kitice, medtem ko ima novejsa kar 6 kitic. Obe pesmi imata podoben, zasekan ritem in
izpeljane rime. Zanimiva je seveda uporaba glagolov (nedlolocnikov) v obeh pesmih. V prvi so izstopajoci: misliti, rusiti, rasti, biti, ljubiti,
plavati. V drugi pa: stati, molcati, jokati, dajati, znati, spati. Nedvomno prevladuje v prvi aktivisticna, v drugi pa pasivisticna naravnanost.
64. Kovič: Južni otok (iskanje idealitete, oblika pesmi):
Rodil se je 1931 v Mariboru. Gimnazijo je obiskoval v Mariboru, v Ljubljani pa je na filozofski fakulteti diplomiral iz primerjalne
knjizevnosti. Nekaj casa je bil novinar, do upokojitve pa je bil urednik pri DZS-ju v Ljubljani. Leta 1978 je prejel Presernovo nagrado.
Delo: motivika resignacije, obupa nad vsakdanjostjo, izpoveduje se preko podob in simbolov. V obliki uporablja tradicionalne kitice s
sposcenim ritmom in prostim verzom.
Slovenščina – Poklicna Matura 2003
Stran: 30

Zbirke: Pesmi stirih - 1953, Prezgodnji dan - 1956, Korenine vetra - 1961, Ogenj voda - 1965, Labrador - 1976, Sibirski ciklus in druge
pesmi raznih let . 1992, roman Ne bog ne zival,... Novele: Iskanje Katarine, dela za otroke: Franca izpod klanca, Macek Muri, Moj prijatelj
Piki Jakob,...
Delo: Juzni otok (Kajetan Kovic)
Pesem Juzni otok je prvic izsla v zbirki Labrador. Izraza poudarjeno tezenje po utopiji ali idealiteti (utopije so veckrat postavljene na otoke)
oziroma izraza nihanje med upom, da Juzni otok JE, in strahom, da ga NI. Oblikovno je pesem tradicionalna. Vsebuje pet stirivrsticnic.
Rima je ABBA.
65. Zajc: Črni deček (razloži absurd v sodobni poeziji, verz):
Dane Zajc se je rodil v Zgornji Javorsici pri Moravcah. Gimnazijo je koncal v Ljubljani. Delal je kot knjiznicar v ljubljanski Pionirski
knjiznici. Leta 1981 je prejel Presernovo nagrado.
Prezivel je grozote 2. svetovne vojne. Izobrazevanje je koncal kot gimnazijski maturant.
Delo: Je nas najcistejsi pesnik groze in obupa, trpljenja , absurda in smrti. V pesmih se pojavljajo podobe iz njegove mladosti, zlasti tragicni
dogodki iz casa 2. svetovne vojne. Uporablja tudi podobe zivali in mitov. Prav tako opisuje tok podzavesti. Njegovi verzi so svobodni, slog
je velikokrat preroški.. Prav tako je iz biblije prevzel paralelizem clenov.
Zbirke: Pozgana trava -1958, Jezik in zemlja - 1961, Ubijalci kac - 1968.
Bil je tudi mladinski pesnik (Mlada Breda).
Delo: Crni decek (Dane Zajc)
Pesem je izsla v zbirki Jezik iz zemlje (1961). Prikazuje (osamljenega) cloveka v primezu unicevalne narave (npr. zlobno sonce, ledene
zvezde) in druzbe (starci). Zemljepisno in idejno se ta pesem stika z 2. Presernovim sonetom nesrece (Popotnik pride v Afrike puscave),
sicer pa je presernovska tudi izrazita razpetost eksistence med upom in strahom (Ptice, ki vzlete., Ptice, ki razpadejo.).
Glavna tema je bivanjska stiska: osamljenost, odtujenost, nesmisel bivanja, unicevalnost narave,... V pesmi se prepleta strah pred unicenjem
in up v boljse zivljenje. Pomembno je, da vztrajas, ceprav brezupno. Pesem je izrazit primer romanticne in eksistencialisticne (bivanjske)
volje do bivanja. Jezik in slog v pesmi sta pomembna simbola.
Decek in ptice: decek z narocjem polnih ptic je pesnik, ki mora peti. Ptice pa predstavljajo njegovo upanje in sanje. Slog je
ekspresionisticen.
Zunanja in notranja zgradba: pesem je sestavljena iz 8-ih razlicno dolgih kitic. Rime ni, verz je svoboden.
Svoboden verz se priblizuje prozi, pa vendar je pesem se vedno razclenjena na verze.
Paralelizem clenov: uporabljajo ga za doseganje ritma.
66. Strniša: Večerna pravljica (groteskne prvine v pesmi):
Leta 1986 je prejel Presernovo nagrado. Po vojni je bil v zaporu skupaj z druzino. Nato studiral germanistiko in delal kot svobodni
knjizevnik. Bil je velik poznavatelj likovne umetnosti in cudak.
Delo: gojil je stroge pesniske oblike. Njegove pesmi so najveckrat v obliki treh stirivrsticnic. Svet je zanj temen in skrivnosten, clovekova
podzavest pa je grozna. Njegov slog je preprost z izjemnimi podobami.
Zbirke: Mozaiki (1959), Odisej (1963), Zvezde (1965), drama Samorog (1967), Ljudezerci (1972), Drijada (1976).
Zavracal je ekspresionizem in eksperimentiranje! Blizja sta mu bila impresionizem in simbolizem (Muren). V pesmih prepleta razum in
fantazijo. Poudarja mracne strani clovekove narave. Je custveno zadrzan.
Delo: Vecerna pravljica (Strnisa)
Oblika: tri stirivrsticnice. Rime ni. Naslov je v nasprotju z vsebino. Verz se priblizuje prozi. Veliko je grotesknih prvin: predmeti iz realnega
sveta, ki so prikazani na samosvoj nacin s pretiravanji in popaceno. Tematika je bivanjska: groza bivanja sredi sovraznega sveta. Ljudje so
predstavljeni kot misi, ki spijo v nizkih jamah svojih sob, z njimi pa se igrajo velike macke sanj!
67. Makarovič: Zelenij Jurij (aktualizacija ljudske motivike):
Svetlana Makarovic se je rodila v Mariboru. Gimnazijo in AGRFT je koncala v Ljubljani. Sprva je bila poklicna igralka, kmalu pa je postala
in ostala svobodna umetnica.
Makaroviceva je bil vidna sodobna pesnica. Podobno kot Strnisa je bila povezana z mitskim svetom, a za razliko od njega predvsem s
slovenskim izrocilom. Njeno pesnistvo je oblikovno blize tradiciji kot avantgardi; a z izrazitim sodobnim cutenjem sveta. V pesmih
vecinoma prevladuje mracno, baladno vzdusje, o cemer pricajo tudi naslovi zbirk.
Zbirke: Somrak (1964), Kresna noc (1968), Volcje jagode (1972), Srcevec (1973), Pelin zena (1974), izbor Izstevanja (1977), Sosed gora
(1980), Pesmi o Sloveniji za tuje in domace goste (1984), Krizantema na klavirju:sansonska besedila..(1990), Tisti cas (1993).
Makaroviceva je bila tudi pomembna ustvarjalka mladinske knjizevnosti (lirika, pripovedna proza, dramatika). Veckrat je nastopala (sama
ali s sodelavci) na glasbeno-gledaliskih prireditvah.
68. Šalamun: Maline so (modernizem v pesmi, pesniški jezik):
Tomaz Salamun se je rodil v Zagrebu. Gimnazijo je koncal v Kopru, v Ljubljani pa diplomiral iz umetnostne zgodovine na filozofski
fakulteti. V glavnem zivi vseskozi kot svobodni knjizevnik.
Leta 1999 je postal Presernov nagrajenec in je predstavnik avantgarde v 60-ih letih. Zaradi priredbe Dume (hodil po zemlji sem nasi in dobil
sem cir na zelodcu) je moral leta 1964 za nekaj casa v zapor. Prelomnico v sodobni slov. poeziji predstavlja njegova zbirka Poker, 1966, v
kateri popolnoma prekine s tradicionalno poezijo, ukine visji namen pesnistva in sprejema poezijo kot igro. Uporablja svobodni verz in zelo
svobodno domisljijo pri asociacijah. Naslov zbirke je Poker in nam govori o tem, da je poezija igra, ki ne uposteva pravopisa. Eden od
ciklov v zbirki je cikel 7-ih pesmi z naslovom Stvari.
Modernizem: snov poezije v modernizmu je tok zavesti - opis psiholoske vsebine clovekove zavesti brez olepsav.
Skrajni modernizem: predstavlja popolno brezoblicnost oblike
Ludizem: (lat. ludum = igra) umetnost je cista igra pri kateri je vsako smiselno sporocilo breme.
Ludizem se od tradicionalne umetnosti razlikuje v tem, da izključuje idejno sporočilo, ker kot avantgardna smer ne priznava ustaljenih enot.
Osredni motiv predstavlja naravnot šokantno novost v poeziji, saj je v primerjavi s tradicionalnimi motivi globljih bivanjskih spoznanj in
občutij banalno vsakdanji. Čeprav je v njem opazna nekaka časovna logika, pa v kombinaciji z drugimi, stranskimi motivi tvori nekako
momtažo nasprotij in nesmiselnih zvez. Nerazumno montažo je pesnik ustvaril s svobodno igro besed brez poetične norme.
Slovenščina – Poklicna Matura 2003
Stran: 31

69. Pripovedništvo po 2.svetovni vojni na Slovenskem (motivno-tematske in slogovne prvine):
Ustvarjajo jo ustvarjalci iz vec razlicnih obdobij, zato vladata velika vsebinska in oblikovna raznolikost. Kmalu po vojni zacenjajo opisovati
malega mestnega cloveka, njegovo notranje dozivljanje, nesoglasja s samim seboj in z birokratizirano druzbo.
Smeri:
- socialni realizem
- eksistencializem: svet je nekaj absurdnega, zato clovek ves cas obcuti strah, tesnobo in obup.
- modernizem: uvaja nove oblike in slog. Ne pozna vec kronoloske zaporednosti, ampak gre za asociativno pripoved, ki ustvarja mozaicno
zgradbo.
- postmodernizem: se vraca nazaj k tradiciji
Generacije:
- Predvojna: Misko Kranjec, Ciril Kosmac, Ivan Potrc, Vitomir Zupan,...
- Prvi povojni rod: Beno Zupancic, Borut Pahor, Alojz Rebula, Lojze Kovacic, Dominik Smole, Pavle Zidar,...
- Drugi povojni rod: Rudi Seligo, Dusan Snoj, Florijan Lipus,...
- Tretji povojni rod: Drago Jancar, Dimitrij Rupel,...
Delitev po snoveh, motivih in temah:
- NOB (narodno osvobodilna borba)
- POVOJNI CAS S POMEMBNIMI DRUZBENIMI PRELOMNICAMI IN SOCIALNIMI PROBLEMI
- SOCIALNO ZIVLJENJE
- ZGODOVINA
70. Zupan: Menuet na kitaro (vojni roman, modernistični pripovedni postopki):
Vitomil Zupan se je rodil 1914 v Ljubljani. Tu je koncal gimnazijo, nato pa do 2. svetovne vojne razgibano zivel v domovini in tujini. Med
2. svetovno vojno bil v partizanih, po vojni pa je delal na radiu Ljubljana, v letih 1948 - 1955 pa je bil zaprt. Koncal je studij na gradbeni
fakulteti v Ljubljani, a zivel vseskozi kot svobodni knjizevnik. Umrl je 1987 v Ljubljani. Presernovo nagrado je prejel leta 1947 in 1984.
Zupan je eden najboljsih slovenskih pisateljev po 2. svetovni vojni. Bil je zelo vsestranski in se je loteval domala vseh literarnih zvrsti. Tudi
stilno je njegov literarni svet raznolik - sega od preskusenih potez realizma do sirokega razpona modernizma. Pisati je zacel ze pred 2.
svetovno vojno, knjizne objave pa dozivel sele po njej. Pomembna usoda stevilnih njegovih del je v tem, da so izsla dolgo po nastanku, celo
po vec desetletjih.
Pripovedna proza: novela Andante patetico (1947), roman Vrata iz meglenega mesta (1968), novele Soncne lise (1969), roman Potovanje na
konec pomladi (1972), roman Klemen (1974), roman Manuet za kitaro (na petindvajset strelov) (1975), roman Zasledovalec samega sebe
(1975), roman Duh po cloveku (1976), roman Mrtva mlaka (1976), roman Igra s hudicevim repom (1978), roman Komedija cloveskega tkiva
(1980), roman Levitan (1982), novele Gora brez Prometeja (1983), roman Clovek letnih casov (1987), nedokoncani roman Apokalipsa
vsakdanjosti (1988).
Dramatika: Punt - Tri zaostale ure (1945), Rojstvo v nevihti (1945), Stvar Jurija Trajbasa (1947), Aleksander praznih rok (1960 - 1962);
Ladja brez imena (1972), Bele rakete letijo na Amsterdam (1973), Zapiski o sistemu (1975).
Omeniti kaze se mladinsko povest Potovanje v tisocera mesta (1956), pesnisko zbirko Polnocno vino (1973) in esejisticno knjigo Sholion
(1973). Veliko je pisal tudi za radio, televizijo in film.
Delo: Manuet za kitaro (na petindvajset strelov) (Vitomil Zupan)
Delo izslo leta 1975. Po njem je posnet film Nasvidenje v naslednji vojni. Gre za avtobiografski roman z vojno tematiko. Je dvoplasten
roman, pri katerem se vojni dogodki (odhod Berka v partizane in njegovo bojevanje) prepletajo z dopustovanjem pripovedovalca v Spaniji,
kjer sreca nekdanjega nemskega oficirja Bitterja. Tudi v tem romanu so partizani zelo realno, partizan Berk jemlje bojevanje skorajda kot
avanturo in predvsem kot izziv.
Roman je sestavljen iz 8-ih poglavij, na zacetku vsakega so misli znanih knjizevnikov.
Notranja zgradba: pripovedni okvir - potepanje po Spaniji (to je sinteticna zgradba)
Vlozna zgodba: je zapis dogodkov 2. svetovne vojne, srecen z zenskami in zapis o prijateljevanju z Antonom. Pripoved je prvoosebna.
Berk: je netipicen partizan, intelektualec, velik skeptik, spolno zelo privlacen, sportnik in vodja.
Bitter: med vojno oficir proti partizanom, opravicuje se, da je le izpolnjeval ukaze.
VOJNI ROMAN: je tisti, ki literarno predstavi vojno, njene vzroke in posledice.
PRVOOSEBNI PRIPOVEDOVALEC: zgodbo pripoveduje avtor sam.
71. Zidar: Sveti Pavel (družbenokritični realizem v romanu, jezik in slog romana):
Ah, končno, pa smo dočakali. Poslednje čtivo. S Svetim Pavlom zaključujem svoj življenjski opus dvaintridesetih čtiv, ki sem jih štiri leta
vztrajno nosil v jeseniško stavbo učenosti.
Roman je sestavljen iz šestih samostojno naslovljenih poglavij: Mir, Žetev, Črni veter, Sveti Pavel, To in še pismo ter Lov. Potek glavnega
dogajanja je zgoščen na začetku in na koncu romana.
Zgodba se plete okrog bratov Frenka in Žana Debevca, veteranoma vojnega časa. Med njimi obstaja le ena razlika: Žan je imel srečo pri
odločitvi, na katero stran naj se postavi. Izbral je partizane. Frenk, katerega sreča se je odločila, da mu bo lagala, pa je pristal pri
belogardistih. Usodna napaka. Tako si je mislila tudi zmagovalna rdeča oblast in sklenila, da ga bo preganjala.
Brata se vendarle pobotata in Žan za nekaj časa skrije Frenka. Hkrati neha hoditi na seje komunistične partije, zaradi česar kmalu prevzame
vlogo osumljeneca številka ena za skrivanje izdajalca. Njegovo obračanje na bratovo stran ima več razlogov. Prvi je v njegovi instiktivni
človečnosti, ko se odpira bratovemu trpljenju in njegovi stiski. Drugi razlog je v razočaranosti nad razvojem povojnih dogodkov, ko ni več
razumevanja med partizani in kmeti, temveč oblast nastopa s silo in ima do kmetov velikanske zahteve, prisvaja si sadove njihovega dela v
imenu obnove in razredne politike. Na Žana pa vpliva tudi njegova žena, ki ga nenehno odganja od aktivizma.
Partija je kmalu prikazana v pravi luči. Njihov program je le pretveza za načrtno izmozgavanje kmeta. Njihova temeljitost pri tem je kar
malce groteskna. Zdi se, da so za kmeta najslabši časi šele prišli, nemara celo slabši od vojnih.
Roman je dobil naslov po šestem poglavju. Hkrati je to ime zvonika, v katerem se Frenk skrije, ter simbol trpljenja. Človek navsezadnje
lahko zbeži od družbe in njene kazni, ne more pa ubežati lastnemu občutku krivde, ki ga razjeda. Je kot črviv upornik, v katerega je pravkar
zarezal že triindevetdeseto zarezo. Na podoben način krivda reže vanj svoje zareze. Njegov propad je le še vprašanje časa.
To se zgodi na koncu romana. Zanimiv je prizor, ko ga odpeljejo vklenjenega in visi v zraku krivda izdajalca pomešana s krivdo izdajalcev
izdajalca.
Slovenščina – Poklicna Matura 2003
Stran: 32

72. Dramatika po 2.svetovni vojni na Slovenskem (moderna, tematska in dramaturška iskanja):
73. Jovanovič: Generacije (moderna slovenska satira):
V realističnem prikazu vsakdanjega življenja srednjega sloja je mogoče razbrati stališče ustvarjalca, da vloga gledališke umetnosti ni
idealiziranje in osmišlanje, ampak odkrivanje sveta-takšnega, kakršen je. Tega vseta ni mogoče zanikati, mogoče pa ga je prikazovati s
številnimi vzorci in drobci življenja. Ljudje živijo zaprti v zasebni krog, v njihovem preprostem življenju ni bitke za obstoj ne tragičnega
spora v imenu velikih idej. Njihove skrbi so majhne, majhni pa so tudi užitki in zadovoljstva.
Jovanovičeva gledališka igra torej sveta in resničnosti ne vrednoti, ampak ju samo prikazuje.
74. Jančar: Veliki briljantni valček (moderna groteskna drama):
ZNAČILNOSTI JANČARJEVE DRAMATIKE : Posega v področje družbene problematike in izhaja iz optike posameznika. Gre za večni
posameznikov boj z oblastjo, družbenimi strukturami. V Valčku je politčna drama samo izhodišče, iz katerega prehaja v skrajno grotesko, ki
se mestoma približuje absurdni dramatiki Ionesca.
Temeljni problemski sklopi so disidentstvo (odpadništvo), konflikt posameznika z družbo in pa usoda.
TEMATIKA IN MOTIVI : Tematika je podobna kot pri disidentu Arnožu. Giblje se znotraj socialističnega totalitarizma polpreteklosti, pa
do fašizma in novega totalitarizmarazpadajočih post-komunističnih imperijev.
Imamo motiv upornega intelektualca. Simon je edini, ki bi lahko bil svoboden, a ga zavod ‘Svoboda ossvobaja’ osvobodi do norosti.
Dokaza za simonovo norost sta banalna, kot vsi dokazi v tovrstnih Kafkovskih institucijah.
Chopen je istega leta kot Grohojevski emigriral s poljske.
ZUNANJA ZGRADBA : Na videz je klasična, tridejanska. Imamo enotnost kraja in dogajanja. Podobna je filmski zgradbi, saj se prizori
gibljejo v vrtoglavem zaporedju.
Podobnost z filmom Let nad kukavičjim gnezdom.
NOTRANJA ZGRADBA : Razvoj posameznih junakov je v veliki meri zasnovan že na začetku. To, kar se dogaja je samo potrditev misli,
da so vsi notri (V). Zgodba junakov ni več odvisna od njihove volje in moči (klasična dramska struktura) temveč je nekaj, kar je zapisano
stanju sveta, ki mu pripadajo.
Razvoj junakov je prikazan na način fragmentalnosti, podoben filmski montaži.
Notranji ritem je neenakomeren, zgoščen in upočaščen.
Tako na prvi pogled klasična struktura prehaja v kompleksno in metaforično večplastno literarno umetnino.
STRUKTURNA IZDELAVA VALČKA : V delu se prepletajo zgodbe treh protagonistov.
Simon Veber je nasilno spremenjen v poljskega vstajnika, na kar odločno vpliva doktorjev način identifikacije s spornimi dokazi, katere
Volodja v svoji mamični naravi preinterpretira in s tem sproži plaz usodnih dejanj.
Volodja je preprost neizobražen človek, ki ga žene mamična volja do moči in dokazovanje pred drugimi. V sebi ima potrebo uzakonitve
sveta, za katerega je po njegovem mnenju bistven kaos.
Doktor je oportunist in cinik, ki je že ydavnaj pozabil da vsak sam odgovarja za svoja dejanja. Raje se je odločil za onemogočanje svobode
drugih, kot za lastno svobodo.
Simonu ostaja razpadajoč duh v razpadajočem telesu. Ostaja zaprtv zavodu, ki ‘osvobaja’ tako, da posamezniku ne da niti dihati. V tem
svetu je sintagma ‘Svoboda osvobaja’ vsaj tako strašna kakor nacistična ‘delo osvobaja’.
Slovenščina – Poklicna Matura 2003
Stran: 33