Poklicna matura 2003 – Slovenščina

69. Pripovedništvo po 2.svetovni vojni na Slovenskem (motivno-tematske in slogovne prvine):
Ustvarjajo jo ustvarjalci iz vec razlicnih obdobij, zato vladata velika vsebinska in oblikovna raznolikost. Kmalu po vojni zacenjajo opisovati
malega mestnega cloveka, njegovo notranje dozivljanje, nesoglasja s samim seboj in z birokratizirano druzbo.
Smeri:
- socialni realizem
- eksistencializem: svet je nekaj absurdnega, zato clovek ves cas obcuti strah, tesnobo in obup.
- modernizem: uvaja nove oblike in slog. Ne pozna vec kronoloske zaporednosti, ampak gre za asociativno pripoved, ki ustvarja mozaicno
zgradbo.
- postmodernizem: se vraca nazaj k tradiciji
Generacije:
- Predvojna: Misko Kranjec, Ciril Kosmac, Ivan Potrc, Vitomir Zupan,...
- Prvi povojni rod: Beno Zupancic, Borut Pahor, Alojz Rebula, Lojze Kovacic, Dominik Smole, Pavle Zidar,...
- Drugi povojni rod: Rudi Seligo, Dusan Snoj, Florijan Lipus,...
- Tretji povojni rod: Drago Jancar, Dimitrij Rupel,...
Delitev po snoveh, motivih in temah:
- NOB (narodno osvobodilna borba)
- POVOJNI CAS S POMEMBNIMI DRUZBENIMI PRELOMNICAMI IN SOCIALNIMI PROBLEMI
- SOCIALNO ZIVLJENJE
- ZGODOVINA
70. Zupan: Menuet na kitaro (vojni roman, modernistični pripovedni postopki):
Vitomil Zupan se je rodil 1914 v Ljubljani. Tu je koncal gimnazijo, nato pa do 2. svetovne vojne razgibano zivel v domovini in tujini. Med
2. svetovno vojno bil v partizanih, po vojni pa je delal na radiu Ljubljana, v letih 1948 - 1955 pa je bil zaprt. Koncal je studij na gradbeni
fakulteti v Ljubljani, a zivel vseskozi kot svobodni knjizevnik. Umrl je 1987 v Ljubljani. Presernovo nagrado je prejel leta 1947 in 1984.
Zupan je eden najboljsih slovenskih pisateljev po 2. svetovni vojni. Bil je zelo vsestranski in se je loteval domala vseh literarnih zvrsti. Tudi
stilno je njegov literarni svet raznolik - sega od preskusenih potez realizma do sirokega razpona modernizma. Pisati je zacel ze pred 2.
svetovno vojno, knjizne objave pa dozivel sele po njej. Pomembna usoda stevilnih njegovih del je v tem, da so izsla dolgo po nastanku, celo
po vec desetletjih.
Pripovedna proza: novela Andante patetico (1947), roman Vrata iz meglenega mesta (1968), novele Soncne lise (1969), roman Potovanje na
konec pomladi (1972), roman Klemen (1974), roman Manuet za kitaro (na petindvajset strelov) (1975), roman Zasledovalec samega sebe
(1975), roman Duh po cloveku (1976), roman Mrtva mlaka (1976), roman Igra s hudicevim repom (1978), roman Komedija cloveskega tkiva
(1980), roman Levitan (1982), novele Gora brez Prometeja (1983), roman Clovek letnih casov (1987), nedokoncani roman Apokalipsa
vsakdanjosti (1988).
Dramatika: Punt - Tri zaostale ure (1945), Rojstvo v nevihti (1945), Stvar Jurija Trajbasa (1947), Aleksander praznih rok (1960 - 1962);
Ladja brez imena (1972), Bele rakete letijo na Amsterdam (1973), Zapiski o sistemu (1975).
Omeniti kaze se mladinsko povest Potovanje v tisocera mesta (1956), pesnisko zbirko Polnocno vino (1973) in esejisticno knjigo Sholion
(1973). Veliko je pisal tudi za radio, televizijo in film.
Delo: Manuet za kitaro (na petindvajset strelov) (Vitomil Zupan)
Delo izslo leta 1975. Po njem je posnet film Nasvidenje v naslednji vojni. Gre za avtobiografski roman z vojno tematiko. Je dvoplasten
roman, pri katerem se vojni dogodki (odhod Berka v partizane in njegovo bojevanje) prepletajo z dopustovanjem pripovedovalca v Spaniji,
kjer sreca nekdanjega nemskega oficirja Bitterja. Tudi v tem romanu so partizani zelo realno, partizan Berk jemlje bojevanje skorajda kot
avanturo in predvsem kot izziv.
Roman je sestavljen iz 8-ih poglavij, na zacetku vsakega so misli znanih knjizevnikov.
Notranja zgradba: pripovedni okvir - potepanje po Spaniji (to je sinteticna zgradba)
Vlozna zgodba: je zapis dogodkov 2. svetovne vojne, srecen z zenskami in zapis o prijateljevanju z Antonom. Pripoved je prvoosebna.
Berk: je netipicen partizan, intelektualec, velik skeptik, spolno zelo privlacen, sportnik in vodja.
Bitter: med vojno oficir proti partizanom, opravicuje se, da je le izpolnjeval ukaze.
VOJNI ROMAN: je tisti, ki literarno predstavi vojno, njene vzroke in posledice.
PRVOOSEBNI PRIPOVEDOVALEC: zgodbo pripoveduje avtor sam.
71. Zidar: Sveti Pavel (družbenokritični realizem v romanu, jezik in slog romana):
Ah, končno, pa smo dočakali. Poslednje čtivo. S Svetim Pavlom zaključujem svoj življenjski opus dvaintridesetih čtiv, ki sem jih štiri leta
vztrajno nosil v jeseniško stavbo učenosti.
Roman je sestavljen iz šestih samostojno naslovljenih poglavij: Mir, Žetev, Črni veter, Sveti Pavel, To in še pismo ter Lov. Potek glavnega
dogajanja je zgoščen na začetku in na koncu romana.
Zgodba se plete okrog bratov Frenka in Žana Debevca, veteranoma vojnega časa. Med njimi obstaja le ena razlika: Žan je imel srečo pri
odločitvi, na katero stran naj se postavi. Izbral je partizane. Frenk, katerega sreča se je odločila, da mu bo lagala, pa je pristal pri
belogardistih. Usodna napaka. Tako si je mislila tudi zmagovalna rdeča oblast in sklenila, da ga bo preganjala.
Brata se vendarle pobotata in Žan za nekaj časa skrije Frenka. Hkrati neha hoditi na seje komunistične partije, zaradi česar kmalu prevzame
vlogo osumljeneca številka ena za skrivanje izdajalca. Njegovo obračanje na bratovo stran ima več razlogov. Prvi je v njegovi instiktivni
človečnosti, ko se odpira bratovemu trpljenju in njegovi stiski. Drugi razlog je v razočaranosti nad razvojem povojnih dogodkov, ko ni več
razumevanja med partizani in kmeti, temveč oblast nastopa s silo in ima do kmetov velikanske zahteve, prisvaja si sadove njihovega dela v
imenu obnove in razredne politike. Na Žana pa vpliva tudi njegova žena, ki ga nenehno odganja od aktivizma.
Partija je kmalu prikazana v pravi luči. Njihov program je le pretveza za načrtno izmozgavanje kmeta. Njihova temeljitost pri tem je kar
malce groteskna. Zdi se, da so za kmeta najslabši časi šele prišli, nemara celo slabši od vojnih.
Roman je dobil naslov po šestem poglavju. Hkrati je to ime zvonika, v katerem se Frenk skrije, ter simbol trpljenja. Človek navsezadnje
lahko zbeži od družbe in njene kazni, ne more pa ubežati lastnemu občutku krivde, ki ga razjeda. Je kot črviv upornik, v katerega je pravkar
zarezal že triindevetdeseto zarezo. Na podoben način krivda reže vanj svoje zareze. Njegov propad je le še vprašanje časa.
To se zgodi na koncu romana. Zanimiv je prizor, ko ga odpeljejo vklenjenega in visi v zraku krivda izdajalca pomešana s krivdo izdajalcev
izdajalca.
Slovenščina – Poklicna Matura 2003
Stran: 32