Poklicna matura 2003 – Slovenščina

Delo: Jevgenij Onjegin (Puskin)
Znacilnosti: kitice so 14 - vrsticnice, sestavljene iz 4 podkitic ABAB (prestopna), CCDD (zaporedna), EFFE (oklepajoca).
Puškin je zelo veliko uporabljal verzne prestope, saj je s tem dosegel boljšo razgibanost besedila. To delo je sestavljeno iz 8 poglavij. Sam
roman, brez opomb, pa je neberljiv.
Tatjanino pismo je najlepše ljubezensko pismo na svetu.
Zgodba se dogaja v plemiski druzbi v 20 letih 19. stoletja. V satiricnih barvah Puskin naslika prazno zivljenje mestnega plemstva, s
simpatijo pa rise zivljenje podezelskega plemstva, ki je povezano z ljudstvom. Glavna oseba je Jevgenij Onjegin, to je plemic, ki je pod
vodstvom francoskih uciteljev dobil nekaj osnovnega znanja, nauci se francoscine in uglajenega vedenja. S 16 leti je zacel zahajati v svet
odraslih. Njegovo zivljenje so bile zabave, obiskovanje gledalisca, prebiranje romanov. Po 8 letih takega zivljenja se ga navelica, pretrga
stike s to druzbo. Sklenil je,da bo delal kaj koristnega in se loti najprej pisanja, vendar brez uspeha, nato branja in ugotovi, da je v knjigah
laz. Zaradi prevzema dediscine je moral oditi na kmete in tam hoce izvseti reeforme v prid podloznikom, s tem se zameri sosednjim
grascakom. Na dezeli spozna Lenjskega in Tatjano, vendar med njima pride do prepira in ta prepir povzroci, dvoboj med njima, v katerm je
Lenjski ubit. To kaze, da je bil Onjegin notranje neurejen, da na eni starni prezira to druzbo, na drugi pa se je podrejal njenemu mnenju in
normam, ceprav za ceno prijatelja. Enako neurejenost kaze tudi v odnosu do Tatjane. To je podezeljska plemkinja, ki je zrasla v vaski
samoti, v patriarhalnih razmerah. Nanjo je vplivalo zivljenje vasi, do tlacanov je imela zelo socuten odnos, vsrkavala je vase ljudsko
pesnistvo in pa lepoto narave; brala pa je tudi stevilne francoske ljubezenske romane, ki so povelicevali svobodne odlocitve v ljubezni in
pod njihovim vplivom je napisala Onjeginu pismo, v katerem mu izpove ljubezen. S tem je prekrsila pravila plemiske druzbe; Onjegin pa ji
v odgovoru pove, da svojega zivljenja ne namerava omejevati na druzinski krog, da ima v zivljenju visje cilje in da ni zmozen trajnega
ljubezenskega custva. Tatjana po tem globoko skrije svoja custva. Pozneje pa se srecata v prestolnici, ko je Tatjana omozena. Sedaj pa se
Onjegin zaljubi vanjo, ji neprestano sledi in ji napise ljubezensko pismo, vendar pa Tatjana odgovori, da bo ostala zvesta svojemu mozu in
tako vidimo, da je njen odnos so zivljenja resen, odgovoren, da je v njej tudi zavest, da se je treba odpovedati in tako Puskin s podobo
Tatjane ustvaril eno najlepsih podob v literaturni nasploh. Onjegin je prvi v dolgi vrsti tako imenovanih —odvecnih ljudi v ruski
knjizevnosti 19. stoletja, odvecnih zato, ker z vsemi svojimi talenti v zatohlih razmerah ruskega druzbenega zivljenja niso imeli kaj poceti.
16. Romantika na Slovenskem: značilnost obdobja, splošni in kulturnozgodovinski okvir; predstavniki kulturnega življenja; pesništvo:
Pri nas oznacujemo ta cas od 1809 (izid Kopitarjeve slovnice, francoska zasedba Ilirskih provinc) pa do leta 1848 (marcna revolucija). Leta
1809 je prisel vecji del Slovenije pod Francijo in ta cas je premaknil nase razmere, ki jih potem ni mogel zbrisati pritisk avstroogrske
reakcije, ki je trajal do 1848. Avstrijci so morali po vrnitvi marsikaj upostevati: okrepila se je zavest nacionalne skupnosti, zacel se je upor
proti nemski prevladi, vecje je bilo prizadevanje za slovenski jezik in kulturo. V tem casu je oblast zacela dajati vec pravic slovenscini. V
francoski Iliriji je bilo vec slovenskega pouka in zato je bilo treba poskrbeti za slovenske knjige (Vodnik). Na slovensko besedo pa so morali
misliti tudi tam na slovenskem ozemlju, ki je ostal pod Avstrijo . Avstrijci so leta 1812 volili ustanovitev stolice za slovenski jezik v Gradcu
in tam je predaval Vodnikov ucenec Janez Primic. Ljubljana pa je dobila taka predavanja leta 1817, predavatelj je bil Franc Metelko.
Nasa romantika je bila svetovljansko usmerjena in slovenske prispevke so tiskali tudi nemski listi, posebno pomembna je bila literarna
priloga ljubljanskega tednika Illyrisches Blatt - Ilirski list. Slovenskemu jeziku so posvecali vedno vec skrbi. Za zgled je bila najprej
Vodnikova slovnica, novo vzpodbudo pa je dajala Kopitarjeva slovnica. Z njo je Kopitar razodel ljubezen do slovenskega jezika in
povzdignil slavo slovenskega jezika. Kopitar pa je podpiral nazadnjaske kroge, ki so imeli svoj pogled na potrebe nasega kulturnega
zivljenja, ti krogi so namrec videli pomen dela v verski ni moralni vzgoji in gospodarskem izobrazevanju ljudstva in so zato zagovarjali
utilitarno (utile - koristen) pisanje, ki sluzi cilju. Druga skupina slovenskih izobrazencev pa se je trudila, da bi ustvarila Slovencem pravo
umetnisko literaturo po evropskih zgledih. Ta literatura naj bi pridobila tudi izobrazence za slovenscino in slovenskost. Ta skupina se je
odlikovala po svojem demokraticnem in svobodoljubnem duhu.
Za slovenske gospodarske razmere pred letom 1848 je znacilna zaostalost, za druzbene razmere pa nastajanje domace burzoazije. Delavski
razred je bil tedaj se malostevilen in brez razredne zavesi. Polozaj slovenskega kmeckega ljudstva pa je bil zelo slab. Druzbene sile na
Slovenskem so bile porazdeljene v napredni in reakcionarni tabor. Tretjo skupino pa so predstavljali se Ilirci, ki so se navdusevali za
kultirno in politicno spojitev vseh juznih Slovanov, v cemer so videli resitev pred nemskim pritiskom. Tudi panslavizem (zdruzitev vseh
narodov pod vodstvom Rusije) se je razsiril med delom slovenske burzoazije. Napredni tabor na Slovenskem pa je videl resitev v zlomu
absolutizma. Hoteli so politicno osamosvojitev vsega slovenskega ljudstva, s tem pa njegov napredek in ureditev socialnega polozaja.
Konservativne kroge imenujemo tudi starejsa romanticna generacija.
Za starejso slovensko romantiko je znacilno, da kaze mocan nemski vpliv in se ukvarja predvsem z jezikoslovjem in pa z ljudsko starino.
Velik odmev pri nas so imele Herderjeve misli o Slovanih, ki so po Herderju omikano ljudstvo, vendar zatirano. Tudi Nemec Friedrich
Schlegel (1772-1829) je govoril o pravicah narodov do lastne literature. Nemci so torej kazali zanimanje za Slovane in vrsta casopisov je
takrat obravnavala slovanska jezikoslovna, kulturna in zgodovinska vprasanja. Tako se je pozivil studij narodnih jezikov, delo za slovnico
ter besednjak. Ta prizadevanja pa so pomagala tudi ze pri narodnem zedinjenju. Dokler so se slovenski romantiki ukvarjali samo z
jezikoslovjem in ljudskim izrocilom, so drugod gledali na ta prizadevanja z naklonjenostjo. Ko pa je mlajsa romanticna generacija zahtevala
vec pravic za slovenscino v solah in uradih, ter tako tudi posredno narodno osamosvojitev, pa je naletela na odpor.
17. Prešeren: Sonetni venec (zgradba Sonetnega venca, motivna in tematska analiza besedil, Magistrale, akrostih):
Preseren se je rodil 3. decembra 1800 v premozni kmecki druzini. Njegov rod je stel ze pred njim vec izobrazeencev, zlasti duhovnikov.
Ljudsko solo je obiskoval pri stricu na Dolenjskem, nato v Ribnici, gimnazijo pa v Ljubljani. Leta 1820 se je proti materini volji odrekel
duhovniskemu poklicu in odsel studirat pravo na Dunaj. Tu je zivel od podpore duhovniskih stricev in od stipendije. Bil je domaci ucitelj. V
pocitnicah je obiskoval Ljubljano, kjer se je 1824 zaljubil v Dolencevo Zaliko (Povodni moz). Leta 1828 je studij koncal in postal
pripravnik pri odvetniku Baumgartenu, pozneje pri Crobathu. Leta 1832 je opravil sodni in odvetniski poklic, vendar ne z najboljsim
uspehom. Leta 1833 je vzljubil Primicevo Julijo, hcer iz premozne ljubljanske trgovske druzine. Nato ga je doletelo vec zivljenjskih
udarcev: njegova ljubezen do Julije je bila zavrnjena, leta 1835 je umrl priajtelj Cop. Leta 1837 je spoznal mladoletno Ano Jelovsek, s
katero je imel troje otrok. Povezal se je s Poljakom Emilom Korytkom in mu pomagal pri zbiranju slovenskih ljudskih pesmi. Po Korytkovi
smrti (1839) se je druzil s starim prijateljem Andrejem Smoletom. Tik pred Smoletovo smrtjo (1840) sta izdala Vodnikove pesmi in
Linhartovega Maticka. Po letu 1840 je zivel osamljeno. Do 1846 je petkrat prosil za samostojno odvetnisko mesto, vendar ga ni dobil. Leta
1846 je dobil advokaturo v Kranju. Tu je zivel s sestro Katro. Bil je izcrpan in bolan, umrl je 8. februarja 1849 za vodenico. Glavne
znacilnosti Presernove osebnosti so bile: segavost, bistrost in duhovitost pa tudi zivljenjska neodlocnost, svobodomiselnost in
svobodoljubnost.
Pesnikovati je zacel kot student na Dunaju. Prvo pesem Dekletam je objavil v listu Illyrisches Blatt leta 1827. Od 1830 do 1834 je objavljal
predvsem v Krajnski Cbelici, poleg tega pa tudi v Ilirskem listu, kjer je izdal v prilogi Gazele in Sonetni venec. Samostojno je izdal 1836
Krst pri Savici, po 1843 sodeloval pri Bleiweisovih Novicah. Leta 1846 so izsle njegove Poezije.
Slovenščina – Poklicna Matura 2003
Stran: 13