Poklicna matura 2003 – Slovenščina

Kosmac je vzbudil zanimanje s svojimi novelami ze v 30. letih, ko je pricel objavljati v Sodobnosti in Ljubljanskem zvonu. Te novele so
izsle v zbirki Sreca in kruh sele leta 1946. Za Kosmaca je znacilno, da je njegovo delo po obsegu skromno, zato pa so njegova besedila
idejno in jezikovno skrajno izdelane umetnine. 1953 je izsel roman Pomladni dan, 1968 in 1980 pa se daljsi noveli Balada o trobenti in
oblaku in Tantadruj. Izsli so tudi trije izbori novel. - Kosmaceva predvojna proza je postavljala v ospredje zlasti vaske cudake, na katere je
gledal s prijazno ironijo. Po vojni je snov ostala nespremenjena, spremenil pa se je zorni kot; zdaj so to "navadni" ljudje, ki so jih potrebe
zgodovinskega casa dvignile v heroicni etos, ta pa temelji na ideji o visji nacionalni in cloveski pravici. Idejno ostaja Kosmaceva literatura v
okviru socialnega realizma, ki ga je pisatelj obogatil s stilnim in kompozicijskim artizmom.
Delo: Tantadruj(Kosmac)
Veselo-grenka povest o Tantadruju je v knjizni obliki izsla leta 1980 in predstavlja zadnje pomembnejse Kosmacevo besedilo. Gre za
pripoved o vaskih norckih, ki prezivljajo skupaj semanji dan, pri tem pa tudi skupaj in posamicno zadevajo ob robove "moralnega" sveta, ki
ga predstavlja predvsem zupnik kot utelesenje socialne in moralne norme. Z motiviko vaskih posebnezev se je Kosmac vrnil k svoji prvi
novelisticni knjigi (Sreca in kruh), a v Tantadruju so norcki mnogo vec kot le zanimive tragikomicne marginalne usode; njihova norost ima
simbolne razseznosti, med katerimi ima osrednje mesto gotovo Tantadrujevo hrepenenje po smrti. - Novela ima pripovedni okvir, v katerem
ga je zgodba o Tantadruju, Maticu Enaki Palici, Rusepatacisu, Bozorno-boserni in Zakaju polozena kot pisateljev spomin na otrostvo.
Odlomek iz berila predstavlja celotno tretje poglavje.
58. Kajuh: Bosa pojdiva dekle obsorej (lirika upora, kontrasti v pesmi, ponavljanja):
Karel Destovnik, s partizanskim imenom Kajuh, se je rodil v Sostanju. Gimnazijo je obiskoval v Celju, ko so ga tam zaradi revolucionarne
dejavnosti izkljucili, je solanje nadaljeval v Mariboru. Jeseni 1941 se je v Ljubljani pridruzil OF in kmalu odsel v partizane na Stajersko.
Avgusta 1943 je postal vodja kulturniske skupine v 14. diviziji. Padel je januarja 1944 nad Belimi Vodami blizu rojstnega kraja, ko so
Nemci nenadoma napadli stabne enote.
Kajuh je zacel pesniti ze pred drugo svetovno vojno; izsel je iz poetike socialnega realizma, ki je pri njem med vojno, ko je pesnisko
dozorel, prerasla v revolucionarno poezijo. Kajuh je zmogel najpopolneje utelesiti ideal partizanske lirike, to pomeni, da je osebno,
individualno problematiko zdruzil s perspektivo in zahtevami revolucije. Nekatera njegova pesniska dela so uglasbena, ponarodela.
Ze leta 1941 je pripravljal zbirko Markacije, ki ni izsla, novembra 1943 pa je partizanska skarna natisnila zbirko Pesmi, edino, ki je mogla
iziti za njegovega zivljenja. V celoti je izslo njegovo delo 1949.
Delo: Bosa pojdiva (Kajuh)
To je 5. pesem iz cikla Ljubezenske. V tem ciklu je Kajuh najizraziteje spojil osebno ljubezen z moralno dolznostjo do ogrozene domovine,
s tem je nadaljevalec ideje Presernovega Sonetnega venca v novih zgodovinskih in socialnih razmerah.
59. Svetovna književnost po 2.svetovni vojni (družbeni in socialnozgodovinski okvir, literarne smeri in predstavniki):
V prvem obdobju po vojni, od leta 1945 do leta 1950, se je kazal vpliv sovjetskega socialnega realizma, vendar bolj v kritiki kot v literaturi
sami. Nastajala je tudi književnost po načelih graditeljskega aktivizma, vrsta pisateljev pa je nadaljevala izročilo socialnega realizma
tridesetih let.
V naslednjem desetletju, med letom 1950 in 1960, je opazen premik v intimizem, pojavlja se književnost eksistencializma, ob koncu
petdesetih let pa tudi domači mordenizem. Mordenizem doživi svoj razmah v desetletju od leta 1960 do leta 1970, v drugi polovici tega
obdobja pa nastopi tudi novi val domače avantgarde.
V desetletju od leta 1970 do leta 1980 se v književnosti nadaljujeta modernizem in avantgarda, ob njiju pa tudi različne oblike realizma; za
to obdobje je značilna izrazita stilna raznolikost.
Od leta 1980 do 1990 se namesto modernizma uveljavlja postmodernizem. Postmodernizem je umetnostna smer v drugi polovici 20.stoletja,
ki odklanja pretirani modernizem in avantgardizem.
Razvita je bila lirika, epika in dramatika. Predstavniki pa so bili: Matej Bor, Cene Vipotnik, Edvard Kocbek, Jože Udovič, Ivan Minati,
Lojze Kraker….
60. Camus: Tujec (filozofija absurda v književnosti):
Albert Camus je predstavnik francoske eksistencialistične književnosti. Rodil se je leta 1913 v Alžiriji. Študiral je filozofijo in književnosti.
Leta 1939 je odšel v Pariz in delal kot novinar. Med 2. svetovno vojno je sodeloval v odporniškem gibanju in pri časopisu Combat (Bitka).
Po vojni se je ukvarjal z gledališčem in založništvom. Leta 1957 je dobil Nobelovo nagrado. Umrl je v avtomobilski nesreči leta 1960.
Njegova najpomembnejša dela so:
novele: Tujec (1942), Kuga (1947), Padel (1956)
drame: Kaligula (1944), Nesporazum (1944)
esejistični knjigi: Sizifov mit (1942), Uporni človek (1952).
Eksistencializem je filozofski navk, ki govori, da bistvo človeka ni določeno v naprej z višjimi, božjimi in naravnimi zakoni. Človek je po
svojem bistvu svobodna "eksistenca", ki ni z ničimer določena v naprej. Svet se mu kaže kot nekaj nesmiselnega, brez višje vrednosti in
cilja. Čuti se osamljenega, "vr`enega" v svet, ki mu je tuj, kjer ga navdajata strah pred smrtjo in tesnoba pred lastno odgovornostjo. Ta navk
se je začel oblikovati že v 19. st. pri danskem mislecu Kierkegaardu, vendar je do prve eksistencialistične filozofije prišlo šele po letu 1920 z
Martinom Heideggerjem in Karlom Jaspersom v Nemčiji ter Jeanom Paulom Sartrom v Franciji.
Prvine eksistencializma spoznamo po temah absurdnosti, tesnobe, strahu pred smrtjo in po temi svobode in odgovornosti. Zlasti vojni
dogodki s svojimi velikimi preizkušnjami so postali hvaležna snov za eksistencialistične romane in drame.
Delo: Tujec
V središču romana Tujec je tema absurdnosti ali nesmisla, ki je eno glavnih občutij eksistencialističnega dojemanja sveta.
Glavna oseba v romanu Tujec je Meursault, ki je značilni "absurdni človek". Življenje doživlja kot nesmiselno. Posebnost Meursaulta je ta,
da se te absurdnosti jasno zaveda, medtem ko si jo drugi ljudje prikrivajo; v tem je njihova neiskrenost in tragičnost.
Potem ko v posebnem psihičnem stanju ubije Arabca, je obsojen na smrt. Svojemu prepričanju ostane zvest do konca. Še pred usmrtitvijo
zavrne duhovnika, ki ga skuša prepričati v tradicionalne vrednote in v Boga.
Meursault pripoveduje o svojih doživljanjih mehanično, kot jih je sprejemal, sledi toku zavesti, ne da bi hotel misli na slepo preoblikovati.
1. odlomek
Meursaultu umre mati. Pri tem Meursault ne pokaže nobenega žalovanja. Pokaže se Meursaultova "absurdnost". Šefa na primer prosi za 2
dni dopusta in upa, da mu ga ne bo odrekel, ker je k njemu prišel s takim opravičilom.
Meursault se odpravi v zavetišče za stare ljudi, kjer je živela njegova mati. Tam se pogovarja z ravnateljem. Ravnatelj mu pravi, da je bila
mati po njegovem mnenju bolj srečna v domu, kot bi bila pri njem doma. Meursault brez kakršne koli namere odgovori, da je bila res bolj
Slovenščina – Poklicna Matura 2003
Stran: 29