Poklicna matura 2003 – Slovenščina

klerikalne stranke, obarvana satiricno, cetrto in peto dejanje pa sta zgosceni na notranjo dramo glavne dramske osebe Jermana, postenjaka in
socialista; njegova usoda izzveni sredi intimnih (ranljiv odnos do bolne matere, ljubezenska neuspesnost) in druzbenih (ostali ucitelji so
oportunisti, ljudstvo konservativno in neuko) nasprotij - tragicno. Na koncu ostane Jerman sam in bo kazensko premescen. Ob tej osnovni
zgodbi je v drami se veliko vzporednih motivov, ki razkrivajo moralno in socialno podobo slovenstva na zacetku 20. stoletja.
Odlomek predstavlja pretezni del 4. dejanja. Gre za prizor v gostilni, kjer je Jerman vsem nasprotovanjem navkljub (zlasti zupnikovemu)
sklical prvi sestanek bralnega drustva. Razvoj tega shoda je silovito in glasno naznanil Jermanov poraz, hkrati pa je bil za Jermana
priloznost, da je neprizanesljivo izpovedal svoj moralni in druzbeni nazor.
43. Cankar: Podobe iz sanj: Kostanj posebne sorte (pojem črtica, simbolika v črtici, motiv, ideja):
Ivan cankar. Rodil se je 10. Maja 1876 na Vrhniki, v družini revnega obrtnika s številnimi otroki. Družino je po očetovem odhodu na delo
hranila mati. Osnovno šolo je z odličnim uspehom končal na Vrhniki ter s podporo vrhniških veljakov odšel na ljubljansko realko.Po maturi
je odšel na Dunaj študirat tehniko, a se je prepisal na slavistiko. Spomladi 1897 se je vrnil na Vrhniko, dokler mu ni jeseni umrla mati.
Naslednje leto je nekaj časa živel pri sorodnikih v Puli, nato se je vrnil na Dunaj in tu ostal do 1909. Vmes je 1907 kandidiral na deželnih
volitvah na socialdemokratski listi, vendar ni bil izvoljen. Potem je nekaj časa živel pri bratu - duhovniku v Sarajevu, nato se pa vrnil
dokončno v Ljubljano. Najprej je živel za tivolskim gradom, zatem pa v gostilni na Rožniku.
Že pred začetkom prve svetovne vojne je bil nekaj časa zaprt zaradi izjave v prid jugoslovanski politični zvezi, po začetku vojne je bil zaradi
ovadbe zaprt na ljubljanskem gradu, pozneje pri vojakih v Judenburgu. Zaradi bolezni je bil odpuščen. Tik pred smrtjo se je preselil z
Rožnika v Ljubljano. Tu je umrl 11. Decembra 1918.
Bil je telesno šibak, zato pa duhovno nenavadno močna, vsestransko razvita osebnost. Njegov um je bil izjemno oster, sposoben predirne
kritike okolja in samega sebe, pa tudi paradoksov, ironije in sarkazma. S tem se je spajala močna čustvenost, ki je bila nagnjena k
sanjarjenju, domišljijskim predstavam in željam, pa tudi k sentimentalnemu razpoloženju.
Zaradi takšnih lastnosti je bilo za Cankarjevo osebnost značilno predvsem neravnovesje med duhovno in telesno obliko življenja - v duhovni
je z veliko energije, razuma in čustva obvladal vse življenjske pojave, jih analiziral in presojal, v praktičnem življenju stvarnega sveta je bil
nemočen, zato se je pred njim umikal v domišljijo in ustvarjalno delo. To ga je telesno tudi prezgodaj zlomilo.
Razklanost med duhovnostjo in telesom je bila usodna zlasti za njegovo erotično doživljanje. Že zgodaj je spoznal nasprotje med duhovno
in čutno ljubeznijo. Nasprotja v svojem doživljanju nikoli ni mogel premagati; pozneje ga je celo stopnjeval s tem, da je duhovno ljubezen
zmeraj bolj povezoval s spominom na umrlo mater, ki mu je pomenila simbol čiste ljubezni, žrtvovanja za druge in zato najvišji ideal
človečnosti.
Dela
Od leta 1899 pa do smrti je izdal knjige:
Erotika, Vinjete, Jakob Ruda, Knjiga za lahkomiselne ljudi, Tujci, Za narodov blagor, Na klancu, Kralj na Betajnovi, Ob zori, Križ na gori,
Gospa Judit, Hiša Marije Pomočnice, Potepuh Marko in kralj Matjaž, V mesečini, Nina, Martin Kačur, Aleš iz Razora, Hlapec Jernej in
njegova pravica, Krpanova kobila, Zgodbe iz doline šentflorjanske, Pohujšanje v dolini šentflorjanski, Novo življenje, Kurent, Za križem,
Hlapci, Bela krizantema, Volja in moč, Troje povesti, Lepa Vida, Milan in Milen, Podobe iz sanj.
Po Cankarjevi smrti so izšle knjige:
Romantične duše, Mirno življenje, Moje življenje, Moja njiva, Grešnik Lenart;
Delo: Podobe iz sanj
Zbirka s tem naslovom je zadnja Cankarjeva knjiga. Črtice zanjo je pisal od začetka prve svetovne vojne naprej. Zato je osrednji motiv
vojna, s katero se prepletajo še drugi motivi, ki jih je oblikoval že v ciklu Moje življenje in v črticah Moje njive - podoba matere, osebna
krivda, groza pred trpljenjem in smrtjo, težnja k očiščenju in prenovitvi življenjskega zagona. Ti motivi so se zdaj povezali z motivom vojne
in v širši idejni sklop; trpljenje ni več samo individualno, ampak kolektivno, saj gre za trpljenje, umiranje in smrt celega naroda. Tudi krivda
ni več samo osebna, ampak splošna. Osrednja ideja postane ideja o očiščenju in vstajenju s pomočjo trpljenja in smrti. Ta ideja je po svojem
izvoru krščanska.
V Cankarjevo miselnost je prišla morda pod vplivom mladostne krščanske vzgoje, še verjetneje pa šele v zrelih letih pod vplivom Tolstoja
in Dostojevskega, ki sta v ruskih razmerah dala misli o trpljenju, etičnem očiščenju, kazni in kesanju . Cankar je to miselnost prenesel na
svojo osebno usodo, v knjigi Podobe iz sanj pa tudi na usodo vsega naroda in celo človeštva. Zbirka ima uvod, kjer opiše duhovno
razpoloženje, v katerem je pisal črtice. Poslavlja se od mladostnega pisanja, napoveduje novo obdobje ustvarjanja, ko bo pisatelj posegal
prav v jedro človeškega življenja, v globine, kjer se skriva njegov krivda pa tudi lepota. Temu načelu sledijo črtice, ki so različne tako po
motivih kot obdelavi. Nekatere so krajše meditacije brez zgodbe, druge kratke novele z dogodkom, vendar vloženim v meditacijo. Ponekod
je dogodek resničen, drugje je izrazito simboličen, vzet iz sanj ali prividov. Od tod ima zbirka tudi ime - sanjska domišljija naj bi ji bila
glavni izvir.
44. Župančič: Z vlakom (motivi, teme, jezik in slog pesmi):
45. ali Župančič: Duma:
Oton Zupancic, cetrti predstavnik slovenske "moderne", se je rodil v Vinici v Beli krajini. Oce je bil gostilnicar in trgovec, mati pa je bila
hrvaskega rodu. Gimnazijo je obiskoval v Novem mestu in jo v Ljubljani koncal. Kot dijak je najprej pripadal katoliskemu krogu in se
navdusil nad idejami Janeza Evangelista Kreka, kasneje se je pridruzil svobodomiselnejsi Zadrugi. 1896 je odsel na Dunaj studirat
zgodovino in zemljepis, 1900 je oboje absolviral, toda studija ni dokoncal. Do 1905 je sluzboval v Ljubljani kot suplent (profesorski
pripravnik), potem pa je do 1910 potoval po Evropi, bil je v Parizu in dalj casa domaci ucitelj v Nemciji. Ko se je vrnil, je bil sprva mestni
arhivar (po Askercevi smrti), od 1920 pa je bil najprej dramaturg v ljubljanski Drami, nato pa njen upravnik. Med drugo vojno je bil
povezan z NOB, po vojni pa je sprejel castne politicne in kulturne funkcije. Umrl je v Ljubljani 1949.
Zupancic je bil predvsem pesnik, njegova stranska dejavnost pa zajema tudi dramatiko in esejistiko. Prva pesniska zbirka z naslovom Casa
opojnosti je izsla 1899. To, kakor tudi naslednjo (Cez plan, 1904) odlikuje mladostni zagon, ki se kaze v novoromanticnem esteticizmu in
vitalizmu, tretjo zbirko, Samogovori (1908), pa ze napolnjuje pesimizem, filozofsko in religiozno razmisljanje. V cetrti zbirki (V zarje
Vidove, 1920) skusa pesnik premagati pesimizem tako, da se odrece individualizmu in pristane na vkljucevanje v siroko skupnost, ki jo
predstavlja narod, druzina ali druzba. Zadnja Zupanciceva zbirka Zimzelen pod snegom je izsla 1945; zdaj pesnik splosne ideje iz prejsnjega
obdobja povzema ob konkretnih dogodkih druge svetovne vojne, zlasti tistih, ki so bili povezani z osvobodilnim bojem in revolucijo.
Zupancic je bil tudi pomemben otroski in mladinski pesnik (Pisanice, Lahkih nog naokrog, Sto ugank, Ciciban in se kaj); te pesmi je pisal
predvsem v svojem starejsem obdobju.
Kar zadeva dramatiko, je Zupancic zapustil enodejanko Noc na verne duse (1904) in tragedijo Veronika Deseniska (1924). Zelo pomembno
je tudi njegovo prevajalsko delo, saj je poslovenil pomembnejsa klasicna literarna besedila iz skoraj vseh evropskih knjizevnosti.
Slovenščina – Poklicna Matura 2003
Stran: 24