Inkubator 4.0 - "Kaj pa če bi mi ...?"

SKRB ZASE – BODIMO PRISOTNI
Zakaj je potrebna skrb zase? In kako to, da je
kar na prvem mestu? Skrb zase, gostiti sebe,
pomeni, da »poskrbimo za sebe z namenom,
da smo lahko prisotni v situaciji, v kateri smo
mirni, osredotočeni, v stiku s seboj in skupino,
tudi v zahtevnih situacijah, saj lahko le tako
konstruktivno vodimo proces učenja ali vodenja
ter pomagamo skupini [...] iti skozi njihove
procese« (Kovač, 2020, str. 44). Pomaga nam,
da zdržimo tudi v nepredvidljivem, v kaosu,
da ostanemo v ognju sedanjosti, da pustimo
možnosti odprte in da nas vse to ne odnese.
Ustvarjati okolja, kjer mladi lahko razvijajo
pobudništvo, pomeni, da kot mladinski delavci
pogosto ne vemo, kaj se bo zgodilo. Prihaja
do nepričakovanih, celo kaotičnih situacij.
Mladi so že sami po sebi v viharnem obdobju,
hkrati pa okolje pobudništva pomeni tudi, da
so v procesu inoviranja, kjer je le malo stvari
predvidljivih.
Če smo zaposleni, se lahko z negotovostjo
srečujemo tudi na delovnem mestu. Morda
je naše delo negotovo zaradi financ, morda
zaradi drugih okoliščin. Kako iskati ravnotežje
med izpolnjevanjem kazalnikov, ki jih moramo
dosegati zaradi financiranja, in odnosom z
mladimi, ki potrebuje čas, ki ga prepogosto
ni mogoče prikazati v nobenem za financerje
pomembnem kazalniku?
Kako lahko poskrbimo, da nas bo čim manj
odneslo ali da to vsaj hitro prepoznamo?
Kako bomo našli odgovore, nove možnosti v
neznanih situacijah, ko nas mladi sprašujejo?
Kako bomo vzdržali v napetosti, ko je pomembno,
da mladi sami pridejo do naslednjih korakov,
vendar pa je trenutno stanje zelo konfliktno
ali pa jih je strah? Kako bomo ohranili zaupanje,
da jim bo uspelo, pri čemer se zavedamo, da
bo najboljši izid, če se ne vpletamo? Kako pri
sebi lahko krepimo trdnost in odpornost, da
posledično lahko podpiramo mlade?
Ko smo prisotni, lahko vse to zaznavamo in
tako lažje izberemo lastno vedenje ter sami ali
skupaj z mladimi in sodelavci poiščemo odgovore
in načine, tudi drzne.
Kaj pomeni, da smo prisotni?
Biti prisoten pomeni, da smo: tukaj in zdaj,
fizično, mentalno, čustveno, brez motenj, ki
bi pritegovale našo pozornost. Osredotočeni
lažje zaznavamo lastne potrebe in razbiramo
potrebe mladih, se z njimi o tem pogovarjamo
in iščemo jasnost, kaj lahko prispevamo k
procesom. Določen čas posvetimo temu, da
delamo z mladimi ali s sodelavci; ostalo lahko
počaka. »Ko smo umirjeni, lažje zaznavamo,
opazujemo in se odzivamo na to, kar se dogaja
v skupini, ki jo vodimo« (Kovač, 2020, str. 44).
Biti prisoten pomeni tudi, da se zavedamo
okolice: drugih ljudi, kaj vpliva na nas ter kako
sami vplivamo na druge.
Bolj kot smo mirni, manj se ukvarjamo sami s
seboj in se zato lahko bolj posvetimo drugim.
Realnost, v kateri delujemo, nas lahko vleče na
mnoge konce hkrati. Včasih se moramo soočati
z odločitvami, med katerimi smo razpeti ali
občutimo nasprotujoče si občutke v situacijah
mladih, ki jih podpiramo. Mnogo je situacij,
ko je naša prisotnost pod vprašajem, saj je
lažje pobegniti, se izgovoriti na delo, poiskati
nekaj nadomestnega ali pa uporabiti nadzor in
vzpostavljanje reda, ko to (še) ni potrebno.
Ko smo prisotni, se tudi prej zavemo, če
izkoriščamo lastno moč v odnosu do mladih,
ali pa se zavemo lastnega privilegija. Skrb zase
je pomembna ravno zato – da se čim prej
zavedamo takih trenutkov, ki se nam dogajajo
prav vsem. Najbolj pomembno je, da se jih čim
KAJ PA, ČE BI MI …?
40 Onkraj ciljev