Inkubator 4.0 - "Kaj pa če bi mi ...?"

»Preprosto pojdi v krog, razloži proces in se
potem umakni s poti.«
– Chris Corrigan (2006, str. 21)
To je samo poskus opisa, saj gre za kompleksno
prakso, ki se razvija s tem, ko jo
prakticiramo. Vsak mladinski delavec to počne
na enkraten način z vsako skupino ali osebo,
s katero dela. Kadar nam uspe, mladi lažje
pridejo do novih nivojev razmišljanja, do večje
jasnosti, do večje globine in do presežnih idej.
KAJ DRŽANJE PROSTORA POMENI ZA
NAS, MLADINSKE DELAVCE?
Včasih navzven deluje, kot da ne delamo
nič, v resnici pa smo zelo aktivni – smo
prisotni, tukaj in zdaj, s pozornostjo, fokusom,
zavedanjem in jasnostjo o namenu. Tako se
lažje soočimo s kompleksnostjo in zmedo in
ne zbežimo, ko se pojavita. Slednje je lahko
velik izziv, saj tudi sami ne vemo, kam nas bo
vodila pot. Radi bi popravili mlade, jim pokazali
pravo pot, jim dali nasvet ali presodili, če delajo
prav ali narobe. Vendar če to storimo, izrabimo
svojo moč nad njimi in smo pokroviteljski. Če
nas »prime«, da moramo biti idealni in popolni,
potem ne držimo prostora zase. Mladi od nas
potrebujejo, da smo dovolj dobri, in v to so
vključene tudi naše šibke točke. Včasih slednje
prispevajo največ, saj šele z njimi postanemo
ranljivi in s tem odprti za odnos, saj pogosto
šele takrat omogočimo drugim, da tudi oni
sami v odnosu nekaj prispevajo in razvijejo.
Prostor držimo, ko izpraznimo sebe, smo v
notranjem mirovanju, povezani z nečim večjim
od sebe, da tako lahko podpremo potencial, ne
da bi bili navezani na pričakovanja – a več o
tem je bilo povedanega že v prvi točki o skrbi
zase. Pomembno je, da smo prisotni tudi zase
in da smo sočutni s seboj. Takrat lahko držimo
prostor s pogumom. Če gostimo sebe in
dopustimo možnost, da drugi kdaj gostijo nas,
nam to pomaga držati prostor za druge. Vse to
nam pomaga tudi pri prepoznavanju trenutka,
do katerega naj še držimo prostor, in trenutka,
ko nastopi čas, da s tem zaključimo in prepustimo
skupini, da sama naredi korak naprej.
Smo tisti, ki mlade namreč samo srečamo na
poti, po kateri že hodijo.
»Tvoja naloga ni, da opraviš delo skupine. Tvoja
naloga ni, da se vpletaš v male motilce v dnevu.
Tvoja naloga ni, da se vznemirjaš za vse ljudi,
ki se zdaj soočajo s težavami v svojem procesu
učenja. Ostani osredotočen na svojo nalogo:
držanje prostora.«
– Chris Corrigan (2006, str. 28)
POVABILO ZA SAMOREFLEKSIJO:
Katerim glasovom dajemo prednost, ko
gostimo mlade?
Katere načini dela in katera pridobljena
znanja imajo pri nas privilegij, da jih
uporabljamo bolj pogosto?
Katera so naša omejujoča prepričanja
o delu z mladimi?
V katero pozicijo, vlogo se najraje
postavimo? Zavedamo se, da nevtralnost
ni možna.
V kolikšni meri smo v okoljih, ki jih
gostimo, občutljivi za zgodovino in
sposobnosti mladih? Koliko pozornosti
namenjamo travmam? Kako lahko to
še izboljšamo?
Kako se počutimo, ko držimo prostor?
Kaj potrebujemo, da lahko (še naprej)
razvijamo to kompetenco?
Kako naše zaupanje ali nezaupanje
vpliva na zaupanje v skupini?
KAJ PA, ČE BI MI …?
48 Onkraj ciljev