Janez Trdina

BAJKE IN POVESTI O GORJANCIH
10
GOSPODIâNA
BESeDA
M ehovski grad je spadal med najveãje in najmogoãnej‰e
v deÏeli. Grajski gospod je peljal svojo gospo k oknu in
ji rekel: „Veseli se, ves svet, kar ga od tod vidi‰, je boÏji in
najin.” Gospa veli: „Dobro vem, da je vse to boÏje in najino,
ali veseliti se vendarle ne morem. Molila sem doma, hodila
sem dosti tudi po boÏjih potih, ali Bog ni hotel usli‰ati najine
Ïelje, da bi nama podaril ali hãer ali sina. Jaz sem se zdaj
Ïe postarala in le predobro ãutim, da bom nevarno zbolela.”
Gospa se je kmalu potem ulegla in je leÏala sedem let in
sedem mesecev. Vsi sloveãi zdravniki so jo hodili zdravit, ali
je niso mogli ozdraviti.
Gospa pogleda skozi okno na zeleni hrib in veli: „Nekaj mi
pravi, da bi bila gotovo sreãna, ãe bi se sprehodila po na‰ih
prelepih Gorjancih.”
Gospod pa ji odgovori Ïalostno: „Preljuba moja sirotica,
kako se bo‰ sprehajala po Gorjancih, ko se ne more‰ sama
niti na postelji obrniti!”
V grad pride star gobav beraã. Hlapci zakriãe: „Poberi se
hitro od tod, da ne nalezejo gob na‰a bolna gospa.”
Gospa pa se oglasi: „Ne gonite mi od hi‰e reveÏa. Ali ne
veste, da so reveÏi boÏji prijatelji in na‰i zagovorniki pri Bogu?
Dajte mu peãenke in vina in pripravite mu tudi gosposko
posteljo.”
Beraã se v gradu naje, napoji in naspi. Preden odide dalje,