Janez Trdina

BAJKE IN POVESTI O GORJANCIH
32
BESeDA
na nem‰ki zemlji, in stopale so predme, le pomislite, po belem
dnevu, katerega, pravijo, da se vsi strahovi boje. âe sem
pogledal proti jasnemu nebu, je viselo nad mano Ïalostno,
krvavo sonce, ki me je Ïgalo v glavo kakor sam peklenski
ogenj. Ko sem povesil oãi, sem zapazil novo ãudo: izgubil
sem senco! Brez sence in hlada je stala tudi loza okoli mene.
Moralo je biti nekaj ãez poldne, pa so zijali name s skal in
dreves ãuki in sove, kakor da je polnoãi. DeÏevalo Ïe ni cel
mesec, po razpokanih tleh pa so se plazili gnusni moãeradi
kakor po kakem velikem nalivu. Po ti hosti, mislim, da ‰e ni
pela nikoli sekira, in vendar je bila vsa pokveãena, ‰krambolasta,
nagnjena in polomljena. Stal je tu hrast, tam bukev,
gaber, javor, klen, ali vsako drevo je imelo ãrne veje kakor da
so oÏgane in polne trnja, ki me je neprenehoma prijemalo in
zbadalo. Pa kako grdo, sivo in napikano je bilo perje. Take
Ïalosti nisem videl nikoli, niti pozno v jesen. âe sem potipal
kako pero, med prsti se mi je zmelo in zdrobilo, kakor da je
suho. To se je godilo, da ne pozabim povedati, sredi roÏnika!
Ali to ‰e ni niã, pri‰le so mi na ogled veliko huj‰e reãi. Po tleh
so leÏale sem ter tja ãlove‰ke roke, noge in druge kosti, vse
raztrgane in krvave, kakor da so jih oglodali ravnokar volkovi.
Iz razpoke v skalovju je reÏala vame mrtva‰ka glava! Na
tenki vejici je viselo za rdeão Ïilico gnusno zateklo oko. Na
drugo oko sem skoraj stopil. Ko sem odskoãil in ga jel bolj
natanko ogledovati, se je izpremenilo — v Ïivega polÏa! Od
vseh strani so se mi paãili grdi obrazi kakor predpustne ‰eme.
âe sem se ozrl na desno, so odskoãili na levo; ãe sem pogledal
na levo, so mi nagajali na pol vidni in na pol nevidni na
desni strani. V vsakem grmu je tiãala rogata, ãrna glavica, ki