Janez Trdina

BAJKE IN POVESTI O GORJANCIH
8
BESeDA
nem strahu, da ga po‰asti ne bi zavohale in dejale na raÏenj
morda tudi njega. Stisnil se je v klobãiã kakor jeÏ in se drznil
komaj dihati. Poleg njega je stala ãutara vina, ki jo je bil prinesel
s seboj. Podgorec se domisli, da daje vino srãnost ‰e
babi, in zaãne vleãi. Ker je bil srãnosti tako krvavo potreben,
ni ãudo, da je pil dolgo in veliko. BrÏ se je preveril, da je v
takih zadregah vino res najbolj‰i tolaÏnik in pomoãnik. Bokal
ga je bil zvrnil Ïe za veãerjo. Ali taka malenkost Podgorca
ne ujunaãi, zato se je velikanov tako bal in tresel. Zdaj je
pa vrgel v globoãino svojega Ïelodca dva bokala naenkrat in
ta obilni poÏirek mu je srce tako pridvignil in razvnel, da bi
se bil ‰el metat s samim peklenskim rogatcem, kaj ne s takimi
nerodnimi rogovilami, kakor so bili ti velikani! Zdeli se
mu niso niã veã tako grozoviti kakor od konca, jel se je skoraj
sramovati, da se jih je bil ustra‰il. Predrzno se jim je grozil za
grmom s pestjo in jim kazal osle in pomaljal fige. Ko pa so
volkove spekli in se usedli k veãerji, je zagodrnjal skoraj naglas:
„Se paã vidi, da ste zarobljeni hribovci, ki me ‰e na volãjo
peãenko ne povabite.” Velikani so raztrgali in pohrustali
volkove kakor kak lakomnik svoje cipe in teÏke zaloÏke so zamakali
z ogromnimi curki vina. Ali njihovo vino je moralo
biti precej cviãkasto kajti drÏali so se stra‰no kislo in ãemerno.
Eden njih veli: „Bratci, treba bo udariti spet v kak hram
in si napolniti posodo s sladko, ãlove‰ko kapljico. Te na‰e ãobodre
sem tako sit, da sam ne vem, kaj bi dal tistemu, ki bi mi
prinesel par dobrih poÏirkov starega ‰entjernejãana.” Podgorec,
to zaãuv‰i, plane kvi‰ku, ponudi velikanu ãutaro in veli:
„En bokal ga je ‰e notri. Nuj ga izpiti! Bog ti ga blagoslovi!”
Komaj je pa izustil boÏje ime, se je zasli‰al udar, kakor da je
kje blizu tre‰ãilo. Tisti hip je ugasnil tudi ogenj, pri katerem