Janez Trdina

BAJKE IN POVESTI O GORJANCIH
22
BESeDA
jim sveti moÏ roga. To je ãul Podgorec Mikec. Mikec je bil,
kakor so sploh Podgorci, vãasi prav razumen fant, da malo
takih, vãasi pa prav neumen, da tudi malo takih. To se pravi,
Bog je dal Mikcu dosti pameti, ali je bil ta kriÏ, da ni svoje
pameti vselej za svet vpra‰al in je poslu‰al. To pot je uganil
precej dobro, kaj mu je storiti. Dejal je: „Bedakom se prav
godi! Sreão naj izku‰a tisti, ki zna plezati kakor jaz, in ki razume
pu‰ãavnika kakor jaz.” Mikec vzame koso in gre v Gorjance.
Ko je ugledal ãudno drevo in nad njim belo meglico, je
zaãel kositi in kosil je noã in dan, dokler je pokosil vse senoÏeti
po dolini in tudi nad dolino. Mrvo je navalil k drevesu,
da je sezala ãez bukev in hrast gor do breze in do bele
meglice. Sedemkrat je plezal v brezo in sedemkrat se mu je
spodrknilo. Ker je padel vselej na mehko seno, si ni storil niã
Ïalega, ali zaãelo ga je vendar moãno skrbeti, da utegne tudi
njegov trud ostati prazen. Zdaj se je domislil, da je izpolnil
pu‰ãavnikov svet samo na pol. Koso je dobro rabil, tri svetnike
pa zanemaril. Mikec poklekne in se priporoãi svetnikom,
ki varujejo Gorjance: sv. Eliji, sv. Miklavu in sv. Jedrti. Po
molitvi zaãne plezati osmikrat in dospe brez truda do zaÏelenega
gnezda ptice Zlatopera. Ptica ga je poãakala in si dala
brez straha izpukati zlato pero. Mikec ves vesel in sreãen vzame
pero in odide domov. Od same sreãe se mu je tako v glavi
vrtilo, da ni vedel, kaj bi poãel. V ti omotici mu ‰e mar ni
bilo, da bi se posvetoval najprej s pametjo. In tako je ukrenil
nazadnje zgolj po svoji preprosti podgorski glavi, pa ni ãudo,
da je tako slabo pogodil. ·el je vpra‰at uãenjake, kateri cesar
je na svetu najbolj mogoãen. Ko so mu uãenjaki povedali, je
napisal do tistega cesarja pro‰njo, naj mu da svojo hãer za
Ïeno. Cesar se je silno zaãudil, ali se ni mogel braniti. Pokli-