Janez Trdina

BAJKE IN POVESTI O GORJANCIH
18
BESeDA
pogreznila v zemljo. Grof se je naveliãal klicati in iskati, in ‰el
domov. Ali silno se je ãudil, da potov ni skoraj veã poznal.
Koder je rasla poprej hosta, so se izprehajali po vinogradih
veseli gorniki, in koder so pasli pastirji drobnico, so se zdaj
trudili pridni oratarji. Grof je strmel in si mel oãi, ne vedoã,
kaj bi si mislil, da se mu je pripetilo. Vpra‰al je gornike, ãe
niso videli njegove druÏbe. Gorniki so se mu zaãudili in dejali:
„Kakove druÏbe? Kdo pa ste? Mi vas ne poznamo, ker vas
‰e nikoli nismo videli.” Vpra‰al je tudi oratarje, kdaj so ‰li
domov grajski gosti in lovci. Oratarji so se zaãudili in dejali:
„Kaki gosti in lovci? Na‰ gra‰ãak ne lovi zveri, on lovi nas
uboge kmete. Dokler je Ïivel na‰ rajni grof, nismo vedeli, kaj
je hudo. O slabih letinah nam je dajal ÏiveÏ zastonj. Na tlako
nas ni nikoli silil. Desetino smo mu nosili v grad, kolikor
smo sami hoteli. Od reveÏev ne bi bil vzel ne enega klasa. V
krãmah smo pili z njim in se gostili na njegov raãun. Z na‰imi
otroki se je ‰alil in igral in jih ljubil kakor svoje, da bi bil dal
zanje svojo kr‰ãeno du‰o. Blagi gospod je ‰el v Gorjance na
lov in tam ga je medved raztrgal. Zdaj se veseli v nebesih,
katera je tudi po‰teno zasluÏil. Njegovega praznega gradu se
je polastil hmeljni‰ki baron. Baron je delal s kmeti grje, nego
s ãrno Ïivino. Vole je prodal, mesto njih smo mu orali polje
mi, na‰e Ïene in otroci. Za nami pa so hodili njegovi biriãi in
nas priganjali na delo z biãi. Biãi pa niso bili spleteni iz govejskih
jermenov, ampak iz koÏe, katero je baron urezal iz na‰ih
hrbtov. Desetino je zahteval od vsega, kar raste na polju in v
vinogradu, in od vsega, kar se pita in krmi v hlevu in v svinjaku.
Zahteval jo je od reveÏev kakor od bogatinov, o slabih
letinah ravno tako kakor o dobrih. Ljudje so stra‰no godrnjali
in preklinjali. Baron je pa rekel zabavljivo: ,Naj se zgodi po