Janez Trdina

BAJKE IN POVESTI O GORJANCIH
28
BESeDA
zovati. ·e bolj pa jo je veselilo, da ni bilo veã zraven drugih
deklet, ki so mu prej tako sladko namigovala. Imela ga je raj‰i
bolnega v postelji nego zdravega v hramu. Tako je preteklo
veã tednov in mesecev. Junak je izgubil boleãine Ïe prve dni,
ali vstati ni mogel, ker ga slabost ni hotela nikakor zapustiti.
Petroviãeva mati je imela dosti opravil zunaj hi‰e, da vile nikoli
ni zapazila. Junak je pa dobro vedel, da ga nekdo zdravi,
ker je na‰el po spanju na ranah vselej nove obveze. Dolgo
je premi‰ljeval, kako bi spoznal svojega zdravnika, in slednjiã
se je domislil. Ko je pri‰el ãas, da bi zaspal, se je premagal,
ali je zatisnil oãi, kakor da trdno spi. Vila stopi v izbo tiho
kakor duh in ga pogleda. Ker je mislila, da trdno spi, mu je
izprala rane in mu poloÏila nanje nove obveze, potem pa se
usedla k njemu in ga zaãela premilo gledati in boÏati.
Petroviã je vse to dobro videl in ãutil. Uveril se je, da ga
zdravi deklica, katero je gostil v hramu in ljubil. Spreletela ga
je groza. Jelo se mu je dozdevati, da je ta deklica gorska vila.
Pol Ïivljenja bi rad dal, ko bi mogel izvedeti resnico. Postelje
se je bi Ïe stra‰no naveliãal. Ko ga je pri‰la vila spet obvezovat,
je rekel, kakor da govori v sanjah: „·e tri dni bom trpel;
ãe mi ne odleÏe, da bi lahko vstal, bom vzel pu‰ko in se ustrelil.”
Vila je to ãula in se prestra‰ila. Obvezala mu je rane z
dolgo, neznano travo, ki je junaka ‰e tisti dan ozdravila. Petroviã
je bil zdrav, ali ni hotel vstati. Vila je pri‰la drugi dan
gledat, kako mu je; on se je pa zopet potajil, kakor da bi spal.
Ran mu ta pot ni veã izpirala in obvezovala, ampak ga je dalj
ãasa samo milo gledala in boÏala, potem pa tiho zopet od‰la.
Petroviã skoãi iz postelje in hiti za njo, ali tako pazljivo, da ga
ni mogla videti. ·el je za njo najprej v vinograde, potem v
go‰ãavo. Na kraju go‰ãave je obstal in se skril. Vila je tekla k